Jedro

Omejitev pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na le tiste starejše delavce, ki niti ob prenehanju delovnega razmerja in niti do poteka pravice do prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje ne izpolnijo vsaj minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne pomeni v reviziji zatrjevane kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS, niti kršitve pravice do svobode dela in pravice do socialne varnosti iz 49. in 50. člena Ustave RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 31. 7. 2012. Hkrati je zavrnilo njen reintegracijski in stroškovni zahtevek. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka zaradi zmanjšanja proračunskega financiranja v posledici določb Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) utemeljeno skrčila število zaposlenih iz 7 na 5 delavcev in da je zato utemeljeno sklenila, da bo ostalo tožničino delovno mesto področnega podsekretarja III nezasedeno, delo tega delovnega mesta pa bo prevzela preostala delavka, ki je delala na področju znanosti na delovnem mestu višji področni referent, je presodilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Hkrati je ugotovilo, da tožnica, kot sicer starejša delavka, ni uživala zaščite pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker bi v času prejemanja denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje izpolnila pogoje za starostno upokojitev.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni določno opredelilo do tožničinega ugovora, da se je tožena stranka odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi neutemeljene izbire med njo, kot edino usposobljeno za visoko strokovna dela na področju znanosti, in sodelavko, ki je delala na manj zahtevnem delovnem mestu višjega področnega referenta. Zatrjuje, da je na področju znanosti delala zgolj tožnica, ne pa tudi sodelavka, ki je v bistvu opravljala administrativna in pomožna dela. Ob krčenju proračunskih sredstev v letu 2012 je imela tožena stranka zagotovljena proračunska sredstva za dva delavca na področju kulture in za enega delavca na področju znanosti, s tem, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana le tožnici, pa nobenemu zaposlenemu na področju kulture, na katerem so sicer delali vsi preostali delavci. Ne strinja se s presojo sodišča, da ne uživajo zaščite pred odpovedjo vsi starejši delavci, ki bi v času prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje izpolnili kakršnekoli pogoje za starostno upokojitev. Po navedbah tožnice lahko gre le za delavce, ki izpolnijo pogoje po prvem odstavku 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ne pa tudi za delavce, ki izpolnijo le minimalne oziroma nižje pogoje iz drugega in tretjega odstavka navedenega člena ZPIZ-1. Tožnica v času prejemanja nadomestila na zavodu polnih pogojev za upokojitev v smislu prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1 še ne bo izpolnila. Gre za prisilno upokojitev ob neizpolnitvi pogojev za upokojitev, do katerih je tožnica upravičena in zato za kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom, socialne varnosti in svobode dela.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje, kot iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi primerjave med tožnico na delovnem mestu podsekretarja III in M. F. na delovnem mestu višjega področnega referenta ni štelo za bistvene, temveč sta obe sodišči ugotavljali obstoj utemeljenega poslovnega razloga v tem, da je tožena stranka ob zmanjšanem proračunskem financiranju sklenila, da bo ostalo tožničino delovno mesto nezasedeno, nujna dela tega delovnega mesta pa bo prevzela sodelavka M. F. S tem je sodišče v bistvu odgovorilo tudi na tožničine navedbe, da je bila primerjava med njo in navedeno delavko neustrezna. S tako trditvijo se je sodišče druge stopnje tudi izrecno strinjalo, vendar hkrati ugotovilo, da taka ugotovitev na odločitev ne vpliva. Še vedno ostaja dejstvo, da se je tožena stranka ob upadu sredstev za financiranje zaposlitev odločila, da tožničino delovno mesto ne bo zasedeno in da v posledici tega preneha potreba po delu ob pogojih iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, tako da je bil s tem podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve alineje prvega odstavka ter drugega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem ni šlo niti za v reviziji smiselno očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka in niti za zmotno uporabo materialnega prava glede presoje obstoja utemeljenega poslovnega razloga.

8. Sodišče je jasno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi finančnih restrikcij na podlagi ZUJF od sedmih redno zaposlenih odpovedala pogodbo o zaposlitvi dvema delavkama, tožnici na področju znanosti in še eni delavki na področju kulture, ter da je poleg tožnice na področju znanosti delala tudi M. F. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in zato drugačnih revizijskih navedb v zvezi s tem, ki pomenijo nedovoljen poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni moglo upoštevati.

9. V zvezi z zaščito tožnice, kot starejše delavke, tožnica zmotno predpostavlja, da je pomenila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi njeno prisilno upokojitev.

10. ZDR v 114. členu ščiti starejšega delavca pred delodajalčevo enostransko odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga „dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine“. V drugem odstavku pa izvzema iz siceršnjega varstva tudi tiste starejše delavce, ki jim je v posledici odpovedi zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti „do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev“. Ne gre za prisilno upokojevanje delavcev - zavarovancev ob izpolnitvi minimalnih pogojev, temveč za presojo zakonodajalca do kdaj je starejšemu delavcu še utemeljeno priznavati posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in od kdaj naprej posebno varstvo v primerjavi s položajem drugih delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne bi bilo več opravičljivo.

11. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se po prenehanju pravice do denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje delavci praviloma znajdejo v težkem socialnem položaju, če druge zaposlitve ne najdejo niti v času po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila. Starejši delavec, ki je do poteka prejemanja denarnega nadomestila izpolnil vsaj minimalne pogoje za starostno upokojitev, ima v tem primeru zagotovljeno vsaj minimalno socialno varnost z možnostjo uveljavljanja starostne pokojnine. To ni njegova obveza, vsekakor pa je v primerjavi z ostalimi delavci, ki ostanejo brez zaposlitve, dodatna možnost zagotoviti si osnovni socialni status. Zato omejitev pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na le tiste starejše delavce, ki niti ob prenehanju delovnega razmerja in niti do poteka pravice do prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje ne izpolnijo vsaj minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne pomeni v reviziji zatrjevane kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS, niti kršitve pravice do svobode dela in pravice do socialne varnosti iz 49. in 50. člena Ustave RS.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.