Jedro

ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 31. 7. 2012 nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati nadomestila plač, za tožnico plačati davke in prispevke in ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plač, kakršne bi prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila;da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto, za tožnico odvesti davek in ji izplačati ustrezen neto znesek regresa za leto 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 do plačila; in na povračilo stroškov postopka.

S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu podrednega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 31. 7. 2012 prenehalo 30. 9. 2012; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ji priznati delovno dobo ter jo prijaviti v socialno zavarovanje za čas od 15. 9. 2012 do 30. 9. 2012, ji za ta čas obračunati bruto plačo in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 10. 2012 do plačila, in ji za ta čas priznati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja; da ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino v znesku 15 tretjin njene povprečne mesečne plače, ki jo je prejela ali bi jo prejela, če bi delala, v zadnjih teh mesecih pred odpovedjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 do plačila; in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče glede vsebine odpovedi ni navedlo razlogov za svojo odločitev - povzelo je določbo 50. člena Zakona o urejanju javnih financ (ZUJF), ni pa se opredelilo, ali je ta določba povzročila nastanek ekonomskega razloga za odpoved. ZUJF je določil, da se lahko iz proračuna financirajo stroški največ 3 zaposlenih, tožena stranka pa je po dveh odpovedih zaposlovala več kot tri delavce. Tožena stranka je vsak mesec od 1. 7. 2012 do 30. 9. 2012 prejela dovolj sredstev za 2 zaposlena delavca na področju znanosti. Zaključek, da je A.A. pomagala tožnici, je brez podlage v listinah. Opis delovnega mesta te delavke je popolnoma drugačen od tožničinega delovnega mesta, ta delavka je opravljala pomožna dela za tožnico in ostale tri delavce na delovnem mestu področni podsekretar ter direktorja. Neustrezna je primerjava delovnih mest delavke A.A. in tožnice, ker nista primerljivi glede na zahtevano izobrazbo, izkušnje, uvrstitve v plačni razred ter opisa del in nalog. Primerjava je možna le pri delavcih, ki delajo na enakovrednih delovnih mestih. Tožena stranka take primerjave ni opravila, zato je kršila določbo 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. S to delavko je bila opravljena primerjava v neskladju z določbami kolektivne pogodbe. Tožnica je bila po delovni uspešnosti boljša, saj je bila vsa leta ocenjena odlično, primerjalna delavka pa le 2011. Ne zadošča le primerjava za eno leto, upoštevati je treba tudi posebnosti (tožnica je bila mentorica primerjalni delavki in je imela več znanja in izkušenj). Tožnica je boljša tudi po kriteriju usposobljenosti za delo oz. strokovni izobrazbi (ki sta enakovredna kriterija), saj je bila bistveno bolj usposobljena na področju znanosti, a se je sodišče opredelilo le do strokovne izobrazbe. Primerjalna delavka tudi pri vseh nadaljnjih korekcijskih kriterijih izpolnjuje manj pogojev. Tožnica je bila edina delavka, ki je opravljala dela na področju znanosti - v odpovedi pa je bilo navedeno, da bo iz sredstev državnega proračuna financiran en zaposlen na področju znanosti. Zato ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, tudi če bi opravila primerjavo z drugimi področnimi podsekretarji, ki so delali na področju kulture (za katerega je tožena stranka imela zagotovljena financiranje za dva delavca). Sodišče se ni opredelilo do tožničinih navedb o nepravilni primerjavi in o tem, da bi tožena stranka morala ugotavljati presežne delavce na področju kulture. Tožnica je spadala v kategorijo starejših delavcev, zato je bila varovana po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je nepravilno odločilo, da varstvo starejšega delavca ne velja, če tožnica prejema denarno nadomestilo med brezposelnostjo do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 2. in 3. odstavku Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Sodišče je zavzelo napačno stališče, da določba 114. člena ZDR ne daje varstva delavcem, ki so izpolnili pogoje za upokojitev po 2. in 3. odstavku 36. člena ZPIZ-1. Zakonodajalčev namen je bil, da varstva ne uživa tisti delavec, ki je izpolnil pogoje iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 (ta odstavek predstavlja minimalne pogoje za pridobitev starostne pokojnine). V Sloveniji ne obstaja obvezno upokojevanja z izpolnitvijo pogojev po 2. in 3. odstavku 36. člena ZPIZ-1. Če sodišče sili tožnico, da se upokoji skladno z navedenima odstavkoma, je tožnica diskriminirana zaradi svoje starosti in spola, kršene pa so njene ustavne pravice do socialne varnosti, enakost pred zakonom in svoboda dela. Sodišče je napačno ugotovilo tožničino delovno dobo - tožnica je na dan 30. 9. 