Jedro

V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je v skladu z ustavno sodno prakso lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen, saj je ključna ugotovitev, da se mnenje oziroma ocena prvega toženca nanaša na ravnanje tožnika in ni v ospredju žalitev oziroma blatenje tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se v II. točki izreka sodbe znesek 882,25 EUR nadomesti z zneskom 342,71 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I R 195/2018 z dne 20. 12. 2018 za odločanje v tej zadevi določilo Višje sodišče v Celju.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″Tožencema B. M. T., ... in ...., ... se prepoveduje nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožnika J. P., ..., predvsem z navedbami: da je ″renegat″ in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski″. V primeru, da toženca ne bosta prenehala s protipravnimi posegi v osebnostne pravice tožnika in bosta prekršila zgoraj navedeno prepoved, sta dolžna tožniku plačati znesek 5.000,00 EUR, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. Toženca B. M. T., ... in ..., sta se dolžna opravičiti za izjavo, objavljeno v 24. št. tednika ..., ki ga izdaja drugo tožena stranka ...., ... in je izšel dne 13. 6. 2011, z naslednjim besedilom: ″Opravičujemo se za izjavo, objavljeno v tedniku ... dne ..., da naj bi bil J. P. renegat in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. B.M. T. in ....″, omenjeno besedilo pa mora biti objavljeno v tedniku ″..." z enakimi črkami, kot je bila objavljena izjava, za katero se toženi stranki opravičujeta, besedilo opravičila pa mora biti objavljeno na enakem mestu, kot je bila objavljena izjava, za katero se toženi stranki opravičujeta, pod naslovom ″Opravičilo B. M. T. in ....″ ki mora biti objavljen s črkami velikosti naslova članka, v katerem je bila objavljena opravičevana izjava, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženec..., ... je dolžan s spletne strani www.......si umakniti članek prvega toženca B. M. T., ...z naslovom ″X″, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženca B. M. T., ... in ...., ... sta dolžna nerazdelno plačati tožniku J. P., ..., 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.7. 2011 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.″ V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.487,42 EUR in drugo toženi stranki v višini 882,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje.

3. Tožnik sodbo izpodbija v celoti zaradi kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V izogib ponavljanju so pravnopomembne pritožbene navedbe iz Uvoda in Jedra obširne pritožbe povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve. V Sklepu pritožbe pa tožnik navaja, da ni vseeno, kdo kaj reče: potrebno je napraviti natančno analizo o tem, kdo izjavlja, kaj izjavlja, o komu to izjavlja in v kakšnih okoliščinah to izjavlja. Meni, da natančna analiza, ki v izpodbijani sodbi umanjka, pokaže, da v konkretnem primeru nestrpnež izjavlja nekaj neresničnega, na to neresničnost (kot na resničnost) ″veže″ neprimerne vrednostne sodbe (obče neprimerna primerjava s fašizmom; konkretno neprimerna primerjava s fašizmom), to pa izjavlja o zavednem zamejskem Slovencu, mednarodno priznanem zgodovinarju in akademiku. Njegov napad je ciljen (brez dejstvene osnove), neizzvan (ni šlo za nikakršen predmet javne debate), v nikakršnem interesu javnosti (da bi ta lahko npr. ocenila, kdo ima prav - nenazadnje je dejstvo, da se je tožnik z italijanskim imenom in priimkom rodil, v članku ostalo zamolčano). Tožnik nadalje navaja, da v primerih ″...″, ″..″, ″...″ ni ostalo zamolčano nič, kar spada v zadostno dejstveno osnovo (vrednostne sodbe, ki bi bile v drugih okoliščinah žaljive, so temeljile na predstavljeni trditveni podlagi - ta je bila resnična in ni bila zavajujoča, kot v konkretnem primeru). Zaradi generalne (občečloveške, človečanske, etične, moralne) pomembnosti pa tožnik na koncu ponovno opozori, da za primerjavo (vrednostna sodba s fašističnim (P.) in/ali nacističnim (G.) zločinskim režimom) mora biti dejstvena osnova izrazita (resnična), šele takrat je taka primerjava dopustna: koncentrirano povedano, nacista je mogoče primerjati zgolj z nacistom, fašista pa s fašistom (pa še to lahko moralno upravičeno, pravno dopustno stori zgolj nekdo, ki to ni). Tožnik višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V izjavi, priloženi pritožbi, pa tožnik (sam) izraža nestrinjanje z razlogi sodbe in poudarja, da je Italija vsilila primorskim Slovencem italijanska imena in da je ta usoda doletela tudi tožnikovo družino. Nacionalni pritisk po letu 1945 pa ni popustil in je bil, kot je zapisal nek britanski diplomat, v času Zavezniške vojaške uprave (1945-1954) odnos italijanske večine do Slovencev podoben odnosu belcev do črncev na jugu ZDA. Navaja, da je to povzročilo hude psihološke travme in občutek manjvrednosti, ki se ga mnogi zamejski Slovenci še do danes niso otresli, saj se še vedno skrivajo za poitalijančenimi imeni, čeprav ohranjajo svojo nacionalno zavest. Tožnik izpostavi, da se je sam temu uprl, poslovenil je priimek in nato še ime in vse svoje knjige podpisal s slovenskim imenom. Z njim se je uveljavil najprej v Italiji, danes v svetu. Zato se sprašuje, kje so tu elementi renegatstva, prodajanja časti, imena, zgodovinske resnice.

4. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je delno utemeljena le v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

6. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil v zvezi z zapisi prvega toženca kot avtorja v članku z naslovom ″X″, objavljenem v 24. številki tednika ..., ki ga izdaja drugo tožena stranka in je izšel dne 13. 6. 2011, in sicer: ″Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v .., je T. s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske ″sinteze″ v poglavju ... razloži G.P. ali J. P. ali J. P. (J.P., ...). Da bi razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: ″Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz G. P., kar sem bil dotlej, v J.P., kar sem od te knjige dalje″ (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, .., .... ″Regijo priložnosti razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja, vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. P. je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil delo: P....... Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z G. P. Na svojem zgledu je tako potrdil ″pravilnost″ fašistične raznarodovalne politike″. V tožbi je navedel, da je prvi toženec s tem zapisom tožnika razžali, zato je zoper njega vložil zasebno kazensko tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Kazenski postopek se je pravnomočno zaključil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 44250/2011 z dne 14. 3. 2015, ki je potrdila obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 4425/2011 z dne 4. 9. 2014. Ni sporno, da je prvi toženec zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 33250/2011 z dne 18. 2. 2016 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenega oprostilo obtožbe. Tožnik v predmetni pritožbi sicer utemeljeno navaja, da je bil zadnji narok hkrati tudi prvi narok za glavno obravnavo, zaradi česar drži, da je nenavaden zapis sodišča, da naj bi tožnik zamudil s predložitvijo listine, s katero je dokazoval, da se kazenska zadeva v zvezi z istim historičnim dogodkom vodi pred Ustavnim sodiščem RS. Napačno pa to ugotovitev substancira pod očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta kršitev namreč obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče takšne napake ni niti moglo storiti, saj ni povzemalo vsebine listin. Tožnik s tožbo od tožencev vtožuje prepoved nadaljnjih kršitev njegovih osebnostnih pravic, predvsem z navedbami, da je renegat in da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski, objavo javnega opravičila, plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, od druge toženke pa vtožuje še odstranitev spornega članka s spletne strani.

