Jedro

Ker v primeru odstopa terjatve tožnici ne gre za isto terjatev, kot v primeru prenosa terjatve na družbo D. d.o.o., uporaba 420. člena OZ ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6558/2008 z dne 29. 02. 2008 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 108.268,12 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 86.085,46 EUR za čas od 01. 01. 2008 dalje od plačila in od zneska 22.282,67 EUR za čas od 26. 02. 2008 dalje do plačila, in v 4. točki izreka v celoti (1. točka izreka), v preostalem delu (glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 86.085,46 EUR za čas od 23. 12. 2007 do 31. 12. 2007 in od zneska 22.282,67 EUR za čas od 23. 12. 2007 do 25. 02. 2008) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka), dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene nadaljnje stroške v znesku 4.650,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po prejemu sodbe do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi VL 6558/2008 z dne 29. 02. 2008 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa v plačilo naloži stroške predmetnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi je družba E. d.o.o. - v stečaju, družbi R. d.o.o. s pogodbo o prodaji terjatev z dne 19. 11. 2007 (priloga A11) prodala svojo terjatev do pravnega prednika toženke - družbe G. L. d.d. v znesku 20.629.520,00 SIT oziroma 86.085,46 EUR (priloga A12); družba R. d.o.o. pa je nato to isto terjatev prodala tožnici s pogodbo št. 1712/07 z dne 17. 12. 2007 (prilogi A13 in A14). Odstopljena in prodana terjatev temelji na pogodbi št. 16/05 z dne 26. 10. 2005 (priloga A17) med pravnim prednikom toženke G. L. d.d. in družbo E. d.o.o. – v stečaju, s katero se je ta zavezala pravnemu predniku toženke dobaviti 630 pilotov. Po navedbah tožnice in po mnenju sodišča prve stopnje naj bi E. d.o.o. – v stečaju to svojo obveznost v celoti izpolnila in posledično pravnemu predniku toženke izdala račune št. 2502594 (priloga A18), št. 2600001 (priloga A19) in št. 2600029 (priloga A20), katerih plačilo pa toženka zavrača, zato ti sedaj skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi predstavljajo vtoževano terjatev.

6. Po 1. odstavku 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, nanj prenese svojo terjatev, pri čemer ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (1. odstavek 421. člena OZ).

7. Pritožbeni očitek pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen. Toženka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodbeni partner pravnega prednika toženke in prvotni upnik E. d.o.o. – v stečaju vse svoje terjatve do pravnega prednika toženke na podlagi pogodbe št. 16/05 z dne 26. 10. 2005 (priloga A17) prenesel na družbo D. d.o.o. o čemer sta toženko istega dne 03. 02. 2006 obvestila tako E. d.o.o. – v stečaju kot D. d.o.o. V primeru, da bi bila ta zatrjevana dejstva resnična, bi posledično v skladu s 420. členom OZ vtoževana terjatev pripadala D. d.o.o. torej prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika oziroma ki se je pri dolžniku prvi oglasil; ker pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v primeru odstopa terjatve tožnici ne gre za isto terjatev, uporaba 420. člena OZ ne pride v poštev.

8. Pritožbeno sodišče se glede odločilnega dejstva, da vtoževana terjatev ni bila tudi predmet odstopa družbi D. d.o.o. pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Iz obeh obvestil o odstopu/odkupu terjatev (prilogi B6 in B7) izhaja, da je družba E. d.o.o. – v stečaju družbi D. d.o.o. odstopila terjatev v znesku 13.501.154,15 SIT, ročno popravljenem na 13.501.074,15 SIT, ki predstavlja zadržana sredstva v višini 7.518.888,00 SIT in zapadle terjatve po računih v višini 5.982.266,15 SIT (ročno popravljeno na 5.982.186,15 SIT). Navedeni znesek 13.501.074,15 SIT je razviden tudi iz priloženega izpiska poslovnih knjig družbe E. d.o.o. – v stečaju z dne 10. 04. 2006 (priloga A21), in sicer je dne 03. 02. 2006 knjižen v dobro pravnega prednika toženke kot odkup terjatve. Kar se tiče računa št. 2600001 torej tožnica vtožuje še 4.142.525,85 SIT (razliko med celotnim zneskom 17.643.600,00 SIT in odstopljenim zneskom D. d.o.o. 13.501.074,15 SIT). Drugače povedano na podlagi računa št. 2600001 s strani tožnice vtoževani znesek predstavlja zgolj razliko med zneskom, knjiženim v breme toženke (17.643.600 SIT oziroma 73.625,44 EUR) in zneskom, knjiženim v njeno dobro (odstopljena terjatev D. d.o.o. 13.501.074,15 SIT oziroma 56.338,98 EUR).