2012 dopolnila 35 let 22 ni pokojninske dobe, zato se ob prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ne bi mogla upokojiti po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi napačno odločitev o stroških ne glede na izid spora. Tožnica je s tožbo uveljavljala napačen odpovedni rok, kar je tožena stranka nato izpolnila. V tem delu je bila tožba potrebna in je tožnica upravičena do povrnitve stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je obstoj ekonomskega razloga podan na podlagi 50. člena ZUJF. Na področju znanosti je bila pri toženi stranki poleg tožnice zaposlena še A.A.. Slednja je v času odsotnosti tožnice v celoti opravljala njeno delo. V predmetnem sporu ni relevantna navedba tožnice, da se obseg dela ni zmanjšal, saj je tožena stranka obstoj ekonomskega razloga utemeljevala z zmanjšanjem sredstev iz proračuna, ki jih je imela na voljo za izplačilo plač. Toženi stranki primerjave ne bi bilo potrebno izvesti, ker je bila tožnica edina zaposlena na delovnem mestu področni sekretar pod številko 3 (za ostala delovna mesta področni podsekretar pod zaporedno št. 2 in 4 se je zahtevala drugačna izobrazba in je bil drugačen opis del in nalog). Tožena stranka pa je primerjavo kljub temu izvedla z A.A., ki je tožnico nadomeščala, zato sta bili njuni delovni mesti zamenljivi. Ker so imeli vsi delavci iz naslova delovne uspešnosti enake ocene odlično ves čas zaposlitve pri toženi stranki, je bilo potrebno gledati naslednji kriterij po kolektivni pogodbi - kriterij strokovne izobrazbe. Pri tem kriteriju je imela tožnica nižjo izobrazbo, zato je bila njej podana odpoved iz poslovnega razloga. Glede na sodbo VSRS VIII Ips 175/2001 je merilo formalna ali dejanska strokovna izobrazba delavcev, za izenačevanje z delom pridobljenih delovnih zmožnosti pa ni nobene zakonite podlage. Tožnica ni uživala varstva po 114. členu ZDR, saj je do izpolnitve pogojev po 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1 imela pravico do nadomestila na zavodu. Tožnica se je upokojila sama, zato je neresnična navedba, da tožena stranka in sodišče silita tožnico v upokojitev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je (primarni) tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz odpovedi z dne 21. 1. 2013 izhaja, da je podlaga za nastanek poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejem Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS 40/2012 in spremembe; ZUJF) in posledična sprememba Zakona o javni agenciji za knjigo Republike Slovenije (ZJAKRS; Ur. l. RS, št. 111/2007). Na podlagi teh dveh zakonov se od 31. 5. 2012 dalje iz sredstev državnega proračuna, ki jih tožena stranka pridobi na podlagi pogodbe z ministrstvom (za izobraževanje, znanost, kulturo in šport), financira dejavnosti in naloge agencije, medtem ko se delovanje agencije financira le izjemoma - in sicer do največ treh zaposlenih, če izvenproračunski prihodki na letni ravni ne zadoščajo za pokrivanje stroškov delovanja agencije. Iz odpovedi nadalje izhaja, da je tožena stranka imela v tistem času zaposlenih sedem delavcev, zato je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih in reorganizirati poslovanje. Tožena stranka je sprejela odločitev, da bo na področju znanstvenih razpisov delo opravljala le ena oseba. Po primerjavi tožnice in sodelavke, ki dela na področju znanstvenih razpisov, se je tožena stranka odločila, da je prenehala potreba po delu tožnice. O okoliščinah odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožena stranka prisiljena odpuščati zaradi dejstva, ker je ZUJF posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 7. 2012. Tožena stranka je poslovni razlog utemeljila s finančnimi posledicami uveljavitve ZUJF, ki se kažejo v zmanjšanju financiranja delovanja tožene stranke oziroma zagotavljanju manjšega obsega sredstev za izplačilo plač zaposlenim. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZJAKRS, veljavnega do 30. 5. 2012 (pred podajo sporne odpovedi), je tožena stranka pridobivala sredstva za svoje delovanje iz državnega proračuna, na podlagi pogodbe z ministrstvom pristojnim za kulturo in ministrstvom pristojnim za znanost, iz prihodkov, pridobljenih s prodajo blaga in storitev na trgu, iz sponzorstva, donacij, dediščin in daril ter iz drugih prihodkov. Drugi odstavek istega člena je določal, da so prihodki tožene stranke namenjeni izvajanju dejavnosti in nalog tožene stranke, določenih v tem zakonu in aktu o ustanovitvi, zagotavljanju pogojev za delovanje tožene stranke in financiranju odhodkov, povezanih s tekočim poslovanjem tožene stranke, kot so stroški dela, stroški materiala in storitev, stroški amortizacije in drugi stroški. Z določbo 50. člena ZUJF, ki je pričela veljati 31. 5. 2012, je bil dodan šesti odstavek 11. člena ZJAKRS, ki je določal, da se iz sredstev državnega proračuna, ki jih tožena stranka pridobi na podlagi pogodbe, sklenjene z ministrstvom, pristojnim za kulturo in znanost, lahko financira izključno izvajanje dejavnosti in nalog agencije (programski stroški agencije), ne pa tudi delovanje tožene stranke (stroški tekočega poslovanja agencije). Izjemoma se lahko, v primeru da izvenproračunski prihodki na letni ravni ne zadoščajo za pokrivanje stroškov delovanja agencije, iz sredstev državnega proračuna financira stroške dela do največ treh zaposlenih. Z uveljavitvijo navedene določbe je bilo torej izrecno omejena poraba proračunskih sredstev za izplačilo plač več kot trem zaposlenim. Z dopisom z dne 20. 