Jedro

Tožnica s soglasjem, ki se ne nanaša izrecno na nameravane posege oziroma se ne sklicuje na konkretno projektno dokumentacijo, poleg tega pa ni nepogojno, ni uspela izkazati pravice graditi v zahtevanem obsegu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Šiška, št. 351-942/2011-59 z dne 29. 3. 2013 (1. točka izreka) ter zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja v stanovanja v stanovanjskem objektu na zemljišču parc. št. 390/14 in 290/13 k.o. ... (2. točka). Poleg tega je tožnici naložila povračilo stroškov pritožbenega postopka tam navedenim pritožnikom (3. do 6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 29. 3. 2013 tožnici izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti neizkoriščenega podstrešja v stanovanjsko-poslovnem objektu na zemljišču parc. št. 390/14 in 390/13 k.o. ... v 13 stanovanj in dve shrambi, pod tam navedenimi pogoji. Eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja, je tudi izkazana pravica graditi, ki mora v primeru večstanovanjske stavbe v etažni lastnini po določbah Stanovanjskega zakona (SZ-1) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) obsegati tudi soglasja vseh etažnih lastnikov. Tožnica je soglasje etažnih lastnikov izkazovala s prodajnimi pogodbami, v katerih je vključena določba, da so kupci seznanjeni z dejstvom, da bo tožnica, ko bodo predpisi to omogočali, v obeh prostorih v mansardi objekta, ki sta v njeni lasti, izdelala stanovanja za prodajo na trgu in dajejo soglasje za izvedbo teh stanovanj, pri čemer se kakovost posameznih delov, ki so predmet te pogodbe, ne sme poslabšati.

Etažni lastniki so v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja nameravani gradnji nasprotovali, po mnenju drugostopenjskega organa pa navedena določba v prodajnih pogodbah ne predstavlja soglasja v smislu SZ-1 in SPZ, zaradi česar tožnica ne izkazuje pravice graditi. Organ meni, da gre zgolj za načelna soglasja in se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. I U 102/2011, po kateri je mogoče relevantno soglasje podati šele, ko so znane bistvene značilnosti gradnje in s tem posledice za dotedanjo rabo nepremičnine in za razmerja med etažnimi lastniki. V obravnavani zadevi v trenutku podpisa prodajne pogodbe kupcem stanovanj niso bile znane bistvene značilnosti gradnje, kot je izrez strešine, način in obseg prebojev sten oziroma fasade ter izvedba teras, kar lahko vpliva na dotedanjo rabo nepremičnine, zlasti etažnih lastnikov tistih stanovanj, ki se jim z izrezom strešine spreminja stanje neposredno nad stropom njihovih stanovanj. Pravica graditi zato po mnenju drugostopenjskega organa ni izkazana, zaradi česar pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso bili izpolnjeni in je bilo treba tožničin zahtevek zavrniti.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uvodoma navaja, da je toženka v obravnavani zadevi že trikrat odločala o njeni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, to zahtevo pa je na koncu zavrnila iz razlogov, ki jih v prejšnjih postopkih sploh ni obravnavala oziroma ni niti namignila, da bi bilo s pridobljenimi soglasji etažnih lastnikov karkoli narobe. Takšno ravnanje je povsem nerazumljivo, ker so ta soglasja ves čas postopka ostala enaka, in pomeni, da upravni organ svoja stališča med postopkom sproti spreminja v tožničino škodo. Tudi sicer bi moral prvostopenjski organ v primeru nepravilnosti soglasij po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnico pozvati na predložitev drugačnih oziroma dopolnjenih soglasij, pritožbeni organ pa bi moral prvostopenjskega na to izrecno opozoriti in mu s tem v zvezi dati ustrezna navodila. Namesto tega je toženka v prvih dveh primerih zahtevo tožnice zavrnila iz povsem drugih razlogov in čakala, da je tožnica po njenih zahtevah preprojektirala celoten PGD, nato pa je zahtevo zavrnila iz razloga, ki ga v predhodnih odločbah ni niti omenila. Tožnica meni, da ji je toženka na ta način povzročila nepotrebne stroške, za katere odškodninsko odgovarja.

