Jedro

Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.

Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib.

Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena.

Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod.

Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čimer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 5509/2021 z dne 17. 6. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen 25 let zapora, v katero mu je vštelo prestani pripor. Obsojencu je odvzelo kuhinjski nož črne barve ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovank. Oškodovanke je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 5509/2021 z dne 20. 1. 2023 delno ugodilo pritožbi zagovornika in obsojencu izrečeno kazen znižalo na 23 let zapora, v preostalem delu je pritožbo zagovornika in v celoti pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva utemeljena in izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zatrjevane kršitve niso podane, vložnik pa deloma uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je zakonsko partnerko, s katero sta bila v postopku razveze, na njenem domu, potem ko je zbil vhodna vrata s tečajev, večkrat zabodel z 20-centimetrskim nožem v hrbet in vrat, kar je vodilo v izkrvavitev in smrt oškodovanke, dejanje pa je storil iz ljubosumja, ker je predhodno izvedel, da ima oškodovanka novega partnerja, ki prihaja k njim, česar ni mogel sprejeti, in je dejanje storil, da bi preprečil, da bi z njim živela.

6.Uvodni očitki zagovornika, da ključna vprašanja niso bila obrazložena, da je višje sodišče obrazložilo znake kaznivega dejanja in konkretiziralo opis kaznivega dejanja ter da je obrazložitev sodišča prve stopnje tako splošna in nekonkretizirana, da je pustilo sodišču druge stopnje, da si dejstva razlaga po svoje, ter da je bil pogled na dokaze pristranski, zaključki pa v nasprotju s spisovnim gradivom, so pavšalni in jih niti ni mogoče preizkusiti.

Glede opisa kaznivega dejanja

7.Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije nizkotnega nagiba (ljubosumja), ampak le obsojenčevega ravnanja ter da niso konkretizirane objektivne okoliščine, ki bi kazale na trenutek odločitve za storitev kaznivega dejanja, zato ni podlage za opredelitev dejanja kot umora. Posebna zavržnost bi morala biti opisana v opisu dejanja in ne zadostuje navedba, da je dejanje storil iz ljubosumja.

8.Nagib je po splošni definiciji razlog, zaradi katerega storilec ravna. Vrhovno sodišče je že presojalo konkretizacijo nizkotnega nagiba ljubosumja v zadevi I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, v kateri je bilo v opisu dejanja navedeno, da je oškodovanca storilec umoril iz ljubosumnosti in maščevanja, kar je bilo konkretizirano z navedbo, da je imel oškodovanec intimno razmerje s storilčevo ženo v času njune zakonske zveze, zaradi česar je v preteklosti že grozil. Vrhovno sodišče je presodilo, da je z navedbo konkretnih okoliščin v zadostni meri substanciran nizkoten nagib ljubosumja in maščevanja. Čeprav se je v citirani zadevi storilcu očital dvojni nagib (ljubosumje in maščevanje), pa je odločba v bistvenem delu primerljiva z obravnavano zadevo, saj se v obeh primerih očita, da je bilo dejanje storjeno iz ljubosumja. Iz opisa dejanja mora tako izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.

9.V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je nizkoten nagib ljubosumja v opisu dejanja ustrezno konkretiziran z navedbami, (i) da je dejanje storil iz ljubosumja, (ii) da je bila oškodovanka obsojenčeva zakonska partnerka, s katero sta bila v postopku razveze, (iii) da je izvedel, da ima novega partnerja, ki prihaja k njim, česar ni mogel sprejeti, kot tudi z nadaljnjimi okoliščinami, da je imel namen oškodovanki preprečiti skupno življenje z novim partnerjem in njegovim postopanjem pred samim jemanjem življenja na naslovu oškodovanke. Ne drži, da je konkretizirano le obsojenčevo ravnanje, ampak tudi njegov nagib, ki je v opisu konkretiziran zlasti z navedbo, da je obsojenec izvedel za novega partnerja oškodovanke, česar ni mogel sprejeti, s čimer je na ravni opisa nizkoten nagib dovolj jasno opredeljen tako z vidika načela zakonitosti kot pravice do obrambe. Napačno je stališče vložnika, da bi morale biti v opisu dejanja zajete vse objektivne okoliščine, ki utemeljujejo nizkotnost nagiba ter trenutek odločitve za dejanje, saj so te predmet dokaznega postopka in obrazložitve sodbe. Ob ustrezni konkretizaciji nizkotnega nagiba ljubosumja si zagovornik neutemeljeno prizadeva za ugotovitev, da je bil izpuščeni del opisa "poklical tudi B. B., pri kateri je bila druga hčerka C. C. in ji rekel, da gre na ... nekaj narediti, ter, da naj nečakinjo C. C. zatem odpelje k babici, nakar se je odpravil proti stanovanju D. D." (v nadaljevanju: izpuščeni del opisa) odločilen za ustreznost opisa nizkotnega nagiba ljubosumja, kar je pojasnilo že višje sodišče (točka 8 drugostopenjske sodbe).

