Jedro

Iz naslova odgovornosti za pravne napake kupcu odgovarja le prodajalec.

Argumentacija sodišča druge stopnje, ki je s priznanjem pasivne legitimacije prvega toženca v odškodninsko odgovornost vpeljalo kaznovalni element, v slovenskem pravnem redu ruši koncept odškodninskega prava, ki ureja interesne konflikte med prirejenimi konflikti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. in III. točki spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča druge stopnje v celoti glasi: „I. Pritožbi tožnika in drugega toženca se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožniku 4.630,77 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožniku 1.260,80 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“ Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu 4.957,71 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 2.842,86 EUR, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora drugi toženec tožniku plačati 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007 do plačila. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da je bila pravna podlaga za prenos lastništva prodajna pogodba z dne 9. 2. 2007, zato je v tem sporu stvarno legitimiran le drugi toženec, ki je bil prodajalec vozila, ne pa prvi toženec, ki je bil le „prodajalec na papirju“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi zoper prvega toženca. Menilo je, da bi zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njega ustvarila napačen vtis, da pravni red v Republiki Sloveniji dopušča ravnanja, ki so v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter pravno varnostjo. Dodalo je, da je institut odgovornosti za napake le posebna vrsta odškodninske odgovornosti; ker je bila prodajna pogodba razvezana, je njena posledica zahtevek za povrnitev škode v obliki kupnine, glede katerega sta solidarno zavezana oba toženca. Pritožbo drugega toženca je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

3. Na predlog prvega toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 402/2011 z dne 22. 12. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je prvi toženec pasivno stvarno legitimiran na podlagi poslovne odškodninske obveznosti.

4. Prvi toženec je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnika in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je odgovornost prvega toženca v tožnikovo škodo utemeljilo na poslovni odškodninski odgovornosti, ki naj bi izvirala iz prodajne pogodbe, kar je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta prodajno pogodbo sklenila zgolj tožnik in drugi toženec, prvi toženec pa sploh ni bil stranka prodajne pogodbe in pri njeni sklenitvi ni sodeloval. Tožnikov zahtevek v razmerju do prvega toženca bi bilo mogoče utemeljiti le na podlagi komisijske pogodbe, ki edina povezuje tožnika in prvega toženca. Glede te pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila navidezna, sklenjena le za potrebe plačila nižjega davka, zato nima učinkov med pogodbenima strankama. V skladu z določbo 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Ker prvi toženec od tožnika na podlagi komisijske pogodbe ni prejel ničesar, nima kaj vrniti. Ker tožnik ni bil dobroveren, saj je vedel za navideznost komisijske pogodbe in čemu se sklepa, njegov zahtevek ne more biti utemeljen niti na podlagi 91. člena OZ. Če navidezna pogodba nima učinka med pogodbenimi strankami, razlog za njeno sklenitev ni pravno pomemben.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so, da sta tožnik in drugi toženec 9. 2. 2007 sklenila „domačo“ prodajno pogodbo za nakup avtomobila znamke Mercedes; da je tožnik 16. 2. 2007 vozilo kupil v komisijski prodaji, pri čemer je komisijsko pogodbo sklenil prvi toženec, na katerega se je glasilo prometno dovoljenje in ki je bil le „lastnik na papirju“; da je bila komisijska pogodba fiktivna, sklenjena le zaradi izognitve višjemu davku; da je bila kupnina 35.508,50 EUR v celoti izrečena drugemu tožencu; da je tožnik vedel, da prodajno pogodbo sklepa z drugim tožencem; da je drugi toženec urejal vso dokumentacijo v zvezi s prepisom vozila in se je v prodajni pogodbo tudi zavezal za plačilo davka; da je tožnik avto prodal L. S., ki mu ga je 23. 5. 2007 zasegla policija, zato mu je tožnik vrnil kupnino.

8. Revizijsko sodišče soglaša z revizijskim stališčem, da razlog za sklenitev navidezne komisijske pogodbe, ki je bil v izognitvi višjemu davku, ne more utemeljevati pasivne legitimacije prvega toženca. Argumentacija sodišča druge stopnje, ki je s priznanjem pasivne legitimacije prvega toženca v odškodninsko odgovornost vpeljalo kaznovalni element, v slovenskem pravnem redu ruši koncept odškodninskega prava, ki ureja interesne konflikte med prirejenimi konflikti. V kazenskem pravu je v ospredju zanimanja storilec, ki ga je treba kaznovati, v odškodninskem pravu, ki je del civilnega in s tem zasebnega prava, pa je v ospredju oškodovanec, ki mu je treba povrniti škodo, in sicer tako, da se ta škoda „prevali“ na nekoga drugega, kar pa je treba posebej utemeljiti. Kaznovalno pravo naj bo torej pridržano državi, ki ima za to poseben instrumentarij kazenskega prava.

9. Ker iz naslova odgovornosti za pravne napake kupcu odgovarja prodajalec (prvi odstavek 488. člena OZ), prvi toženec pa, ob dejstvu, da je bila komisijska pogodba z dne 16. 2. 2007 fiktivna, s tožnikom ni bil v nobenem pogodbenem razmerju, je Vrhovno sodišče njegovi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v razmerju do prvega toženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

10. Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Drugi toženec mora tožniku povrniti pravdne stroške na prvi in pritožbeni stopnji, ki sta jih pravilno odmerili sodišči prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč načelo uspeha v postopku, pa mora tožnik prvemu tožencu povrniti vse potrebne pravdne stroške na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) in znašajo na prvi stopnji (v skladu s pravilno odmero sodišča prve stopnje) 2.842,46 EUR, na pritožbeni stopnji (za odgovor na pritožbo, materialne stroške in sodno takso za odgovor na pritožbo) 645,68 EUR in na revizijski stopnji 1.469,17 EUR (za sestavo revizije in materialne stroške, povečano za 20 % DDV, in sodne takse), skupaj 4.957,71 EUR. Ker prvi toženec v odgovoru na pritožbo in v reviziji ni zahteval zamudnih obresti od stroškov, mu jih tožnik, in sicer od poteka paricijskega roka, dolguje le od stroškov, ki so nastali na prvi stopnji v znesku 2.842,86 EUR.