Jedro

Po stališču slovenske sodne prakse storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, pri tem pa kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nizkotnega nagiba ne predstavlja zgolj t. i. patološko ali blodnjavo ljubosumje, kot to zatrjuje pritožnik.

V literaturi in judikatih sicer ni določno navedeno, katera merila in okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri presoji vprašanja, ali v konkretni zadevi nagib ljubosumja ustreza zakonskemu znaku "iz drugih nizkotnih nagibov", je pa izpostavljena posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja.

Ugotavljanje nagiba, iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje, ni v pristojnosti izvedenca, temveč ga na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja o obtoženčevi osebnostni strukturi in njegovem doživljanju, ter ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, ugotavlja in presoja sodišče. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lastnoročni zapiski oziroma zabeležke izvedenke o psihiatričnem pregledu obtoženca "v zvezku" ne predstavljajo dokaza v procesnem smislu ali dokaznega gradiva, je pravilno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da z zavrnitvijo dokaznega predloga, da naj izvedenka obrambi predloži lastnoročne zapiske psihiatričnega intervjuja z obtožencem, slednjemu pravica do obrambe (prva alineja 29. člen URS) in pravica do izjave (22. člen URS) nista bili kršeni.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno tezo, da bi moral biti pri psihiatričnem pregledu obtoženca nujno navzoč zagovornik, sicer je obtožencu kršena pravica do obrambe.

Vsebina razgovora izvedenca psihiatra z obdolžencem ni dokaz v kazenskem postopku, temveč sta to izvid in mnenje izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 23 (triindvajset) let zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornika in v celoti pritožba državnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen petindvajset let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 31. 1. 2021 od 11.50 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika po brezplačni pravni pomoči pa bodo odmerjeni s posebni sklepom. Po prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obtoženi dolžan plačati nagrado in potrebne stroške pooblaščenca oškodovank po brezplačni pravni pomoči, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanke mld. B. A., mld. C. A., D. D. in E. E. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo kuhinjski nož črne barve.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da „se pritožbi ugodi in razveljavi sodbo prve stopnje oziroma vrne prvi stopnji v ponovno odločanje“; - državni tožilec iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen sedemindvajset let zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Sodišče druge stopnje je o seji in sestavi senata obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika, pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in pooblaščenca oškodovank (prvi odstavek 378. člena ZKP). Na sejo ni pristopil obtoženec, ki pa je bil o seji v redu obveščen, zato so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

**K pritožbi obtoženčevega zagovornika:**

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse za presojo relevantne dokaze, popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1. 6. Neutemeljeni so sicer povsem posplošeni uvodni pritožbeni očitki, da naj bi bila v izpodbijani sodbi protislovja, ki ne dajo logičnega dokaznega sklepa o obstoju obtoženčeve krivde in objektivnih znakov kaznivega dejanja, da naj bi sodišče prve stopnje z obširnostjo in nepreglednostjo razlogov sodbe poskušalo prikriti nestrokovno, nejasno in neargumentirano obrazložitev ključnih pravnih vprašanj ter da naj bi bila sodba povsem enostranska, brez enakovredne in celovite ocene izvedenih dokazov, protislovja pa naj bi bila sanirana z enostavnimi, nelogičnimi, neživljenjskimi ter predvsem nepravnimi (in nepravilnimi) zaključki z „intuitivnim“ in pristranskim pogledom na izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi resda izčrpno povzelo vsebino izvedenih dokazov, vendar pa jih je celovito analiziralo in ocenilo, se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter svojo dokazno in pravno presojo utemeljilo z argumentiranimi, razumnimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, obrazložitev sodbe pa je povsem jasna in pregledna.

_Točka I pritožbe_

7. Pritožnik pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni povzelo obtožbenega očitka _„poklical pa je tudi F. F., pri kateri je bila druga hčerka B. A. in ji rekel, da gre na X. nekaj narediti ter da naj nečakinjo B. A. zatem odpelje k babici“_, vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da posledično v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni podlage za zaključek, da je obtoženec imel namen, da oškodovanki iz ljubosumja vzame življenje.

8. V splošnem je namen zavestna usmerjenost k cilju, smotru, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja.1 Namen ni zakonski znak kaznivega dejanja umora in tudi sicer se po ustaljeni sodni praksi zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven,2 ter ne sodijo v opis dejanja v izreku sodbe, temveč v njeno obrazložitev. Sicer pa sta z navedbami v drugem odstavku konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe „_pri tem pa je dejanje storil iz ljubosumja, saj potem, ko je predhodno izvedel od hčerke C. A., da ima H. A. novega partnerja, ki prihaja k njim, tega ni mogel sprejeti in je z namenom, da prepreči, da bi z njim živela, od doma vzel večji kuhinjski nož, hčerko C. A., ki jo je imel 31. 1. 2021 v oskrbi, pa odpeljal k I. I. in njegovi ženi dejal, da naj popazi na otroka, ker ima neko delo, nakar se je odpravil proti stanovanju H. A., kar potrjuje njegov namen, da H. A. iz ljubosumnosti vzame življenje in kar se je v končni posledici tudi zgodilo_“, opisana tako obtoženčev namen kot ljubosumje. Posledično so irelevantne pritožbene navedbe, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kateri „_drugi_“ zakonski znaki v opisu dejanja so podlaga za zaključek, da je obtoženec imel namen storiti kaznivo dejanje iz nizkotnega nagiba ljubosumnosti. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo obsodilno sodbo, torej je tudi presodilo, da opis dejanja obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja umora iz (drugega) nizkotnega nagiba ljubosumja po 4. točki 116. člena KZ-1, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče ter izpustitev obtožbenega očitka „_poklical pa je tudi F. F., pri kateri je bila druga hčerka B. A. in ji rekel, da gre na X. nekaj narediti ter da naj nečakinjo B. A. zatem odpelje k babici“_ z vidika presoje ustreznosti opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe na obstoj kaznivega dejanja ni imela nikakršnega vpliva.

9. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno pojasnilo, da je na navedeni način poseglo v opis dejanja v obtožnici, ne držijo pa pritožbeni očitki, da naj bi presoja vprašanja, ali je obtoženec pred umorom oškodovanke po telefonu poklical tudi F. F., v sodbi popolnoma izostala. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 20 razlogov sodbe povzelo izpovedbo F. F. o zgolj enem telefonskem klicu obtoženca kritičnega dne, v točki 23 pa je zaključilo, da je obtoženec po izvršenem kaznivem dejanju poklical I. I. in F. F. Povzeti razlogi sodbe, navsezadnje pa tudi dejstvo, da je F. F. v svoji izjavi na policiji in zaslišana kot priča v preiskavi omenjala zgolj obtoženčev telefonski klic po obravnavanem dogodku ter je tudi na glavni obravnavi na izrecno vprašanje državnega tožilca odgovorila, da jo je obtoženec poklical le takrat, ko je rekel, da gre na policijo in da je bil to njegov edini klic tistega dne,3 potrjujejo, da je sodišče prve stopnje izpoved D. D., da naj bi po pripovedovanju B. A. obtoženec F. F. poklical tudi pred umorom (točka 28 sodbe), v tem delu ocenilo kot neprepričljivo in je posledično v korist obtoženca ta obtožbeni očitek iz opisa dejanja izpustilo.

10. V zvezi z navedbami v opisu dejanja _„z namenom, da prepreči, da bi z njim živela“_, pritožnik brezpredmetno zatrjuje, da oškodovanka z novim partnerjem ni živela, saj dejstvo, da naj bi z njim živela ni zatrjevano niti v opisu dejanja niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bistveno, ali je oškodovanka skupno življenje z J. J. dejansko želela, hotela ali resno načrtovala, temveč je odločilno, kako je nastalo situacijo (novi partner oškodovanke, ki prihaja k njej domov in je že spoznal mlajšo hčerko C. A.) v času storitve kaznivega dejanja dojemal sam obtoženec, kar je sodišče prve stopnje argumentirano in prepričljivo utemeljilo v okviru zaključkov, da je oškodovanki vzel življenje iz nizkotnega nagiba ljubosumja (točke 38, 73, 118 in 119 sodbe). Posledično zagovornik v pritožbi neuspešno izpostavlja izpovedbe prič E. E., D. D., K. K., L. L. in M. M.4 o tem, ali so bile s partnersko zvezo oškodovanke z J. J. seznanjene in kako so jo doživljale ter ponuja lastne dokazne zaključke o domnevni neresnosti njune zveze. Pri presoji razmerja med oškodovanko in J. J. vendarle ni mogoče spregledati, da sta vikende, ko sta bili hčerki na stikih pri obtožencu, očitno preživljala skupaj ter da je J. J. na njenem domu že spoznal mlajšo hčerko C. A., kar kaže, da ni šlo zgolj za bežno avanturo, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč za resen partnerski odnos. Ali bi se njuno razmerje morebiti razvilo v zunajzakonsko skupnost pa kot rečeno niti ni bistveno.

_Točka II pritožbe_

11. Glede meril na podlagi katerih se presoja umor iz „_drugih nizkotnih nagibov_“ pritožba izpostavlja dve stališči srbske kazenskopravne teorije in sicer: 1. da so ključno merilo moralne norme v družbi ter so nizkotni nagibi vsi tisti, ki so v nasprotju z moralo in jih obsoja večina članov družbe5 in 2. da so to motivi, ki niti po najstrožjih kriterijih ne morejo biti dostojni človeku in so seveda v nasprotju z moralo,6 pri čemer je prvi del te formulacije precej restriktiven, saj kot nizkotne nagibe šteje samo tako divjaške in abnormne, da ne le nasprotujejo moralnim normam družbe, temveč povzročajo vsesplošen družbeni odpor po naravi sami.7 Pritožnik ocenjuje kot bolj primerno drugo navedeno stališče, saj sleherni nagib za odvzem življenja (četudi ni nizkoten) nasprotuje moralnim normam družbe. Prav ta abnormnost pa mora biti jasno ločena od navadnega nagiba, ki vodi v odvzem življenja, zato je za ugotavljanje nizkotnega nagiba ključno z ustreznim izvedencem ugotoviti elemente in sile delovanja nagiba.

12. Kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 stori kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja _ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov._ To na eni strani pomeni, da zakonodajalec morilsko slo, koristoljubnost, brezobzirnost v zvezi z maščevalnostjo itd. kot kataloško navedene nagibe šteje za nizkotne nagibe. Na drugi strani pa to pomeni, da z enako strogo kaznijo najmanj petnajst let zapora omogoča tudi kaznovanje umorov z nagibi, ki so strukturirani vrednostno podobno tem (_npr. ljubosumje_,8 častihlepnost, jezo zaradi zavrnjene ljubezni in podobne). Nagib je po splošni definiciji razlog, zaradi katerega storilec ravna in je v tem pomenu, nekoliko poenostavljeno, sopomenka za motiv.9 Negativno vrednostno merilo, da določen motiv storilca izpolnjuje zakonski znak „_nizkotnega nagiba_“, je njegova posebna zavržnost, zato sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja zagovornika, da je mogoče šteti za nizkotne nagibe le divjaške oziroma abnormne nagibe za ravnanje storilca.

13. V zvezi z vprašanjem, ali umor iz ljubosumja sodi med „_druge nizkotne nagibe_“ po 4. točki 116. člena KZ-1, pritožnik s sklicevanjem na srbsko sodno prakso10 zatrjuje, da bo ta zakonski znak izpolnjen zgolj v primeru neobičajnega in nenormalnega ljubosumja, ki ni utemeljeno v realnem in resničnem življenju in dobi celo karakter absurdnosti, v njej je več ljubezni do sebe kakor pa do objekta ljubosumja. Po v pritožbi izpostavljeni hrvaški sodni praksi11 vsako ljubosumje nujno ne predstavlja nizkotnega nagiba kot zakonskega znaka kaznivega dejanja _„teškog ubojstva“_ (umora), temveč se to vprašanje presoja glede na način in okoliščine ravnanja storilca, pri čemer se kot nizkotni nagib upoštevajo načrtovanje, hladnokrvnost in brezčutnost pri izvršitvi dejanja ob popolnem izostanku obžalovanja ali vsaj dvoma. Obtoženec stori dejanje _„hladne glave“_ zaradi svoje osebne prizadetosti, da je njegova žena sebi in njunim skupnim otrokom našla boljšega partnerja, kar doživlja kot izdajo, ki jo je treba pravično kaznovati. Vrhovno sodišče Republike Hrvaške torej ni sprejelo stališča, da je nizkotnost nagiba izkazana zgolj s t. i. patološkim ljubosumjem, kot to skuša prikazati pritožnik, temveč so za presojo odločilne okoliščine izvršitve konkretnega kaznivega dejanja.

14. Tudi po stališču slovenske sodne prakse12 storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, pri tem pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nizkotnega nagiba ne predstavlja zgolj t. i. patološko ali blodnjavo ljubosumje13 (točka 37 sodbe), kot to zatrjuje pritožnik. Po stališču Vrhovnega sodišča RS storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1, saj v zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom „_tertium comparationis_“ in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije „_intra legem_“.14 V literaturi in judikatih sicer ni določno navedeno, katera merila in okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri presoji vprašanja, ali v konkretni zadevi nagib ljubosumja ustreza zakonskemu znaku _„iz drugih nizkotnih nagibov“_, je pa izpostavljena posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja.

