Jedro

Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev.

Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v VI. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "VI. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti predpravdne stroške v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek v višini 74,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sodbo in pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo zavrnejo ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2020 ni prenehalo 5. 2. 2021, temveč je trajalo do vključno 30. 6. 2023 (pravilno: 30. 6. 2022 - o čemer naj sodišče prve stopnje izda popravni sklep), z vsemi pravicami, ki bi mu pripadale, v kolikor do nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku od vključno 6. 2. 2021 do vključno 30. 6. 2022 prizna pravice iz delovnega razmerja: ga prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja in mu prizna delovno dobo, mu zagotovi vpis delovne dobe v ustrezne evidence pri ZPIZ za to obdobje ter mu obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.627,84 EUR in mu plača neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Toženki je iz naslova sorazmernega dela regresa za leto 2022 v plačilo naložilo znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2022 dalje, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 7. 2022 do 2. 7. 2022 (III. točka izreka). Toženki je v plačilo naložilo tudi denarno povračilo v znesku 18.394,88 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek v višini 7.883,52 EUR bruto (IV. točka izreka). Poleg tega je toženki v plačilo naložilo tudi odškodnino v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2021 dalje, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR (V. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov v znesku 261,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki bodo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odmerjeni s posebnim sklepom (VII. točka izreka). Z izpodbijano dopolnilno sodbo z dne 9. 1. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo še zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka v višini 7.883,52 EUR bruto, ki so bile zahtevane od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo trajanje delovnega razmerja do dneva, ko se je tožnik na novo zaposlil. Smisel določbe 118. člena ZDR-1 je, da sodišče odloči o trajanju delovnega razmerja le do odločitve sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni, da se to obdobje lahko podaljšuje v primeru morebitnega ponovnega sojenja. Zakonsko dikcijo "najdlje do odločitve sodišča prve stopnje" je mogoče razumeti kot le do trenutka, ko sodišče prve stopnje prvič odloča o zahtevku stranke. S tem, ko je bil v prvem sojenju zahtevek zavrnjen, je bila sprejeta tudi odločitev o zahtevku za sodno razvezo in trajanju delovnega razmerja, kar predstavlja trenutek, do katerega je najdlje mogoče priznati delovno razmerje in pravice v zvezi z njim. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o denarnem povračilu. Ker bi tožnik lahko nadaljeval z delom pri toženki po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa bi ohranil pravico do sodnega varstva zoper odpoved, vključno s predlogom za sodno razvezo, za priznanje denarnega povračila oziroma podredno za tako visok znesek denarnega povračila ni podlage. Edini razlog za nezakonitost odpovedi je določba tožnikove odpovedane pogodbe, po kateri bi ga toženka lahko premestila brez odpovedi s ponudbo nove pogodbe. V zvezi s prisojeno odškodnino uveljavlja, da ne gre za kršitev pravic iz delovnega razmerja, saj ni prepovedano od delavca zahtevati, da vrne službene predmete, če se ga napoti domov v okoliščinah, ko sam predlaga prekinitev delovnega razmerja na temelju sporazuma, zlasti pa je to upravičeno, ko gre za oceno, da bo treba delovno mesto ukiniti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da je ravnanje toženke protipravno, ker je tožnika poslala domov in zahtevala predajo službenih stvari ter imenovala drugo osebo na njegovo delovno mesto. Če bi toženka želela tožniku preprečiti delo ali se ga znebiti in mu zmanjšati ugled, potem mu prav gotovo ne bi ponudila nadaljevanja zaposlitve. Navedbe tožnika nimajo podlage v resničnem dejanskem stanju, kar ob nasprotujočih si izpovedih tožnika in zakonite zastopnice toženke izkazuje verodostojna izpoved priče A. A., da ji tožnik ni povedal za težave in da toženka na tak način ne postopa z delavci.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v IV. točki in VI. točki izreka (v zvezi z denarnim povračilom in predpravdnimi stroški). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tako glede meril kot glede odmere višine denarnega povračila. Odmera denarnega povračila v višini 7 plač je bistveno prenizka, upravičen je do zahtevanih 10 plač. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je poslal kar 31 prošenj, da v večini primerov sploh ni bil vabljen na razgovor, ter da se je zaposlil na delovnem mestu direktorja, na katerem pa prejema nižjo plačo, kot jo je pri toženki. Glede finančnih razmer ni ugotovilo, da je bil vsega skupaj 18 mesecev brez vsakega dohodka. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni konkretiziralo družinskih razmer. Njegova družina se je dva meseca po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja povečala (dobil je drugega otroka), preživljati so se morali z eno plačo, pravice do nadomestila za brezposelnost pa ni mogel uveljaviti. Meni, da okoliščina, da mu je bila s sodbo priznana pravica do nadomestila plače za skoraj 17 mesecev, ni pomembna za višino denarnega povračila, saj gre za pravico v posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka iz naslova predpravdnih stroškov. S strokovno pomočjo odvetnika je poslal opomin skladno z ZDR-1 in zahteval, da se mu omogoči delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je šlo za opomin v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, saj se je nanašal na odpravo kršitev, ker je bil poslan domov brez vsake pravne podlage, na tožnikov poziv pa toženka ni odreagirala več dni. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v posledici zmotne zavrnitve zahtevka za denarno povračilo v znesku 7.883,52 EUR zmotno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti v tem delu.

4. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba toženke zoper sodbo in pritožba tožnika zoper dopolnilno sodbo nista utemeljeni, pritožba tožnika zoper sodbo pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in dopolnilno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu direktor poslovne enote B. Toženka mu je 11. 12. 2020 z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu direktor poslovne enote C., ki pa je ni sprejel, zato mu je delovno razmerje prenehalo 5. 2. 2021. Zaradi podane redne odpovedi je vložil tožbo in v prvem sojenju je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom Pdp 377/2022 z dne 4. 4. 2023 odločilo, da je bila ta nezakonita, v zvezi z zahtevano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarnimi zahtevki (reparacijo, denarnim povračilom, odškodnino za nepremoženjsko škodo, predpravdnimi stroški) pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožnikovo pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 30. 6. 2022, mu do takrat v okviru reparacije priznalo vse na delovno razmerje vezane denarne zahtevke (nadomestilo plače, sorazmerni del regresa), odmerilo denarno povračilo v višini 7 plač, priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR ter zavrnilo zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu, tj. do 30. 6. 2022. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do datuma odločitve sodišča prve stopnje v prvem sojenju (31. 1. 2022), in ne do kasnejšega datuma v okviru ponovljenega sojenja, ki je sledilo razveljavitvi sodbe. Odločitev sodišča v prvem sojenju je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena. To glede na procesne učinke pomeni, da razveljavljena odločba sodišča prve stopnje ne učinkuje, oziroma da na datum te odločitve ni mogoče vezati pravnih posledic, za kar se zmotno zavzema toženka v pritožbi. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) v prvem odstavku 118. člena določa, da sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Iz te določbe ne izhaja, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja najdlje do prve odločitve sodišča prve stopnje, čeprav je bila kasneje razveljavljena.1 Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.

9. V posledici pravilne odločitve glede trajanja delovnega razmerja do 30. 6. 2022, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za 6 mesecev zaposlitve v letu 2022 (6/12).

10. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 so kriteriji za določitev višine denarnega povračila: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev. Sodišče prve stopnje je tako ugotovljene zakonsko določene kriterije obrazložilo in jih tudi pravilno ovrednotilo, zato je v zvezi s tem neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o zmotni uporabi materialnega prava in postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženosti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da tožnik ni upravičen do denarnega povračila, saj je sam povzročil prenehanje delovnega razmerja, svojo brezposelnost in izgubo dohodka, ker ni sprejel novo ponujene pogodbe o zaposlitvi. Priznanje ustreznega denarnega povračila v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter da kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, kar sta v obravnavanem primeru stranki potrdili, saj sta se obe strinjali s sodno razvezo. Če sta torej ta dva pogoja izpolnjena, določba 118. člen ZDR-1 predvideva prisojo ustreznega denarnega povračila. Gre za denarno povračilo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in ne novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi, zato na upravičenost do denarnega povračila ne vpliva dejstvo, da je toženka s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožniku zagotovila nadaljevanje delovnega razmerja, česar pa ni sprejel. Delodajalec namreč nove pogodbe o zaposlitvi ni dolžan ponuditi, prav tako pa je delavec ni dolžan sprejeti.

12. S tovrstnimi navedbami se pritožba toženke prav tako neuspešno zavzema za znižanje denarnega povračila. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da bi tožnik s sprejetjem ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi nadaljeval delo pri toženki in mu ne bi bilo treba iskati nove zaposlitve, pri odmeri denarnega povračila ne more biti odločilna. V okviru kriterija možnosti za novo zaposlitev se namreč upoštevajo zaposlitvene možnosti delavca po odpovedi oziroma po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, in ne pred tem, torej v fazi ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

13. Ne drži pritožbena navedba toženke, da je bila odpoved ugotovljena za nezakonito iz formalnih razlogov. Okoliščina, da je imela že na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi možnost, da bi tožnika premestila v drug kraj, ni zgolj formalni razlog nezakonitosti. Ker namreč ni upoštevala določbe tožnikove obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, dejansko ni bil podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi). Odpoved je torej bila ugotovljena za nezakonito iz jasnega vsebinskega razloga - zaradi neobstoja odpovednega razloga. Upoštevanje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, zato glede na navedeno ne daje podlage za nižje denarno povračilo.