10.Zagovornik v zvezi z izpuščenim delom opisa graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni obrazložilo, zakaj je to storilo in zakaj preostali del opisa zadošča za zaključek, da je obsojenec dejanje storil iz nizkotnega nagiba ljubosumja, zaradi česar je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka, saj ni razvidno, ali gre za pomoto ali namerno izpustitev. Izpustitev tako pomembnega dela opisa po stališču vložnika onemogoča možnost obrambe kot tudi možnost učinkovitega pravnega sredstva. Saniranje s strani višjega sodišča ni skladno s sodno prakso in strokovno utemeljenimi parametri.

11.Teza vložnika, da bi morala izpustitev vsakega dela opisa imeti svojo točko v obrazložitvi, je zmotna, takšne zahteve v določbah kazenskega postopka ni najti. Odločilno je, da je mogoče iz razlogov sodbe razbrati razloge za takšno odločitev, čemur je v obravnavanem primeru zadoščeno, kar je pravilno prepoznalo tudi sodišče druge stopnje. Kot je pojasnilo (točka 9 drugostopenjske sodbe) obrazložitev glede klica B. B. pred dejanjem ni izostala, saj je že sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo B. B. o enem klicu obsojenca tistega dne, kar je bilo po izvršenem kaznivem dejanju, in da iz navedenega izhaja, da je izpoved E. E. v tem delu štelo za neprepričljivo in je v korist obsojenca ta del opisa izpustilo iz opisa dejanja. Izpuščeni del opisa za izpolnjenost znakov kaznivega dejanja ni odločilen, zato obširnejša obrazložitev, kako izpuščeni del vpliva na izpolnjenost znakov kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča ni potrebna. Navedbe vložnika, da je sodišče pomotoma izpustilo to navedbo, sicer pa jo štelo dokazano, nimajo podpore v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem povezan očitek onemogočenja obrambe, sodnega varstva in pravnega sredstva pa neutemeljen, kot tudi, da je zaključek višjega sodišča špekulativen, saj temelji na razlogih sodišča prve stopnje.

Glede ljubosumja kot nizkotnega nagiba

12.Vložnik očita višjemu sodišču, da je samo konkretiziralo nizkotni nagib in da je glede obsojenčevega ravnanja ugotovilo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tako drugače presodilo dejstva, ki so bila ugotovljena v prvostopenjski sodbi. Ob tem pa prvostopenjskemu sodišču očita, da je po subjektivnem občutku presojalo, kaj naj bi predstavljalo ljubosumje, in mimo opisa dejanja ugotavljalo, kaj naj bi predstavljalo nizkoten nagib pri obsojencu.

13.Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je višje sodišče samo konkretiziralo nizkotni nagib. Zagovornik pri tej tezi izhaja iz zmotnega stališča, da bi morale biti vse ugotovljene okoliščine, ki izkazujejo obsojenčev nagib in naklep, zajete v opisu dejanja, kot je bilo že pojasnjeno. Višjemu sodišču po vsebini očita, da je preseglo svoja pooblastila in samo presojalo dokaze in dejstva, ne da bi opravilo obravnavo z navedbami, da je samo ugotovilo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kar pa ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče se je namreč v točki 15, ki jo tosmerno problematizira vlagatelj, sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje in jih strnilo v zaključek, da izpovedbe prič v povezavi z listinskimi dokazi in osebnostno strukturo, kot jo je ugotovila izvedenka potrjujejo, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje iz nizkotnih nagibov načrtno, odločno, brezkompromisno, hladnokrvno, brezčutno in brez obžalovanja. Takšno postopanje je v celoti skladno s pooblastili višjega sodišča, saj je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe in pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje o ljubosumju kot nizkotnem nagibu.

14.Ni se mogoče strinjati z vložnikovim materialnopravnim stališčem, da bi moralo biti pri storilcu v dokaznem postopku ugotovljeno nekakšno "abnormno ljubosumje", ki bi se ugotavljalo z izvedencem klinične psihologije. Vrhovno sodišče je že presodilo, da nizkotnega nagiba ne predstavlja le patološko ali blodnjavo ljubosumje, kot je pravilno izpostavilo višje sodišče. Posebna zavržnost se izkazuje z okoliščinami kaznivega dejanja.

Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Kot je poudarilo višje sodišče, ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora (točka 16 drugostopenjske sodbe). Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib. Nizkotnost nagiba ugotavlja sodišče in ne izvedenec, ni pa ovire, da sodišče uporabi ugotovitve izvedenca pri ugotavljanju nizkotnosti kot v obravnavanem primeru, pri čemer je izvedenka imela nalogo, da odgovori tudi na druga vprašanja, ki se pojavijo pri izvedenstvu in je v tem okviru podala mnenje o osebnostni strukturi in potezah ljubosumja.

Nižji sodišči sta ljubosumnost kot nizkoten nagib ugotovili skladno z izpostavljenimi merili prav na podlagi okoliščin kaznivega dejanja v povezavi z zaključki izvedenskega mnenja o obsojenčevi osebnostni strukturi, njunega predhodnega odnosa v daljšem časovnem obdobju, zlasti v zadnjem letu pred storitvijo dejanja, in ravnanja na dan dejanja, o katerih so izpovedale zaslišane priče v povezavi z listinskimi dokazi, da je prišel na kraj dejanja z namenom, da oškodovanki vzame življenje zaradi ljubosumja. V tem okviru sta nižji sodišči upoštevali okoliščine: (i) da je izvedel od hčerke F. F., da ima oškodovanka prijatelja G. G., ki prihaja k njim, (ii) ob zavedanju, da je G. G. zelo verjetno pri oškodovanki, vzel velik kuhinjski nož, (iii) hčerko F. F. oddal v varstvo družini H. H., češ da ima neko delo, (iv) se peš odpravil do stanovanja oškodovanke, (v) pod pretvezo, da se želi pogovoriti, želel vstopiti v stanovanje oškodovanke, (vi) razbil vhodna vrata, potem ko mu jih ni hotela odpreti ter (vii) v prisotnosti G. G. takoj stopil do oškodovanke in jo začel silovito zabadati, ter zaključili, da je obsojenec dejanje izvršil načrtno, odločno, brezkompromisno, hladnokrvno, brezčutno in brez obžalovanja, pri čemer je obsojenec med drugim nož odložil v pomivalno korito, vzel še oškodovankin telefon, si pred blokom v sneg obrisal krvave roke ter H. H. in mami oškodovanke po telefonu povedal, da je oškodovanko ubil. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po pravilni oceni višjega sodišča podan nizkoten nagib, ki ga je višje sodišče vrednostno primerjalo celo z brezobzirnim maščevanjem, zato kršitev kazenskega zakona tudi v tem delu ni podana.

Zagovornik v zvezi z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je k oškodovanki prišel z odločitvijo, da ji vzame življenje, uveljavlja kršitev načela in dubio pro reo in domneve nedolžnosti, ter ob sklicevanju na prakso prvostopenjskih sodišč trdi, da iz okoliščine, da je obsojenec prinesel nož na kraj dejanja, ni mogoče sklepati na vnaprejšnjo odločitev o storitvi dejanja. Glede na razloge nižjih sodišč ostane vložnikov očitek brez uspeha, saj se nižji sodišči nista oprli le na prinesen nož, ampak na okoliščine, predstavljene v prejšnji točki, ki po presoji sodišča prve in druge stopnje potrjujejo, da je obsojenec odločitev o storitvi dejanja sprejel že pred odhodom k oškodovanki. Glede na navedeno sodišče v postopku ni bilo v spoznavni stiski, ki bi utemeljevala postopanje po načelu in dubio pro reo.