7. V obravnavanem primeru sta v konfliktu pravice do varstva osebnega dostojanstva, zasebnosti ter osebnostnih pravic (34. in 35. člen Ustave) ter pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave). Pravice so enakovredne, zato morajo sodišča od primera do primera presojati, kateri izmed pravic je glede na vse relevantne okoliščine posamične zadeve treba zagotoviti varstvo in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti. Sodišča morajo opraviti postopek tehtanja, pri čemer morajo upoštevati kriterije (merila), ki so se izoblikovali v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in ki naj bi pripomogli pri iskanju ravnotežja, in sicer kakšna je bila tema objave; ali je objava prispevala k razpravi v javnem interesu; ali je bil prizadet posameznik javnosti poznan že poprej in kakšno je bilo njegovo prejšnje ravnanje; ali gre za kritiko ravnanja ali kritiko osebnosti posameznika; ali je kritiko posameznik sam izzval; kakšen je celoten kontekst (v katerem so sporne izjave podane) in kakšen je slog izražanja; ali je edini namen žaljivih izjav žalitev; kakšen je bil način pridobitve informacij in kakšna je vsebina in vpliv določene objave. Na evropski ravni je zasebno in družinsko življenje varovano z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Pravico do svobode izražanja pa na evropski ravni zagotavlja 10. člen EKČP. ESČP je v številnih odločbah poudarilo, da je svoboda izražanja temeljnega pomena za obstoj svobodne, demokratične družbe ter nujen pogoj za njen nadaljnji razvoj. Svoboda izražanja je izjemnega pomena tudi za razvoj in samouresničitev vsakega posameznika. V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe. V ustavi je pravica do svobode izražanja zagotovljena brez zakonskega pridržka, vendar to ne pomeni, da je neomejena. Tako kot druge človekove pravice je omejena s pravicami in svoboščinami drugih oseb (tretji odstavek 15. člena Ustave).

8. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku v točkah 16 do 20 in 24 obrazložitve1 izpodbijane sodbe in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločitve o glavni stvari ter sprejelo pravilne pravne zaključke, pri čemer se je oprlo na merila civilnega odškodninskega prava o splošnem odškodninskem deliktu. Sodišče je na podlagi dejanskih ugotovitev tožbeni zahtevek zavrnilo v skladu z v ustavno-sodni presoji sprejetim stališčem, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Kot je poudarilo sodišče, pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen, saj je ključna ugotovitev, da se mnenje oziroma ocena prvega toženca nanaša na ravnanje tožnika in ni v ospredju žalitev oziroma blatenje tožnika. Sodišče je o tožbenem zahtevku odločilo v skladu z že zgoraj navedenimi merili, ki jih je ESČP razvilo skozi sodno prakso in s pomočjo katerih sodišče presoja o dopustnosti omejevanja svobode izražanja, zlasti v primerih kolizije s pravico do zaščite ugleda ali pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Pritožbeni očitki, da se je sodišče zadeve narobe lotilo že v konceptualnem smislu (v izhodišču), češ da je preskočilo strog sodni silogizem in se lotilo ustavnopravnega tehtanja pravice do časti in dobrega imena in zasebnosti iz 35. člena Ustave RS na eni ter do svobode izražanja na podlagi 39. člena Ustave RS na drugi strani, in da je ″orodje″ v smislu ″precedenčnih″ sodb ESČP (z uporabo pravnih standardov ″zadostne dejstvene osnove″ in ″predmet javne debate″) povsem napačno uporabilo, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, niso utemeljeni. Sodišče je v razlogih izpodbijane odločbe razložilo, kako je prišlo do odločitve. Povsem pravilno je v okviru spodnje premise navedlo pravno odločilna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev.

9. Sodišče je ugotovilo, da se objavljeni članek nanaša na izdajo knjige o T. (popoln naslov knjige je T., kot je navedeno v članku) in na njegovega avtorja – tožnika in da je iz prispevka razvidno, da ne gre za navajanje (z dokazi preverljivih) dejstev, pač pa za vrednostno sodbo konkretnega ravnanja tožnika s strani prvega toženca in ne za kritiko o osebnosti tožnika nasploh.2 Tožnik to ugotovitev izpodbija z navedbami, da se članek prvega toženca ne nanaša na knjigo (strokovno delo tožnika), pač pa ciljno napada tožnika kot osebo. Trdi, da gre torej za napad ad pesonam, nikakor za argumentacijo ad rem. Navaja, da prvi toženec ne predstavi strokovne (ali kakšne drugačne) kritike tožnikovega dela, pač pa ga napada kot človeka (mu celo jemlje strokovno kredibilnost: kjer se prodaja vse, tudi čast in ime, na koncu pa celo zgodovinska resnica...). Navaja še, da sodišče predvsem spregleda neprimerljivost (neprimernost) primerjanega, kot ta izhaja iz sodbe US RS ... : ...

10. Gornje pritožnikove navedbe niso utemeljene. Sodišče je zaključek, da gre za vrednostno sodbo konkretnega ravnanja tožnika in ne za kritiko o osebnosti tožnika nasploh, pravilno utemeljilo z naslednjimi argumenti.

11. Upoštevalo je najprej dejstvo, da je tožnik (postopno) spreminjal svoje ime, in sicer najprej priimek in čez nekaj let še ime iz italijanske različice v slovensko, pri čemer je iz opisa dejanja prispevka razvidno, da se je prvi toženec skliceval na izjavo samega tožnika, zabeleženo v citirani publikaciji ″O..″ iz leta 2004", kar je potrdil zaslišan prvi toženec; tožnik pa ni zanikal, da je tako izjavo podal.3

12. Nato je sodišče upoštevalo, da je tožnik znan zgodovinar, z obsežno publicistično dejavnostjo, ki se je javno vključil tudi v politično delovanje v Sloveniji, in je kot javna oseba lahko pričakoval, da bo spreminjanje lastnega imena pričakovano vzbudilo zanimanje javnosti in odziv v njej, še posebej, ker se je to dogajalo pri osebi, tožniku, ki izhaja z območja, na katerem so bili izvajani raznarodovalni posegi tudi na način spreminjanja imen. Tožnik v pritožbi ne trdi, da ni javna oseba. Pritrditi je tudi navedbi v pritožbi, da ni politik oziroma politični funkcionar (tega sodišče tudi sicer ni ugotovilo). Z ničemer pa tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da se je tožnik javno vključil tudi v politično delovanje v Sloveniji. Meni le, da iz spornega članka tudi ne izhaja, da gre za kritiko morebitnega političnega delovanja tožnika in da niti ne izhaja, da gre za (argumentirano) kritiko njegovega znanstvenega dela, pač pa da preprosto izhaja zgolj to, da gre za osebni napad nanj in nedopustno primerjavo neresničnega dejstva s pravilnostjo fašistične raznarodovalne politike, kar pa niso utemeljene pritožbene navedbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