15. V obravnavani kazenski zadevi izpovedbe prič J. J., N. N., O. O., P. P., I. I., R. I., F. F., E. E. in D. D. (točke 10 do 13, 19 do 22 in 24 sodbe) v povezavi z listinskimi dokazi (točke 2 do 9 sodbe) potrjujejo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil načrtno, odločno, brezkompromisno, hladnokrvno, brezčutno in brez obžalovanja. Poleg samega načina in okoliščin izvršitve kaznivega dejanja to potrjuje tudi njegovo ravnanje po storjenem kaznivem dejanju, da je nož odložil v pomivalno korito, vzel še oškodovankin telefon, si pred blokom vpričo N. N. v sneg obrisal krvave roke, hladnokrvno poklical I. I. in mu povedal, da je oškodovanko ubil, ker je pri njej našel „jebača“, se oglasil na telefonski klic oškodovankine matere E. E. (ki je poklicala na oškodovankin telefon) in ji brezčutno povedal, da H. A. ni več, da jo je ubil, da je mrtva, nadalje je življenje vzel materi svojih mladoletnih hčera, niti se ni oziral na oškodovankino mater in sestro, temveč je sledil le svojemu ljubosumju, kar vse so okoliščine, ki izkazujejo posebno zavržnost in posledično nizkotnost nagiba ljubosumja. Glede na navedeno je v konkretni kazenski zadevi nizkotni nagib ljubosumja vrednostno primerljiv v pritožbi izpostavljenemu zakonskemu znaku kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 „_brezobzirno maščevanje_“ ter pritožnik s ponujanjem lastnega drugačnega stališča pravilne presoje prvostopenjskega sodišča ne more omajati.

16. Pritožbene navedbe, da je ljubosumje v „_eni komponenti“_ povsem normalno in zdravo človeško čustvo in ga samega po sebi ni moč šteti kot nizkotnega, so irelevantne, saj se v konkretni zadevi ljubosumje presoja v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora in ne kot običajno človeško čustvo v vsakdanjih medsebojnih odnosih in okoliščinah.

17. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je obtoženec oškodovanki vzel življenje iz nizkotnega nagiba ljubosumja, oprlo na izpovedbe prič o njunem odnosu, o ravnanju obtoženca z oškodovanko v daljšem časovnem obdobju, predvsem pa v zadnjem letu pred storitvijo kaznivega dejanja (izčrpno vsebinsko povzetih v točkah 39 do 72 sodbe) v povezavi z obtoženčevo osebnostno strukturo (ugotovljeno na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke - točke 77 do 115 sodbe) in njegovega ravnanja na dan storitve kaznivega dejanja ter jo razumno, logično, argumentirano in prepričljivo utemeljilo v točkah 37, 38, 73 in 117 do 119 razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridružuje. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje v točki 37 sodbe nizkotni nagib ljubosumja razlagalo po „nekem subjektivnem občutku, kaj naj bi ta pojem predstavljal“, predvsem pa je zagovornik povsem spregledal še nadaljnje razloge v točkah 38, 73 in 117 do 119 sodbe in jih konkretno tudi ne izpodbija.

18. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da bi se morala do ljubosumja kot nizkotnega nagiba opredeliti izvedenec psihiater in klinični psiholog, ker naj bi se le na ta način lahko ugotovilo, ali je normalno ljubosumje, ki je prisotno pri vsaki osebi, slednjo prevzelo do te mere, da je postalo gibalo za očitano ravnanje. Izvedenka psihiatrične stroke pri obtožencu ni ugotovila duševne motnje s spektra psihotične motnje, temveč mejno osebnostno organizacijo, ki dosega kriterije (i) osebnostne motnje mešanega tipa s prisotnimi elementi odvisnostne in narcistične osebnostne motnje, (ii) zlorabo alkohola v preteklosti in (iii) psihično destabilizacijo, ki se je kazala s simptomi iz spektra prilagoditvene motnje. V pisnem in ustnem izvedenskem mnenju je tudi pojasnila obtoženčevo doživljanje partnerskega odnosa z oškodovanko, sprememb v njenem vedenju, odrejenega ukrepa prepovedi približevanja in izselitve iz skupnega stanovanja, oškodovankine odločitve in vztrajanja pri razvezi ter spoznanja, da ima oškodovanka novega partnerja. Izvedenka je podala mnenje, da je duševno stanje obtoženca zaradi intenzivnosti občutkov v času storitve dejanja vplivalo na njegovo sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje, a le v manjši meri, imel pa je ohranjeno sposobnost razumeti pomen svojih dejanj. Ugotavljanje nagiba iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje pa ni v pristojnosti izvedenca, temveč ga na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja o obtoženčevi osebnostni strukturi in njegovem doživljanju, ter ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, ugotavlja in presoja sodišče. Izvedensko mnenje o ljubosumju bi bilo morebiti lahko potrebno zgolj v primeru, če bi bila pri obtožencu prisotna duševna motnja ali duševna manjrazvitost (kar je izvedenka izključila), ki bi lahko nakazovala na patološko ali blodnjavo ljubosumnost in bi se posledično postavilo vprašanje njegove prištevnosti.

19. Glede na navedeno se pritožnik neuspešno sklicuje na obrazložitev k pritožbi priložene sodbe Okrožnega sodišča v Celju III K 12909/2016 z dne 4. 12. 2017 iz katere povzema del izvedenskih mnenj izvedenke psihiatrične stroke in izvedenca klinično psihološke stroke glede ljubosumnosti storilca. Navsezadnje je bila v predmetnem kazenskem postopku izvedenka psihiatrične stroke zaslišana na glavni obravnavi in ji je torej obramba imela možnost zastaviti tudi vprašanja v zvezi z nagibom ljubosumnosti, pa tega ni storila. Izvedenka ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja z mnenjem izvedenca klinične psihologije, sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke psihiatrične stroke ocenilo kot jasno, prepričljivo, strokovno utemeljeno, logično, poglobljeno, celovito in konsistentno (točka 113 sodbe), zato ni imelo prav nobenih razlogov, da bi po uradni dolžnosti izvedlo še dokaz s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, torej bi morala izvedbo tega dokaza predlagati obramba, ki pa takšnega dokaznega predloga ni podala.

_Točka III pritožbe_

20. Sodišče prve stopnje je na podlagi obtoženčevega ravnanja razumno in logično zaključilo, da se je kritičnega dne od doma odpravil k oškodovanki prav z namenom, da ji vzame življenje. Takšno presojo tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo okoliščine, da je potem, ko je od hčerke C. A. izvedel, da ima H. A. prijatelja J. J., ki prihaja k njim, ob zavedanju, da je zelo verjetno pri njej tudi tega dne, v svojem stanovanju vzel velik kuhinjski nož, hčerko C. A. oddal v varstvo družini I., češ da ima neko delo, se nato peš odpravil do približno dvajset minut oddaljenega stanovanja oškodovanke, kjer je potem, ko ga slednja v stanovanje ni spustila in mu je tudi rekla, da ni sama, razbil vhodna vrata ter v prisotnosti J. J. takoj stopil do oškodovanke in jo pričel silovito zabadati, po izvršenem umoru pa je poklical I. I. in mu povedal, da je oškodovanko zaklal, ker je pri njej našel „jebača“, ki so natančneje obrazložene v točkah 30, 31 in 117 sodbe. Ne držijo torej pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje svojo presojo, da se je obtoženec odpravil od doma in prišel k H. A. z že oblikovano odločitvijo, da ji vzame življenje, oprlo zgolj na dejstvo, da je od doma vzel nož, medtem ko naj ne bi navedlo nobenih drugih okoliščin za tak zaključek.

21. Pritožnik zatrjuje, da obtoženec do trenutka, ko je dejansko izvedel, da je v stanovanju pri oškodovanki J. J., naj ne bi imel namena storiti obravnavanega kaznivega dejanja oziroma da naj bi ga izvršil hipno, kar po sodni praksi že samo po sebi izključuje nizkotnost nagibov.15 V podkrepitev teh pritožbenih trditev izpostavlja mnenje izvedencev v sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 18541/2014 z dne 7. 4. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 17139/2017 z dne 6. 9. 2018, da se je v teh zadevah obravnavanih dogodkih odločitev storilcev žrtvi vzeti življenje oblikovala hipno. Mnenje izvedenca klinične psihologije S. S., da so motivi oziroma razlogi za prinos noža na kraj dejanja lahko drugačni od dokončanega dejanja (npr. jeza, prizadetost, žalost), je zgolj splošno stališče, da vsak, ki vzame nož, še ne načrtuje storitve kaznivega dejanja zoper življenje in telo, s čimer se pritožbeno sodišče načeloma strinja, vendar pa je sodišče prve stopnje pri svojih zaključkih, da se je obtoženec odpravil k oškodovanki z namenom, da ji vzame življenje, poleg tega da je od doma vzel nož, upoštevalo še druge okoliščine njegovega ravnanja. V pritožbi navedeni primer, ko je storilec z orožjem dvakrat prišel na kraj dejanja in žrtev ustrelil šele pri drugem obisku, pa je z obravnavano zadevo povsem neprimerljiv, saj je obtoženec kaznivo dejanje umora storil že pri prvem obisku oškodovanke.

22. V zvezi s pritožbenimi očitki, da naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je obtoženec odpravil k oškodovanki z namenom, da ji vzame življenje, v nasprotju z opisom dejanja, saj naj bi po mnenju pritožnika trenutek oblikovanja dokončnega naklepa pri obtožencu potrjeval prav v izreku sodbe izpuščen obtožbeni očitek, da je obtoženec preden se je odpravil k oškodovanki poklical F. F. in ji rekel, da gre na „_X. nekaj narediti_“ se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v točki 8 obrazložitve te sodbe.

23. Sodišče prve stopnje ni spregledalo obtoženčevega zagovora, da se je v popoldanskem času 30. 1. 2021 (dan pred izvršitvijo kaznivega dejanja umora) srečal z oškodovanko, da je prevzel antibiotike za hčerko C. A. in da je bilo, kot je izpovedala priča L. L., to njuno srečanje normalno, saj je potem oškodovanka prišla k njej nasmejana in urejena. Ta del obtoženčevega zagovora je povzet v točki 36 sodbe (str. 25), sicer pa je prvostopenjsko sodišče prav na podlagi tega srečanja med obtožencem in oškodovanko razumno in logično sklepalo, da je hčerka C. A. obtožencu o tem, da ima oškodovanka prijatelja, ki prihaja k njim, povedala kasneje istega dne ali pa naslednjega dne (31. 1. 2021) najkasneje do 9.30 ure, ko je obtoženec že poklical R. I. in ji rekel, če bi popazila na C. A. za eno uro, da ima neko delo, hčerko pa je nato pripeljal okoli 10.30 do 10.40 ure (točka 30 sodbe). O tem, da je bila hčerka C. A. tista, ki je obtožencu povedala o prijatelju oškodovanke, sta prepričljivo izpovedali priči L. L. in E. E. in sicer, da je to njima in tudi na razgovoru s psihologom povedala C. A. sama. Res je, da ta informacija sama po sebi še ne pomeni, da je obtoženec že v tem trenutku imel naklep oziroma namen izvršiti kaznivo dejanje. Vendar pa pritožnik z izpostavljanjem zgolj posamičnih okoliščin obravnavanega dogajanja, vsake zase, ne more uspešno omajati razumne, življenjske in logične presoje prvostopenjskega sodišča, da se je obtoženec odpravil k oškodovanki prav z namenom, da ji vzame življenje, ki temelji na celostni oceni vseh ugotovljenih relevantnih dejstev in okoliščin in ki v medsebojni povezavi drugačnega dokaznega zaključka ne dopuščajo. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je obtoženec, ko je pripeljal hčerko C. A. in ga je R. I. povabila na kavo, odgovoril, da bo prišel na kavo, ko se vrne (točka 19 sodbe), prav tako ne potrjuje hipnosti njegove odločitve, da oškodovanki vzame življenje, saj bi bilo nenavadno in neživljenjsko, če bi obtoženec R. I. rekel karkoli drugega oziroma, da bi ji celo povedal „_kakšno delo ima_.“

24. Izpoved priče J. J. potrjuje pritožbene navedbe, da je obtoženec pred obravnavanim dogodkom 31. 1. 2021 oškodovanko večkrat klical, kar pa ne pomeni, da se je tudi kasneje, ko je prišel k njej, hotel z njo le pogovoriti, kot je zatrjeval v svojem zagovoru, ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo (točka 30 sodbe). V zvezi s telefonskimi klici obtoženca je J. J. zaslišan v preiskavi izpovedal, da se je oškodovanka javila na prvi klic, sam ni slišal, kaj sta se pogovarjala, le da je oškodovanka z dvignjenim glasom rekla obtožencu, naj ne bo naporen oziroma zoprn, na drugi klic se ni javila, pri tretjem klicu pa pogovora spet ni slišal, je pa oškodovanka obtožencu z dvignjenim glasom rekla, naj je ne kliče več. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi oškodovanka obtožencu mirno rekla, da naj ne bo zoprn, prav tako mu je že po telefonu jasno in z dvignjenim glasom dala vedeti, da si stika in pogovora z njim ne želi. Obtoženec je kljub temu z velikim kuhinjskim nožem prišel do njenega stanovanja, trkal na vhodna vrata, ki jih je oškodovanka sicer odprla, ostala pa so zaklenjena z varnostno verigo, vztrajal pri tem, da se pogovorita in ko mu je oškodovanka (ponovno) rekla, da si tega ne želi in da ni sama, J. J. pa naj pokliče policijo, obtoženec ni odšel, temveč je vhodna vrata razbil in jo vpričo J. J. takoj pričel zabadati z nožem. Navajanje obtoženca oškodovanki, da se želi pogovoriti, je bil torej le izgovor, da bi hitreje in na lažji način vstopil v stanovanje ter izvršil že pred tem načrtovano kaznivo dejanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v spisu ni podatka o vedenju obtoženca, da se J. J. nahaja pri oškodovanki, pritožbeno sodišče sprejema življenjsko in logično sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec, ko se je odpravil do H. A., že vedel, da k njej prihaja njen novi intimni prijatelj in da je zelo verjetno pri njej v stanovanju, kar mu je oškodovanka, ko je hotel vstopiti, potrdila (točka 31 sodbe), česar pritožnik konkretno ne izpodbija. Vsekakor je tudi utemeljen zaključek v točki 117 obrazložitve sodbe, da se za pogovor s partnerjem velikega kuhinjskega noža pač ne potrebuje.

