Jedro

Pravni učinki komisijske pogodbe

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „Toženca sta nerazdelno dolžna tožniku plačati 35.500,00 € (petintrideset tisoč petsto 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007 do plačila, v roku 15 dni.“ Toženca morata nerazdelno v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožniku 4.630,77 € (štiri tisoč šeststo trideset 77/100) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.“

II. Pritožba drugotoženca se zavrne.

III. Toženca morata nerazdelno v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožniku 1.260,80 € (tisoč dvesto šestdeset 80/100) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.“

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugotoženec dolžan tožniku plačati 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007 do plačila v roku 15 dni (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v celoti zoper prvotoženca (točka II. izreka). Drugotožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v korist tožnika v znesku 4.630,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Tožnik pa je dolžan prvotožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.842,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta tožnik ter drugotoženec.

3. Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih ni opredelilo do izrecnih navedb tožencev, ki so bile podane že v prvem odstavku 3. točke odgovora na tožbo. Toženca sta tam navedla, da je prvotoženec postal lastnik predmetnega avtomobila kot dobroverni pridobitelj ter da je posel sklepal drugotoženec, ki bi naj bil prav tako v dobri veri. Toženca sta tudi trdila v navedbah, da je bil lastnik avtomobila v času prodaje tožniku, prav prvotoženec. Slednji je pridobil avto na podlagi odplačnega pravnega posla in mu je bilo vozilo takoj dano v posest ter da je bil v dobri veri, da prenosnik z avtomobilom lahko razpolaga. Gre torej za jasne trditve, da je bil prodajalec v razmerju do tožnika prav prvotoženec in ne drugotoženec. Da je bil lastnik avtomobila in prodajalec v razmerju do tožnika prav prvotoženec, pa izhaja iz dokumentacije, ki je v spisu, račun A. C. z dne 12. 2. 2007, prometno dovoljenje za avtomobil, prijava pridobitve vozila iz druge države članice EU z dne 14. 2. 2007, izjava z dne 16. 2. 2007, da je prvotoženec A.V. lastnik avtomobila. Tudi tožnik je izpovedal, da je od drugotoženca prejel prometno dovoljenje, v katerem je bilo navedeno, da je lastnik avtomobila prvotoženec ter da je od drugotoženca prejel informacijo, da je prodajalec oče A.. Tudi drugotoženec je izrecno potrdil, da je oče vedel, da bo vpisan kot lastnik avtomobila in da sta se o tem pogovarjala, preden je do tega prišlo, torej pred sklenitvijo „domače pogodbe s tožnikom“. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se do teh navedb oziroma tudi izpovedbe tožnika in drugotoženca ni opredelilo, čeprav gre za pomembno dejstvo za ugotavljanje dejanskega stanja glede same volje tožencev. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo niti splošno znane okoliščine, da je bistvena lastnost vsakega avtomobila, da je registriran in da je zanj izdano prometno dovoljenje, ki vsebuje resnične podatke o lastniku. Vse to predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker se do teh odločilnih dejstev sodišče ni opredelilo niti posamično, je podana tudi kršitev metodološkega pravila iz 8. člena ZPP, kar je prav tako bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi tudi zoper prvotoženca, vse s priglašenimi pritožbenimi stroški in stroškovno posledico spremembe odločitve.