13. Sodišče je glede na vsebino celotnega članka pravilno ocenilo, da je iz prispevka, zlasti iz dela prispevka, povzetega v tožbi, s katerim tožnik zatrjuje, da ga je prvi toženec razžalil, razvidno obsojanje ravnanja tožnika s strani prvega toženca kot avtorja članka, zlasti, da je uporabljal svoje poitalijančeno ime še precej časa po padcu fašističnega režima v Italiji, kar je bilo smiselno izraženo z navedbo, da se je tožnik 51 let po požigu narodnega doma v ...4 podpisal pod svojim delom s poitalijančenim imenom, čeprav za tako ravnanje ″niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski″. Sodišče je glede na zgoraj povzeto vsebino članka in sploh celoten članek utemeljeno sklepalo, da ni mogoče dobesedno razumeti zapis, da je tožnik svoje ime poitalijančil. V 27. točki obrazložitve je navedlo, da se je z izpovedbo tožnika sicer prepričalo, da gre za netočen zapis (da je tožnik sam poitalijančil svoje ime), a je pravilno zaključilo, da le-ta na samo odločitev sodišča ne more imeti tako odločilnega pomena, da bi lahko presodilo, da je pretehtala pravica tožnika do časti in dobrega imena nad pravico do svobode izražanja. Pri tem je upravičeno tudi upoštevalo izpovedbo prvega toženca, da je poitalijančenje glagol, ki ga je treba razumeti v širšem spektru - kot sprejetje kulture, kulturne identitete. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da sodišče ne sme slediti prvotoženčevi razlagi besede ″poitalijančenje″ (češ, da za tako razlago ta v svojem članku ne ponudi ustrezne dejstvene osnove; ustrezne trditvene podlage pa znotraj pravdnega postopka tudi ne), da naj bi se to poitalijančevanje nanašalo na sprejetje kulture in kulturne identitete, a navedba ni utemeljena. Sodišče je pravilno, glede na vsebino izpostavljenega dela članka in vsebino celotnega članka, pravilno ocenilo, da ni mogoče dobesedno razumeti zapis, da je tožnik svoje ime poitalijančil. Prvemu tožencu je, glede na celoten kontekst članka, upravičeno sledilo tudi v razlagi besede ″poitalijančenje″, glede na to, da pomeni poitalijančevánje (ali italijanizácija) nasilno uvajanje italijanskega jezika in kulture v deželah, ki jih je zasedla italijanska država, in je poitalijančenje osebnega imena, torej imena in priimka, le eno od aktivnosti pri tem uvajanju5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da prvi toženec tega ni nikoli trdil. Ker gre, kot bo še obrazloženo, za vrednostno sodbo, pa tudi ni pomembno, kot navaja tožnik v pritožbi, da te (očitno kulture in kulturne identitete) tožnik tudi ni nikoli sprejel. Tožnik neutemeljeno, glede na predlagano dokazno temo v zvezi z zaslišanjem priče, tudi navaja, da bi to nenazadnje izšlo iz izpovedbe M. P.. S pritožbeno navedbo, da je tožnik ravnal ravno obratno, da je aktivno deloval, kar da izhaja iz dokaznega postopka, v številnih slovenskih društvih in javnih organizacijah ter se boril za javno slovensko besedo in njen pomen - navkljub slovenskemu jeziku sovražnemu okolju, po obrazloženem tožnik ne more izpodbiti navedene ocene sodišča. Pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača tudi očitke pritožnika, da sodišče pozablja, da tožnik kot škodni dogodek ne predstavi zgolj besede renegat in neresnične navedbe o poitalijančenju tožnikovega imena in priimka ter žaljive vrednostne sodbe, ki izhaja iz neprimerne primerjave takega (neresničnega) zatrjevanja s fašizmom, pač pa tudi problematizira zapis (brez kakršnihkoli argumentov - dejstvene osnove), da tožnik z izdajo knjige prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnico, še posebej zgodovinsko, o čemer pa sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov, zaradi česar sodišču očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč pravilno ugotavljalo dejansko stanje glede na trditve v prvi vlogi, v kateri je tožnik v 15. točki izrecno navedel, da je prvi toženec cit. ″...izvajal žaljive vrednostne sodbe o renegatstvu – narodnem odpadništvu tožnika (s povsem določnim namigovanjem, da ta ″prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnico, še posebej zgodovinsko″, s katerimi je evidentno navedeni zapis vezal na renegatstvo, o čemer pa izpodbijana sodba vsebuje razloge.

14. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tudi z zapisom v članku, da je tožnik ″vstopil v nenavaden tip renegatstva″ prvi toženec podal vrednostno oceno, ker je podal oceno ravnanja tožnika, ki ga je mogoče označiti kot izneverjenje določenemu prepričanju, s tem ko je kar nekaj desetletij uporabljal poitalijančeno ime oziroma bi ga spremenil v izvorno slovensko obliko, takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik takemu zaključku oporeka z navedbami, da je jezikovni normativ za uporabo te besede sorazmerno jasen, saj se uporablja navadno slabšalno, njegova očitna slabšalnost pa je razvidna iz vseh okoliščin: tistih, ki so predstavljene v članku, in tistih, ki niso. Že sodišče je pravilno zavrnilo zatrjevanje tožnika, da je avtor članka imenoval tožnika za odpadnika, narodnega odpadnika oziroma renegata, saj iz prispevka izhaja, da je zapisal v članku, da je tožnik vstopil v nenavaden tip renegatstva6, zato tudi pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, s katerimi se tožnik sprašuje, kaj pa je bolj slabšalno kot nekomu, ki živi v zamejstvu (v bivši fašistični državi) očitati, da je narodni odpadnik - če pa je - kot je to splošno znano in izhaja iz dokaznega postopka - zaveden domoljub (v moralnem smislu) in član številnih domoljubnih organizacij v zamejstvu (v funkcionalnem smislu). Sodišče je, kot je razvidno iz 31. točke obrazložitve, sledilo razlagi prvega toženca, zato ni jasno vprašanje v pritožbi, le kje je našlo prvostopno sodišče razlago o ″izneverjanju določenemu prepričanju″. Ne drži, da prvi toženec omenja B. P. na novo, instrumentalizirano, saj je prvi toženec v pripravljalni vlogi z dne 21. 7. 2016 navajal za primerjavo, da je B. P. ves čas svojega življenja striktno uporabljal slovensko ime, kar vendarle kaže, da je bila tožnikova lastna odločitev, da je do leta 2002 uporabljal italijansko ime. V izpovedbi pa ga je omenil, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v zvezi z namenom pri pisanju članka in časovni okoliščini, saj da je ta članek nastal v času po promociji njegove knjige, ki jo je promoviral B. P.. Ne drži, da sodišče pozablja, da ni zgolj zapisal, da je tožnik stopil v nenaveden tip renegatstva (to svojo slabšalno noto stopnjuje na način, ko nadaljuje, da je svoje ime poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski, da je storil nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem), pač pa da ga je kot renegata določno imenoval v naslovu in da je tožnik posebej omenjen tudi v podnaslovu oziroma izpostavljenem delu članka. Zaključek sodišča, kot ga je podalo v 32. členu, da iz samega prispevka ni razviden namen zaničevanja in da ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega, se namreč nanaša tudi na zgoraj izpostavljeno vsebino članka, torej na zapis v naslovu in podnaslovu. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je razlaga izpovedbe prvega toženca prav tako ″obrnjena na glavo″, saj je, kot že rečeno sodišče upravičeno sledilo prvemu tožencu, ki je izpovedoval (tudi) v zvezi s svojimi trditvami, da ni imel namena nobenega žaliti, zato ne drži, da za to ni ponudil ustrezne trditvene podlage. Glede na pravilne zaključke sodišča o tem, da je toženec podajal vrednostno sodbo, pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da gre predvsem za primerjavo neprimerljivega. Ob v tej sodbi obrazloženem glede ″poitalijančevanja″ ni relevantno, ali ima izpovedba, da naj bi ″ogromno zavednih izseljencev ohranilo slovensko ime″, zvezo z dejstvom, da se je tožnik rodil z italijanskim imenom in priimkom. To pa tudi ne pomeni, da prvi toženec na ta način nasprotuje sam sebi in - delno tudi - sodni razlagi: da je preverjal izvor tožnikovega imena in priimka in njegovo uporabo. Očitana bistvena kršitev (339/II/l4 čl. ZPP) po obrazloženem ni podana.

15. Sodišče je pravilno tudi ocenilo, da je iz celotne povzete, za tožnika sporne vsebine članka, razviden očitek prvega toženca tožniku o uporabljanju poitalijančenega imena, tudi v razmerah, ko za to niso obstajali nikakršni zunanji razlogi. Gre torej za očitek o tožnikovem ravnanju, zato je, ob naslednji pravilni ugotovitvi, da je tudi izkazana zadostna podlaga v dejstvih, pravilen zaključek sodišča, da gre za vrednostno sodbo. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno navaja, da iz spornega članka ne izhaja, da prvi toženec graja tožnikovo postopno spreminjaje njegovega imena in priimka. S pritožbenimi navedbami, da je sodišču dokumentirano (v ″...″ in v izpovedbi, in da nenazadnje to izhaja tudi iz prvostopenjske kazenske sodbe) pojasnil, s kakšnim imenom se je rodil in zakaj je svoje ime in priimek postopno spremenil (kar je storil sinhrono s svojo sestro M. P.), skratka, da so taki, postopni spremembi, botrovali formalistični, zakonodajni razlogi tuje države, kjer se je tudi protislovensko ozračje le počasi ohlajevalo, tožnik nasprotuje oceni sodišča, da je iz celotne povzete, za tožnika sporne vsebine, razviden očitek prvega toženca tožniku o uporabljanju poitalijančenega imena, tudi v razmerah, ko za to niso obstajali nikakršni zunanji razlogi. Glede na to, da že iz zgoraj povzete tožnikove izpovedbe razvidno, da je najprej spremenil priimek P., ker je italijanska zakonodaja to dovoljevala, in da tudi v ... ni zapisal nasprotno temu, pritožniku ni moč pritrditi. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je prvotoženčevo zatrjevanje, da bi lahko ime in priimek prej spremenil tožnik v slovensko obliko, zgolj pavšalno (brez ustrezne dokazne ponudbe – razen tiste, ki ni bila izvedena – zaslišanje priče M. P.), pač pa tudi neresnično. Na pravilnost ocene sodišča ne more vplivati pritožbena navedba, da je tožnik znotraj dokaznega postopka tudi pojasnil, da je v znanstvene, leksikografske namene vseskozi (javno) uporabljal slovensko (neformalno) različico svojega imena in priimka. Glede na dokazno temo, ki jo je tožnik navedel v vlogi z dne 29. 5. 2017, pa tudi ni moč pritrditi tožniku, da bi to potrdila tudi njegova sestra M. P., če bi sodišče ta dokaz izvedlo, saj tožnik ni predlagal njenega zaslišanja za potrditev navedb, da je v znanstvene, leksikografske namene vseskozi (javno) uporabljal slovensko (neformalno) različico svojega imena in priimka.

16. Sodišče je pravilno ocenilo, da za samo pisanje članka prvemu tožencu dejstva glede poitalijančenja imena tožnika pri tožniku ni bilo nujno potrebno preverjati, saj je iz že javno objavljenih del tožnika razvidno, katero različico svojega imena je kdaj uporabljal (sodišče pri tem napotuje na fotokopijo dela doktorske disertacije - B14), s čimer je že izkazana zadostna podlaga v dejstvih za vrednostno sodbo, ki jo je prvi toženec v prispevku podal. Glede na izpovedbo prvega toženca, ki je v spis vložil tudi listič iz Narodne univerzitetne knjižnice (NUK) z imenom G. P. (BI6), da se je zanašal na podatke v NUK-u, ki so uradni podatki, pa je prepričljiva tudi ocena sodišča, da navedeno kaže prej na to, da je prvi toženec pred pisanjem preverjal ime tožnika, kot nasprotno). Tožnik slednjo oceno neutemeljeno izpodbija v pritožbi z navedbo, da prvi toženec zgolj izpoveduje, da naj bi se zanašal na podatke NUK, dokazna ocena sodišča (brez konkretizirane trditvene podlage, brez pravne odločilnosti) o tem, da naj bi to kazalo na preverjanje imena tožnika, pa nasprotuje njegovi prejšnji ugotovitvi o nespornosti tega, da tega ni počel. Tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a to neutemeljeno, saj je prvi toženec trditve o tem, da je iz lističa iz kataloga NUK v času od 1962 do 1992 razvidno, da se vodi pod nazivom P. G., podal na prvem naroku glavne obravnave, torej pravočasno, zato tudi razlogi niso v nasprotju. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče moti, da za samo pisanje spornega članka ni bilo potrebno preveriti dejstev glede poitalijančenja imena tožnika. Ne drži namreč, da je bilo to glede na grobo in neutemeljeno vrednostno sodbo, ki jo je na tako neresnično dejstveno navedbo tožnik ″vezal″, nujno potrebno. Prav tako ne drži, da bi bilo potrebno dejstveno osnovo predstaviti tudi v spornem članku (da bi bila lahko ta sufficient, zadovoljiva, utemeljena: da bi lahko vsak (povprečen) bralec razumel, da gre za ″simbolno″ poitalijančenje), saj zadošča, da ta dejstvena osnova obstaja. Zmotno je po obrazloženem pritožbeno sklepanje, da zaradi tega, ker prvi toženec tega ni storil, pač pa je zamolčal za pravilno razumevanje resničnosti odločilno dejstvo o tožnikovem izvornem (italijanskem) imenu in priimku, njegovega teksta ni mogoče razumeti drugače, kot se glasi: tožnik, ki naj bi imel prej slovensko ime in priimek, ga je sedaj spremenil v italijansko obliko, ga ″poitalijančil″. Sodišče je namreč, kot že rečeno, glede na povzeto vsebino članka utemeljeno sklepalo, da ni mogoče dobesedno razumeti zapis, da je tožnik svoje ime poitalijančil. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je iz že javno objavljenih del tožnika razvidno, katero različico svojega imena je kdaj uporabljal, s čimer je izkazana zadostna podlaga v dejstvih za vrednostno sodbo, ki jo je prvi toženec v prispevku podal, tožnik neutemeljeno sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. P.. Zmotno meni, da gre v formalnem smislu za dokazni predlog obeh pravdnih strank, saj tožena stranka ni predlagala njenega zaslišanja, četudi je res tožnikovo sestro omenjala v vlogi z dne 16. 5. 2017. Glede na zgoraj obrazloženo pa dokazovanje tožnikove trditve, da je njena sprememba priimka potekala sinhrono s tožnikovo, ni bilo potrebno. Tudi sicer iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je tožnik vztrajal pri tem zaslišanju, če se bo sodišču zdelo to pravno odločilno. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga nedokazane protipravnosti ravnanja toženih strank in sodišču ni bilo potrebno ugotavljati obsega in višine škode, na pravilnost gornje odločitve ne vpliva, da je tožnik to pričo predlagal tudi v zvezi z dokazovanjem škode (duševne bolečine), ki mu je s protipravnim ravnanjem prvega toženca po njegovih trditvah nastala.

17. Ker je sodišče pravilno zaključilo, da prvemu tožencu za pisanje članka ni bilo nujno preverjati dejstva glede poitalijančenja imena tožnika pri tožniku, niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je prvi toženec, če tega ni preverjal, ravnal v nasprotju s Kodeksom novinarske etike in v tem primeru z eventualnim naklepom.

18. Pravilne ocene sodišča, da gre pri očitku prvega toženca tožniku o uporabljanju poitalijančenega imena tudi v razmerah, ko za to niso obstajali nikakršni zunanji razlogi, za vrednostno sodbo, tožnik ne uspe izpodbiti s stališčem, da gre za neresnično navedbo o tem, da je tožnik svoje ime poitalijančil, zaradi česar je vrednostna sodba, da naj bi tožnik storil nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem, prepovedana (saj je neresnična in iz tega izvedeno žaljiva). Neutemeljene so zato tudi naslednje pritožbene navedbe: (-) da gre za očitno dejstveno navedbo, ki ni zgolj neresnična, pač pa je taka, da, posebej glede na okoliščine (poseben položaj Slovencev v zamejstvu; sovražno, prej fašistično okolje), posega v čast in dobro ime tožnika; (-) da glede na s strani sodišča predstavljeno kazenskopravno normativizacijo pri tem ne gre zgolj za obrekovanje ali žaljivo obdolžitev (tudi koncentrirano razžalitev), pač pa za tipično opravljanje: poseg v osebno in družinsko življenje oškodovanca, zato je taka izjava globoko protipravna: ker je ciljna, ker je neresnična, ker posega v čast in dobro ime, ker posega v zasebnost (kot se je v dokaznem postopku izkazalo, je bil tožnik v trenutku, ko naj bi svoje ime poitalijančil, otrok; v to ime se je ″vrodil″); (-) da je vrednostna sodba šele nedovoljena primerjava tistega, kar naj bi storil tožnik (pa očitno ni), s pravilnostjo fašistične raznarodovalne politike. Sodišče je, kot že obrazloženo, pravilno ugotovilo, da je izkazana zadostna podlaga v dejstvih za vrednostno sodbo, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je primerjava problematična ne le v jezikovnotehničnem smislu, ker je očitno, da temelji na povsem napačni (zavestno zavajujoči) trditvi - podmeni: da je tožnik svoje ime poitalijančil, pač pa tudi oziroma predvsem v vredno(s)tnem smislu. Kot že obrazloženo, prvemu tožencu ni bilo potrebno v članku navesti dejstvenih okoliščin, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da v zvezi s to neresnično trditvijo prvi toženec v članku ne predstavi nikakršnih dejstvenih okoliščin, ki bi to njegovo dejstveno trditev potrjevale. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je primerjava problematična tudi v vrednostnem smislu, kot je še obrazloženo v nadaljevanju.

19. Tožnik v pritožbi v uvodnem delu najprej v zvezi s pravnim standardom enakega varstva pravic omeni analogno sodbo istega prvostopenjskega sodišča v zadevi V.T. proti B. M. T., predvsem pa tudi B. G.in družina proti tedniku ... Navaja, da zadnja, ki je tudi ustavnosodno preizkušena, jasno pokaže, kje je ultimativna meja ″karikiranja″: če je ta meja po tisti sodbi primerjava politika znotraj demokratičnega sistema s politikom nacističnega režima, potem mora to še toliko bolj veljati za primerjavo uglednega zgodovinarja in akademika z ravnanjem fašističnega sistema. Tožnik meni, da je v tem primeru ta meja odločno prekoračena. Izpostavlja vsebino dela odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-407/14-25 z dne 14. 12. 2016 (tč. 26) in trdi, da je analogna uporaba tega ustavnosodnega razlogovanja povsem na mestu: kot izhaja iz samega tega razlogovanja, je bila ″obramba″ časopisne družbe celo bolj ekstenzivna, kot je ″ekskulpacijsko polje″ prvega toženca: sklicevala se je namreč na široko dejstveno osnovo, ″javno debatiranje″, torej specifično izzvanost in varovanje javnega interesa. Še več, v tistem primeru je šlo za vidnega profesionalnega politika in celo političnega funkcionarja (za javno osebo ultimativnih razsežnosti, za politika, kjer je nadzor javnosti - tudi (oz. prav) po sodbah ESČP najbolj pričakovan (celo najbolj terjan).). Nato pa tožnik še v drugem delu pritožbe (3. točka jedra) navaja še, da je (primerjava) vrednostno problematična zaradi naslednjih subjektivnih in objektivnih okoliščin: zaradi dejstva, ker gre za primerjavo z neprimerljivim - s fašizmom, ki je zamejskim Slovencem (in celemu svetu) storil toliko hudega. Ne le, da je fašizem poitalijančil tožnikovo družinsko ime, pobil je več milijonov ljudi po celem svetu, med drugim več tisoč Slovencev. V tej luči pa se ponovno sklicuje na s strani Ustavnega sodišča potrjeno neprimernost primerjave politika B. G. (in njegove družine) z nacistično ikonografijo ter navaja, da se zdita obe primerjavi neprimerni, sta pa globoko analogni: skratka, primerjanje neresnične trditve, da je tožnik svoje ime poitalijančil, s pravilnostjo zločinskega sistema, ki je celemu svetu (Slovencem nasploh, Slovencem v Italiji, nenazadnje pa tožnikovi družini), prizadel toliko hudega, je pač neprimerno. Navaja še, da je tu postavljena vrednostna meja, ki se sklada s tremi precedenčnimi sodbami ESČP (Oberschlick, Bodrožič, Mladina) in jim nikakor ne nasprotuje. V vseh treh primerih je namreč šlo za reakcijo proti nacionalistični, fašistični, nestrpni politiki - tu pa je zadeva ravno obratna: taka nestrpna politika se obrača proti zavednemu Slovencu, uglednemu akademiku in zgodovinarju, to svojo nestrpnost pa zgolj mimikrira v usmerjenost zoper njegovo delo (tu je kritika vsebinsko povsem prazna), in ga napada osebno, ciljno - torej prepovedano; kot že rečeno, na način, da na neresnično navedbo ″cepi″ svojo žaljivo (povsem neprimerno) vrednostno sodbo. Primerjati (zamolčano) dejstvo, da se otrok slovenskim staršem v fašistični državi rodi s tujim imenom in priimkom, z nasilnim iztrebljanjem (ubijanjem) slovenskega življa je pač ″v nebo vpijoče″ neprimerno. Neprimerno zato, ker to (perfidno) minimalizira ravnanje fašistične države in organizacije. Zato minimaliziranje v dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, da se je tožnik z italijanskim imenom in priimkom rodil (in ga torej ni poitalijančil kot - namenoma - napačno zapiše prvi toženec), tudi ni primerno. Tožnik ta stališča zaključi z navedbami, da najprej ne iz tehničnih razlogov - to namreč ni vrednostna sodba (kot to uvodoma napačno ugotavlja sodišče), pač pa očitna dejstvena navedba, celo ″non plus ultra″, in šele v primeru, če bi prvi toženec v spornem članku predstavil resnično dejstvo o tem, da je tožnik sporno ime in priimek pridobil kot otrok, bi to - zgolj pogojno - utegnilo predstavljati zadostno dejstveno osnovo (sufficient factual basis). Vendar pa ne za tako grobo vrednostno sodbo, kot jo je prvi toženec izrekel: ″z njegovimi″ besedami: 75 let po moriji 2. svetovne vonje te morije ni mogoče minimalizirati na način, da nasilno ubijanje in iztrebljanje narodov in posameznikov primerjaš z običajnim ravnanjem svojega (očitno svetovnonazorskega) nasprotnika.

20. Tožnikova primerjava s sodbo ustavnega sodišča v zadevi B. G. in družina proti tedniku ..., ni na mestu, saj kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je ustavno sodišče pritrdilo višjemu sodišču in vrhovnemu sodišču, da je bil s sporno primerjavo fotografij presežen tako širši kot ožji kontekst omenjene razprave. Sporočilo slikovnega (vizualnega) dela primerjave je po obrazložitvi ustavnega sodišča torej v vzporejanju dveh družin in ne v vzporejanju dveh politikov, zato je ustavno sodišče kot utemeljeno sprejelo oceno Višjega in Vrhovnega sodišča, da je bila z objavljenima fotografijama dveh družin presežena primerjava metod politične propagande tožnika in njegove politične stranke s tistimi, ki sta jih uporabljala Goebbels in nemška nacistična stranka. Objava fotografij tako ni (več) prispevala k razpravi v splošnem interesu, temveč jo je presegla. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevaje celoten kontekst, v katerem so bile izjave podane (sodišče je pravilno upoštevalo cel prispevek in ne le njegov del, izpostavljen v zvezi s tožbenim zahtevkom), in pravilno v točki 27 navedlo, da cel prispevek razume, da se nanaša na obsojanje ravnanja tožnika glede njegove dolgoletne uporabe poitalijančenega imena, ko bi ga po zatrjevanju in izpovedbi prvega toženca že lahko spremenil v slovensko obliko. Prav tako je na podlagi v 31. točki obrazložitve povzete izpovedbe prvega toženca7 pravilno zaključilo, da ni imel namen nobenega žaliti, pač pa je bil njegov namen izpostaviti narodnostno občutljivost v tem delu sveta in priti do resnice, kar je pojasnil z B. P. in promocijo knjige, ki je bila neposredno pred tem (kakor tudi z mnenjem, da odkar fašizma ni več, ni nobenih, vsaj dveh generacij, ni nobenih dejanskih pritiskov na to, da se uporablja italijansko ime in da je torej vse to v tej kompleksnosti videl in napisal; s člankom pa ni imel namen nobenega žaliti). Na podlagi vsega navedenega je sodišče pravilno ocenilo, da je treba pisanja prvega toženca v spornem članku razumeti kot poziv k javnemu razpravljanju o zadevi, ki je v širšem javnem interesu, da se zavzame vrednostno stališče do spreminjanja izvorno slovenskih imen ali njihovega ohranjanja v poitalijančeni različici v izpostavljenem zgodovinsko-političnem kontekstu, v razmerju do poitalijančevanja slovenskih imen v času fašističnega režima v Italiji in s tem zasledovanih oz. načrtovanih ciljev8. Po obrazloženem tožnik neutemeljeno v pritožbi izpostavlja, da prirojena ime in priimek tožnika nista nikoli bila del javne razprave, kot tudi ni bilo del javne razprave njegovo ″renegatstvo″. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikom, da sodišče napačno razume pravni standard javne razprave, kot ta izhaja iz večih odločb ESČP in US RS (B.G). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ne drži, da odziv prvega toženca ni bil izzvan. Kot je ugotovilo sodišče, je tožnik mogel pričakovati, da bo dolgoletna uporaba poitalijančenega imena ocenjevana tudi v slovenski javnosti, kot je v članku (ki se nanaša na izdajo knjige T.., ki jo je napisal tožnik) storil tudi prvi toženec. Utemeljeno ni niti pritožbeno izpostavljanje, da je tu postavljena vrednostna meja, ki se sklada s tremi precedenčnimi sodbami ESČP (Oberschlick, Bodrožič, ...) in jim nikakor ne nasprotuje, in da je v vseh treh primerih šlo za reakcijo proti nacionalistični, fašistični, nestrpni politiki - tu pa je zadeva ravno obratna: taka nestrpna politika se obrača proti zavednemu Slovencu, uglednemu akademiku in zgodovinarju. Sodišče je upravičeno navedlo, da tudi če je zapis v članku na določenih mestih objektivno žaljiv, zaradi česar verjame tožniku, da so ga zapis in vrednostne ocene prvega toženca prizadele in da jih je tudi dojel kot žaljive in boleče, vendar pa iz samega prispevka ni razviden namen zaničevanja. Kot je obrazložilo, pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja, le če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev osebe. Za podano vrednostno oceno je imel prvi toženec dejstveno podlago (vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je podana brez vsakršne dejstvene podlage), zato njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega in tako ni izpolnjen že prvi element odškodninske odgovornosti, zato je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo vse okoliščine primera in ni odločilo le na podlagi ocene o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi. Sodišče je presojalo pisanje prvega toženca o tožniku kot javni osebi z vidika, da se javnost z ravnanjem tožnika seznani, se do njega v morebitni javni razpravi opredeli, na drugi strani pa je navedlo, da je tudi splošno znano dejstvo, da se tožnik opredeljuje tudi do političnih vprašanj (tožnik te ugotovitve ne izpodbija), zato je toliko bolj podan interes javnosti pri njegovih osebnih ravnanjih, v konkretnem primeru, spremembi imena in priimka iz italijanske v slovensko obliko. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno sklepalo, da je tako njegovo ravnanje še posebej zanimivo iz razloga njegovega delovanja na področju, kjer je živel in ustvarjal. Pritožbeno sodišče se nenazadnje strinja s sodiščem, da čeprav bi torej (nekatere) sporne navedbe oziroma izjave prvega toženca lahko bile škodljive za tožnikovo čast in dobro ime, bi ugoditev tožbenemu zahtevku, ker gre za izjave iz teme za razpravo, o kateri obstoji interes javnosti, ter ker v izjavah ni mogoče prepoznati (zgolj) sramotitve tožnika oziroma ni mogoče prepoznati, da so bile dane (zgolj) z namenom njegovega zaničevanja, prekomerno posegla v pravico toženih strank do svobode izražanja.

21. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe na več mestih napotuje na primerjavo s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 33250/2011, a to še ne pomeni, da obstaja razlogovalni primanjkljaj, kot navaja tožnik v pritožbi, ker da sodišče očitno sledi (nezakoniti, nepravilni) sodbi kazenskega vrhovnega sodišča (češ da obstaja zadostna dejstvena osnova za trditev, da je tožnik svoje ime poitalijančil - čeprav se je s tem imenom rodil, pri tem pa enako spregleda vse druge neresnične, žaljive in opravljive izjave prvega toženca: da je s tem pritrdil pravilnosti fašistične politike, da je narodni odpadnik; da prodaja vse, tudi čast in ime; da prodaja zgodovinsko resnico - ob tem pa gre za uglednega in mednarodno uveljavljenega zgodovinarja in akademika), pri tem pa spregleda tudi posebnosti civilnopravnega urejanja spornih razmerij oziroma sojenja v zvezi z njimi: tu meri tožnik predvsem na nevezanost civilnega sodišča na tako oprostilno sodbo, pa tudi na širši obseg civilnopravne odgovornosti (tovrstni civilni delikt je mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom - kar tožnik tudi uveljavlja) in nižji dokazni standard sojenja (dokazni standard prepričanja, namesto dokaznega standarda gotovosti). Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in na podlagi takih ugotovitev sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, zato ni na mestu pritožbena navedba o spregledu posebnosti civilnopravnega urejanja spornih razmerij. Drži, da je širši obseg civilnopravne odgovornosti (tovrstni civilni delikt je mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom - kar tožnik tudi uveljavlja) in nižji dokazni standard sojenja, a ne drži, da je sodišče navedeno spregledalo, saj razlogi izpodbijane sodbe tega ne potrjujejo. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga neizkazane protipravnosti, se sodišču ni bilo potrebno opredeliti do tožnikovih navedb, da je bilo protipravno ravnanje prvega toženca storjeno najmanj z eventualnim naklepom. Očitek, da se sodbe zaradi tega ne da preizkusiti, ni utemeljen, zato ni podana očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo pomembne okoliščine, in sicer da je meja prestopljena zaradi primerjave/enačenja oškodovanca s fašizmom. Tožnik navaja, da je objektivna okoliščina, da gre za zločinski režim, ki je pobil več milijonov ljudi po celem svetu; subjektivna okoliščina pa, da je tožnik primorski/zamejski Slovenec, ti pa so bili v času fašizma toliko bolj na ″udaru″. Zato trdi, da je v objektiviziranem smislu ta primerjava toliko bolj intenzivna oziroma zavržna v negativnem smislu. Tožnik navaja, da zapisati, da je nekdo ″narodni odpadnik″ - dejstva pa govorijo ravno drugače (saj je bila sprememba imena in priimka tožnika iz italijanskega v slovenskega znak osebnega poguma in navzven hotene, tudi zunanje - simbolne pripadnosti narodu), ter v nasprotju z dejstvi trditi, da razlogov za poitalijančenje njegovega imena in priimka ni bilo - to pa storiti znotraj tistega subjektivnega in objektivnega konteksta, ki ga (je) predstavlja(l) fašizem v odnosu do sveta, primorskih in zamejskih Slovencev ter do tožnika - , je pač nemoralno in protipravno. Četudi so pravilna navajanja tožnika o obeh okoliščinah, pa ni moč mimo že obrazloženega, da je imel prvi toženec za podano vrednostno oceno dejstveno podlago, zato njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega (in tako ni izpolnjen že prvi element odškodninske odgovornosti), kakor tudi ne mimo naslednjega bistvenega zaključka, da ni bil izključni namen žalitev oziroma sramotitev tožnika.

23. Sodišče upravičeno ni sledilo tožniku, da je iz načina izražanja v spornem članku razviden zaničevalni namen, saj je ključna ugotovitev, da se mnenje oziroma ocena prvega toženca nanaša na ravnanje tožnika, in je pravilno presodilo, da v ospredju ni žalitev ali blatenje tožnika. Tega zaključka tožnik ne more ovreči zgolj z navedbami o svojem prepričanju, da prvi toženec s svojimi svetovnonazorskimi (političnimi) nasprotniki obračunava osebno, ciljno, in da gre za znano metodo javnega linča, in tudi ne z navedbami, da je v tej zvezi posebej pomembno, da je tako (prav osebno - npr. s sodnico v zadevi ...) obračunal z vsemi sodniki, ki naj bi sodili ″proti njemu″, in da torej ne gre za opravljanje medijske funkcije t.i. ″watch doga″, kot jo predvideva Kodeks novinarske etike, v funkcionalnem smislu pa vzpostavljajo tudi precedenčne sodbe ESČP in US RS (G.).