25. Po navedbah pritožnika naj bi hipnost obtoženčeve odločitve, da oškodovanki vzame življenje, potrjevala izpovedba priče O. O. v preiskavi, da je od začetnega (obtoženčevega) trkanja na vhodna vrata (oškodovankinega) stanovanja do padca vrat minilo kakšnih petnajst minut. Vendar pa je pritožnik spregledal, da O. O. zaslišan na glavni obravnavi v to ni bil več prepričan, saj je izpovedal, da mogoče trkanje ni trajalo toliko časa in da mu niti ni posvečal posebne pozornosti, temveč je pomislil, da je nekaj narobe šele takrat, ko je začelo tolči po vratih in je bil močnejši ropot.16 Njegovo prvotno izpovedbo o petnajst minutnem trkanju pa je prepričljivo izpodbila tudi priča J. J., edini očividec obravnavanega dogodka, ki je pojasnila, da je trkanje na vrata ter pogovor oziroma kreganje med obtožencem in oškodovanko trajalo kakšno minuto, potem pa je obtoženec vrata razbil.17 Ne držijo pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do izpovedi priče N. N. na glavni obravnavi, da ga je na stopnišču bloka prehitel neznanec v kratkih hlačah, ko je izstopil iz bloka pa je videl obtoženca, saj je njegovo izpovedbo točno povzelo v točki 11 in ocenilo v točki 16 obrazložitve sodbe. V čem naj bi bil takšen opis dogajanja v nasprotju z dejanskim potekom dogodka, pa zagovornik v pritožbi ni pojasnil. 26. Pritožnik netočno povzema zagovor obtoženca, da je ob vstopu v stanovanje vhodna vrata dvignil in jih postavil ob steno. Obtoženec je namreč izjavil, da so vrata padla na tla (točka 36, str. 25 sodbe), kar sicer ne drži, saj so po njegovem nasilnem vstopu v stanovanje dejansko ostala naslonjena na steno, prav tako je z izpovedbami prič J. J. (točka 10 sodbe), N. N. (točka 11 sodbe) in O. O. (točka 12 sodbe) ter z vsebino zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja s fotografijami (točka 3 sodbe) iz katerih izhaja, da so bila vhodna vrata razbita, ovržen njegov zagovor, da naj bi jih _„le dvignil_“.

27. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral biti glede ugotovitve trenutka pri obtožencu oblikovanega namena angažiran izvedenec klinične psihologije, ki ga sam ni predlagal, sicer pa je izvedenka psihiatrične stroke tako v pisnem kot ustnem mnenju pojasnila, da je bil po njeni klinični oceni končni sprožilec za obravnavano dejanje obtoženčevo spoznanje, da ima H. A. drugega partnerja (točki 82 in 83 sodbe), kar je tudi skladno z obtoženčevim ravnanjem tistega dne.

28. Po pojasnjenem sodišče druge stopnje sprejema poglobljeno, celovito in prepričljivo dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec odšel do H. A. že z namenom, da ji vzame življenje, pritožbene navedbe o njegovi hipni odločitvi za izvršitev kaznivega dejanja v trenutku, ko mu je oškodovanka povedala, da ni sama, pa zagovornik utemeljuje z neprepričljivim in tudi netočnim izpostavljanjem posamičnih okoliščin dogajanja tistega dne oziroma ponujanjem lastne ocene izvedenih dokazov in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki pa v izvedenem dokaznem postopku in siceršnjih podatkih spisa ter razlogih izpodbijane sodbe nimajo podlage.

29. Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje naj ne bi niti omenilo, da je tudi oškodovanka nad obtoženca dvignila nož (v letu 2010), saj je ta dogodek razviden iz povzete izpovedbe priče D. D. (točka 45 sodbe). Ravnanje obtoženca kritičnega dne, da je potem, ko je izvedel od hčerke C. A., da ima oškodovanka prijatelja, ki prihaja k njim domov, od doma vzel velik kuhinjski nož, hčerko odpeljal k družinskim prijateljem, odšel do oškodovanke, ko je zavrnila pogovor z njim in mu povedala, da ni sama, pa razbil vhodna vrata in jo takoj vpričo J. J. pričel zabadati ter mnenje izvedenke psihiatrične stroke, da je bil končni sprožilec za dejanje obtoženca spoznanje, da ima oškodovanka drugega partnerja, ne podpirata pritožbene teze, da naj bi bila glede na podatke spisa (pritožba ne pojasni, katere) veliko večja možnost, da je obtoženec želel oškodovanki mogoče groziti ali ji kaj dopovedati, kot pa da je imel že prej izoblikovano dokončno odločitev, da izvrši kaznivo dejanje.

_Točka IV pritožbe_

30. Obramba obtoženca je na naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2022 podala pisno vlogo z zahtevo za izločitev dokazov - zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 6. 10. 2020 v kazenski zadevi V Kpr 43474/2020 zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in pisnega psihiatričnega izvedenskega mnenja z dne 29. 4. 2022 izdelanega v predmetnem kazenskem postopku ter z zahtevo za izločitev same sodne izvedenke dr. T. T. Sodišče prve stopnje je s sklepom III K 5509/2021-528 z dne 3. 6. 2022 obe zahtevi obrambe zavrnilo.

31. Zagovornik v pritožbi navaja bistvene poudarke zahteve za izločitev dokazov in sicer, da obtoženec, čeprav je državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) in ima v tem kazenskem postopku sodnega tolmača, na zaslišanju pred preiskovalno sodnico v zadevi V Kpr 43474/2020 ni bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika v postopku, zato je zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 6. 10. 2020 nezakonit, izvedenka psihiatrične stroke dr. T. T. pa je psihiatrično izvedensko mnenje v predmetni kazenski zadevi izdelala na podlagi navedenega zapisnika.

32. Sodišče prve stopnje je v sklepu III K 5509/2021-528 z dne 3. 6. 2022 svojo presojo o neutemeljenosti zahteve za izločitev dokazov pojasnilo z izčrpnimi, pravilnimi in prepričljivimi razlogi (točke 9-14), ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim v izogib ponavljanju tudi pridružuje. Zagovornik v pritožbi selektivno izpostavlja zgolj načelno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je v zapisniku o zaslišanju obdolženca z dne 6. 10. 2020 v osebnih podatkih navedeno „_državljanstvo: RS_“ (točka 12 sklepa) ter zmotno zatrjuje, da naj bi bil to bistven podatek za zavrnitev zahteve za izločitev tega zapisnika, medtem ko odločilnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, sploh ne izpodbija. Pritožbene očitke, da preiskovalna sodnica, čeprav je bila na podlagi podatkov spisa (kazenske ovadbe in prilog) seznanjena, da je državljan BiH, obdolženca ni poučila o pravici do uporabe svojega jezika ter da je pod oznako „_RS_“ mogoče pomotoma vpisana Republika Srbska ali pa je ostala od prejšnjega zaslišanja, bo lahko pritožnik kvečjemu uveljavljal v kazenski zadevi (sedaj že) K 43474/2020, za predmetni kazenski postopek pa so navedene okoliščine popolnoma irelevantne.

33. V tem delu pritožbe zagovornik nadalje neutemeljeno izraža nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče U. D. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja glede obravnavanega dogodka ali preteklega dogajanja med obtožencem in oškodovanko, o katerem so izpovedale priče I. I. in R. I., F. F., P. P., E. E., D. D., K. K., L. L. ter M. M. (točka 66 sodbe). Pritožnik neuspešno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje sodbo oprlo predvsem na izpovedbe oškodovankinih matere, sestre in prijateljic, pri čemer naj ne bi kritično in razumevajoče ocenilo vpliva njihove prizadetosti, U. D. (mož oškodovankine sestre, ki sicer živi in dela v BiH) pa je zaradi dogodka manj čustveno prizadet ter bi o življenju in razmerju med obtožencem in oškodovanko izpovedal bolj verodostojno in objektivno. Na glavni obravnavi so bili namreč zaslišani tudi zakonca I., F. F. in P. P., ki ob pogostih druženjih obtoženčevega fizičnega ali psihičnega nasilja nad oškodovanko v času trajanja njune zakonske zveze niso zaznali, torej se je sodišče prve stopnje seznanilo tudi z drugačnim videnjem njunega odnosa ter tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v tej smeri razjasnilo v povsem zadostni meri.

_Točka V pritožbe_

34. Psihiatrični pregled obdolženca se sme odrediti, če (i) nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali (ii) obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka (prvi odstavek 265. člena ZKP). Če izvedenec psihiatrične stroke ugotovi pri obdolžencu duševno motnjo, duševno manjrazvitost ali kakšno drugo trajno in hudo duševno motenost, določi njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter da mnenje o tem, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje vplivalo na obdolženčevo prištevnost (29. člen KZ-1) ter kako še sedaj vpliva na njegovo pojmovanje in ravnanje; oziroma ali gre za tako duševno stanje, da se obdolženec ne more udeleževati kazenskega postopka, in koliko časa bo predvidoma trajala njegova procesna nesposobnost (tretji odstavek 265. člena ZKP).

35. Iz razlogov sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je obtoženčeva obramba že na predobravnavnem naroku 21. 5. 2021 predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke z obrazložitvijo „_ki naj oceni obdolženčevo duševno stanje ob samem dogodku_.“ Po obtoženčevem zagovoru na naroku 18. 3. 2022 je predsednica senata obrambo (ponovno) pozvala, naj ta dokazni predlog konkretno obrazloži, vendar pa je zagovornik, ki je sicer pri izvedbi predlaganega dokaza vztrajal, izjavil, da ga podrobneje ne bo obrazložil (točka 74 sodbe). Sodišče prve stopnje je glede na obtoženčev zagovor o njegovem psihičnem stanju v januarju 2021 in o zatrjevanih spominskih vrzelih v zvezi z obravnavanim dogodkom (točka 75 sodbe) sprejelo dokazni sklep o izvedenstvu psihiatrične stroke za obtoženca ter v odredbi navedlo vire podatkov, ki naj jih izvedenka uporabi pri izdelavi izvedenskega mnenja, in izvedenki z v okviru določbe tretjega odstavka 265. člena ZKP postavljenimi vprašanji določilo obseg izvedenskega dela, odgovori pa naj tudi na druga vprašanja svoje stroke, ki bi se pokazala kot pomembna za obravnavano zadevo (točka 76 sodbe). Sodna izvedenka dr. T. T. (v nadaljevanju izvedenka) je najprej izdelala pisno psihiatrično izvedensko mnenje (točke 77 do 83 sodbe), obramba obtoženca je s pisno vlogo z dne 19. 5. 2022 na mnenje podala pripombe (list. št. 1116), izvedenka je zaslišana na naroku za glavno obravnavo 3. 6. 2022 podala ustno mnenje in izčrpno odgovarjala na vprašanja ter sodišču prve stopnje 6. 6. 2022 poslala še dodatna pisna pojasnila, katerim je zagovornik oporekal na naroku 14. 6. 2022 (točke 84 do 109 sodbe).

36. Izvedenec psihiatrične stroke svoje mnenje temelji na znanju, ki mora biti v skladu s sodobno znanostjo v njegovi stroki, ter na določenih virih podatkov in sicer podatkov sodnega spisa in njegovih prilog, izvidov v zdravstveni dokumentaciji, najpomembnejši vir podatkov, na katerih temelji svojo diagnostično oceno, pa je psihiatrična preiskava, ki jo izvede sam. Osnova psihiatričnega pregleda je anamneza - podatki o življenjski in zdravstveni zgodovini preiskovanca, ki jo izvedencu posreduje preiskovanec sam, včasih je potrebna še heteroanamneza (opis poteka pomembnih dogajanj v življenju preiskovanca), ki jo posredujejo preiskovancu najbližje osebe. S psihiatrično preiskavo izvedenec zbere in oceni vse najpomembnejše značilnosti preiskovane osebe: orientiranost, njegove intelektivne in spoznavne sposobnosti, poučenost in razgledanost, sposobnost zaznavanja, izražanja in sporazumevanja, značilno čustveno izraznost in razpoloženjska stanja, medosebne odnose in njegovo vlogo v družini in širši socialni mreži, zanimanja, vrednostni sistem in osebne motivacije. Z dodatno dopolnjeno in poglobljeno psihiatrično preiskavo ovrednoti preiskovančevo osebnostno strukturo, njegove značilne strategije za obvladovanje stresov in njegovo lastno uvidevnost v svoje psihosocialno funkcioniranje. Posebej se izvedenec s preiskovancem pogovori o tem, kako le-ta sam pojmuje obravnavano dejanje in dogajanje, v katerem je do dejanja prišlo.18

37. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021, na katero se sklicuje tudi pritožnik, presodilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj izvedenec klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik MMPI-201 in Rorschachov projekcijski preizkus, in posledično pritožnici onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga poročilu o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe, kršilo njeno pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ki določa, da mora biti vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; gre za eno izmed ustavno procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, ki sestavljajo temeljni okvir vsakega poštenega sodnega postopka. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da je vidik pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave bistvenega pomena za učinkovito obrambo obdolženca. Če obdolžencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in za izvajanje obrambe _se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera_. Ustavno sodišče je tudi poudarilo, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije v smislu posredovanja strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj. Sodišču in strankam mora biti omogočeno, da mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. Za učinkovito uveljavljanje pravice do izjavljanja o celotnem dokaznem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, mora stranka imeti možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je sodni izvedenec uporabil pri svojem delu. Bolj kot je zahtevno in zapleteno izvedenčevo strokovno področje, manjše so možnosti stranke, da se sama spusti v vsebinsko tehtno obravnavo izvedenskega mnenja. Zato kadar gre za strokovno zapletena vprašanja in sodišče v kazenskem postopku odredi izvedenstvo, mora imeti obdolženec možnost izvajanja aktivne obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, najsi bo to v metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida. Šele s predložitvijo dokumentacije izvedenca lahko namreč udeleženci postopka razumejo in kritično preučijo izvedensko mnenje ter metode, ki jih je izvedenec uporabil pri njegovi izdelavi. Iz pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave) izhaja tudi zahteva, da morajo izvedenci svoja znanja predstaviti na tak način, da lahko po možnosti vsi udeleženci postopka razumejo miselne procese, ki so služili za odgovor na posamezno vprašanje. Rezultate, do katerih je prišel izvedenec, je mogoče priznati, če so metode, ki so vodile do takšnih rezultatov, preverljive, in sicer bodisi s strani obrambe same ali vsaj s strani druge za to strokovno usposobljene osebe, ki je pomočnik obrambe. Samo na ta način je obdolžencu tudi omogočeno, da v celoti uresničuje pravico do izjave, ki jo v kazenskem postopku zagotavlja 22. člen Ustave.

38. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga, naj izvedenka (vsaj) strokovnemu pomočniku obrambe predloži intervju z obtožencem, ki ga je opravila 11. 4. 2022, saj ga je, kot izhaja iz njenega zaslišanja _(da ima pred seboj zvezek poteka pogovora, kjer je zapisala 13 strani)_, v pisnem izvedenskem mnenju povzela zgolj delno in ne v celoti, niti ga ni prebrala na glavni obravnavi, s čimer bi bilo obrambi in obtožencu omogočeno, da se seznanita z dokaznim gradivom (izvidom), ki odločilno vpliva in je podlaga za psihiatrično izvedensko mnenje, obtožencu kršilo pravico do kontradiktornosti postopka.

39. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje izčrpno, argumentirano in prepričljivo utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga ter natančno predstavilo izpovedbo izvedenke o poteku psihiatričnega pregleda in o tem, da je v zapis anamneze v svojem pisnem mnenju vnesla vse tiste podatke iz razgovora, ki so po njenem mnenju pomembni za razumevanje psihološkega stanja osebe v nekem trenutku oziroma v nekem dogajanju (točke 88 do 91, 96 in 108 do 112 sodbe). Izvedenka zaslišana na glavni obravnavi svojih zapiskov oziroma zabeležk o psihiatričnem intervjuju z obtožencem resda ni dobesedno prebrala, je pa njihovo vsebino podrobno povzela. Pri tem ni odveč izpostaviti, da jo je zagovornik v tem delu izpovedbe celo prekinil, češ „_kaj zdaj povzemate_“, izvedenka pa mu je pojasnila, da povzema, kako je jemala usmerjeno anamnezo.19 Posledično ne držijo pritožbene trditve, da naj bi po zaslišanju izvedenke obramba razpolagala zgolj s podatkom, da intervju z obtožencem obsega 13 strani oziroma, da naj bi izvedenka zapiske povzela v nekaj stavkih. Sicer pa pritožnik enostavno spregleda, da je sestavni del izvedenskega mnenja tudi pisno psihiatrično izvedensko mnenje ter je na podlagi v njem povzete anamneze obtoženca prav tako mogoče zanesljivo sklepati o poteku in vsebini psihiatričnega intervjuja.

40. Zmotni so očitki pritožnika, da obrambi in njenemu strokovnemu pomočniku mag. V. V., sicer sodnemu izvedencu za psihiatrijo, z zavrnitvijo dokaznega predloga, da naj izvedenka predloži _„intervju_“ ni bilo omogočeno, da bi se seznanila z „_izvidom_.“ Intervju in izvid namreč nista enoznačna pojma. Kot je bilo že pojasnjeno, je psihiatrični pregled (psihiatrični intervju, psihiatrična eksploracija)20 najpomembnejši _vir podatkov_, na katerih izvedenec psihiatrične stroke temelji svojo diagnostično oceno, medtem ko sta izvid (psihiatrična anamneza in psihični status) in mnenje sestavni del (pisnega in ustnega) izvedenskega mnenja, s katerim so bili obtoženec, njegov zagovornik in strokovni pomočnik seznanjeni. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da brez seznanitve z „_izvidom_“ sploh ni mogoče preverjati izbire ustreznih in kakovostnih merskih instrumentov, ki bi omogočali strokovno recenzijo.

41. Pritožnik zatrjuje, da so zaključki izpodbijane sodbe, da obramba ni v ničemer pojasnila, zakaj se želi seznaniti z zapisom razgovora in kaj naj bi bilo tisto pomembno in odločilno, kar naj bi izvedenka pri povzemanju in uporabi obtoženčeve anamneze (celo namerno) zanemarila ter posledično tudi ne upoštevala v svojem mnenju, niti ji tega ni predočila (točki 109 in 111 sodbe), neutemeljeni in nepravični, saj obrambi ni bilo omogočeno, da bi se z intervjujem seznanila ter da obrambi niti ni bilo treba pojasnjevati, zakaj zahteva seznanitev _„z izvidom_“, katerega del je intervju, ki je odločilna podlaga za izvedensko mnenje.

42. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lastnoročni zapiski oziroma zabeležke (in ne „_zapisnik_“ kar netočno zatrjuje pritožnik) izvedenke o psihiatričnem pregledu obtoženca „_v zvezku_“ ne predstavljajo dokaza v procesnem smislu ali dokaznega gradiva (točki 88 in 112 sodbe), je pravilno. Iz izpovedbe izvedenke izhaja, da so za pridobivanje in povzemanje (psihiatrične) anamneze določena pravila, ki jih je tudi pojasnila (točka 90 sodbe)21, povsem logično pa je, da vsak izvedenec oblikuje svoj lasten slog spraševanja; nekateri bolj sledijo preiskovancu v njegovi pripovedi in potem njegovo pripoved dopolnjujejo z dodatnimi vprašanji, drugi pa že od začetka postavljajo jasno strukturo in preiskovancu točno povedo, kdaj in kaj želijo od njega slišati.22 V zvezi z zapisom psihiatričnega izvida (v izvedenskem mnenju) velja, da dolžina zapisa ne sme biti prekratka, zelo dolgi zapisi pa tudi niso nujno kakovostni, zato je pomembno zapisati bistvene stvari ter jih podkrepiti z dobrimi opisi in ob takem izhodišču se ni potrebno ozirati na dolžino zapisa.23 Ne držijo torej pritožbene trditve, da naj bi bili obvezni sestavni del izvida celotni zapiski izvedenke o psihiatričnem intervjuju z obtožencem, temveč se v izvid, kot je pojasnila tudi izvedenka sama, povzame le za izvedensko mnenje relevantni del psihiatrične anamneze. Po oceni pritožbenega sodišča so lastnoročni zapiski izvedenke o vsebini psihiatričnega intervjuja z obtožencem, ki so vsaj glede osnovnih podatkov sicer običajni, ne pa nujni,24 zgolj pripomoček izvedenke25 oziroma delovno gradivo, ki ji je omogočilo diagnostično oceno. Posledično pa jih ni mogoče enačiti niti niso primerljivi z rezultati psiholoških testov, ki jih pri izdelavi izvedenskih mnenj uporabljajo izvedenci klinične psihologije oziroma z interpretacijo rezultatov osebnostnega vprašalnika MMPI-201 (objektivnega, standardiziranega testa) in Rorschachovega projekcijskega preizkusa, s katerimi je klinični psiholog utemeljil svoj izvid,26 ki glede na njihovo naravo omogočajo objektivni preizkus strokovnosti in pravilnosti izvedenčeve interpretacije s strani strokovnega pomočnika obrambe. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da z zavrnitvijo dokaznega predloga, da naj izvedenka obrambi predloži lastnoročne zapiske psihiatričnega intervjuja z obtožencem, slednjemu pravica do obrambe (prva alineja 29. člen Ustave) in pravica do izjave (22. člen Ustave) nista bili kršeni.

43. Utemeljeni in pravilni so zaključki izpodbijane sodbe, da je izvedenka zaslišana na glavni obravnavi izčrpno, argumentirano in strokovno pojasnila pri izvedenskem delu uporabljene metode in svoje ugotovitve ter prepričljivo ovrgla očitke obrambe, da naj bi izvedensko mnenje temeljilo na „_nekih_“ psihoanalitičnih pristopih, metodah, hipotezah ali teorijah, kar je sodišče prve stopnje določno povzelo in utemeljilo v točkah 85 do 87, 91, 94 in 96 razlogov sodbe, ki jim ni kaj dodati.

44. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da strokovni pomočnik obrambe mag. V. V., ker ni bil seznanjen z izvedenkinim _„zapisnikom“_ psihiatričnega intervjuja z obtožencem, natančnejše ocene povzetka intervjuja iz pisnega izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenke ni mogel podati. Ne le iz razloga, ker je izvedenka v izpovedbi pojasnila kakšna vprašanja je postavila obtožencu in kateri podatki iz psihiatrične anamneze so bili zanjo ključni za izdelavo izvedenskega mnenja, temveč sodišče druge stopnje ne dvomi, da je mag. V. V., ki je tudi sam sodni izvedenec psihiatrične stroke z dolgoletnimi izkušnjami, lahko že na podlagi povzetkov psihiatričnega intervjuja v pisnem izvedenskem mnenju in pojasnil izvedenke na glavni obravnavi ugotovil ter ocenil metodologijo in tehniko izpraševanja ter bi lahko izpostavil morebitne pomanjkljivosti, ki bi jih obramba nato razjasnila z dokaznim predlogom za dodatno zaslišanje izvedenke. Navsezadnje pa bi mag. V. V. lahko tudi sam opravil psihiatrični pregled obtoženca in izdelal lastno strokovno mnenje, česar ni storil, niti obramba ni predlagala njegovega zaslišanja.

45. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno tezo, da bi moral biti pri psihiatričnem pregledu obtoženca nujno navzoč tudi zagovornik, sicer je obtožencu kršena pravica do obrambe, saj naj bi po stališču pritožnika pri intervjuju šlo za zaslišanje in pridobivanje dokazov od obtoženca.

46. Po določbi 248. člena ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Sodišče torej v primeru, ko se v kazenskem postopku presojajo takšna dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima, angažira nepristranske izvedence kot eksperte z določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomagajo razjasniti sporna dejanska vprašanja. Izvedenstvo je posebno preiskovalno dejanje, s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca.27 Po stališču ustavno sodne prakse izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije v smislu posredovanja strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj.28

47. Glede na namen in vsebino psihiatričnega pregleda, izvedenec psihiatrične stroke obtoženca ne zaslišuje v smislu določb procesnega zakona, ampak je njegova naloga, da se v izvedenskem mnenju opredeli zgolj do strokovnih vprašanj, ki so določena z odredbo sodišča. Sodni izvedenec psihiater namreč v kazenskem postopku ne ugotavlja obdolženčeve krivde, prav tako ne zbira dokazov proti obdolžencu, temveč mora samó podati izvid in mnenje o duševnem stanju storilca v času izvršitve kaznivega dejanja. Če obdolženec psihiatru pove, da je storil dejanje, katerega izvršitev pred sodiščem zanika, izvedenec priznanja ne sme posredovati sodišču, kot tudi ne, če izve za druga storilčeva kazniva dejanja, saj mu to prepoveduje etika psihiatričnega izvedenstva.29 Posledično izvedenec psihiater izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem v izvedensko mnenje vsebinsko ne sme povzemati, niti ga sodišče o teh obdolženčevih izjavah ne sme zaslišati. Če izvedenec ob pregledu dano izjavo obdolženca o kaznivem dejanju vendarle povzame v izvedensko mnenje, sicer to po stališču sodne prakse ni nedovoljen dokaz, saj takšne izjave obdolženca izvedencu ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona, vendar pa je po drugi strani treba upoštevati, da je izvedenec pomočnik sodišča, zato izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka, ter je ustrezno, da jih sodišče iz izvedenskega mnenja izloči.30

48. Kot že navedeno je ključni razlog za angažiranje izvedenca pomanjkanje posebnega strokovnega znanja sodnika z določenega področja, zato sodišče v odredbi za izvedenstvo psihiatrične stroke le čim bolj konkretno in natančno določi, kaj je predmet izvedenstva oziroma katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedenca in komu naj bo izvedensko delo zaupano (prvi odstavek 249. člena ZKP) ter na splošno navede vire podatkov (preučitev podatkov v spisu, pridobitev zdravstvene dokumentacije iz določene zdravstvene ustanove in pregled obdolženca), ki naj jih izvedenec uporabi. Zaradi zahteve po neodvisnem, nepristranskem in strokovnem izvedenstvu ter zaradi pomanjkanja lastnega strokovnega znanja pa sodišče ne more in ne sme dajati konkretnih navodil ali kakorkoli drugače vplivati na izvedenca psihiatra v smeri, katere podatke iz kazenskega spisa in zdravstvene dokumentacije naj upošteva ter kakšna naj bo vsebina razgovora z obdolžencem, niti sodnik razgovoru ne prisostvuje. Vsebina razgovora izvedenca psihiatra z obdolžencem ni dokaz v kazenskem postopku, temveč je to izvid in mnenje izvedenca.

49. Zagovornik je strokovni pomočnik obtoženca, ki mu pri njegovi obrambi pomaga s svojim pravnim znanjem in izkušnjami, in torej prav tako nima ustreznega znanja s področja psihiatrije, lahko je tudi zainteresiran za rezultat izvedenstva, zato bi po oceni pritožbenega sodišča s svojo prisotnostjo, nadziranjem in celo morebitnim nestrokovnim poseganjem v razgovor izvedenca z obdolžencem, lahko vplival na njegovo vsebino ter posledično na zanesljivost in dokazno vrednost izvida in mnenja. Čeprav so zaradi ugotavljanja duševnega stanja obdolženca v času storitve kaznivega dejanja nujni del psihiatrične preiskave tudi njegove izjave izvedencu o obravnavanem kaznivem dejanju, jih ni mogoče enačiti z izjavo osumljenca na policiji ter zaslišanjem obdolženca pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, ko mora biti pred izjavo oziroma zagovorom poučen o pravici do navzočnosti zagovornika. Za razliko od izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem izvedencu psihiatrične stroke, ki v izvid in mnenje vsebinsko ne smejo biti povzete, niti izvedenec z njimi ne sme seznaniti sodišča na kakršenkoli drugačen način, so namreč obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, vir dokazov na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi, zagovor obdolženca, če je bilo zaslišanje opravljeno skladno z zakonom, pa je dokaz, na katerem lahko temelji sodna odločba. Obveznost ali možnost, da bi bil pri razgovoru izvedenca psihiatra z obtožencem navzoč tudi zagovornik, pa ni predvidena niti v določbah ZKP. Navsezadnje je bil obtoženec seznanjen z namenom psihiatričnega pregleda in bi ga lahko na podlagi lastne odločitve ali po nasvetu zagovornika tudi odklonil. 50. Pritožbeni očitki, da naj bi izvedenka po občutku presojala verodostojnost prič in v izvid selektivno povzemala le izbrano vsebino dokaznih listin v spisu, vse kar naj se ne bi ujemalo z njenim psihoanalitičnim konceptom, pa naj bi zanemarila, so neobrazloženi, sicer pa se je sodišče prve stopnje do enakih zagovornikovih pripomb na izvedensko mnenje s pravilnimi razlogi opredelilo v točki 106 obrazložitve sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija.