9. Pravni prednik toženke tožnici tako dolguje 20.629.520,00 SIT (86.085,46 EUR), in sicer na podlagi delno neplačanega računa št. 2502594 z dne 01. 12. 2005 25.756,44 EUR, delno neplačanega računa št. 2600001 z dne 03. 01. 2006 17.286,45 EUR in v celoti neplačanega računa št. 2600029 z dne 01. 02. 2006 43.042,56 EUR. Zneska, ki predstavlja višino terjatve, ki je bila odstopljena D. d.o.o. torej tožnica ne uveljavlja. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tako iz pogodbe o prodaji terjatev z dne 19. 11. 2007 (priloga A11) kot iz pogodbe št. 1712/07 z dne 17. 12. 2007 (prilogi A13 in A14) izhaja, da je E. d.o.o. – v stečaju družbi R. d.o.o. in ta nadalje tožnici prodala zgolj svoje še odprte terjatve do toženke. Ker je pred tem del terjatve do pravnega prednika toženke že prodala D. d.o.o. in jo je očitno glede na izpisek iz poslovnih knjig tudi že knjižila v dobro toženke, ta terjatev ni bila več odprta, kar še dodatno dokazuje, da potemtakem ni bila predmet nadaljnjega konkretnega razpolaganja v korist tožnice.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče D. D., svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Izvedbo tega dokaza je namreč ocenilo kot nepotrebno, saj njegova izvedba ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo že dovolj raziskano na podlagi drugih dokazov. Toženka je namreč zaslišanje te priče predlagala v zvezi z odstopom vtoževane terjatve D. d.o.o. dejstvo, da tožnici ni bila odstopljena ista terjatev kot družbi D. d.o.o. pa je bilo že zadosti dokazano na podlagi predložene dokumentacije (zlasti obvestil o odstopu terjatve – prilogi B6 in B7 in izpiska iz poslovnih knjig – priloga A21).

11. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da družba E. d.o.o. – v stečaju ni dobavila vseh pogodbeno dogovorjenih pilotov, zato ni bila upravičena do plačila terjatev, ki jih je odstopila.

12. Iz pogodbe št. 16/05 med pravnim prednikom toženke in E. d.o.o. – v stečaju (priloga A17) izhaja, da je bilo dogovorjenih 630 pilotov za ceno 8.700,00 SIT/m proizvedenega in dostavljenega pilota, skupaj 135.720.000,00 SIT, povečano za DDV (3. člen). Ker je tekom postopka toženka zanikala prejem vseh dogovorjenih pilotov, se je breme dokazovanja tega dejstva po 212. členu ZPP prevalilo na tožnico. Ker ZPP ne predvideva formalnih dokaznih pravil, tožnica pa je pojasnila, da zaradi stečajnega postopka nad družbo E. d.o.o. – v stečaju (torej brez svoje krivde) ne more priti do dobavnic ali podobne dokumentacije, s katero se navadno dokazuje dobava blaga, je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo dokazovanje (količinskega) prejema pilotov tudi z drugimi, manj običajnimi načini (npr. zaslišanje prič, zapisniki, poročila itd.).

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno izvajalo ostale dokaze in zaključilo, da je bilo toženki dobavljenih vseh 630 zaračunanih pilotov. Že iz zaključnega poročila o izvedbi pilotiranja objekta (priloga A29) izhaja, da je bilo po podatkih izvajalca (S. d.d. – glavni izvajalec), ki je dobil podatke od podizvajalca G. L. d.d., (zaslišanje priče I. L.) zabitih 585 pilotov. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pravni prednik toženke že naročil več pilotov (7 ali 8 več), kot jih je bilo predvidenih v projektu, saj je vedno treba računati, da lahko pri zabijanju pride do poškodb (neprerekana trditev tožnice).