14. Primerjava višine denarnega povračila z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu, je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila po tej določbi. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila.2 Zato so nebistvene pritožbene navedbe toženke, da bi odpravnina, ki bi jo tožnik prejel v primeru odpovedi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, znašala nekaj več kot 9.000 EUR, kar je za polovico manj, kot mu je bilo priznano z izpodbijano sodbo.

15. Tožnik v pritožbi poudarja, da je poslal 31 prošenj za delo, da v večini primerov ni bil vabljen na razgovor, da je redno sodeloval z zavodom za zaposlovanje in ga obveščal o poslanih prošnjah, da se je prijavil za dodatna usposabljanja ter da sedaj kot direktor prejema nižjo plačo, kot jo je pri toženki. Sodišče prve stopnje je tožnikove zaposlitvene možnosti ustrezno upoštevalo, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami tudi zavzema. Kot sicer pravilno navaja tožnik v pritožbi, po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri denarnega povračila lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja,3 kar pa ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, če sodišče prve stopnje ni upoštevalo na primer finančnih in družinskih razmer, ki niso med zakonsko naštetimi kriteriji. V pritožbi izpostavljeni dejstvi, da se je tožniku po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki rodil drugi otrok in da se je morala družina preživljati z eno plačo, nižjo od tožnikove, sami po sebi ne utemeljujeta višjega denarnega povračila.

16. Tožnik neutemeljeno nasprotuje upoštevanju s sodbo priznanih pravic iz delovnega razmerja. Zadnji kriterij za odmero denarnega povračila iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 se nanaša na upoštevanje pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, in predstavlja protiutež prvim trem kriterijem, saj daljše kot je obdobje prisojene reparacije oziroma več pravic, kot delavec uveljavi za čas, ko ni delal, nižje je denarno povračilo in obratno.4 Za čas do prenehanja delovnega razmerja s sodno razvezo je sodišče prve stopnje tožniku izpad dohodka, ki je bil posledica odpovedi, nadomestilo s priznanjem zapadlih zneskov nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za skoraj 17 polnih mesecev, kar po tem kriteriju vpliva na priznanje nižjega denarnega povračila.

17. Glede na navedeno niso bistvene pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo podobnih primerov, ki jih je upoštevalo pri presoji višine denarnega povračila, saj je tožniku denarno povračilo dosodilo v ustrezni višini sedmih plač, ki pravilno upošteva vse relevantne kriterije za njegovo priznanje. Višje odmere denarnega povračila ne narekuje tožnikovo sklicevanje na posamezne judikate iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, saj ti z obravnavano zadevo po kriterijih iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 niti niso primerljivi. Iz primerjave judikatov je razvidno, da je odmera denarnega povračila vezana na okoliščine vsakokratnega primera, pri čemer si dva nista povsem enaka.

18. Kot okoliščino, ki je pripeljala do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dogodek, do katerega je prišlo pred podajo odpovedi in se nanaša na njegovo odstranitev iz delovnega mesta, vrnitev delovnih sredstev in odvzem naziva direktor. Navedeno ne vpliva na odmero denarnega povračila, saj ni v povezavi s samo odpovedjo oziroma razlogom za nezakonitost odpovedi, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, tudi sicer pa denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje.

20. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Ker je toženka s svojim protipravnim ravnanjem nedopustno posegla v osebno integriteto in dostojanstvo tožnika, mu je sodišče prve stopnje za pretrpljene duševne bolečine utemeljeno odmerilo pravično denarno zadoščenje v višini 1.000,00 EUR, česar v pritožbi niti ne izpodbija.

21. Toženka svoje trditve, da je bil tožnik od 4. 12. 2020 napoten na čakanje, ni uspela dokazati. Ob izostanku pisne napotitve na čakanje na delo doma5 in dejstvu, da tožniku na prvi naslednji delovni dan (7. 12. 2020) ni odgovorila na elektronsko sporočilo z dne 4. 12. 2020, v katerem je prosil za pravno obrazložitev nezagotavljanja dela in njegovega statusa v prihodnje, temveč ga je v negotovosti pustila vse do 10. 12. 2020, ko ga je povabila na sestanek, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izpovedi zakonite zastopnice toženke. Glede na to, da tožniku še niti ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sta bila takojšnji odvzem službenih sredstev in imenovanje druge osebe za direktorja poslovne enote v vmesnem času brez podlage in preuranjena, kar še potrjuje prvostopenjski vtis o neprepričljivi izpovedi zakonite zastopnice, da ga je napotila domov zato, da bi o zadevi razmišljal brez bremen in da ga je pričakovala v ponedeljek v službi. Toženka dokazne ocene ne uspe izpodbiti niti s sklicevanjem na izpoved priče A. A., saj ob spornem dogodku 4. 12. 2020 ni bila navzoča; dejstvo, da ji tožnik kasneje ob podaji odpovedi ni povedal za težave in dogajanje tega dne, pa ne more dokazovati, da spornega ravnanja ni bilo.