51. Po oceni pritožnika naj bi tezo obrambe, da je izvedenka pri svojem delu uporabila v forenzični psihiatriji nesprejemljive in nedovoljene psihoanalitične metode, poleg referenc na spletni strani Centra Č. ter njene izpovedbe o dognanjih psihoanalitične šole Otta Kernberga potrjevalo tudi „_izvedensko mnenje_“ sodnega izvedenca za psihologijo dr. Z. Z. z dne 7. 9. 2022 z naslovom „_Presoja strokovne in znanstvene verodostojnosti izvedenskega mnenja_“, ki ga je predložil šele v pritožbenem postopku.

52. Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT) v prvem odstavku 3. člena določa, da se sodni izvedenec ali sodni cenilec sme sklicevati na ta status, kadar daje izvide, mnenja in cenitve na zahtevo sodišča v sodnem postopku, na zahtevo upravnega organa v upravnem postopku ali če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje. Strokovno mnenje, ki ga stranke za potrebe kazenskega postopka priskrbijo same od oseb, ki so sodni izvedenci, ni izvedenstvo po ZKP,31 ampak je dokaz z izvedencem dokaz, kadar ga odredi sodišče. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. V pritožbenem postopku predloženo mnenje dr. Z. Z. (v nadaljevanju strokovni pomočnik obrambe) torej ni izvedensko mnenje temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb,32 avtor mnenja pa ima v tem kazenskem postopku vlogo strokovnega pomočnika obrambe in ne izvedenca.

53. Kot izhaja iz povzetka strokovnega mnenja (str. 9) je strokovni pomočnik obrambe po preučitvi izvedenskega mnenja dr. T. T. ugotovil, da je izdelano strokovno in znanstveno neverodostojno. Po njegovi oceni so izvedenske ugotovitve nepreverjene domneve, ki so znanstveno neutemeljene. Mnenje temelji na pristopu _ipse dixit_ (tako je, ker jaz osebno menim, da je tako) in ne predstavlja mnenja znanosti. Odgovori na vprašanja sodišča so ugibanja, na katera so najverjetneje vplivala osebna, subjektivna pričakovanja izvedenke. Izvedensko mnenje nima znanstvene dokazne vrednosti in izkazuje neupoštevanje vseh mednarodno priznanih standardov izvedenskega dela ter neupoštevanje nekaterih znanstvenih spoznanj. Iz izvedenskega mnenja je razvidna (i) odsotnost podatkov, ki sodiščem omogočajo samostojno presojo dokazne vrednosti izvedenskih mnenj, (ii) nepremišljenost metode ugotavljanja odgovorov na vprašanja sodišča, (iii) odsotnost ukrepov za nadzorovanje lastne pristranskosti, (iv) neugotavljanje prirejanja odgovorov testiranih oseb in (v) subjektivno oziroma pristransko podajanje mnenja, ki ne temelji na prevladujočem mnenju sodobne stroke in na potrjenih ter standardiziranih metodah znanosti, ampak na osebnih prepričanjih izvedenke. Način dela, kot je prikazan v preučenem izvedenskem mnenju, pomeni visoko tveganje za zavajanje sodišča v napačne sklepe in tudi visoko tveganje za povzročanje škode strankam v postopkih. Mnenje namreč ne upošteva niti minimalnih strokovnih standardov, ignorira sodobno znanost in izvedensko stroko, ne uporablja nujno potrebnih psiholoških orodij in je osnovano na ugibanju. Zaradi navedenega nima objektivne vrednosti in je najverjetneje pristransko v škodo in/ali korist posameznih strank v postopku. Mnenje je arbitrarno, kot bi bila na primer arbitrarna mnenja sodišč, če ta ne bi upoštevala zakonov.

54. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da strokovni pomočnik obrambe psihiatričnega izvedenskega mnenja ni preučil z vidika psihiatrije ali klinične psihologije, temveč z vidika sodne psihologije (str. 11). Iz vsebine strokovnega mnenja izhaja, da je bilo predmet preučitve zgolj izvedenkino pisno psihiatrično mnenje, medtem ko strokovni pomočnik obrambe z izpovedbo izvedenke na glavni obravnavi in njenimi dodatnimi pisnimi pojasnili z dne 6. 6. 2022 ni bil seznanjen. Nadalje strokovno mnenje temelji na napačnih tezah, da gre pri sodni evaluaciji za to, da se naročniku priskrbijo zanesljivi in točni odgovori na pravna vprašanja ter da, ko je izvedensko mnenje oddano sodišču, popravki niso mogoči in da prvotne ocene osebnosti kasneje ni mogoče spremeniti ali dopolniti (str. 25). Sodišče namreč odredi izvedenca, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Naloga izvedenca je, da pomaga sodišču pri ugotavljanju in presoji dejstev, ne more pa biti predmet izvedenskega dela razjasnitev spornih pravnih vprašanj, prav tako pa tudi ne ocena izvedenih dokazov, saj bi s tem izvedenec prevzel vlogo sodišča.33 Za razlago pravnih vprašanj je izključno pristojno sodišče.34 Nadalje je dokaz z izvedencem primarno ustni dokaz,35 vendar je v sodni praksi običajno, da so izvedenska mnenja izdelana v pisni obliki, nato pa so praviloma izvedenci še zaslišani na glavni obravnavi.

55. V zvezi z očitki strokovnega pomočnika obrambe, da se je izvedenka s tem, ko je svoje delo začela z natančno preučitvijo podatkov sodnega spisa, izpostavila visokemu tveganju izdelave pristranskega izvedenskega mnenja, sodišče druge stopnje poudarja, da je vire podatkov in obseg izvedenskega dela v odredbi določilo sodišče prve stopnje (med drugim tudi pregled podatkov sodnega spisa - točka 76 sodbe), sicer pa je po ustaljeni sodni praksi pri izdelavi izvedenskega mnenja običajno, da se izvedenec seznani s celotnim dokaznim gradivom.36 Izvedenka je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi 3. 6. 2022 in v pisnih pojasnilih z dne 6. 6. 2022 dodatno pojasnila oziroma strokovno utemeljila metodo dela, trajanje psihiatričnega intervjuja, uporabljene strokovne vire, znanstveno podlago in lastne strokovne kompetence ter glede izvedenskega mnenja tudi prepričljivo odgovorila na vsa vprašanja obrambe, državnega tožilca in sodišča, zato so zaključki strokovnega mnenja, da naj bi bilo izvedensko mnenje glede teh ključnih informacij pomanjkljivo, neutemeljeni in netočni, saj strokovni pomočnik obrambe ustnega izvedenskega mnenja in dodatnih pisnih pojasnil izvedenke ni upošteval. 56. V preostalem strokovno mnenje vsebuje v literaturi tujih avtorjev (in strokovnega pomočnika obrambe samega) sprejeta stališča o standardih in smernicah za izvedensko ocenjevanje osebnosti, izdelavo izvedenskega mnenja ter o pomanjkljivostih in napakah pri izvedenskem delu ter na teh stališčih zatrjevane posplošene očitke strokovnega pomočnika obrambe izvedenki, kot strnjeno izhajajo iz povzetka strokovnega mnenja. Strokovni pomočnik obrambe namreč ni določno pojasnil, kaj konkretno v izvedenskem mnenju naj bi potrjevalo njegovo oceno, da je izvedenka mnenje izdelala intuitivno, da nima dodane vrednosti v smislu preverjanja znanih in ugotavljanja novih točnih informacij, da je metodologija izdelave izvedenskega mnenja nepremišljena, da je mnenje zbirka nepreverjenih domnev, strokovno neutemeljeno in v marsičem v nasprotju s sodobnimi spoznanji znanosti, da je utemeljeno na logiki _ipse_ dixit, da so zato izvedenske ugotovitve ugibanja, ki so _najverjetneje_ pristranska in v škodo stranke v postopku, da je glede na izostanek oblikovanja in testiranja hipotez izvedenka pri oblikovanju odgovorov na vprašanja sodišča sledila svojim občutkom in prepričanjem, ki jih je s slabo premišljeno metodologijo nekritično potrdila, da je takšno mnenje _najverjetneje_ pristransko, saj je prilagojeno ali izdelano tako, da ustreza nepreverjenim in strokovno neutemeljenim osebnim domnevam izvedenke ter da izvedenka zavajanja ni preverjala z nobenim instrumentom, saj se je obtoženec najverjetneje zavedal namena ocenjevanja in morebitnih negativnih posledic, zato je prirejal odgovore, kar je pričakovano v okoliščinah tveganja ocenjevane osebe. Prav tako v strokovnem mnenju ni konkretno pojasnjeno, zakaj naj bi nekateri izrazi _(npr. primarni odnosi, separacijska stiska, simbiotičen odnos, obrambni mehanizmi)_, ki jih je uporabila izvedenka, kazali, da je izvedensko mnenje delno utemeljeno na psihoanalitičnih ali psihodinamskih ideologijah, ki delujejo izven znanosti in so neprimerne za izvedensko mnenje. Ugotovitve in očitki strokovnega pomočnika obrambe izvedenki torej niso obrazloženi s konkretno vsebino iz izvedenskega mnenja, na podlagi katere bi jih sodišče druge stopnje sploh lahko preizkusilo, v strokovnem mnenju večkrat uporabljeni izraz _najverjetneje_ pa tudi kaže, da je določene ugotovitve oprl zgolj na lastne domneve, ki v mnenju izvedenke nimajo dejanske podlage.

57. Po pojasnjenem obramba s strokovnim mnenjem dr. Z. Z. na pritožbeni ravni ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost, strokovnost, objektivnost in verodostojnost izvedenskega mnenja sodne izvedenke za psihiatrijo dr. T. T. 58. Pritožnik zatrjuje, da bi glede na pri obtožencu ugotovljeno osebnostno motnjo mešanega tipa izvedenka morala predlagati dopolnitev odredbe z vključitvijo izvedenca klinične psihologije, zlasti glede ljubosumnosti in nizkotnega nagiba. Sodišče druge stopnje poudarja, da sodišče prve stopnje v odredbi izvedenki ni postavilo vprašanj glede nizkotnega nagiba ljubosumnosti, saj gre za vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da izvedenka v svoji izpovedbi ni vedela, kje v zapisniku o zaslišanju obdolženca z dne 6. 10. 2020 (v zadevi V Kpr 43474/2020) je zapisano, da je bil ljubosumen in da je oškodovanko kdaj udaril, pa je za presojo njene strokovnosti in verodostojnosti irelevantno.

59. Pritožbene trditve o ponarejenosti izvedenskega mnenja zagovornik, enako kot v pripombah na izvedensko mnenje, najprej utemeljuje z zapisom izvedenke v pisnem mnenju, da je obtoženca v priporu obiskala trikrat, čeprav iz odgovora uprave ZPKZ Y. obrambi izhaja, da je bila na obisku pri obtožencu le enkrat, 11. 4. 2022. Sodišče prve stopnje se je do teh okoliščin opredelilo v točki 107 razlogov sodbe, ki jih potrjujeta elektronski sporočili izvedenke (list. št. 1027), da je bila zaradi psihiatričnega pregleda obtoženca v ZPKZ Y. 5. 4. in 6. 4. 2022, dejansko pa ga je, kot je izpovedala na glavni obravnavi, opravila 11. 4. 2022. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje v ZPKZ Y. povsem po nepotrebnem opravljalo dodatne poizvedbe o obiskih izvedenke pri obtožencu, saj je imelo za presojo verodostojnosti izvedenkinih navedb dovolj podlage že v samih podatkih spisa.

60. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi izvedenka v dodatnih pisnih pojasnilih z dne 6. 6. 2022 (list. št. 1176) v zvezi z obtožencu postavljeno diagnozo „_škodljivo uživanje alkohola (F10.1)_“ zavestno in načrtno z namenom zavajanja sodišča predrugačila diagnostično opredelitev „_Škodljive rabe (harmful use)_“, kot je zapisana v Mednarodni klasifikaciji bolezni 10. revizija (v nadaljevanju MKB 10), na način da je izpustila njene ključne dele. Iz primerjave 1. točke dodatnih pisnih pojasnil izvedenke in k pritožbi priloženega prevoda (priloga B64 - obojestransko) je razvidno, da je izvedenka pod naslovom „_Škodljiva raba_“ prepisala celotno besedilo iz MKB 1037 pod naslovom „_Diagnostične smernice_“ pa je povzela le del zapisa v MKB 10,38 preostali del39 pa je izpustila. Glede na možnost preverjanja diagnostičnih smernic kot so navedene v MKB 10, kar je obramba navsezadnje tudi naredila, bi bilo po oceni pritožbenega sodišča ravnanje izvedenke, ki ji ga očita pritožnik, torej da naj bi z namenom zavajanja sodišča besedilo diagnostičnih smernic načrtno priredila, povsem nerazumno in nelogično, temveč je očitno v dodatnih pisnih pojasnilih izpostavila le tiste smernice, ki jih je dejansko upoštevala. Izvedenka je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da je kot osnovo za psihiatrično diagnozo „_Škodljivo uživanje alkohola_“ upoštevala diagnostične standarde MKB 10, v kateri je „_Škodljivo uživanje alkohola_“ klasificirano pod šifro F10.1. V zvezi z definicijo škodljivega uživanja alkohola in izpostavljenimi štirimi kriteriji, ki so potrebni za potrditev te diagnoze (točka 102, str. 67 sodbe), se izvedenka ni sklicevala na MKB 10, ampak je pojasnila, da si morajo psihiatri za postavitev določene diagnoze pomagati še z dodatnimi viri ter da je upoštevala tudi podatke iz izvida psihiatra Psihiatrične bolnice Q. z dne 19. 1. 2021 (ki je obtožencu postavil enako diagnozo), da je obtoženec pod vplivom alkohola pred štirimi leti povzročil prometno nesrečo (alkotest 0,57 mg/l), julija 2020 pa prevozil rdečo luč (alkotest 0,67 mg/l).40 Izvedenka resda ni izrecno navedla vira iz katerega je povzela definicijo škodljivega uživanja alkohola in kriterije za postavitev ali potrditev diagnoze „_Škodljivo uživanje alkohola_“, vsekakor pa niso izmišljeni, kot to v pritožbi zatrjuje zagovornik. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so navedeni v priročniku avtorja mag. Miloša Židanika „_Sindrom odvisnosti od alkohola_“ (str. 11), ki ga je izdala Psihiatrična bolnišnica Ormož v sodelovanju s Psihiatrično kliniko Ljubljana. Ne držijo pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do izpostavljenih pomislekov obrambe v strokovnost izvedenskega mnenja ni opredelilo, saj jih je povzelo in nanje odgovorilo v točkah 103 in 104 razlogov sodbe, ki jih zagovornik konkretno ne izpodbija.