14. Čeprav je toženka zadnja dva računa, s tem pa plačilo 76 pilotov, zavrnila z dopisoma z dne 25. 01. 2006 (račun št. 260001, priloga B13a) in z dne 02. 03. 2006 (račun št. 2600029, priloga B13), in sicer po računu št. 2600029 ni bila pripravljena plačati 38 pilotov, češ da s strani G. L. d.d. niso bili prevzeti v smislu 7. člena pogodbe št. 16/05 (ki govori o mesečnih situacijah), po računu št. 2600001 pa prav tako 38 pilotov, ne da bi navedla razlog, pritožbeno sodišče poudarja, da iz zavrnitve računov ne izhaja jasno, zakaj so bili zavrnjeni, ne glede na to pa za nastanek obveznosti zavrnitev računa niti ni pomembna, sploh kar se tiče količine prevzetega oziroma dobavljenega blaga. Glede na to, da je bilo (kot že zgoraj ugotovljeno) nesporno zabitih 585 pilotov, nekaj (7 ali 8) pa jih je bilo že tako dodatno naročenih, ni logično, zakaj toženka zavrača plačilo kar 76 pilotov, saj iz navedenega izhaja, da je sporna kvečjemu dobava 37 oziroma 38 pilotov. Sodišče prve stopnje se je glede ugotovitve (ne)dobave teh pilotov oprlo na obračunsko prevzemni zapisnik z dne 12. 05. 2006 (priloga B15), sestavljen med glavnim izvajalcem S. d.d. in pravnim prednikom toženke, iz katerega pa izhaja, da je zaradi opustitve pasarele ostalo izvedenih in nezabitih 37 kosov pilotov, glavni izvajalec pa naj bi pravnemu predniku toženke te pilote priznal šele takrat, ko bi mu jih priznal investitor. Iz tega zapisnika torej jasno izhaja, da so bili ti piloti izvedeni, ne pa zabiti, kar nadalje pomeni, da jih je pravni prednik toženke imel in so mu bili predani. V nasprotnem primeru ne bi bilo logično, zakaj jih je pravni prednik toženke glavnemu izvajalcu tudi zaračunal s končno situacijo, ta pa mu jih do priznanja investitorja ni bil pripravljen plačati. Tudi izpovedi obeh zaslišanih prič, in sicer J. Š. in B. K., teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne moreta omajati. Priči namreč res trdita, da ni bilo dobavljenih 37 oziroma 38 pilotov, a hkrati iz njunih izpovedi jasno izhaja, da so bili za pravnega prednika toženke pomembni zgolj zabiti piloti, pri čemer je očitno tudi investitor bil pripravljen plačati zgolj te (izpoved B. K.). Ker pa je razmerje med pravnim prednikom toženke in družbo E. d.o.o. - v stečaju povsem neodvisno od razmerja med pravnim prednikom toženke in glavnim izvajalcem oziroma nadalje investitorjem, je toženka dolžna tožnici plačati vso dobavljeno količino pilotov, ne glede na to, da 37 pilotov ni bilo zabitih, torej uporabljenih pri gradnji spornega objekta, in tudi ne priznanih s strani glavnega izvajalca/investitorja.

15. Čeprav se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do navedbe toženke, da se je dogovorjena cena nanašala na meter proizvedenega in dostavljenega pilota in ne na posamezen pilot, ta pavšalna navedba ni relevantna, saj je tožnica ne le sama navedla, da se dogovorjena cena pilota računa na meter, pač pa je tudi končno ceno izračunala točno na ta način, kar izhaja iz predloženih računov (priloge A18, 19 in 20).

16. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu, ki sta jih predložili pravdni stranki. Takšen dokazni sklep ni povsem nedoločen, saj je sodišče prve stopnje s tem jasno povedalo, da je dopustilo prav vse listinske dokaze, ki sta jih tekom postopka predložili pravdni stranki, pri čemer sta bili tudi vsaka posebej sproti seznanjeni z listinskimi dokazi nasprotne stranke. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da se do teh dokaznih predlogov ni opredelilo, saj se je nasprotno v obrazložitvi nanje sklicevalo in jih posebej in v povezavi z ostalimi še izvedenimi dokazi presojalo in ocenjevalo. Ker je torej izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).