4. Drugotoženec se pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi najprej poudarja, da je tožnik sam navajal in da toženi stranki tega nista prerekala, da je namreč dne 16. 2. 2007 v komisijski prodaji kupil vozilo znamke Mercedes benz, tip ML 320 CDI pri A. Š., Trgovina z rabljenimi vozili Ž.R. s.p., K. cesta 51, Maribor. Tožbeni zahtevek je zato nesklepčen in sam s seboj v nasprotju. Glede na trditve tožnika je namreč postopek tekel zoper toženi stranki povsem neutemeljeno. Tožnik navaja tudi, da se je po treh mesecih uporabe vozila odločil za nadaljnjo prodajo prav tako preko istega komisionarja kot prvič, ko je vozilo kupoval sam. S komisionarjem je sklenil pogodbo o komisijski prodaji številka 1043/2007 z dne 9. 5. 2007. Vozilo je kupil L.S.. Kot dokaz teh trditev pa je bila priložena pogodba o komisijski prodaji z računom komisionarja in garancijskim listom. Kupcu je bilo vozilo zaseženo dne 23. 5. 2007. Drugotoženec ponovno poudarja pomen določila 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in opozarja, da je bilo vozilo L.S. s strani PU Ljubljana odvzeto neupravičeno. Ker je slednji lastninsko pravico nedvomno pridobil na originarni način, je tožnik neupravičeno vrnil kupnino v znesku 35.500,00 EUR na podlagi že citirane komisijske pogodbe. Na podlagi prvega odstavka 788. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se komisionar zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil pravni posel. Prodajalec vozila je bil v svojem imenu A. Š. s.p.. Tako bi lahko L.S. zahteval povračilo samo od komisionarja, ne pa od tožnika. Zato bi tudi kupec S. moral obvestiti o zasegu avtomobila svojega sopogodbenika, kar pa je A. Š. s.p., ker je bilo vozilo s strani policije zaseženo kot ukradeno, je prišlo do evikcije, pogodba je bila razvezana po samem zakonu, kar pomeni, da se to nanaša na pogodbeno razmerje med kupcem in prodajalcem na podlagi komisijske pogodbe, torej med L.S. in A. Š. s.p.. Sodišče se glede pogodbe in njenih učinkov v sodbi sploh ne opredeli, jo spregleda in zmotno navaja, da je avtomobil bil prodan s strani tožnika L.S. kot fizični osebi, pa čeprav komisijsko pogodbo priloži sam tožnik. Glede na pravna razmerja je imel tožnik na voljo ugovor, da ni sopogodbenik in da naj pravne napake prodane stvari uveljavlja kupec napram komisionarju. Nasprotno pa je naivno poravnal znesek kupnine 35.000,00 EUR, pri čemer je jasno, da pravne napake pri L.S. na kupljenem osebnem vozilu ni bilo, saj je premičnino pridobil a non domino. Prav tako pa je sodišče štelo za razvezano pogodbo zaradi evikcije avtomobila dne 23. 5. 2007 med drugotožencem in tožečo stranko in ne med tedanjim lastnikom L.S. in A. Š. s.p.. Prvotoženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

5. Odgovor na pritožbo tožnika je vložil prvotoženec. V njem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in poudarja okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zgolj drugotoženec tisti, ki je zavezan vrniti tožniku plačilo kupnine. Zato predlaga, da se pritožba tožnika zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba drugotoženca pa neutemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožba drugotoženca navaja, da je tožnik neupravičeno vrnil kupnino kupcu L.S.. Slednji je namreč vozilo pridobil na podlagi komisijske pogodbe št. 1043/2007, ki jo je sklenil komisionar A. Š., Trgovina z rabljenimi vozili Ž.R. s.p., K. c. 51 dne 9.5.2007. Kupcu je bilo vozilo zaseženo dne 23.5.2007. Kupec S. je bil v dobri veri in je pridobil lastninsko pravico na podlagi 64. člena SPZ. Tudi sicer bi lahko kupnino zahteval le od komisionarja, v skladu s prvim odst. 788. člena OZ. Sodišču prve stopnje pritožba še očita, da se do te komisijske pogodbe ni opredelilo in da zmotno navaja, da je bil avtomobil prodan s strani tožnika L.S. kot fizični osebi, čeprav je komisijsko pogodbo priložil sam tožnik (priloga A4).

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z uporabo 64. člena SPZ, o dobri veri drugotoženca ter da tožnik ne bi smel vrniti kupnine Sterletu in o odškodninsko odgovorni Republiki Sloveniji, navedlo:“V obravnavani zadevi namreč ni predmet zahtevka pridobitev lastninske pravice oz. le kot predhodno vprašanje (zaradi pasivne legitimacije enega ali obeh tožencev), temveč jamčevanje za napake. Po že obrazloženem pa ima pravico do jamčevalnega zahtevka kupec, zoper katerega tretji uveljavlja svojo lastninsko pravico in to do prodajalca. Stvar prodajalca pa je nadalje dokazati morebitno odškodninsko odgovornost države oz. njenih organov in od nje terjati povračilo.“ (drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 8). Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do komisijske pogodbe (št. 1043/2007) in njenih učinkov. To je storilo vsaj na smiselen način, kar je več, kot je bilo dolžno in sicer zato, ker drugotoženec ni predlagal nobenega dokaza v zvezi z zgoraj povzetimi trditvami, ki jih je sicer pravočasno navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožnik, ki je predlagal dokaz z omenjeno pogodbo, slednje ni predložil zaradi dokazovanja že omenjenih dejstev, ki jih je navajal drugotoženec(1). Slednji torej ni zadostil splošnemu pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki velja tudi za ugovore toženca (212. člen ZPP). Razen tega obstajata še posebni pravili in sicer 491. (2)in 492.(3) člen OZ iz katerih bodisi neposredno (491. člen) bodisi posredno izhaja odgovor na vprašanje, ki ga načenja pritožba namreč, kdo je bil dolžan dokazovati zatrjevana dejstva. Čeprav iz 492. člena OZ, ki ureja materialnopravno razmerje, ki bi lahko tvorilo materialnopravno podlago v zvezi s pritožbenimi trditvami, neposredno materialnopravno dokazno breme ne izhaja, pa bi v tem primeru prišlo v poštev subsidiarno (a v pravdnem postopku največkrat uporabljeno) pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. Ne more biti dvoma, da vse tisto, kar pritožba navaja, je v korist drugotoženca, saj se sklicuje na dejstva in ponuja lastno materialnopravno razlago, ki bi ga lahko razbremenila obveznosti plačila.