Zagovornik si s svojimi navedbami, da iz dejanskega stanja obtožnice in izpodbijane sodbe ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na dejstvo, da je imel obsojeni že v trenutku, ko se je odpravil k oškodovanki, izoblikovano dokončno odločitev, da bo storil očitano dejanje pod videzom kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nedovoljeno prizadeva za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja glede trenutka odločitve za storitev kaznivega dejanja. Zagovornik namreč očitkov o protispisnosti ugotovitev nižjih sodišč niti ne konkretizira z navedbo konkretnih delov izpovedb oziroma listin, ki bi bili v izrecnem nasprotju z razlogi o teh dokazih v sodbi. Nasprotje v razlogih višjega sodišča pa uveljavlja protispisno, saj višje sodišče ni ugotovilo, da se je obsojenec z oškodovanko želel pogovoriti, ampak je ob pritrjevanju razlogom prvostopenjskega sodišča zaključilo, da je bilo navajanje, da se želi pogovoriti, le izgovor. Vložnik pri uveljavljanju protislovnosti razlogov višjega sodišča izpostavlja le posamezne okoliščine, ki jih je navedlo višje sodišče v svojih razlogih glede trenutka odločitve za storitev kaznivega dejanja, in se ne sooči s tosmernimi celovitimi razlogi višjega sodišča (točke 20 do 29 sodbe višjega sodišča s sklici na razloge prvostopenjskega sodišča) ter tako ne preseže nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zagovornik s prizadevanjem, da se je obsojenec hipno odločil za storitev dejanja, ker je šele pred vrati stanovanja izvedel, da ima oškodovanka drugega partnerja in podajanjem lastne dokazne ocene zaslišanih prič G. G. in I. I. o trajanju dogajanja ter zatrjevanjem, da so razlogi nižjih sodišč pavšalni in nepodprti z izvedenim dokaznim postopkom, ne preseže nedovoljenega uveljavljanja razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Na lastni dokazni oceni ter izpostavljanjem posameznih dejanskih okoliščin temelji zagovornikov očitek kršitve kazenskega zakona, da hipnost izvršitve dejanja izključuje nizkotnost nagiba, s čimer ne more uspeti, saj izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Zagovornik zatrjuje, da je pritožbeno sodišče smiselno izpostavilo, da ni z zahtevanim standardom dokazano, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje z namenom preprečitve skupnega življenja med oškodovanko in njenim novim partnerjem. Očitek je protispisen, saj takšnega zaključka v sodbi višjega sodišča ni. Vrhovno sodišče pa pritrjuje višjemu sodišču, da je povsem nepomembno, ali je imela oškodovanka namen živeti z novim moškim. Odločilno je, da je tako situacijo videl obsojenec, kot sta obrazložili nižji sodišči (točka 10 drugostopenjske sodbe). Pri presoji namena je namreč vseeno, kakšna je objektivna realnost, ampak v kaj je bil usmerjen storilec dejanja, ne glede na dejanski obstoj okoliščin, ki so storilca motivirale v storitev dejanja.

Sicer pa zagovornik pod videzom kršitve dokaznega standarda nedovoljeno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter podaja svojo dokazno oceno o okoliščini, ali je oškodovanka imela namen živeti z novim moškim in trdi, da sodišče brez izpuščenega dela opisa ni moglo na podlagi preostanka opisa ter drugih okoliščin zaključiti, da se je obsojenec namenil k oškodovanki z namero izvršiti očitano kaznivo dejanja. Zagovornik se brez uspeha sklicuje na pooblastilo Vrhovnega sodišča po 427. členu ZKP, ki je skladno z ustaljeno sodno prakso pridržano presoji Vrhovnega sodišča, ki ga uporabi, kadar presodi, da je podan precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki pa ga vložnik ne more vzbuditi z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov pod videzom nekonkretiziranih očitkov o samovoljnosti, arbitrarnosti in protispisnosti razlogov nižjih sodišč.

Zagovornik trdi, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca s področja klinične psihologije, kršilo pravico iz 22., 23. in 29. člena Ustave. Trdi, da je obramba že od začetka poudarjala potrebo, da se razčisti okoliščine ljubosumja. Trdi, da zavrnitev dokaznega predloga obrambe po angažiranju ustreznega strokovnjaka krši pravico do izjave v smislu 29. člena Ustave, kar je ključno za dokazno presojo očitka iz obtožnice.

Navedbe zagovornika, da je podal dokazni predlog po angažiranju ustreznega izvedenca, so protispisne, saj takšnega predloga obramba ni podala. V postopku je namreč neobrazloženo predlagala le postavitev izvedenca psihiatra. Zagovornik si tako z navedbami, (i) da bi bilo potrebno ugotoviti intenzivnost in vsebino pojma ljubosumja in ga konkretizirati glede na posebnosti konkretnega primera v smislu ugotovitve intenzitete, (ii) s podajanjem svoje interpretacije ljubosumja kot čustva ter (iii) zavzemanjem za postavitev izvedenca klinične psihologije, kjer se sklicuje na prakso prvostopenjskih sodišč, pri čemer ne konkretizira primerljivosti položajev, pod videzom kršitve ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe in pravice do obrambe uveljavlja nedovoljeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede zapisnika o zaslišanju obsojenca

Vložnik si tudi v zahtevi prizadeva za izločitev zapisnika o zaslišanju obsojenca v postopku zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini (opr. št. V Kpr 43474/2020 z dne 6. 10. 2022), ki ga je uporabila in citirala sodna izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo prebrano na glavni obravnavi, s čimer so nastopili razlogi za izločitev zapisnika, saj obsojenec ob spornem zaslišanju po trditvah zagovornika ni bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika. S postopanjem, ko je sodišče sprejelo izvedensko mnenje, v katerem je bil povzet tudi zagovor obsojenca, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, je po stališču vložnika prekršilo pravico obsojenca do prevajanja po prvem odstavku 8. člena ZKP.