24. Nenazadnje pa ni utemeljen niti očitek, da je zmotno stališče sodišča, da je odškodninski zahtevek proti delodajalcu prvega toženca (drugemu tožencu) moč upreti zgolj takrat, če je škoda povzročena namenoma. Tožnik spregleda, da sodišče ni podalo takega stališča, pač pa je v točki 35 navedlo, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če ta škodo povzročil namenoma, in pri tem pravilno citiralo drugi odstavek 147. člena OZ, ki to določa. 25. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da je sodišče napačno drugi toženi stranki priznalo stroške, ki jih ni pravočasno uveljavljala, saj stroškov ni priglasila na zadnjem naroku, na katerem ji sodišče tudi ni določilo datuma za naknadno predložitev stroškovnika, pač pa jih je priglasila naknadno. Sodišče je obrazložilo, da je skladno z vloženim stroškovnikom na listni št. 176 spisa pooblaščencu druge tožene stranke priznalo 882,25 EUR stroškov postopka. Glede na tako obrazložitev in vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 1. 2018, na katerem druga tožena stranka ni priglasila stroškov in niti ni prosila, da ji sodišče določi datum za naknadno predložitev stroškovnika, stroškovnik pa je vložila naknadno, 16. 1. 2018, je tožnikova pritožba v tem delu delno utemeljena. Druga tožena stranka je v stroškovniku na l. št. 176 navedla, da poleg že prijavljenih stroškov prijavlja še stroške pristopa na prvo obravnavo 600 tč., pristop na drugo obravnavo 300 tč., poročilo stranki 50 tč. in DDV 22 %. Sodišče prve stopnje je na stroškovniku pravilno označilo, da predstavljajo že prijavljene stroške stroški za sestavo odgovora na tožbo 600 tč. in v zvezi s tem materialni stroški 2 % ter 22 % DDV, saj je druga tožena stranka v odgovoru na tožbo priglasila te stroške. Po obrazloženem je odločitev sodišče prve stopnje pravilna glede stroškov, ki jih je druga tožena stranka priglasila v odgovoru na pritožbo, saj so bili pravočasno priglašeni, zmotna, zaradi česar je v tem delu pritožba utemeljena, pa v ostalem delu, torej glede glede ostalih stroškov, ki jih je drugo tožena stranka priglasila v stroškovniku prepozno glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP.

26. Pritožbeno sodišče je po obrazloženem delno ugodilo pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo, tako da je znesek 882,25 EUR v II. točki izreka sodbe nadomestilo z zneskom 342,71 EUR, kolikor skupaj znašajo stroški druge tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, in sicer za sestavo odgovora na tožbo (600 točk oz. 275,40 EUR), materialnih stroškov 2 % (5,51 EUR) in 22 % DDV (61,80 EUR). Preostali del pritožbe ni utemeljen, saj glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče ta del pritožbe kot neutemeljen zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

27. Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj zoper odločitev o pravdnih stroških, torej o stranski terjatvi, pa še to le delno, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodišče je navedlo 34., 35. in 39. člen Ustave, 10. člen EKČP, 134., 178., 179., 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in določbe 160., 158. in 162. člena Kazenskega zakonika (KZ). 2 Pomembna je razlika med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je lahko predmet dokazovanja, medtem ko se resničnost vrednostnih sodb ne more in ne sme dokazovati. Tudi pri vrednostni sodbi pa mora obstajati zadostna dejanska podlaga (določena dejstva, dogodki ali incidenti, ki so bili širši javnosti že znani in imajo zato zadostno dejansko podlago), sicer je vrednostna sodba pretirana. 3 Tožnik je, kot povzema izpodbijana sodba, glede poitalijančenega imena izpovedal, da je zapisano v članku popolnoma neresnično. Fašisti so že v dvajsetih letih načrtno začeli spreminjati slovenska imena, predvsem priimke in on se je z italijanskim imenom že rodil. Morali so mu dati tudi italijansko krstno ime, kajti po fašističnem zakonu je bilo prepovedano dajati tuja imena otrokom. Na vprašanje sodnice glede navedb tožene stranke, da je v letu 1948 imel slovensko ime, potem spet italijansko, in ga je imel vse do leta 2002, je tožnik izpovedal, da so bili leta 1945 osvobojeni, njegova družina je takrat živela v .... Za nekaj časa so oblast v Sežani prevzele partizanske oblasti in potem so vsa poitalijančena imena spremenili. Res je dobil prvo svoje spričevalo iz leta 1945/46 kot J. P.. Potem se je pa njegova družina iz gospodarskih in političnih razlogov iz ... preselila v ..., na Svobodno tržaško ozemlje in tam so imeli oblast Američani in ne Angleži, ki pa so ohranili italijansko zakonodajo. In v tem smislu so ostali še naprej P.. Najprej je spremenil priimek P., ker je italijanska zakonodaja to dovoljevala. Kar pa se tiče krstnega imena, je bilo dosti bolj komplicirano in če si ga hotel spremeniti, si moral iti skozi eno celo proceduro. Leta 2000 pa so Slovenci v Trstu dobili zaščitni zakon in naslednje leto je spremenil tudi ime. 4 Leta 1920 (https://sl.wikipedia.org/wiki/Narodni_dom,_Trst). 5 Primerjaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Poitalijančevanj. 6 Že sodišče prve stopnje je navedlo, da Veliki slovar tujk besedo renegat pojasnjuje kot odpadnik, kdor se izneveri svojemu prepričanju in prestopi v nasprotni tabor; le za slabšalno uporabo je navedena sopomenka: izdajalec, izrodek. 7 Sodišče je v 31. točki obrazložitve navedlo med drugim, da iz izpovedbe prvega toženca izhaja, daje bil njegov namen pri pisanju članka v tem, da je ta članek nastal v času neposredno po promociji njegove knjige Razdalje do sveta, ki jo je promoviral B. P. na tiskovni konferenci. B. P. mu je v mnogih razgovorih povedal, da on pa ne bi želel nikakor biti ″B. P.″ in da je to pač stvar njegove osebne integritete, integriteta imena, integriteta slovenstva. In ob 50. letnici požiga tržaškega doma se mu je pisati članek pod, bi rekel, tujim imenom, za katerega uporabo s strani Republike Italije ni obstajala nobena prisila, zdelo neprimerno in se mu je zdelo to, kar označuje grški izraz oz. grška tujka ″renegatstvo″. Ob pisanju članka se je zavedal tega problema, zato ni nikjer trdil, da je J. P. oz. G. P. renegat, nikjer ni trdil, da je J. P. fašist, zato je izbral izredno kompleksno formulacijo in napisal, da je vstopil v poseben tip renegatstva. Ta beseda je zelo abstraktna in malo ljudi jo pozna. To je lahko dvosmiselno, lahko je negativen tip, lahko pa pozitiven tip renegatstva. Po pisanju in izpovedbi prvega toženca bi se tako naj tožnik izneveril svojemu prepričanju s tem, ko je kar nekaj desetletij uporabljal poitalijančeno ime oz. bi ga spremenil v izvorno slovensko obliko, takoj ko je bilo to mogoče. 8 Primerjaj VSRS Sodba I Ips 33250/2011.