61. Po pojasnjenem pritožnik brezpredmetno izpostavlja določbo 258. člena ZKP,41 saj v zvezi z diagnozo izvedenke „_Škodljivo uživanje alkohola_“ tudi s pritožbenimi navedbami ni uspel izkazati nasprotij, nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, niti vzbuditi dvoma o njegovi strokovnosti, verodostojnosti in pravilnosti, kar bi narekovalo postavitev drugega izvedenca. Glede pritožbenih očitkov, da bi sodišče prve stopnje po prejemu dodatnih pisnih pojasnil izvedenke z dne 6. 6. 2022, obrambi moralo dati možnost, da izvedenko (ponovno) neposredno zasliši na glavni obravnavi, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zagovornik podal le dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je prvostopenjsko sodišče argumentirano in prepričljivo zavrnilo (točke 111-113 sodbe), medtem ko ponovnega zaslišanja izvedenke ni predlagal. 62. Pritožbeno sklicevanje na oceno dr. Z. Z., da izvedenka nima ustreznih strokovnih kompetenc za izdelavo izvedenskega mnenja, je iz že pojasnjenih razlogov brezpredmetno, prav tako ne držijo pritožbene trditve, da naj bi izvedenka na zaslišanju izpovedala, da ne ve, katere merske enote se uporabljajo pri „_forenzičnem delu v zvezi z alkoholom_“, temveč je na vprašanje zagovornika odgovorila _„to boste morali vprašati forenzika klinične toksikologije_“, mersko enoto miligram na liter izdihanega zraka (mg/l) pa je navajala pri citiranju psihiatričnega pregleda obtoženca v Psihiatrični bolnici Q.42 Nadalje naj bi po oceni pritožnika strokovno nekompetentnost izvedenke potrjevalo tudi dejstvo, da ni izrecno odgovorila na vprašanje obrambe „_katera je tista meja v forenzični psihiatriji oziroma ali obstaja kakšna meja pri alkoholu, da je nekdo vinjen ali intoksiniran_“. Iz odgovora izvedenke (točka 102 sodbe) je razvidno, da vprašanja ni razumela v smislu, da mora povedati numerično vrednost (1,5 grama alkohola na kilogram krvi), temveč je pojasnila dejavnike od katerih je odvisno, kako alkohol vpliva na osebo, kar kaže, da vprašanje očitno ni bilo tako jasno postavljeno kot zatrjuje zagovornik v pritožbi.

63. Pritožnik izpostavlja izpoved izvedenke, da ima obtoženec zaradi predhodnega življenja določene nevrološke spremembe, ki povzročajo, da se določena čustva reaktivirajo ter da je na izrecno vprašanje odgovorila, da oseba, če ni opolnomočena, navedenih reaktivacij ne more nadzorovati, zato se obrambi utemeljeno poraja sum, da v kontekstu nevrobioloških sprememb obstaja tudi podlaga za resno patologijo v sferi duševnosti; splošno znano je, imajo nevrobiološke spremembe za posledico različne duševne bolezni, predvsem take, ki reaktivirajo določena čustva in ki jih z voljno komponento posameznik ne more imeti v oblasti. Sodišče druge stopnje na podlagi obrazložitve v točki 87 sodbe in po seznanitvi z vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenke43 ugotavlja, da je pritožnikov povzetek tega dela njene izpovedbe pomanjkljiv in selektiven, saj je izvedenka izčrpno pojasnila in utemeljila, kako navezovalna travma nevrobiološko vpliva na razvoj možganov, torej kako se možgani ob travmatskih okoliščinah otroštva in odraščanja pri posamezniku razvijajo, da se lahko pri travmatiziranih ljudeh z izkušnjo psihičnega in fizičnega nasilja v domačem okolju v otroštvu kasneje ti spomini na travmo reaktivirajo ter kako lahko oseba te reaktivacije ali svoje odzive na te simptome prepreči. Nadalje je pojasnila, da se te nevrobiološke spremembe še ne tretirajo kot simptomi organskih okvar, temveč gre za neko spremembo v nevrobiološkem delovanju možganov, ki vpliva na vedenje osebe v določenem (npr. stresnem) trenutku, prepričljivo pa je tudi utemeljila, zakaj pri obtožencu ne gre za pravo biološko motnjo, kakor je na primer shizofrenija, psihoza, ko ne bi bil v stiku z realnostjo. Posledično obramba s selektivnim povzemanjem izvedenkine izpovedbe in povsem posplošenimi navedbami in sumi na pritožbeni ravni ne more vzbuditi dvoma v strokovne in argumentirane ugotovitve izvedenke glede obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

64. Do očitkov pritožnika, da naj bi izvedenka iz spisa selektivno izbirala podatke s pomočjo tehnike „_picking cherries_“, kar v skladu z znanstvenimi in logičnimi parametri ni sprejemljivo in se grobo krši domneva nedolžnosti ter da je ocenjevala verodostojnost izjav prič ter sprejela dokazne zaključke, ki podpirajo njeno mnenje, se je v točki 106 razlogov sodbe, ki jih pritožba konkretno ne izpodbija, pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče na te zaključke sodbe sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedenka iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 6. 10. 2020 (v zadevi V Kpr 43474/2020) njegov zagovor povzela zgolj v delu, da je ljubosumen, izpustila pa je okoliščine, ki ljubosumja ne potrjujejo, je izvedenka na enako vprašanje zagovornika na glavni obravnavi odgovorila „_da je o preiskovancu dobila celoten klinični opis, ne na podlagi tega zaslišanja_“,44 torej na glavni obravnavi in v pritožbi problematiziran zapisnik z dne 6. 10. 2020 ter zagovor obdolženca, da je ljubosumen, za ugotovitve izvedenke v mnenju ni bil odločilen, pri čemer sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja, da ljubosumnost obtoženca ni bila predmet izvedenskega dela.

65. Kot je bilo že izpostavljeno, ZKP v 265. členu določa, da sodišče vprašanje o obdolženčevi (ne)prištevnosti ugotavlja s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke. V kolikor izvedenec psihiatrične stroke oceni, da glede na okoliščine konkretnega primera zgolj s psihiatričnim pregledom ne bi bilo mogoče opredeliti duševnega stanja obdolženca, zaprosi sodišče, naj odredbo o izvedenstvu dopolni še s postavitvijo praviloma izvedenca klinične psihologije. V obravnavani zadevi je izvedenka po preučitvi podatkov spisa in medicinske dokumentacije ter opravljenem psihiatričnem pregledu obtoženca očitno ocenila, da za razjasnitev njegovega duševnega stanja v času storitve kaznivega dejanja pritegnitev izvedenca klinične psihologije ni potrebna, zato predloga za dopolnitev odredbe o izvedenstvu ni podala, sodišče prve stopnje je njeno izvedensko mnenje ocenilo kot jasno, strokovno, logično in prepričljivo, dopolnitve izvedenstva z angažiranjem izvedenca klinične psihologije pa niso predlagali niti obtoženec, njegov zagovornik in državni tožilec. Posledično pritožnik ne more uspeti pritožbenimi očitki, da naj bi konkretna zadeva močno odstopala od ustaljene prakse delovanja forenzičnih psihiatrov, ki v svoje delo redno pritegnejo klinične psihologe, pri tem pa tudi v pritožbi ne pojasni, kaj konkretno bi angažiranje izvedenca kliničnega psihologa doprineslo k razjasnitvi obtoženčevega duševnega stanja in njegove osebnostne strukture. Sicer pa se je do teh navedb pritožnika v točki 101 obrazložitve sodbe prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje.

66. Glede identičnih pritožbenih navedb kot v pripombah na izvedensko mnenje, da je izvedenka v dodatnih pisnih pojasnilih z dne 6. 6. 2022 (celo) uporabila nov diagnostični postopek „_dimenzionalna ocena osebnostnega funkcioniranja_“ in se sklicevala na MKB 11, čeprav je v svoji izpovedbi zatrjevala uporabo MKB 10 (točka 97 sodbe), se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom v točkah 98 in 99 sodbe, ki jim zagovornik v pritožbi ne nasprotuje. Pri tem še dodaja, da je izvedenka z „_dimenzionalno oceno osebnostnega funkcioniranja_“, ki je vključena v novo mednarodno klasifikacijo duševnih motenj MKB-11, zgolj potrdila diagnozo osebnostne motnje po MKB 10 iz izvedenskega mnenja, kar pa pravilnost in strokovnost njenih ugotovitev le še dodatno utrjuje, saj so skladne tudi z najnovejšimi s kliničnimi podatki in literaturo utemeljenimi dognanji stroke v diagnostiki osebnostnih motenj.

67. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi se do pripomb obrambe v zvezi s sklicevanjem izvedenke na klasifikator osebnostnih motenj DSM-5 (ki jih dobesedno ponavlja tudi v pritožbi), opredelilo le posplošeno in sicer „_da je izvedenka na glavni obravnavi točno določeno pojasnila, kako in kaj je ugotovila in diagnosticirala_“, brez obrazložitve, katera pojasnila izvedenke odpravljajo dvom v navedbe obrambe. Sodišče prve stopnje je v točki 95 obrazložitve sodbe ugotovilo, da trditve obrambe ne vzbujajo dvoma v ugotovitve izvedenke v smislu obstoja nasprotij in pomanjkljivosti njenega izvida in mnenja, saj je na glavni obravnavi določno pojasnila, kako in kaj je ugotovila in diagnosticirala pri obtožencu, v točki 96, ki je pritožnik sploh ne upošteva, pa je takšno svojo presojo konkretno utemeljilo s povzetkom relevantnega dela izvedenkine izpovedbe. Sodišče druge stopnje po natančni preučitvi navedb izvedenke v točki 2 dodatnih pojasnil z dne 6. 6. 2020 še ugotavlja, da so netočne pritožbene navedbe, da naj bi se izvedenka sklicevala na klasifikator DSM-5. Izvedenka je namreč le pojasnila, da se klasifikacija MKB 11 naslanja na raziskave, ki so uporabljale ameriške klasifikacije osebnostnih motenj (i) _Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition (DSM-5), (ii) Level of Personality Functionong Scale (LPFS), (iii) Kernberg′s Level of Personality Organization_ in (iv) _P-factor_ osebnostnih motenj.

68. Sodišče prve stopnje se je do neprepričljivega zatrjevanja obrambe, da naj bi izvedenka pri svojem delu uporabljala psihoanalitične metode in tehnike, kar naj bi potrjevale reference na spletni strani Centra Č., kjer je zaposlena, uporaba izraza _„mejna organizacija osebnosti“_ ter sklicevanje izvedenke na literaturo Otta F. Kernberga, opredelilo v točkah 91 do 94 obrazložitve sodbe. Te razloge, ki jih pritožnik ne more omajati z navajanjem podatkov s spletne strani Wikipedija, da je navedeni avtor psihoanalitik in je najbolj znan po psihoanalitičnih teorijah o meji organizaciji osebnosti ter narcistični patologiji, pa sprejema in se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 69. Po oceni pritožnika naj bi psihoanalitičen pristop izvedenke potrjeval tudi zaključek (pisnega) izvedenskega mnenja o travmah obtoženčevih hčerk zaradi storjenega kaznivega dejanja in o posledicah na njun psihološki razvoj. Izvedenki očita, da naj bi presegla strokovni okvir in podala psihoanalitično oceno brez kakršnihkoli diagnostičnih postopkov in podatkov, saj ni pregledala zdravstvene dokumentacije otrok ter z njima ni opravila razgovora, da bi lahko podajala strokovne psihoanalitične zaključke. Prav tako ni jasno, na kakšen način je izvedenka prišla do zaključka, da se obtoženec ni sposoben „_vživeti v kožo svojih hčera“_, kar bi po oceni pritožnika lahko pomenilo celo, da je bil čustveno do njiju brezbrižen, čeprav v spisu ni podatka, da bi obtoženec ne bil očetovski lik.

