Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992. Zato je pravilen zaključek upravnih organov, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in torej ni podana nobena od okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ko se kljub odsotnosti šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložil dne 20. 3. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Upravni organ je po izvedenem postopku zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Ugotovil je, da je imel tožnik dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji na naslovu … prijavljeno stalno prebivališče in da je neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji do leta 1991, stalno prebivališče pa je imel prijavljeno na tem naslovu do 26. 2. 1992. Na podlagi navedb tožnika in prič je bilo ugotovljeno, da je nato prihajal na obiske v Slovenijo. Po zaključku prvostopnega organa tožnik ni dokazal, da je šlo v njegovem primeru za opravičeno odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov, ki jih navaja 1. člen ZUSDDD, zato pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niso izpolnjeni. Dejstvo je namreč, da je bil tožnik odsoten od začetka leta 1992, torej že več kot 21 let. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo z odločbo, št. 2140-336/2013/2 (1312-13) z dne 18. 9. 2013 zavrnilo. Drugostopni organ navaja, da ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za dve skupini tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in sicer lahko dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD pridobijo tujci, državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče pod pogojem, da v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dejansko živijo, ter tujci, državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v republiki Sloveniji pod pogojem, da v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje tudi dejansko neprekinjeno živijo.

Tožnik sodi v prvo skupino tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Glede na to bi moral v skladu s 1. členom ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolniti še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Glede pritožbenih navedb ministrstvo pojasnjuje, da pojem dejansko življenje v Republiki Sloveniji, torej kdaj je naveden pogoj izpolnjen oziroma katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinejo dejanskega življenja v smislu ZUSDDD, določa 1.č člen. V skladu s tem dejansko življenje pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

Kdaj je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo določajo drugi, tretji in četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD. Ministrstvo pritrjuje tožniku, da je bila Republika Slovenija središče njegovih življenjskih interesov v obdobju od 1980, ko se je preselil v Slovenijo, pa vse do konca leta 1991 oziroma začetka leta 1992, ko jo je zapustil. V tem obdobju je tožnik v Sloveniji delal, imel stanovanje, izvenzakonsko partnerico, skratka imel je osebne, ekonomske in socialne vezi, ki so kazale na dejstvo, da so med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajale dejanske in trajne povezave. Z odhodom iz Republike Slovenije so sicer ostale še nekatere povezave s Slovenijo, vendar jih ne moremo šteti za dejanske in trajne v smislu središča njegovih življenjskih interesov. Po odhodu iz Slovenije si je življenje uredil v Črni gori. Pritožnik omenja nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki po njegovem mnenju predstavlja glavni razlog njegovih problemov, vendar izbrisa kot takega organ ni mogel šteti za razlog upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, saj je bil izbris izveden na dan 26. 2. 1992, torej po tožnikovi zapustitvi Republike Slovenije konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992 (v času novoletnih praznikov).

Drugostopni organ se pridružuje ugotovitvam prvostopnega organa, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Torej izpolnjuje dva od treh pogojev, ki jih ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni pa izpolnjen pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992 in odšel v Črno goro ter še danes tam živi. Od leta 1992 do leta 1999, ko se je v Republiko Slovenijo vračal na obiske k svoji izvenzakonski partnerici, ni izkazal resnega namena, da si namerava v Republiki Sloveniji urediti status tujca in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji. Za dovoljenje za začasno oziroma stalno prebivanje ali državljanstvo v Republiki Sloveniji v tem času ni zaprosil. Po odhodu iz Republike Slovenije si je šele z vložitvijo predmetne prošnje za stalno prebivanje po ZUSDDD dne 20. 3. 2013 prvič poskušal urediti status v Republiki Sloveniji. Ker tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, mu dovoljenja za stalno prebivanje ni mogoče izdati.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v Mariboru neprekinjeno živel od leta 1980 do začetka leta 1992. S sprejemom ZUSDDD leta 2010 se uvede postopek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, a postavlja nepremostljiva ovira, to pa je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Zanika navedbe v odločbi, da v postopku ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Z direktorjem podjetja se je dogovoril za mirovanje delovnega razmerja za šest mesecev - neplačano odsotnost, nato pa je prišlo do prekinitve delovnega razmerja po mesecu in pol v času njegove odsotnosti, ne da bi bil s tem seznanjen, razen tega pa do izbrisa stalnega prebivališča prav tako brez obvestila. Glede na to, da je izgubil delo, vsi novi poskusi, da najde zaposlitev pa so bili neuspešni, soproga je bila težko bolna, sin na služenju vojaškega roka, mu ni preostalo drugega, kot da išče delo v Črni gori in ga tam tudi prvič najde. V Slovenijo je prihajal tudi po smrti izvenzakonske partnerke. Na odhod iz Slovenije je bil prisiljen, ker je izgubil posel, druge službe pa zaradi brisanja iz evidence stalnega prebivališča ni mogel najti. Tudi v času, ko je bila izvenzakonska partnerka še živa, a težko bolna, je skušal dobiti podaljšanje vize za bivanje v Mariboru, a je bil vedno zavrnjen. Otroci izvenzakonske partnerke so mu tudi nezakonito odvzeli stanovanje, katerega je lahko izvenzakonska partnerka kupila prav zato, ker je bil on imetnik stanovanjske pravice. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev stalnega prebivališča za tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v drugostopni odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v 1. členu določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

Kot sta pravilno ugotovila organa prve in druge stopnje je tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov (tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD): če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5 ali 7. alinee 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alinee prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja.

Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (razen iz 2. alinee), trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD).

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992. Tudi po presoji sodišča je zato pravilen zaključek upravnih organov, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in torej ni podana nobena od okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ko kljub odsotnosti šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je skušal dobiti podaljšanje vize za bivanje v Mariboru, pa je bil zavrnjen, a v postopku tega ni izkazal. Glede na izveden ugotovitveni postopek je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov da tožnik po odhodu iz Slovenije in preselitvi v Črno goro ni zaprosil za dovoljenje za začasno oziroma stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Ob tem pa sodišče še dodaja, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD). Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov je tožnik odsoten iz Republike Slovenije enaindvajset let, tudi njegovi občasni obiski Slovenije do smrti njegove partnerke v letu 1999 in po tem pa glede na citirana zakonska določila ne pomenijo izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 1. in 1.č člena ZUSDDD.

Po obrazloženem je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.