Predvsem pa tožnica meni, da je stališče o neustreznosti soglasij etažnih lastnikov tudi vsebinsko napačno. Ne gre namreč za soglasja, kakršna v skladu z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) dajejo zakonsko določeni soglasodajalci in z njimi potrjujejo, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njihove pristojnosti. Ta soglasja so namenjena zaščiti javnega interesa in – enako kot soglasja, predpisana v prostorskih aktih – predstavljajo procesno predpostavko. Namen soglasja po 29. členu SZ-1 in 67. členu SPZ je drugačen, saj gre za obligacijski dogovor v smislu pravice posegati v solastnino in s tem za pravico graditi. Ker gre za obligacijski dogovor, je etažni lastnik pri svoji odločitvi povsem svoboden, kar pomeni, da lahko svoje soglasje poda neglede na obveščenost o podrobnostih projekta, h kateremu podaja to soglasje. Seznanitev s projektom je zato za veljavnost civilnega soglasja povsem nerelevantna, drugačno stališče toženke pa bi pripeljalo do absurda, saj bi pomenilo, da morajo upravni organi v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj presojati, ali so bile pravice graditi v smislu 56. člena ZGO-1 pridobljene ob popolnem zavedanju oseb, ki so to pravico ustanovile in o vseh podrobnostih tega, kar se bo gradilo na njihovem zemljišču. Takšno razlogovanje brez pravne podlage širi pristojnost upravnih organov na civilno področje.

Zaradi posebnosti lastniških razmerij v večstanovanjskih stavbah za veljavnost soglasja etažnih lastnikov ni mogoče zahtevati obličnosti, ki jo ZGO-1 sicer predpisuje za dokazovanje obstoja pravice graditi. Soglasje je pogodba, upravni organ pa nima pravice presojati, ali je ta pogodba veljavna, temveč je dolžan zgolj preveriti, ali soglasje izpolnjuje vse pogoje, na katere napotujeta SZ-1 in SPZ. Stališče toženke, da je veljavnost soglasja etažnih lastnikov povezana z njihovo seznanjenostjo s konkretnim PGD, je brez osnove, saj SZ-1 in SPZ takšnega pogoja ne predpisujeta. Ker gre za obligacijsko razmerje, velja načelo avtonomije strank, kar pomeni, da so etažni lastniki svobodno podali svoja soglasja, njihovih dejanj pa ni mogoče naknadno ocenjevati z vidika pogoja, ki ne izhaja iz zakonske podlage. Upravni organ je pristojen le za presojo, ali je soglasje podano, ne pa tudi njegove veljavnosti oziroma volje etažnih lastnikov v času podaje tega soglasja, saj je glede na obligacijsko naravo tega soglasja za takšno presojo pristojno le sodišče. Tožnica se ne strinja s sklicevanjem na sodbo tukajšnjega sodišča I U 102/2011, v kateri je šlo za vprašanje postopka pridobivanja soglasij etažnih lastnikov, zato zadeva ni primerljiva z obravnavano. V obravnavani zadevi je bilo že ob sklepanju kupoprodajnih pogodb za stanovanja jasno, da ima tožnica namen preureditve obstoječega podstrešja v stanovanja za prodajo. Če kupci obstoječih stanovanj torej ne bi podali svojih soglasij k preureditvi, tožnica pogodb z njimi sploh ne bi sklenila.