70. Pritožnik tudi v tem delu pisno psihiatrično izvedensko mnenje izvedenke povzema zgolj selektivno. Izvedenka je namreč v zvezi z vprašanjem sodišča prve stopnje, kako ugotovljeno duševno stanje obtoženca še sedaj vpliva na njegovo pojmovanje in ravnanje pojasnila: (i) da obtoženec tudi aktualno, več kot eno leto po dogodku, vztraja na mnenju, da je za težave v zakonu bila v prvi vrsti kriva sprememba delovnega okolja ter prijateljica oškodovanke H. A., K. K., (ii) da obtoženec vzroke težav torej tudi aktualno eksternalizira (obrača navzven) in jih pripisuje okolici, (iii) da svojega deleža odgovornosti za težave v medosebnem odnosu v smislu očitanega družinskega nasilja, prekomernega pitja, prekomerne kontrole, ne vidi, (iv) da interpretira spremenjeno vedenje H. A. izključno v skladu s svojim dojemanjem, kako odnosi potekajo in da (v) _obtoženčeve sposobnosti vživljanja v druge ostajajo omejene_. Na teh ugotovitvah po oceni pritožbenega sodišča logično temeljijo nadaljnja izvajanja izvedenke, ki jih delno izpostavlja tudi pritožnik, in sicer, da obtoženec nima kapacitet, da bi se vživel v kožo svojih hčera v smislu, kakšno stopnjo travme sta doživeli, da žalujeta za svojo mamo, da imata oziroma bosta imeli občutke krivde zaradi „izdaje“ matere (C. A.) ter da dogodek vpliva na njuno funkcioniranje in bo, že ob predhodnem družinskem dogajanju, pustil bistvene posledice na njunem psihološkem razvoju. Za navedene zaključke o vplivu in posledicah storjenega kaznivega dejanja na hčerki obtoženca in pokojne H. A. ni potrebno kakšno posebno strokovno znanje, pregled zdravstvene dokumentacije ali razgovor z otrokoma, saj so povsem življenjsko logične, v čem naj bi potrjevali psihoanalitični pristop izvedenke, pa pritožnik konkretno ni pojasnil. 71. Sklepno k tej točki pritožbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obramba skušala vzbuditi dvom v strokovnost, objektivnost in verodostojnost izvedenke z najrazličnejšimi trditvami oziroma očitki, med drugim, da je pri svojem delu uporabila psihoanalitični pristop in metode ter nepriznane, neznanstvene, spekulativne psihoanalitične teorije, da izsledke podaja na način kot vedeževalci, da ne pozna merskih enot, da je sodišče prve stopnje zavajala z lažnimi navedbami o prihodih v ZPKZ Y. in s ponarejeno klasifikacijo MKB 10, da je nestrokovnost izvedenskega mnenja skušala prikriti s sklicevanjem na drugačne diagnostične pristope (MKB 11 in DSM-5),... Nikoli pa ni konkretno s strokovno utemeljitvijo izpodbijala ugotovitev izvedenke, da je pri obtožencu prisotna osebnostna motnja mešanega tipa z elementi odvisnostne in narcistične osebnostne motnje, prilagoditvena motnja ter v preteklosti škodljiva raba alkohola, niti njenega mnenja, da je obtoženčevo duševno stanje v času storitve kaznivega dejanja na njegovo sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje vplivalo le v manjši meri, njegova sposobnost razumeti pomen svojih dejanj pa je bila ohranjena. V pritožbenem postopku je obramba za oceno (pisnega) psihiatričnega izvedenskega mnenja izvedenke angažirala strokovnjaka s področja psihološke znanosti dr. Z. Z., medtem ko strokovni pomočnik obrambe mag. V. V., sicer sodni izvedenec psihiater z dolgoletnimi izkušnjami in številnimi za sodišča izdelanimi izvedenskimi mnenji, strokovnega mnenja, v katerem bi s strokovno prepričljivo utemeljitvijo nasprotoval ugotovitvam in mnenju izvedenke, v predmetnem kazenskem postopku ni izdelal, niti zagovornik ni predlagal njegovega zaslišanja, temveč mu je mag. V. V. pomagal le pri postavljanju vprašanj pri neposrednem zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi. Po vsem obrazloženem tudi sodišče druge stopnje psihiatrično izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. T. T. ocenjuje kot jasno, strokovno, argumentirano, prepričljivo in verodostojno.

_Točka VI pritožbe_

72. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da naj bi iz izpovedb oškodovankine sestre in matere (D. D. in E. E.) izhajalo kontinuirano izvajanje fizičnega in psihičnega nasilja obtoženca nad pokojno oškodovanko. Priči sta namreč izpovedali, da osebno fizičnega nasilja nikoli nista videli ali slišali groženj, zaznavali pa sta konstantno psihično nasilje in poniževanje, saj je bilo v času trajanja njune zakonske zveze življenje oškodovanke zreducirano le na službo in dom, ni imela nobenega zasebnega življenja in druženja s prijateljicami, obtoženec ji je vzel bančno kartico in dokumente, stanovanje nikoli ni bilo dovolj pospravljeno in hčerki nikoli dovolj urejeni, obtoženec pa je tudi v celoti razpolagal z denarjem (točki 43 in 44). V zvezi s fizičnim nasiljem obtoženca sta izpostavili pretepanje oškodovanke v avtomobilu v maju 2018, o katerem jima je povedala B. A. in sta na oškodovanki tudi videli modrice, ter nasilje 28. 2. 2020, ko je bil obtožencu po oškodovankini prijavi dogodka odrejen ukrep prepovedi približevanja. Priča E. E. je nadalje izpovedala, da ji je kmalu po poroki obtoženca in oškodovanke o modricah slednje povedala F. F., priča D. D. pa je omenila še dogodek po rojstvu prve hčerke B. A., ko je obtoženec oškodovanko davil in je prenehal šele, ko je proti njemu stopila z nožem, od B. A. pa je tudi izvedela, da je obtoženec na vrtu oškodovanko udaril tudi vpričo zakoncev I. (točke 44-45, 50 in 54 sodbe). Sodišče druge stopnje se ne strinja z oceno pritožnika, da naj bi na izpovedbi prič D. D. in E. E. vplivala njuna močna prizadetost zaradi obravnavnega kaznivega dejanja. Pokojna oškodovanka je namreč o psihičnem in fizičnem nasilju obtoženca v času njune zakonske zveze pripovedovala tudi prijateljem K. K., L. L., M. M. (točke 51-52 in 59 sodbe), ki so bili seznanjeni tudi z dogodkom 28. 2. 2020 in grožnjami obtoženca oškodovanki neposredno po njem (točka 54 sodbe). Glede na navedeno so neprepričljive pritožbene navedbe, da oškodovankina sestra in mati nikoli nista slišali groženj ali zaznali fizičnega nasilja, čeprav so živeli v istem bloku, da v podatkih spisa ni zdravniške dokumentacije, poročil CSD in do leta 2020 prijav policiji. Sicer pa iz izpovedbe M. M. izhaja, da je oškodovankina družina slišala prepire med obtožencem in oškodovanko, ko so še živeli v istem bloku (točka 60 sodbe), o zaznavanju obtoženčevega psihičnega nasilja in poniževanja oškodovanke pa sta izpovedali tudi njena sestra in mati. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da naj bi šlo le za posredne govorice, saj ne vidi razloga, zakaj bi pokojna oškodovanka in njena hčerka B. A. bližnjim osebam pripovedovali o nasilju, v kolikor posamični opisani dogodki ne bi bili resnični. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je E. E. obtožencu po njegovi izselitvi iz stanovanja, v katerem sta živela z oškodovanko (29. 2. 2020), prala in ga angažirala za sestavo kuhinje, nima posebne teže. Pritožnik namreč spregleda, da so se po izselitvi obtoženca pri oškodovankini materi pet mesecev izvajali njegovi stiki s hčerkama, sicer pa je E. E. tudi izpovedala, da je obtoženec po odvzemu vozniškega dovoljenja v juliju 2022 začasno prenehal piti in je postal popolnoma drugačen, česar so se vsi veselili (točka 62 sodbe), enako izhaja iz izpovedi D. D. (točka 64), K. K. in L. L.(točka 65 sodbe), kar potrjuje, da priče obtoženčevega obnašanja niso opisovale pristransko in zgolj v najslabši luči. 73. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič K. K., L. L., D. D., E. E. in M. M. o obtoženčevem ravnanju v časovnem obdobju od konca meseca oktobra 2020 do storitve kaznivega dejanja, ko je oškodovanka vztrajala pri razvezi zakonske zveze, povzelo v točkah 69 do 72 sodbe, dokazne zaključke pa je utemeljilo v točki 73 sodbe. Priče so med drugim izpovedale, da jim je oškodovanka pripovedovala o grožnjah, žalitvah, nadzoru in nadlegovanju obtoženca v poslanih SMS sporočilih, nekatera sporočila jim je tudi pokazala, ali pa jim je sama poslala sporočila, v katerih je opisala obtoženčeve pritiske in lastne občutke, predvsem strahu pred njim. Verodostojnosti njihovih izpovedi pritožnik ne more omajati s pritožbenimi navedbami, da se v spisu ne nahaja niti eno SMS sporočilo z grožnjami ter da je oškodovanka 12. 3. 2020 na CSD sama izjavila, da do kršitev (ukrepa prepovedi približevanja) ni prišlo.

74. Ne držijo pritožbene trditve, da oškodovanke obtoženčevi telefonski klici na dan obravnavanega dogodka niso vznemirjali, saj iz izpovedi J. J. izhaja, da je obtožencu dvakrat z dvignjenim glasom rekla, naj je ne kliče več, dan pred tem pa se je z obtožencem srečala pred stanovanjskim blokom izključno iz razloga, da mu da antibiotike za hčerko C. A., kar pa še ne pomeni, da se obtoženca ni bala. Tudi priča J. J. je izpovedal, da se je oškodovanka obtoženca bala, da mu sicer ni izrecno rekla, da jo je strah, vendar je dajala občutek, da ji ni bilo vseeno, sam pa je čutil, da se ga je bala (točka 52 sodbe).

75. Glede pritožbenih trditev o nepreverljivosti izjav B. A. sodišče druge stopnje izpostavlja, da so navedbe hčerke B. A. o obtoženčevem nasilju v maju 2018 potrjene z izpovedbama D. D. in E. E., da sta na oškodovanki videli modrice, obe sta dogajanje tudi opisali, še posebej podrobno E. E. (točka 45 sodbe), o dogodku 28. 2. 2020 je bližnjim (poleg hčerke B. A.) povedala H. A. sama, skladno so ga opisali njeni prijatelji, vsi so tudi slišali posnetek obtoženčevih groženj, ki jih je oškodovanki izrekel naslednjega dne po telefonu, obtožencu pa je bil v nadaljevanju izrečen ukrep prepovedi približevanja (točka 54 sodbe). Posledično dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sprejelo izpovedbe priče D. D. o navedbah B. A., da je obtoženec že pred storitvijo kaznivega dejanja po telefonu poklical F. F. in ji rekel, da gre na X. nekaj narediti, samo po sebi še ne pomeni, da je vse, kar je B. A. povedala o fizičnem nasilju obtoženca nad oškodovanko, neresnično.

76. Do pritožbenih navedb, da načrtovanje skupnega življenja oškodovanke z J. J. ni dokazano, se je sodišče druge stopnje že opredelilo (točka 10 te sodbe). Pritožnik sicer zatrjuje, da je obtoženec vedel za avanturo oškodovanke poleti 2020 z osebo „_G_.“, pa ni reagiral, kar je na glavni obravnavi predočil tudi izvedenki, ki je pojasnila, da je pri osebnostnih motnjah prisotna tudi nepredvidljivost in da se oseba vede odvisno od dogajanja v določenem trenutku.45 Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da sta ravno v tem časovnem obdobju (avgusta 2020) obtoženec in oškodovanka ponovno vzpostavila stike in se tudi osebno srečevala, kar je obtoženca, čeprav partnerske zveze takrat nista obnovila, očitno navdajalo z upanjem, da do razveze zakonske zveze ne bo prišlo (točke 61 do 65 sodbe). Poleg tega morebitne oškodovankine bežne avanture ni mogoče primerjati z njenim partnerskim odnosom z J. J., ki je prihajal k njej domov, v odsotnosti otrok pri njej prespal in že spoznal mlajšo hčerko C. A. 77. Neutemeljene so pritožbene trditve o pavšalnih zaključkih prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec v trinajstih letih zakonske zveze oškodovanko držal na kratko v ozkem družinskem krogu ob sebi (točka 39 sodbe), saj je bila oškodovanka zaposlena, se družila s člani svoje družine in z obtožencem hodila na družinska srečanja. Pritožnik namreč ne upošteva izpovedb prič, da oškodovanka ni imela nobene zasebnosti, da se ni smela družiti s prijateljicami, hoditi na službene zabave, da sta s sestro v tem času šli samo enkrat skupaj na koncert in še takrat je bil s strani obtoženca „_cel halo_“, da ji je vzel bančno kartico in dokument ter da je bilo njeno življenje omejeno le na službo in dom.

78. Oškodovanka je s K. K. in M. M. prijateljevala od oktobra 2019, z L. L. pa od aprila 2020, kar ni ravno zelo kratek čas kot navaja pritožnik, predvsem pa je bilo njihovo druženje zelo intenzivno, saj sta bila K. K. in M. M. tudi oškodovankina sodelavca in tudi z L. L. sta se družili ali vsaj slišali praktično vsak dan. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost njihovih izpovedb, da jim je oškodovanka pripovedovala o obtoženčevem psihičnem in fizičnem nasilju, sicer pa so tudi sami zaznali, da se je oškodovankino življenje po obtožencu odrejenem ukrepu prepovedi približevanja spremenilo, da si je vzela čas zase in se družila (točka 59 sodbe), prav tako so bili seznanjeni s ponovno vzpostavitvijo stikov oškodovanke z obtožencem poleti 2020 ter s spremenjenim obnašanjem obtoženca od konca oktobra 2020 dalje, ko je dokončno uvidel, da bo oškodovanka pri razvezi vztrajala, torej so bili z dogajanjem med obtožencem in oškodovanko podrobno seznanjeni. Kakšno mnenje je imel M. M. o K. K. in L. L.pa je popolnoma irelevantno.