Višje sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča v sklepu o izločitvi dokazov (točka 32 drugostopenjske sodbe), ki jih zagovornik vsebinsko niti ni izpodbijal, zato ni utemeljen očitek, da se je zgolj pavšalno opredelilo do pritožbenih navedb. Zagovornik se niti ne sooči z razlogi pritožbenega sodišča, da zapis "RS" v zapisniku o zaslišanju obsojenca pod rubriko državljanstvo ni bil nosilen razlog sklepa. Ponavlja zgolj svoj zaključek, da je bilo sodišče ob zaslišanju glede na kazensko ovadbo in izjavo osumljenca nedvomno seznanjeno, da je obsojenec državljan BiH oziroma RS, ob tem pa ne zatrjuje, da bi sodišče na samem zaslišanju, glede na njegov potek imelo podlago za dvom v obsojenčevo znanje slovenskega jezika. Skladno z desetim odstavkom 227. člena ZKP opustitev pouka o pravici do uporabe lastnega jezika ni razlog, da se sodba na izpovedbo ne bi smela opirati, saj predpisuje izločitev dokazov le v primeru opustitve pouka po drugem odstavku 227. člena ZKP. Vložnik pa niti ne zatrjuje, v čem naj bi bilo prikrajšanje pri uporabi lastnega jezika, v smislu, da obsojenec na spornem zaslišanju ne bi razumel ali mogel govoriti v slovenskem jeziku, zato ostane graja glede izostanka pouka o pravici do uporabe lastnega jezika ter kršitve te pravice na načelni ravni in s tem brez uspeha. Materialno neizčrpane so nadaljnje trditve, da je bila obsojencu kršena ustavno zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika kot tudi navedbe, s katerimi izpodbija razloge v sklepu o zahtevi za izločitev dokazov, česar v pritožbi ni uveljavljal, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb vsebinsko ne opredeljuje.

Glede zavrnjenih dokaznih predlogov

Zagovornik graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje J. J. s tezo, da bi bolj objektivno izpovedal o dejanskem življenju, razmerju med oškodovanko in obsojencem, ker ni v sorodstvenem razmerju in ker je bil vpet v življenje oškodovanke kot njen svak. Kot je izpostavila vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, mora obramba izkazati zadostno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspešen, kar obrambi v izrednem pravnem sredstvu ni uspelo. Zagovornik pri očitku, da ne zadošča le, da je sodišče dovolilo zaslišanje prič, ki so izpovedale drugače, spregleda, da je sodišče prve stopnje podalo oceno izpovedb zakoncev H. H., B. B. in K. K. v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi glede njunega odnosa in jih medsebojno primerjalo, ter se seznanilo tudi z drugačno verzijo dogodkov (točka 33 drugostopenjske sodbe in točka 66 prvostopenjske sodbe). Zagovornik pa se z razlogi nižjih sodišč niti ne sooči in s svojimi navedbami pod videzom kršitve pravice do obrambe nedovoljeno izraža zgolj svoje nestrinjanje z dokazno oceno obremenilnih prič ter podaja svojo lastno.

Glede izvedenskega dela dr. L. L.

Zagovornik graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje dr. L. L., ki bi po njegovem mnenju lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin, ki so pomembne za odločitev o obsojenčevem stanju in motivaciji. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ta predlog, ker je menilo, da so že zbrani dokazi zadostni za odločitev. Zagovornik se sklicuje na to, da bi izvedenec lahko podal mnenje o obsojenčevi duševni sposobnosti in morebitnih vplivih ljubosumja na njegovo ravnanje, vendar sodišče meni, da je to vprašanje že bilo obravnavano in da dodatno mnenje ni potrebno.

25.Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do zagovornika z navedbami, da četudi določbe kazenskega postopka ne določajo navzočnosti zagovornika pri razgovoru izvedenca s preiskovancem, to ne pomeni, da zagovornik pri intervjuju ne bi smel biti navzoč. Če obsojenec zahteva navzočnost zagovornika pri pogovoru z izvedencem, potem mora biti po stališču vložnika zagovornik navzoč, sicer so kršena ustavna jamstva, saj je obsojenec glavni spoznavni vir pri raziskovanju dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da bi bil nasvet zagovornika, da naj obsojenec odkloni intervju, enak navzočnosti ob pridobivanju izjave od obsojenca.