Ne glede na povedano tožnica dodaja, da je v času sklepanja pogodb za obstoječa stanovanja kupcem pojasnila vse okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na njihov pravni in dejanski položaj. Že v času gradnje je bil za izgradnjo dodatnih enot na podstrešju pripravljen projekt, ki sicer zaradi tedanjih prostorskih aktov ni bil vključen v PGD, bil pa je dan na vpogled vsem kupcem oziroma sedanjim etažnim lastnikom. Etažni lastniki so nato v svojih kupoprodajnih pogodbah ocenili, da so imeli glede izgradnje mansarde na voljo dovolj informacij, zato so v teh pogodbah podali izrecno soglasje k takšnim posegom. To soglasje se v smislu SZ-1 in SPZ nanaša le na dovoljenje za poseg v skupne dele objekta, ne pa na ostale okoliščine projekta, kar pomeni, da je tožnica kot investitor celo presegla svojo pojasnilno dolžnost. Vse nasprotne trditve etažnih lastnikov pomenijo sprenevedanje, s katerimi se ti želijo izogniti pogodbeno prevzeti obveznosti. Pri presoji, ali so bili etažni lastniki seznanjeni z okoliščinami konkretnega projekta, je treba upoštevati tudi postopek sprejemanja prostorskega akta. Projekt, ki je podlaga za obravnavano zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, je namreč skladen s prostorskim aktom, ki določa vse podrobnosti glede gradnje, sprejet pa je bil po opravljeni javni razpravi, v kateri so lahko sodelovali tudi etažni lastniki. Ti na predvidene rešitve, ki jih povzema tudi PGD, niso imeli pripomb, zato so njihove navedbe, da s projektom niso bili seznanjeni, nerazumljive.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da zavrne pritožbe etažnih lastnikov in potrdi odločbo, s katero ji je bilo izdano navedeno gradbeno dovoljenje, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu upravnemu organu, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Na tožbo so odgovorili etažni lastniki – v tem postopku prizadete stranke – A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.E. V odgovorih na tožbo med drugim navajajo, da glede na določbe SPZ v večstanovanjski stavbi že pomanjkanje soglasja enega od etažnih lastnikov pomeni, da investitor nima pravice do gradnje v smislu 6. točke 66. člena ZGO-1. Ob tem je upravni organ investitorjevo pravico do gradnje dolžan presojati tudi po vsebini in se opredeliti do njenega pravnega temelja. To ne pomeni presoje veljavnosti v smislu OZ, temveč presojo bolj temeljnega vprašanja, ali podana enostranska izjava glede na njeno vsebino sploh predstavlja soglasje k določenemu gradbenemu posegu. Na podlagi zelo splošne izjave volje v kupoprodajnih pogodbah ni mogoče trditi, da so prizadete stranske soglašale s konkretno izvedbo projekta. Sodba tukajšnjega sodišča, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na enako dejansko situacijo, saj je sodišče tudi v tej zadevi presojalo vprašanje obstoja soglasja za konkreten poseg. Tožničine navedbe, da je etažnim lastnikom pred sklenitvijo pogodb pojasnila vse podrobnosti projekta, so neresnične in zavajajoče. Predstavnik tožnice je C.C. in D.C. namreč zatrdil, da se bodo zgolj odstranili stenski zasloni podstrešja in vgradila okna, po potrebi pa zgradila še strešna okna. O kakršnih koli odprtih terasah, ki naj bi se izvedle v mansardi, ni bilo govora. Zato ni bilo podlage za sklepanje, da namerava tožnica ob izgradnji stanovanj posegati v ostrešje in druge skupne dele, posebno glede na dejstvo, da so v mansardi že izdelana okna z roletami vred in je tako zagotovljena zadostna svetilnost za stanovanja.

Sklicujejo se na sodno prakso tukajšnjega sodišča in menijo, da je mogoče soglasje za vsa gradbena dela vsebinsko relevantno podati le, če so znane bistvene značilnosti gradnje in s tem posledice za dotedanjo rabo nepremičnine in za razmerja med etažnimi lastniki. Obravnavano soglasje je bilo dano pod pogojem, da se kakovost posameznih delov, ki so predmet pogodbe, ne sme poslabšati, prizadete stranke pa niso bile seznanjene ne s številom stanovanj, ki naj bi bila izdelana na podstrešju, ne z dejstvom, da tožnica predvideva delno odstranitev strehe in ostrešja kot skupnega dela zaradi izvedbe pohodnih teras. S temi značilnostmi sta bila E.E. in F.E. seznanjena šele šest mesecev po podpisu zadnje kupoprodajne pogodbe s tožnico, ko jima je ta posredovala v podpis vsebinsko ustrezno in nepogojno soglasje. Soglasje, vsebovano v prodajni pogodbi, pomeni le načelno strinjanje z gradbenimi posegi, ki niti ni nepogojno, kar ne pomeni soglasja, ki bi ga lahko upravni organ upošteval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Poleg tega lahko načrtovani posegi iz več razlogov pripeljejo do poslabšanja stanovanj etažnih lastnikov, tako da pogoj iz soglasja ni izpolnjen. B.B. navaja še, da je pogodbo, ki vsebuje sporno soglasje, podpisala za nakup parkirnega mesta, kar je bila prisiljena storiti zaradi stiske, v kateri se je znašla.