79. Sodišče druge stopnje se načeloma strinja s pritožnikom, da sta si obtoženec in oškodovanka oba želela urejeno družino in boljši finančni standard, vsekakor pa so se njuni pogledi očitno razlikovali glede vloge in položaja v partnerskem odnosu, oškodovankine pravice do zasebnega življenja, njunega preživljanja prostega časa, ki je bilo omejeno zgolj na druženje v zaprtem krogu družinskih prijateljev in znancev, kar vse je bilo podrejeno izključno obtožencu, kot je v točki 40 obrazložitve sodbe, ki jo izpostavlja pritožnik, utemeljeno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Presoja izpodbijane sodbe, da je bil obtožencu zelo pomemben dober zunanji vtis temelji na njegovem zagovoru, sicer pa je elemente narcistične motnje pri njem ugotovila in prepričljivo utemeljila tudi izvedenka.

80. Pritožbene navedbe, da obtoženec ni kršil ukrepa prepovedi približevanja, na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanki vzel življenje iz nizkotnega nagiba ljubosumja, nimajo nikakršnega vpliva, sicer pa sta obtoženec in oškodovanka, kar ugotavlja tudi pritožnik, avgusta 2020 ponovno vzpostavila stike in se družila. Ali sta bila v tem obdobju tudi intimna, kot je zatrjeval obtoženec v svojem zagovoru, niti ni pomembno, kot tudi ne, da se je v zadevi V Kpr 43474/2020 poslužila pravne dobrote in zoper obtoženca ni pričala; dejstvo je, da je oškodovanka vztrajala pri razvezi in novembra 2020 tudi začela novo intimno partnersko zvezo z J. J. 81. Ne držijo pritožbene trditve, da obtoženec naj oškodovanki nikoli ne bi očital druženja z M. M. Iz izpovedi slednjega izhaja, da je imel obtoženec proti njunemu odnosu z oškodovanko zelo veliko za povedati, opisal pa je tudi dogodek, ko je B. A. decembra 2020 podaril ovitek za telefon, kar je obtoženca tako zjezilo, da je v B. A. telefonu poiskal njegovo telefonsko številko in ga je hotel kontaktirati, do česar sicer potem dejansko ni prišlo. Nadalje je izpovedal, da mu je oškodovanka pokazala obtoženčeva SMS sporočila, v katerih jo je označeval „_za kurbo, ki se daje dol_“ za njene koristi in denar (točka 71 sodbe). O obtoženčevih SMS sporočilih oškodovanki „_da se kurbari okrog_“ in da naj ji K. K. kar „_rihta_“ druge fante, da ve da ni sama, da ima družbo, sta izpovedali tudi K. K. in L. L. (točka 69 sodbe).

82. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič R. I. in F. F. (točki 49 in 50 sodbe) ocenilo, da so v družbi prijateljev, s katerimi sta se družila obtoženec in oškodovanka, očitno za zakonske partnerke veljala pravila pričakovanega pasivnega obnašanja ter omejenost na dom, družino, otroke, skrb za kuhanje in stanovanje (točka 50 sodbe). Pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je v družbi zakoncev I. šlo za nekakšno družbo, kjer veljajo posebna pravila ter da obrambi ni jasno, ali gre morda za sekto, je torej popolno sprenevedanje. Izpovedba priče F. F. „_da ima otroke zelo rada, punčki še bol_j“ je v pritožbi povzeta selektivno in izven konteksta, v katerega jo je umestilo prvostopenjsko sodišče, v preostalem v pritožbi izpostavljenem delu izpovedi te priče (da je v času epidemije, ko so se trgovine zapirale, oškodovanki v pokroviteljskem tonu rekla, naj poskrbi, da bosta otroka imela) pa pritožnik zgolj ponuja lastno dokazno oceno njenega pomena in sporočila. Drži, da se je oškodovanka skupaj z obtožencem intenzivno družila z zakoncema I. na družinskih srečanjih nekaj let (od 2015 do 2019), saj ji glede na njen položaj v partnerskem odnosu kaj drugega niti ni preostalo, vendar pa sta D. D. in K. K. izpovedali, da ji ta družba ni ustrezala (točki 50 in 51 sodbe), zato je, kot izhaja iz izpovedbe R. I., v letu 2019 z druženjem prekinila. Izpoved D. D., da naj bi oškodovanka tudi poiskala zdravniško pomoč, je v pritožbi prav tako izvzeta iz konteksta, saj je priča v bistvenem navajala, da je obtoženec, da bi oškodovanki preprečil prijavo na policijo „_oziroma je tudi že poiskala zdravniško pomoč_“, razbil njen telefon. Ali je oškodovanka zaradi obtoženčevega fizičnega nasilja dejansko kdaj poiskala zdravniško pomoč, za presojo obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno, lahko pa bo to vprašanje predmet dokazovanja v kazenskem postopku zoper obtoženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 83. V zvezi z oškodovankino ponovno vzpostavitvijo stikov z obtožencem v avgustu 2020 zagovornik v pritožbi selektivno povzema le del razlogov v točki 61 sodbe (da je oškodovanka deloma po sili razmer oziroma je bilo po sredi več dejavnikov ponovno stopila v stik z obtožencem), čeprav so v nadaljnji obrazložitvi povzete izpovedbe prič M. M., K. K., L. L., I. I., da sta bili ključni razlog za ponovne stike hčerki (točki 61 in 65 sodbe), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. Pritožbene trditve, da naj bi bila razlog za ponovno vzpostavitev stikov tudi oškodovankina čustva in ljubezen do obtoženca, saj sta se družila, hodila na piknike, v družbo in je oškodovanka pri obtožencu prespala, so ob upoštevanju dejstva, da je oškodovanka vztrajala pri razvezi in novembra 2020 spoznala novega intimnega partnerja, s katerim je bila v resni zvezi, neprepričljive. Res je tudi obtoženec vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, vendar pa iz izpovedbe M. M., ki je oškodovanki pomagal glede formalnih postopkov pri ločitvi, izhaja, da se dejansko z razvezo ni strinjal (kar izhaja tudi iz izpovedi drugih prič) in je to tudi navedel v odgovoru na tožbeni zahtevek oškodovanke, predvsem pa ni mogel sprejeti, da bi moral njej oziroma otrokoma plačevati preživnino (točki 68 in 72 sodbe).

84. Glede na z izvedenimi dokazi potrjeno ravnanje obtoženca in njegov odnos do oškodovanke v času trajanja in po razpadu njune zakonske zveze, se sodišče druge stopnje strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je njegovo nestrinjanje s tem, da razgovori na CSD potekajo z vsakim posebej in ne skupaj, izraz njegove težnje po tem, da bi imel nadzor nad dogajanjem, in ne, kot je zatrjeval v svojem zagovoru in kar izpostavlja tudi pritožnik, da je skupni razgovor zahteval zaradi lažjega dogovora in ureditve njegovih stikov s hčerkami, saj se s predlogom oškodovanke in uslužbenke CSD ni strinjal. 85. V pritožbi izpostavljeni razlogi izpodbijane sodbe, da je obtoženec želel obdržati zakonsko zvezo na vsak način, z nenehnim klicanjem, pisanjem SMS sporočil, pritiski, nasprotovanji, preverjanji tako, da je hotel biti in je bil nenehno prisoten v življenju oškodovanke in tudi z grožnjami (točka 118), so dokazno podprti z izpovedbami prič D. D., K. K., L. L., M. M. in J. J. Posledično so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zanemarilo, da obtoženec ukrepa prepovedi približevanja ni kršil, da je oškodovanka v tem obdobju živela po svoje, hodila na zmenke, se družila z ljudmi, s katerimi je želela, ter je bila vesela in srečna, pretirane in neprepričljive.

_Točka VII pritožbe_

86. Sodišče druge stopnje se strinja z zagovornikom, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo nekoliko previsoko zaporno kazen. Neutemeljeno je sicer pritožbeno zavzemanje za izrek kazni v višini zakonsko predpisanega posebnega minimuma 15 let zapora, saj upoštevaje težo, okoliščine izvršitve in posledice kaznivega dejanja, obtoženčeva nekaznovanost tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja tehtne olajševalne okoliščine. Glede na izkazano psihično in fizično izvajanje nasilja obtoženca nad oškodovanko ter dejstvo, da je oškodovanko umoril, tudi pritožbene navedbe o trajanju njune zakonske zveze, urejenosti družine, obtoženčevi delavnosti in odgovornosti ter skrbi za otroka nimajo posebne teže. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo obtoženčevo odraščanje v težkih psihosocialnih okoliščinah in posledično že zgodnjo travmatiziranost, kar je imelo za posledico razvoj šibkejše osebnostne strukture in visoko občutljivost na separacijske situacije, povsem pa je spregledalo, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, kar bi se moralo odraziti tudi pri odmeri kazni, zato je sodišče druge stopnje obtožencu izrečeno kazen znižalo na 23 let zapora.

**K pritožbi državnega tožilca:**

87. Pritožnik se zavzema za zvišanje zaporne kazni in sodišču prve stopnje očita, da je prevrednotilo olajševalno okoliščino o obtoženčevem odraščanju v težkih psihosocialnih razmerah, saj po njegovi oceni trajanje življenjske skupnosti z oškodovanko, njeno vzorno materinstvo, urejenost in zaposlitev, njen podrejen položaj zaradi obtoženčevega neupoštevanja in nasilja ter da slednji svojega ravnanja ni spremenil niti po odrejenem ukrepu prepovedi približevanja, zmanjšuje vpliv njegove travmatiziranosti na odmero kazni. Vendar pa državni tožilec ne upošteva, da ima obtoženčeva travmatiziranost v dobi odraščanja trajne posledice in da je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da obtoženec ne uvidi celokupnosti vseh posledic storjenega kaznivega dejanja pri hčerkah (točka 119 sodbe), posledično pa jih tudi ni mogoče upoštevati kot tehtno obteževalno okoliščino, ki bi lahko vplivala na odmero kazni.

88. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno kazen znižalo na 23 let zapora. V preostalem je pritožbo zagovornika in v celoti pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Bavcon, L. Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M., Filipčič, K.: Kazensko pravo splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 284. 2 Sodba I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021 in druge. 3 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 3. 2022, str. 7. 4 Sodišče prve stopnje je izpovedi teh prič vsebinsko korektno predstavilo v točkah 26 in 27 obrazložitve sodbe ter so posplošeni pritožbeni očitki češ, da so povzete parcialno in enostransko, netočni. 5 Lazarević, L.: Komentar Krivičnog zakonika, 2005. 6 Simić,I.: Krivični zakonik Srbije - praktična primena, Službeni glasnik, 2007. 7 Enako v članku „_Ubistvo iz nizkih pobuda_“ dostopnem na https://www.pravniportal.com/ubistvo-iz-niskih-pobuda. 8 Enako dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ MB d.o.o., Maribor - december 2017, str. 130. 9 Dr. Damjan Korošec in Barbara Zobec , 116. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 300. 10 Sodba Vrhovnega sodišča Srbije Kž I 982/70 z dne 11. 8. 1970. 11 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške I Kž-360/14 v: dr. sc. Petar Novoselec: Sudska praksa, Hrvatski ljetopis za kaznene znanosti i praksu (Zagreb), vol. 27, broj 1/2020, str. 395-401. 12 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021 (tč. 12), I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020 (tč. 29), I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016 (tč. 11). 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020. 14 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021. 15 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016. 16 Zapisnik o glavni obravnavi dne 3. 12. 2021, str. 5. 17 Prav tam, str. 3. 18 Žmuc Tomori, M.: Izvedensko delo sodnega izvedenca psihiatra v: Frangež, D. in Slak,B.: Izvedenstvo v teoriji in praksi, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, april 2006, str. 136. 19 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022, str. 8. 20 Škodlar, B.: Psihiatrični pregled, Pregledni članek, Medicinski razgledi 2007, 46, str. 275. 21 Prim. prav tam, str. 275-279. 22 Prav tam, str. 276. 23 Prav tam, str. 276. 24 Prav tam, str. 275. 25 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 142/2017 z dne 19. 12. 2017. 26 V zadevi, ki jo je presojalo Ustavno sodišče, odločba Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021. 27 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 566 - 567, tč. 1. 28 Odločba Ustavnega sodišča Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021. 29 Žmuc Tomori, M.: Izvedenec ne ocenjuje krivde, temveč duševno stanje - dostopno na https://old.delo.si/tag/. 30 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26409/2014 z dne 1. 4. 2021. 31 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 567, tč. 5. 32 Sodbe Vrhovnega sodišča RSI Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020, I Ips 42080/2013 z dne 28. 1. 2016, I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008; odločba Ustavnega sodišča Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014. 33 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 238/2010 z dne 26. 5. 2011. 34 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022. 35 254. člen ZKP: „_Izvid in mnenje izvedenca se takoj vpišeta v zapisnik. Izvedencu se lahko dovoli, da da svoj pisni izvid oziroma pisno mnenje pozneje, v roku, ki mu ga določi organ, pred katerim teče postopek_.“ 36 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52005/2019 z dne 24. 11. 2022. 37 _„Vzorec uživanja psihoaktivnih snovi, ki škodi zdravju. Poškodba je lahko fizična (kot v primerih hepatitisa zaradi samoinjiciranja zdravil) ali duševna (npr. epizode depresije, ki so posledica velikega uživanja alkohola).“_ 38 _„Diagnoza zahteva, da bi morala biti povzročena dejanska škoda duševnemu ali fizičnemu zdravju uporabnika. Drugi pogosto kritizirajo škodljive vzorce uporabe in jih pogosto povezujejo z različnimi škodljivimi družbenimi posledicami_.“ 39 „_Dejstvo, da vzorec uporabe ali določene snovi druga oseba ali kultura ne odobrava ali da je to morda povzročilo družbeno negativne posledice, kot so aretacije ali prepiri v zakonu, samo po sebi ni dokaz škodljive uporabe. Akutna zastrupitev ali „maček“ sam po sebi ni zadosten dokaz škode zdravju, ki je potreben za kodiranje škodljive uporabe. Škodljive uporabe se ne sme diagnosticirati, če je prisoten sindrom odvisnosti, psihotična motnja ali druga posebna oblika motnje, ki je povezana z drogami ali alkoholom_.“ 40 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022, str. 16-19 ter točki 102 in 104 sodbe. 41 „Če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.“ 42 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022, str. 19. 43 Prav tam, str. 27-33 in 35. 44 Prav tam, str. 42. 45 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022, str. 40.