Jedro

Sodišče druge stopnje se je v obravnavani zadevi srečalo z redko procesno situacijo, ko tožnik v isti pravdi proti istemu tožencu uveljavlja dva enaka tožbena zahtevka. Zaradi ugotovljene litispendence je moralo del tožbe zavreči. Pri odločanju o tem, kateri del tožbe bo zavrglo, pa je naletelo na dodatni zaplet, in sicer zaradi tožničine postavitve še dveh nadaljnjih, delno podobnih, delno pa enakih tožbenih zahtevkov. V taki specifični procesni situaciji in nepravilnem kopičenju tožbenih zahtevkov je po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tistega dela tožbe, ki se nanaša na prvi tožbeni zahtevek. S tako odločitvijo je bil dosežen namen zakona, ki ga zasleduje z določeno procesno oviro litispendence za čas trajanja postopka, torej do njegovega pravnomočnega končanja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrženju tožbe se zavrne, v ostalem pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v izreku pod točko 1 svoje odločbe zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, v izreku pod točko 2 je ob trditveni podlagi, da darilna pogodba sploh ni bila sklenjena, zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, v izrekih pod točko 3 in 4 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev iste darilne pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine in tožbeni zahtevek za razvezo iste darilne pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine.

Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pri tem je odločitev v izreku pod točko 1 utemeljilo s procesno oviro litispendence, torej odločanjem o tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda.

Tožnica v pravočasni reviziji proti odločbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev odločb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je napačno odločilo o litispendenci in zato kršilo procesno določbo, na katero se sklicuje. Če je res prišlo do uveljavljanja dveh enakih zahtevkov, potem bi sodišče druge stopnje smelo zavreči le kasneje uveljavljani zahtevek, torej tisti pod točko 3 in ne tistega pod točko 1. Vendar tožnica meni, da ne gre za uveljavljanje novega in enakega tožbenega zahtevka, temveč le za drugačno oblikovanje že v tožbi postavljenega zahtevka. Zato ne gre za nov zahtevek in tudi ni res, da naj bi tožnica uveljavljala štiri tožbene zahtevke. V nadaljevanju tožnica graja ostale odločitve obeh sodišč iz izpodbijanih odločb in v zvezi z njimi meni, da so bila kršena tudi ustavna načela o poštenem in nepristranskem sojenju.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje odločbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija proti odločitvi o zavrženju tožbe ni utemeljena, v ostalem delu pa ni dovoljena.

Uvodoma revizijsko sodišče poudarja, da sta odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju (dela) tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe glede tega dela odločbe sodišča prve stopnje zaradi litispendence po svoji naravi procesnega značaja in zato po obliki sklepa in ne sodbi. Zato je v tem delu revizijsko sodišče odločalo s sklepom. Enako obliko preostalega dela revizijske odločbe so narekovali razlogi za zavrženje revizije.

Tožnica je po podatkih spisa in tudi po povsem jasnem odgovoru na vprašanja sodišča prve stopnje uveljavljala štiri tožbene zahtevke. Njen odgovor se je namreč glasil, da je vse jasno in da ima pač štiri tožbene zahtevke. Zato njena drugačna revizijska trditev ni upoštevna.

To pa pomeni, da je tožnica v isti pravdi ob enaki trditveni in dejanski podlagi uveljavljala dva enaka tožbena zahtevka: prvega samo za razveljavitev darilne pogodbe, drugega iz kasnejše vloge pa za razveljavitev darilne pogodbe in istočasno izstavitev zemljiškoknjižne listine. Kasnejši tožbeni zahtevek je zaradi zahtevane izstavitve zemljiškoknjižne listine res večji, vendar v prvem delu v celoti zajema tožbeni zahtevek iz tožbe. Da sta v tem delu oba tožbena zahtevka istovetna, vsaj posredno priznava tudi tožnica v reviziji, ko opozarja na enako vsebino obeh zahtevkov in isti pravni temelj.

Sodišče mora po četrtem odstavku 189. člena ZPP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. To velja tudi za primer, ko tožnik v isti pravdi uveljavlja proti tožencu dva ista zahtevka. Če sodišče ugotovi, da je med postopkom ponovno vložen isti zahtevek, mora tožbo zavreči. Če tega ne naredi, stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker postopek traja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku, zahteva iz četrtega odstavka 189. člena ZPP veže tudi sodišče druge stopnje.

Sodišče druge stopnje se je v obravnavani zadevi srečalo z redko procesno situacijo, ko tožnik v isti pravdi proti istemu tožencu uveljavlja dva enaka tožbena zahtevka. Zaradi ugotovljene litispendence je moralo del tožbe zavreči. Pri odločanju o tem, kateri del tožbe bo zavrglo, pa je naletelo na dodatni zaplet. Ne gre le za okoliščino, da je tožnica kasnejšo razširitev tožbe oblikovala tako, da je zahtevala poleg razveljavitve darilne pogodbe (kot v zahtevku iz tožbe) še izstavitev zemljiškoknjižne listine, pač pa tudi za celoto vseh štirih tožbenih zahtevkov, ki jih je uveljavljala. Če bi sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo prve stopnje in zavrglo tisti del tožbe, ki se nanaša na del kasneje uveljavljanega tožbenega zahtevka (izrek pod točko 3 sodbe prve stopnje - le zahtevana razveljavitev darilne pogodbe), bi še vedno ostal preostali del tega tožbenega zahtevka, torej zahteva za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tak samostojen zahtevek pa bi bil enak tožbenemu zahtevku, ki ga je tožnica uveljavljala ob prvi spremembi tožbe v prvem sojenju, pri njem izrečno vztrajala tudi ob nadaljnji spremembi tožbe v drugem sojenju in v svoji izjavi na zadnjem naroku, sodišče prve stopnje pa o njem odločilo v izreku pod točko 2 sedanje odločbe. Postavilo bi se nadaljnje vprašanje litispendence zahtevka pod točko 2 in preostalega zahtevka pod točko 3, pri čemer medsebojnega razmerja vseh štirih tožbenih zahtevkov tožnica ni pojasnila, ker je po lastni izjavi na zadnjem naroku smatrala, da je vse jasno. V taki specifični procesni situaciji in nepravilnem kopičenju tožbenih zahtevkov je po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tistega dela tožbe, ki se nanaša na prvi tožbeni zahtevek. S tako odločitvijo je bil dosežen namen zakona, ki ga zasleduje z določeno procesno oviro litispendence za čas trajanja postopka, torej do njegovega pravnomočnega končanja. Drugačno revizijsko stališče je zato nepravilno, tožničina revizija v tem delu pa neutemeljena.

V ostalem delu revizija ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo le proti nekaterim odločbam sodišča druge stopnje. Tožničin podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in nadaljnja tožbena zahtevka za razveljavitev darilne pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine in za razvezo darilne pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine so premoženjskopravne narave. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Tožnica je vrednost spornega predmeta ocenila le za tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala v sami tožbi (odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1). Ob kasnejši spremembi tožbe v prvem sojenju ni ocenila vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka (odločitev sodišča prve stopnje pod točko 2), tega pa ni storila niti ob spremembi tožbe v drugem sojenju, ko je uveljavljala še nadaljnja dva tožbena zahtevka (odločitev sodišča prve stopnje v izrekih pod točko 3 in 4). Eden od pogojev za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP tudi, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. Ta pogoj zaradi tožničine opustitve ob spremembah tožbe ni izpolnjen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom in na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških.