Jedro

V čas zavarovanja, od katerega je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZZZPB odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva časa, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela.

Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. To mora storiti takrat, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z ustavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 6. 2006 in 14. 8. 2008 in priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti tožnici tudi v času od 1. 9. 2006 do 30. 11. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je obrazložilo, da določba drugega odstavka 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.) ni neustavna, pri čemer je izrecno opozorilo tudi na položaj brezposelnih oseb, ki so vključene v javna dela in plačila za njihovo delo, ki jih delno krije prav tožena stranka (53. in 53a. člen ZZZPB).

3. Tožnica (iz priloženega potrdila izhaja, da je opravila pravniški državni izpit) je vložila „predlog za revizijo“ oziroma predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga revizijskemu sodišču, da to „dovoli“ revizijo, češ da gre za pomembno pravno vprašanje, zlasti, ker gre za vprašanje, glede katerega „sodna praksa ni enotna in skladna s pravnimi pravili“. Meni, da je zakonodajalec z določbo drugega odstavka 25. člena ZZZPB povzročil neenakost pred zakonom, ker se po tej določbi v obdobje zavarovanja iz prejšnjega odstavka ne upošteva čas, ko je bila brezposelna oseba vključena v javna dela. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče sproži presojo ustavnosti navedene zakonske določbe in razveljavi izpodbijano sodbo.

4. Tožničina vloga je naslovljena kot predlog za revizijo (oz. predlog za dopustitev revizije), čeprav gre za zadevo, v kateri je revizija dovoljena že po določbi 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Ta določa, da je revizija dovoljena v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja. Med spori o pravicah do in iz socialnih zavarovanj so v 3. točki 7. člena ZDSS-1 navedeni tudi spori o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje.

5. Treba je tudi poudariti, da je sodišče prve stopnje o zahtevku tožnice odločilo 30. 6. 2008, torej še pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008, oziroma ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), kar glede na določbo 130. člena tega zakona pomeni, da se postopek v tej zadevi pred sodiščem druge stopnje, enako tudi revizijski postopek, nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP). To nadalje pomeni, da bi postopek v zvezi z dopustitvijo revizije – če bi seveda sploh šlo za tak primer, ki pa (kot navedeno) ni podan, potekal v skladu z določbo 32. člena ZDSS-1. 6. Glede na navedeno obrazložitev, vsebino vloge in dejstvo da je bil „predlog“ vložen pred sodiščem prve stopnje, ki ga je tako kot sodišče druge stopnje predložilo v reševanje Vrhovnemu sodišču kot revizijo, je revizijsko vlogo obravnavalo kot revizijo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 378. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Tožnica v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, saj sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli na določbo drugega odstavka 25. člena ZZZPB in v čas zavarovanja, od katerega je v skladu s prvim odstavkom iste zakonske določbe odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, nista upoštevali časa, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela. Revizijsko sodišče se s to presojo strinja, saj temelji na jasni zakonski določbi.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi obrazložili svoje stališče (s katerim se revizijsko sodišče strinja in razlogov ne ponavlja), da določba drugega odstavka 25. člena ZZZPB ni neustavna, zaradi česar nista prekinili postopa in začeli postopka pred ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Iz navedene določbe Ustave in tudi iz 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. To mora storiti takrat, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z ustavo, zgolj zahteva strank k takšnemu ravnanju pa ga ne zavezuje (glej tudi sklepa Ustavnega sodišča Up-70/96 z dne 22. 5. 1996, Up-186/07 z dne 15. 5. 2007).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.