Jedro

Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki oziroma predsedniki vseh sindikatov, v katere so včlanjeni zaposleni.

Za varstvo sindikalnega zaupnika pred odpovedjo pogodbe o zapsolitvi oziroma predsednika ne zadošča že ustanovitev sindikata.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 10. 2008. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki dne 20. 6. 2008 ustanovljen S. a. b. S. I. S. A. (v nadaljevanju S. I. – S. A.), tožnik pa je bil njegov predsednik. Glede na določbe o varstvu sindikalnih zaupnikov iz 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki sicer obstajal, saj je tožena stranka z racionalizacijo poslovanja zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu vzdrževalec vozil – kurir, vendar pa tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker je kot predsednik sindikata S. I. – S. A. užival varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da sta nižji sodišči pri odločitvi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhajali iz zmotne predpostavke, da je tožnik kot predsednik sindikata užival varstvo pred odpovedjo. Kot nepomembno sta šteli dejstvo, da delavci, ki naj bi bili člani S. I. - S. A., izjav o pristopu k temu sindikatu niso podpisali, v nobenem aktu pa ni podlage za zaključek, da je vsak delavec tožene stranke, ki je član Zveze S., avtomatično tudi član S. I. - S. A.. Članstvo v sindikatu je prostovoljno, kar izhaja tako iz statuta S. I. - S. A. kot tudi Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je – enako kot prej sodišče prve stopnje - odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljilo z materialnopravnim zaključkom, da je bila odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju s 113. členom ZDR. Po prvem odstavku te določbe delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Na podlagi dejstev, ki sta jih ugotovili, sta sodišči presodili, da je bil tožnik predsednik sindikata S. I.– S. A., ki je bil ustanovljen dne 20. 6. 2008, ko je bil sprejet tudi statut in dogovor o višini članarine ter izvoljen tožnik za predsednika. Sindikat je 7. 7. 2008 pridobil lastnost pravne osebe, v mesecu juliju pa je tožena stranka od dvanajstih članov obračunala članarino. Dejstvo, da delavci, ki naj bi bili člani tega sindikata, niso podpisali pristopnih izjav, je štelo za nepomembno, saj je na podlagi zaslišanja predsednika sindikata Zveze S. B. G. ugotovilo, da delavci, ki so bili člani Zveze S., niso podpisovali novih izjav o članstvu in so ostali člani Zveze, organizirani znotraj podjetja. Sodišče druge stopnje se je oprlo na 6. člen Statuta o organiziranju in delovanju S. I. – S. A., ki določa, da član sindikata postane lahko sleherni državljan Republike Slovenije, ki je s podpisom pristopne izjave postal član Zveze S..

9. S. I. – S. A. je pridobil lastnost pravne osebe 7. 7. 2008. Sindikat postane po prvem odstavku 2. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93) pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta. Pogoji, ki jih ZRSin za izdajo odločbe predpisuje, so predložitev akta, katerega hramba se zahteva, predložitev dokaza, da je bil sindikat res ustanovljen in izkazanost, da je zahtevo vložila pooblaščena oseba sindikata. Upravni organ navedena dejstva le evidentira in na tej podlagi ugotovi, da je sindikat postal pravna oseba (1). Vendar pa ustanovitev in obstoj sindikata kot pravne osebe ne zadošča za varstvo tožnika kot predsednika tega sindikata pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

10. Po petem odstavku 8. člena ZDR se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu tega zakona. Ta v prvem odstavku določa, da sindikat, ki ima člane, zaposlene pri določenem delodajalcu, lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. Število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 113. členom ZDR, se določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom (prvi odstavek 210. člena ZDR). Navedeno pomeni, da varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki oziroma predsedniki vseh sindikatov, v katere so včlanjeni zaposleni.

11. Reprezentativni sindikati so po 6. členu ZRSin tisti, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov in imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Po drugem odstavku 6. člena ZRSin število članov sindikat dokazuje na podlagi podpisanih pristopnih izjav svojih članov. Po prvem odstavku 9. člena ZRSin je v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti ali v organizaciji reprezentativni sindikat tisti, ki je združen v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države, po drugem odstavku 9. člena pa je ne glede na določbe 8. člena zakona (ki določa kvoto najmanj 10 %) v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti reprezentativen tudi tisti sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena tega zakona in če je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti. Pod temi pogoji je po tretjem odstavku 9. člena zakona reprezentativen tudi sindikat v organizaciji.

12. Nobeno od nižjih sodišč zaradi zmotne materialnopravne presoje, da za varstvo sindikalnega zaupnika oziroma predsednika zadošča že ustanovitev sindikata, ni ugotavljalo, ali ima S. I. – S. A. lastnost reprezentativnosti v skladu s citiranimi zakonskimi določbami, pa tudi z vprašanjem dogovora iz 210. člena ZDR med sindikatom in delodajalcem se ni ukvarjalo, čeprav je oboje ključnega pomena za odločitev v tem sporu (2).

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik opravljal funkcijo sindikalnega zaupnika na način, ki bi mu zagotavljal varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR in sicer z upoštevanjem pogojev iz 8., 208. in 210. člena ZDR. Pri tem bo moralo med drugim upoštevati tudi to, da je članstvo v sindikatu svobodno in ne more temeljiti na avtomatizmu, ki ga zagovarja tožnik. Tak avtomatizem, kot je to zmotno razložilo sodišče druge stopnje, tudi ne izhaja iz Statuta S. I. – S. A., ki v 6. členu določa, da je članstvo v sindikatu prostovoljno, član pa lahko postane sleherni državljan Republike Slovenije, ki je s podpisom pristopne izjave postal član Zveze S.. Iz te določbe torej ne izhaja, da je vsak član Zveze S. tudi član S. I. – S. A., ampak le, da vsak član Zveze S. lahko postane član S. I. – S. A., če za včlanitev izrazi svojo voljo.

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS VIII Ips 23/2001 z dne 15. 1. 2002. Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 134/2010 z dne 19. 12. 2011.