26.Višje sodišče je na istosmerne pritožbene navedbe glede upravičenosti navzočnosti zagovornika pri razgovoru z izvedencem podalo celovite in natančne razloge (točke 45 do 49 drugostopenjske sodbe), ki niso omejeni zgolj na možnost nasveta zagovornika obsojencu, da ne sodeluje pri pregledu, ampak se povsem pravilno naslanjajo na naravo tega razgovora. Bistveno je namreč, da psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Pravica do zagovornika se ne razteza na psihiatrični intervju tudi zaradi okoliščine, da izvedenec izjav preiskovanca (obdolženca) o kaznivem dejanju ne sme prenesti sodišču.

27.Iz zmotnega stališča, da gre pri psihiatričnem intervjuju za zaslišanje v procesnem smislu, izhaja tudi zagovornikovo prizadevanje, da bi bilo treba ugoditi dokaznemu predlogu po pridobitvi zapiskov izvedenke o psihiatričnem intervjuju. Sklicujoč se na ugotovitve o naravi psihiatričnega intervjuja, ki so bile podane v prejšnji točki, Vrhovno sodišče poudarja, da izvedenec ravna kot strokovni pomočnik sodišča v zvezi s strokovnimi vprašanji, pri čemer lahko obsojencu postavlja vsa strokovno utemeljena in potrebna vprašanja, zato da lahko poda izvid in mnenje ter ni vezan na omejitve, ki veljajo pri zaslišanju obsojenca po določbah ZKP, zato zagovornik ne more utemeljiti zahteve po pridobitvi intervjuja zaradi preverjanja, ali je izvedenka postavljala sugestivna ali kapciozna vprašanja. Glede na to, da izvedenec sodišča ne sme seznaniti z izjavami obsojenca v zvezi s kaznivim dejanjem, je varovan tudi privilegij zoper samoobtožbo.

28.Pri grajanju zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev zapiskov o psihiatričnem intervjuju se zagovornik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-511/17 z dne 7. 1. 2021, da morajo biti metode izvedenca preverljive s strani obrambe ali pomočnika obrambe in da obramba brez strokovnega znanja ne more preveriti rezultatov psiholoških testov ter da šele s predložitvijo dokumentacije lahko udeleženci razumejo in kritično preučijo izvedensko mnenje. Zatrjuje, da v obravnavanem primeru obramba ni mogla uveljavljati preizkusa metod izvedenke in kontrolnih vprašanj, vezanih na obsojenčevo ljubosumnost, ker izvedenka ni hotela predložiti zapiskov o psihiatričnem intervjuju in se ne ve, katera vprašanja so bila postavljena in kakšni so bili odgovori, niti kakšne metode in tehnike je uporabljala pri pridobitvi podatkov od obsojenca, kar bi bilo razvidno šele iz pridobljenih zapiskov.

29.V prvi vrsti je potrebno izpostaviti, da je Ustavno sodišče v citirani zadevi poudarilo, da se vprašanje, ali je bila obrambi zagotovljena primerna možnost za pripravo in izvajanje obrambe, presoja glede na okoliščine posameznega primera. Ugotovilo je, da je bil v zadevi klinični psihološki izvid ključen za ugotovitev sodne izvedenke, da obsojenka boleha za hudo duševno motnjo in da je bila ta motnja prisotna tudi v času storitve kaznivega dejanja ter da je bila v okoliščinah konkretnega primera psihologova interpretacija testov bistvena za ugotovitev sodišča o njeni neprištevnosti. Sodišče prve stopnje je v citirani zadevi zavrnilo predlog po pridobitvi rezultatov psiholoških testov s sklicevanjem na odgovor psihologa, da naj bi bili instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom. V tem kontekstu je po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razumeti tudi stališče Ustavnega sodišča, da pravici do obrambe ni bilo zadoščeno že z zaslišanjem kliničnega psihologa in da je obramba želela doseči, da bi gradivo ocenil drug klinični psiholog, z zavrnitvijo tega predloga pa je bila kršena pravica do obrambe.