22. Četudi bi držalo toženkino pritožbeno zatrjevanje, da na tožnikovo delovno mesto direktor poslovne enote B. ni imenovala druge osebe, ker je bilo ukinjeno na način, da je bilo združeno z delovnim mestom direktorja poslovne enote na sedežu družbe v D., to ne pomeni, da toženka s tem ni ravnala protipravno. Bistvena je namreč ugotovitev, da tožnik o ukinitvi oziroma o imenovanju druge osebe sploh ni bil neposredno in predhodno obveščen, pač pa se je s tem seznanil posredno kot uporabnik storitev toženke.

23. Presoje sodišča prve stopnje toženka v ničemer ne omaje s pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnik sam predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja in da ni mogel biti v dvomu glede svojega zaposlitvenega statusa, ker je bil napoten domov z jasnim navodilom, da razmisli o nadaljevanju dela in svojem predlogu o sporazumu. Protipravno ravnanje toženke je podano, ker način, s katerim je odreagirala na izražen tožnikov dvom oziroma nestrinjanje s poslovanjem toženke, torej da mu je z odstranitvijo iz delovnega mesta in odvzemom delovnih sredstev onemogočila opravljanje dela, ni niti primeren niti profesionalen za reševanje nesoglasij ali konfliktov na delovnem mestu. Na drugačen zaključek ne vplivajo niti obširne pritožbene navedbe toženke, da do tožnika ni bila nespoštljiva ali kako drugače sovražna, saj si ga je celo prizadevala ohraniti v delovnem razmerju in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi z enakimi pogoji na enakem delovnem mestu v C., kraju z večjim potencialom za posel. 24. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil pisni opomin v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in z denarnimi zahtevki, za katere je dopustno neposredno sodno varstvo, zaradi česar je zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova pooblaščenka toženki pisni opomin na izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev (priloga A10) poslala pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v njem pa jo je pozvala, da tožniku omogoči delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo za postopek potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Potrebnost vtoževanih stroškov pisnega opomina je treba presojati v okviru dogajanja pred odpovedjo, ko je toženka tožniku brez podlage odredila, da zapusti delovno mesto in vrne delovna sredstva, na tožnikovo elektronsko sporočilo pa ni odgovorila. Za varstvo pravic iz delovnega razmerja mora delavec najprej uporabiti notranje varstvo pravic (zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni), česar se je tožnik v obravnavanem primeru upravičeno poslužil, in v kolikor delodajalec tega ne stori v 8 dneh, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva sodno varstvo, kot je določeno v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Ob upoštevanju navedenega, gre po stališču pritožbenega sodišča v konkretni situaciji za stroške, ki so bili potrebni zaradi morebitnega kasnejšega uveljavljanja sodnega varstva pred delovnim sodiščem, če bi tožnik s tožbo zahteval, da mu toženka omogoči opravljanje dela.6 Gre torej za stroške nastale zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegove priglasitve (A10) in skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) priznalo 250 točk za zahtevo za odpravo kršitev (tar. št. 14/4) in 5 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj 255 točk oziroma 153,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Tožniku ne pripada povračilo priglašenih stroškov za posvet s stranko, ker so ti zajeti v že priznanem strošku za sestavo zahteve za odpravo kršitev.

25. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper sodbo delno ugodilo in VI. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je toženki v plačilo naložilo predpravdne stroške v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za znesek 74,66 EUR z obrestmi pa je zahtevek tožnika zavrnilo (358. člen ZPP). V preostalem je pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženke zoper sodbo in pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo zavrnilo ter nespremenjeni izpodbijani del sodbe in dopolnilno sodbo potrdilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

26. Tožnik je s pritožbo zoper sodbo uspel le v neznatnem delu (delno glede predpravdnih stroškov), zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbi VSRS VIII Ips 220/2014 in VIII Ips 61/2014. 2 Prim. VIII Ips 211/2018 in Pdp 69/2020. 3 Prim. odločbe VSRS VIII Ips 200/2017, VIII Ips 211/2018, VIII Ips 204/2018 in VIII Ips 60/2021. 4 Prim. VIII Ips 60/2021 in Pdp 259/2022. 5 Kot jo predpisuje določba 138. člena ZDR-1. 6 Do sodnega postopka v zvezi s tem sicer ni prišlo, saj je toženka tožniku zatem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe.