Jedro

Pomembnosti pravnega vprašanja kot pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče izkazovati zgolj s trditvijo o protiustavnosti določbe brez resnih in dovolj obrazloženih argumentov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka - revident dne 11. 9. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčnega urada Hrastnik z dne 10. 10. 2005. Z njim je Davčni urad Hrastnik revidentov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2000, končanega z odločbo z dne 20. 6. 2001, zavrgel kot prepoznega na podlagi četrtega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, med drugim v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 31/2009) in odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 38/2009), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident v obravnavanem primeru pomembnega pravnega vprašanja izrecno ne izpostavlja, zato v obravnavanem primeru ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Smiselno bi sicer iz revizije utegnilo izhajati, da revident zatrjuje protiustavnost določbe 123. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1 (Ur. l. RS, št. 54/2004), ki ni določila enotnega roka za obnovo postopka za davčni organ (državo) in stranke, in da so bile stranke v neenakopravnem položaju z državo, ki je imela na voljo daljši petletni rok za obnovo postopka. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča pomembnega pravnega vprašanja kot pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče izkazovati brez jasno zastavljenega pravnega vprašanja, kar pa ni podano zgolj s trditvijo o protiustavnosti določbe zakona, ki pa niti nima obrazloženih argumentov.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.