30.V obravnavani zadevi je dejansko stanje, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, bistveno drugačno. Strinjati se je z zagovornikom, da ni mogoče dokaznega predloga zavrniti zato, ker zapiski niso dokaz v procesnem smislu, vendar to ni bil temeljni razlog za zavrnitev dokaznega predloga po pridobitvi zapiskov o psihiatričnem intervjuju. Kot je pravilno ugotovilo višje sodišče, zapiski izvedenke o psihiatričnem intervjuju niso primerljivi s psihološkimi testi, saj zapiski po stališču psihiatrične stroke niso nujno potrebni, gre za delovni pripomoček (točka 42 drugostopenjske sodbe). Izvedensko mnenje pa, kot ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje ne temelji le na psihiatričnem intervjuju, ampak tudi na drugih podatkih o življenju obsojenca kot izhajajo iz zdravstvene in druge dokumentacije. Zagovornik se v zahtevi celovito ne sooči z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je iz pisnega izvedenskega mnenja in v njem povzete anamneze mogoče zanesljivo sklepati o poteku in vsebini psihiatričnega intervjuja (točka 39 drugostopenjske sodbe). Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, da je izvedenka metode in rezultate psihiatričnega intervjuja predstavila ter na vprašanja obrambe pojasnila, da psihiatri ob pogovoru s preiskovancem naredijo zelo natančno analizo razvojnih dejavnikov, vključno z družinsko dinamiko, na podlagi teh anamnestičnih podatkov, eventualnih hetero anamnestičnih podatkov ter s pomočjo diagnostičnih kriterijev MKD 10 podajo eno izmed psihiatričnih diagnoz. Ob tem je pojasnila, da ni uporabljala psihoanalitičnih metod. V zaslišanju in pisnem izvedenskem mnenju je povzela potek intervjuja kot usmerjene anamneze, njegovo trajanje, vsebine, o katerih ga je spraševala (njegovi orientiranosti, njegovem življenju, otroštvu, o čemer je obsojenec precej povedal, tudi glede mame in babice, o življenju z oškodovanko). Pojasnila je, da je v anamnestične podatke vnesla podatke iz razgovora, ki so bili po strokovnem mnenju pomembni za razumevanje psihološkega stanja osebe (točke 88-91, 96 in 108 do 112 prvostopenjske sodbe). Obramba je bila tako po stališču nižjih sodišč seznanjena z vsebino in metodami izvedenke v zvezi s psihiatričnim intervjujem tako v pisnem psihiatričnem mnenju kot ob zaslišanju izvedenke (točki 39 in 40 drugostopenjske sodbe).

31.Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke pravnomočne sodbe ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod. Kot je ugotovilo že višje sodišče, bi lahko strokovni pomočnik obrambe že na podlagi povzetkov psihiatričnega intervjuja ocenil metodologijo, lahko pa bi tudi sam opravil pregled obsojenca in izdelal lastno strokovno mnenje, pa tega ni storil, niti ni obramba predlagala njegovega zaslišanja. Ob takšnem stanju stvari zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da sta nižji sodišči padli v "inkvizitorno zanko", ko sta ugotovili, da je psihiatrični intervju najpomembnejši vir informacij, ne dopustita pa vpogleda v beležke intervjuja, saj pri tem vložnik ne ločuje med psihiatričnim intervjujem in zapiski o njem, ki niti niso nujni del izvedenskega dela, kot je poudarilo višje sodišče intervju in izvid nista enoznačna pojma, kar zagovornik skupaj s pojasnili izvedenke v postopku spregleda.

32.Zagovornik graja zaključke nižjih sodišč s tezo, da je izvedenka selektivno povzela vsebino psihiatričnega intervjuja, ter s svojimi sumi, da je uporabljala psihoanalitične metode. Trdi, da je protispisen zaključek, da je izvedenka vsebino izvedenskega mnenja podrobno povzela ter da je pojasnila, kakšna vprašanja je postavila, in da je nerazumljiv zaključek višjega sodišča, da je vsebino intervjuja podrobno povzela glede na obseg 13 strani. Navedene protispisnosti oziroma nerazumljivosti, ki je zagovornik ne konkretizira, ni mogoče prepoznati. Zagovornik s prizadevanjem, da bi izvedenka le s predložitvijo zapiskov o psihiatričnem intervjuju odpravila sleherni dvom o metodah in poteku intervjuja, kar bi lahko preveril strokovni pomočnik obrambe, ter da tega v odsotnosti predložitve zapiskov ni mogel, ne preseže uveljavljanja svoje dokazne ocene izvedenskega mnenja v okviru nedovoljenega uveljavljanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek, da se obramba ni mogla seznaniti s vsebino in potekom psihiatričnega intervjuja, vložnik namreč veže na svojo oceno, da je izvedenka povzemala selektivno in svoj neobrazloženi sum, da je uporabljala psihoanalitične metode. Ni mogoče spregledati, da obramba nikoli v postopku ne predstavi lastne teze o dejanskem stanju glede obsojenčeve prištevnosti oziroma duševnega stanja, ki bi bila drugačna od ugotovitev izvedenke. Niti ni mogoče mimo dejstva, ki ga ugotavljata tudi nižji sodišči, da obramba nikoli v postopku ni pojasnila, katere bistvene vsebine razgovora oziroma deli intervjuja naj ne bi bili upoštevani v njenem izvedeniškem mnenju in tega niti ni predočila izvedenki in je šlo zgolj za pavšalne navedbe (točka 90, tudi 96 prvostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče sprejema stališči nižjih sodišč, da bi obsojenec ob pomoči kvalificirane obrambe ter strokovnega pomočnika, ki ga je angažirala obramba, lahko forumuliral, katerih vsebin izvedenka ni upoštevala pri svojem mnenju. Zatrjevane kršitve ustavne pravice do obrambe tako ni mogoče prepoznati.