10. Čeprav zaradi prej navedenih razlogov za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, pa sodišče druge stopnje, zaradi zagotovitve ustavne pravice do poštenega sojenja in zagotovitev zaupanja v sodstvo (upravičenja, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS), odgovarja tudi na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje pravnih učinkov komisijske pogodbe (št. 1043/2007) v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika zaradi zatrjevane neutemeljeno vrnjene kupnine kupcu S. OZ uporablja različne in zelo splošne besedne zveze za označitev položaja tiste osebe, ki posega v zanjo tuje pravno razmerje in sicer npr.: - „...če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (1/488); - „Če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari....“(489); - „Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame..(1/490); - „Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, sme kupec odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena.“.

Iz citiranih (in tudi drugih) določil izhaja, da lahko kupec uveljavlja sankcije za pravne napake tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je bilo vozilo zaseženo s strani organov države in še ni znana odločitev o tem, ali je vozilo bilo ukradeno ali ne. V postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik posredoval tožencema obvestilo v skladu s 489. členom OZ in sicer, da je avtomobil bil zasežen kupcu S. in da zato tožnik zahtev vrnitev kupnine (tretji odst. obrazložitve sodbe na strani 7). Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso (II Ips 387/1995 z dne 30.10.1996) prezre, da enak rezultat (obsodba na vrnitev kupnine) ni le posledica popolne evikcije (prvi odst. 490. člena OZ) temveč tudi odstopa od pogodbe (drugi odst. 490. člena OZ)(4). Kupec v takšnem primeru torej ni dolžan čakati na izid teh postopkov in zato tudi tožnik ni bil dolžan dokazovati trajnega odvzema, pri čemer je ostalo neprerekano tudi dejstvo, da se avtomobil še zmeraj nahaja v hrambi kot zaseženo vozilo, kazenski postopek pa še ni končan(5). Čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, da je zaradi zasega avtomobila prišlo do evikcije in je zato pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odst. 490. člena OZ), pa je s sklicevalo tudi na sodno prakso(6), ki temelji na določilu drugega odst. 490. člena OZ in sicer odstop od pogodbe – v tem primeru so pomembna dejstva, ki sodijo v namen (kavzo) pogodbe, zaradi katerih je kupec odstopil od pogodbe, kar pomeni, da je lahko tudi začasen odvzem vozila takšna okoliščina, zaradi katere lahko pride do odstopa od pogodbe – njegova posledica pa je enaka kot pri popolni evikciji. Zato tudi morebitna zmotnost pravne podlage, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 8), ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pripelje do enakega zaključka, namreč obsodilne sodbe.

11. V zvezi s pravnimi učinki komisijske pogodbe je res, da pogodba, ki jo sklene komisionar s tretjim (v danem primeru prodajna pogodba), zavezuje njega, vendar pritožba znova prezre in zato ne načenja vprašanj v zvezi z dolžnostjo komisionarja, ki mora komitentu izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil (drugi odst. 797. člena) ter njegovo obveznostjo, da nanj prenese terjatve in druge pravice, ki jih je pridobil nasproti tretjemu, s katerim je opravil posel v svojem imenu in na njegov račun (tretji odst. 797. člena). Dejstva, ki bi bila za obravnavani primer pomembna so, da sta bili komisijska in prodajna pogodba sklenjeni istega dne; istega dne je bil S. izročen predmet pogodbe; očitno je istega dne (ni zatrjevanj) tudi komitent-tožnik prejel kupnino. V teoriji je zastopano stališče, da če komisionar za komitenta opravlja pravna dejanja (sklepa pogodbe, kar je najpogosteje), ne prenese nanj izpolnitvenega zahtevka po tretjem odst. 797. člena OZ temveč mu izroči predmet izpolnitve, ki ga je prejel od svojega sopogodbenika; pravilo iz tretjega odst. pa se uporabi za prenos drugih pravic, med njimi tudi tistih, ki se nanašajo na pravilno izpolnitev(7). Z izročitvijo kupnine je bila komisijska pogodba izpolnjena in je obveznost prenehala (drugi odst. 797. člena in prvi odst. 270. člena). Z uporabo argumenta po nasprotnem razlogovanju so na komitenta prešle ne le njegove druge pravice iz prodajne pogodbe temveč tudi obveznosti, med njimi tudi odgovornost za pravne napake. Tožnik (komitent) je torej tisti, ki je po prenehanju komisijske pogodbe pasivno legitimiran za zahtevke iz naslova jamčevanja za pravne napake. Kot je bilo že pojasnjeno, ima njegovo ravnanje (vrnitev kupnine brez uvedbe sodnega postopka) materialnopravno podlago v prvem odst. 492. člena OZ.

12. Iz navedenih razlogov in po tem, ko je ugotovilo, da niso podane uradoma upoštevane kršitve, sodišče druge stopnje pritožbi drugotoženca ni ugodilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem delu sodbe (353. člen ZPP).

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pravni temelj obveznostnega razmerja med pravdnimi strankami prodajna pogodba z dne 9.2.2007 in ne komisijska pogodba št. 349/2007 z dne 16.2.2007. Slednja je bila sklenjena „fiktivno“, zaradi izognitve plačilu višjega davka (obrazložitev sodbe iz zadnjega odst. na strani 6 in prvega odst. na strani 7). V zvezi s pritožbeno grajo tožnika glede pasivne legitimacije prvotoženca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je plačilo kupnine bilo izvršeno s strani tožnika drugotoženemu, in sicer na podlagi „domače pogodbe“ o nakupu osebnega vozila z dne 9. 2. 2007. Ugotovilo je tudi, da je vso dokumentacijo za prenos vozila urejal drugotoženi. Tako je izvedel registracijo vozila na ime prvotoženca na podlagi vseh ustreznih listin, ki so potrebne za registracijo rabljenega vozila, uvoženega iz EU, tudi polico za avtomobilsko zavarovanje z dne 16. 2. 2007, ki sicer glasi na ime prvotoženega, je podpisal drugotoženec. Drugotoženi se je v prodajni pogodbi s tožnikom zavezal še k plačilu davka. Da pa je bil davek od prometa motornega vozila plačan, potrjuje dopis Davčnega urada M. Da je tožnik nedvoumno vedel, da sklepa pogodbo z drugotožencem, izhaja iz že omenjene pogodbe z dne 9. 2. 2007, kjer je kot prodajalec naveden le drugotoženec. Prvotoženec se je v proces prodaje avtomobila vključil šele, ko je podpisal komisijsko pogodbo št. 349/2007 z dne 16. 2. 2007 kot komitent in overil svoj podpis na tej komisijski pogodbi na Upravni enoti M. Tudi drugotoženec je izpovedal, da je njegov oče prvotoženec nastopal le kot lastnik na papirju. Zaradi navedenega: „sodišče zato ocenjuje, da je upravičeno pasivno legitimiran le drugotoženi, zato je tožbeni zahtevek zoper prvotoženca zavrnilo“. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče tudi zaključilo, da je: „očitno, da sta tako komisijska prodaja kot prvotoženec nastopala le fiktivno“ (zadnji odst. obrazložitve sodbe na strani 6).

14. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so povzeta v prejšnji točki obrazložitve in v pritožbenem postopku niso sporna, zmoten je le materialnopravni zaključek o neobstoju pasivne legitimacije prvotoženca. Slednji je bil naveden kot lastnik na vseh zgoraj povzetih listinah ter je kot komitent overil svoj podpis na komisijski pogodbi, glede katere je bilo ugotovljeno, da je zgolj navidezna. V obravnavanem primeru je materialnopravno razmerje med strankami institut odgovornosti za pravne napake. Med njene predpostavke pa ni uvrščeno morebitno krivdno ravnanje prodajalca(8), zato je zatrjevanje prvotoženca, da ni vedel oz. je izvedel za sinovo (drugotoženčevo) ravnanje šele ob overitvi podpisa na komisijski pogodbi, pravno nepomembno. Tudi tožnikov pristanek, da na podlagi omenjene „domače“ prodajne pogodbe izpolni svojo obveznost drugotožencu, prvotoženca ne razbremenjuje njegove pasivne legitimacije. Kot je bilo ugotovljeno, je slednji aktivno sodeloval pri overitvi navidezne komisijske pogodbe, torej pravnega posla, katerega cilj je bil (vsaj) okoriščenje, v obliki plačila manjših davkov. Če bi obveljala odločitev sodišča prve stopnje, bi bil ustvarjen vtis, da pravni red v Republiki Sloveniji dopušča ravnanja, ki so v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in pravno varnostjo kot postulatom pravne države (2. člen Ustave RS); sklepanje pogodb s t.i. navideznimi prodajalci posega v ta temeljna načela. Institut odgovornosti za pravne (in stvarne) napake je le posebna vrsta poslovne odškodninske obveznosti in ker je bila prodajna pogodba razvezana, je njena posledica zahtevek po povrnitvi škode v obliki vrnitve kupnine, zato je v skladu z 246. členom in 186. členom OZ za njeno vrnitev solidarno zavezan tudi prvotoženec(9). Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo. Ker za spremembo ni bilo potrebno spreminjati dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč le njegov materialnopravni zaključek, je lahko sodišče druge stopnje o tem odločilo na seji senata (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Zaradi ugoditve pritožbi tožnika je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev. Ker sta oba toženca solidarno zavezana glede glavne stvari, sta na enak način zavezana tudi glede plačila stroškov (tretji odst. 161. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovni izrek sodišča prve stopnje in sta sedaj oba toženca dolžna plačati tožniku priznane stroške, katerih obseg in odmera v pritožbenem postopku nista bila grajana (165. člen ZPP).

16. Toženca sta dolžna povrniti tudi pritožbene stroške tožnika. Priznani so vsi, razen prejem sodne odločbe in poročilo stranki; v tem delu ne gre za samostojni opravili, za kateri bi lahko tožnik zahteval povrnitev posebnih stroškov. Skupno je priznanih 1.260,80 €, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (tretji odst. 161. člena in 165. ter 313. člen ZPP). Drugotoženec in prvotoženec zaradi neuspeha krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Navedbe tožnika pod tč. II. tožbe; če bi se komisijska pogodba dokazno ocenjevala v zvezi z dejstvi, ki jih navaja v pritožbi, drugotožencu ne bi bila v prid, kot npr. istega dne sklenjeni tako komisijska pogodba kot prodajna pogodba; ali še bolj očitno – na garancijskem listu (garancija velja 1 dan?) pripis:“Aneks:Pri podjetju A. Š. je bil urejen samo prepis za to vozilo.“; verjeten zaključek bi bil, da je tudi ta komisijska pogodba navidezna.

Op. št. (2) : Kupec, ki se je, ne da bi obvestil prodajalca, spustil s tretjim v spor in spor izgubil, se vendarle lahko sklicuje na prodajalčevo odgovornost za pravne napake, razen če prodajalec dokaže, da je imel na voljo sredstva, s katerimi bi bil dosegel zavrnitev zahtevka tretjega.

Op. št. (3) : (1) Kupec ima pravico sklicevati se na prodajalčevo odgovornost za pravne napake tudi tedaj, ko je brez prodajalčevega obvestila in brez spora pripoznal očitno utemeljeno pravico tretjega.

Op. št. (4) : V citiranem sklepu Vrhovno sodišče pojasnjuje prav to, ko poudarja, da je možno razdrtje pogodbe po sili zakona le pri popolni evikciji; ob tem pa opozarja še na dolžnost obvestitve o sporu in o možnih pravnih sredstvih za dosego zavrnitve zahtevka tretjega. Te okoliščine pa so v obravnavanem primeru drugačne.

Op. št. (5) : V spisu se nahaja sicer obvestilo, datirano z dne 15.6.2011, da je vozilo bilo vrnjeno S., s pripombo, da pri tem sodišče ni odločalo o pravici do stvari, ker je to predmet pravdnega postopka.

Op. št. (6) : „Za obstoj pravne napake torej zadošča, da zato, ker prodajalec ni bil lastnik stvari, ni bil dosežen učinek sklenjene prodajne pogodbe in izročitve stvari, to je kupčeva pridobitev lastninske pravice (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1796/2010 z dne 22.9.2010“; drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 8. Op. št. (7) : Plavšak N., OZ s komentarjem, 4. knjiga, str. 312. Op. št. (8) : O predpostavkah glej Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 548. Op. št. (9) : Tako tudi Sodba VS II Ips 492/2001 z dne 11.4.2002.