6. 2012 je pristojno ministrstvo toženo stranko obvestilo, da bo toženi stranki zagotavljalo sredstva v obsegu in pod pogoji iz 50. člena ZUJF, hkrati pa je bilo toženi stranki naloženo, da mora svoje zahtevke za plačilo sredstev iz državnega proračuna prilagoditi zakonskim zahtevam. Iz priloženih pogodb med toženo stranko in pristojnim ministrstvom, je razvidno, da se je znatno zmanjšal obseg sredstev, namenjenih financiranju delovanja tožene stranke oziroma pokrivanju stroškov dela v letu 2012. V navedenih okoliščinah je bila tožena stranka kot posredni proračunski uporabnik upravičena oziroma dolžna svoje poslovanje uravnavati tako, da je upoštevala citirane določbe ZUJF in ZJAKRS ter prejeta proračunska sredstva namensko porabiti tako, kot določa 7. člen Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/1999).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le povzelo 50. člen ZUJF, in da se ni opredelilo do tega, ali je ta določba povzročila nastanek ekonomskega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč jasno zavzelo stališče, da je ZUJF s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih.

V odpovedi je tožena stranka navedla, da je zaradi ekonomskega razloga primorana reorganizirati poslovanje. Glede na dejstvo, da se pri toženi stranki letno izvede približno 20 razpisov, od tega le šestina znanstvenih, ostali pa so iz kulturnega področja, je bila sprejeta odločitev, da bo na področju znanstvenih razpisov delo opravljala le ena oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica edina zaposlena na delovnem mestu področni podsekretar pod zaporedno številko 3 (za katerega se je zahtevala drugačna izobrazba kot za preostale tri sistemizirana delovna mesta področni podsekretar) in za katerega je iz akta o sistemizaciji (B6) razvidno, da je bilo razporejeno na področje znanstvenega tiska. Takratni direktor tožene stranke B.B. in C.C. sta v zvezi s tem izpovedala, da je področje znanstvenega tiska prešlo na D., kjer je bilo že pred ustanovitvijo tožene stranke. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča logična odločitev tožene stranke, da se je odločila odpuščati na področju znanstvenega tiska. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tudi A.A. opravljala dela na področju znanosti, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno oblikovalo na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke B.B., priče C.C., sklepov o povečanem obsegu dela (B24 in B28) in poimenskega seznama zaposlenih (B25). Slednji dokazuje, da je bila A.A. financirana iz sredstev za znanstveno področje. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi jasno opredelilo do tožničinih navedb o tem, da je primerjava tožnice in delavke A.A. nepravilna, ker njuni dve delovni mesti nista primerljivi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Glede na navedeno niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da je bila primerjava tožničinega delovnega mesta (področni podsekretar) in delovnega mesta A.A. (višji področni referent) neustrezna.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je bila tožnica upravičena do varstva skladno s 114. členom ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo 114. člen ZDR, ki ureja varstvo starejših delavcev pred odpovedjo iz poslovnih razlogov, in iz katerega izhaja, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pri čemer to varstvo ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo 6. alinejo 1. odstavka 60. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 in spremembe), po kateri lahko brezposelna oseba, ki je dopolnila 55 let in ima vsaj 25 let zavarovane dobe, uveljavlja denarno nadomestilo za brezposelnost 25 mesecev, ter 2. odstavek 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 - ZPIZ-1), skladno s katerim zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Med strankama ni sporno, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja (30. 9. 2012) dopolnila 60 let in imel več kot 35 let delovne dobe, kar pomeni, da ji je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjkalo manj kot eno leto. Glede na vse navedeno je zato pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni uživala varstva po 114. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi pravilno odločitev glede stroškov postopka. Tožnica ni uspela s tožbenim zahtevkom, zato mora skladno s 154. členom ZPP sama kriti svoje stroške postopka. Na tak zaključek nima vpliva dejstvo, da je tožnica tekom postopka umaknila podredni zahtevek (in s katerim je uveljavljala napačen odpovedni rok) saj je primarni tožbeni zahtevek kot glavni predmet odločanja ostal nespremenjen. Tožena stranka pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).