33.Vložnik nasprotuje oceni pritožbenega sodišča, da bi zagovornik lahko predlagal ponovno zaslišanje izvedenke, pa tega ni storil, saj po vložnikovem stališču predlog po postavitvi novega izvedenca vključuje predlog za zaslišanje izvedenke. Sodišče bi moralo ob opozorilu obrambe glede nove metode, novih klasifikatorjev in predelovanju originalnega gradiva v pisnih pojasnilih izvedenke postaviti novega izvedenca oziroma zaslišati izvedenko in odpraviti opozorila obrambe, da izvedenka zavaja obrambo in sodišče ter da ne zna jasno in strokovno odgovoriti na vprašanja.

34.Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je dejansko vprašanje in stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako naj sodišče ravna, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca, obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.

35.Ni se mogoče strinjati z zagovornikovo tezo, da predlog za postavitev novega izvedenca vključuje predlog za zaslišanje izvedenca. Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čimer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj, kot si prizadeva zagovornik. Sodišče ob predlogu za postavitev novega izvedenca preuči navedbe obrambe in presodi, ali navedbe v predlogu utemeljujejo postavitev novega izvedenca v smislu določbe 258. člena ZKP. Če pa sodišče ob tem po uradni dolžnosti presodi, da bi bilo potrebno izvedenca glede na navedbe obrambe ali po lastni presoji ponovno zaslišati, pa to lahko stori, preden odloči o predlogu za postavitev novega izvedenca.

36.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v nasprotju z vložnikovim zatrjevanjem obravnavalo graje zagovornika glede nove metodologije ter očitkov o predrugačenju meril za škodljivo rabo alkohola in pojasnilo, da je izvedenka v pisnih pojasnilih z drugimi besedami razložila pomen mejna organizacija osebnosti, ki ga je dala že ob zaslišanju na glavni obravnavi (točka 99 prvostopenjske sodbe). Navedenemu zaključku je pritrdilo tudi višje sodišče in dodalo, da je z dimenzionalno oceno osebnostnega funkcioniranja zgolj potrdila diagnozo osebnostne motnje po MKB 10. V zvezi z zatrjevanim predrugačenjem meril sta nižji sodišči zaključili, da ne gre za predrugačenje in da zagovornik ni mogel izkazati nasprotij, nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, niti ni vzbudil dvomov o strokovnosti, verodostojnosti in pravilnosti, kar bi utemeljevalo postavitev novega izvedenca (točki 60 in 61 sodbe višjega sodišča in točki 103 in 104 sodbe prvostopenjskega sodišča). Ker imata izpodbijani sodbi o obrambnih grajah izvedenskega mnenja zadostne razloge, ni utemeljena graja zagovornika, da sodišče v zvezi z njimi ni storilo ničesar.

37.Zagovornik teh razlogov kot celote konkretizirano niti ne izpodbija in vztraja pri tem, da gre za nove metode in da se obramba ni mogla z njimi soočiti, vendar slednje ne drži, saj je bilo pojasnilo izvedenke prebrano na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca, tolmačke in zagovornika. Obramba se je tako do njega lahko opredelila in se tudi je z zatrjevanjem, da gre za zavajanje in nove metode ter predlagala novega izvedenca, kar pa je sodišče obrazloženo zavrnilo, ponovnega zaslišanja izvedenke pa obramba ni predlagala. Vložnik zgolj vztraja pri tem, da gre za zavajanje s strani izvedenke ter da izvedenka ni pojasnila elementov narcistične in odvisnostne motnje, s čimer pa ne more utemeljiti kršitve pravice do obrambe in ne preseže nedovoljenega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Dodati je še, da očitek, da obsojenec nikoli ni prejel pisnih pojasnil z dne 6. 6. 2022, ni materialno izčrpan, zato se Vrhovno sodišče do tega tudi ne opredeljuje.

38.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, deloma pa je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga ter tudi materialno neizčrpana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

39.Upoštevaje obsojenčeve slabe premoženjske razmere in izrečeno dolgoletno zaporno kazen ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

40.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Op. št. (1)D. Korošec in B. Zobec v D. Korošec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str. 300.

Op. št. (2)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020.

Op. št. (3)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49427/2020 z dne 19. 1. 2023 in številne druge.

Op. št. (4)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26409/2014 z dne 1. 4. 2021.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55391/2021 z dne 5. 9. 2024.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.