A.A., C.C. in D.C. ter E.E. in F.E. zahtevajo povračilo stroškov upravnega spora.

V nadaljnjih vlogah stranke v bistvenem ponavljajo in podrobneje obrazlagajo svoja stališča. Tožba ni utemeljena.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo oprl izključno na ugotovitev, da tožnica za nameravano gradnjo ni izkazala obstoja ustreznih soglasij vseh etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, na katero se nanaša zahtevano gradbeno dovoljenje. To pomeni, da ni izkazala pravice graditi, ki je po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Zgolj pravilnost in zakonitost te ugotovitve je zato lahko tudi predmet upravnega spora.

Po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1 je dokazilo o pravici graditi obvezna priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je treba zahtevo brez takega dokazila obravnavati kot nepopolno vlogo in stranko v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP pozvati k njeni dopolnitvi, če stranka vloge ne dopolni, pa jo s sklepom zavreči. Vendar pa toženka tožničine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni zavrgla (oziroma zavrnila) zato, ker ji dokazilo o pravici graditi sploh ne bi bilo priloženo, temveč zato, ker je ocenila, da z (sicer priloženim – kot bo obrazloženo v nadaljevanju) dokazilom pravica graditi ni izkazana v ustreznem obsegu. Toženka je torej zahtevo obravnavala kot popolno vlogo, sposobno obravnave, zato se tožnica ne more sklicevati na to, da bi jo morala v skladu s 67. členom ZUP pozvati k njeni dopolnitvi.

Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da pri obravnavanih soglasjih ne gre za soglasja pristojnih soglasodajalcev iz 50. a člena ZGO-1, temveč za izkazovanje pravice graditi, ki pomeni lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na nepremičnini (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZGO-1). Nič drugačno stališče pa ne izhaja ne iz izpodbijane odločbe, ne iz vlog prizadetih strank, zato se sodišče do njega kljub obširnim navedbam (tako tožbenim kot prizadetih strank) ne opredeljuje podrobneje.

Kot rečeno, mora investitor, da bi dosegel izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim izkazati, da ima pravico graditi (šesta alineja prvega odstavka 66. člena ZGO-1), kar je lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijska pravica, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZGO-1). Ker gre v obravnavani zadevi za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, mora investitor po določbah SPZ in SZ-1 v okviru te pravice izkazati tudi soglasje vseh etažnih lastnikov.

Prvi odstavek 67. člena SPZ ureja pravico solastnikov, da skupno upravljajo stvar v solastnini. Drugi odstavek tega člena določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, za posle, ki presegajo okvire rednega opravljanja, pa peti odstavek tega člena določa, da je potrebno soglasje vseh solastnikov.

Ker je v praksi za posle na skupnih delih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, težko doseči 100% soglasje lastnikov večstanovanjskih stavb, je SZ-1 v prvem odstavku 29. člena določil, da o takih poslih neglede na določbo 67. člena SPZ odločajo solastniki (etažni lastniki) s soglasjem več kakor ¾ glede na njihove solastniške deleže. Za nekatere posle, za katere je zakonodajalec ocenil, da je njihov vpliv na posameznega solastnika še posebej pomemben, pa je ohranil zahtevo po soglasju vseh solastnikov (drugi odstavek 29. člena SZ-1). Med takšne posle je uvrstil tudi vsa gradbena dela, za katera treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Že zakonodajalec je torej ocenil, da gre v primerih, ko gre za gradbena dela in izboljšave na skupnih delih, ki ne pomenijo poslov v zvezi rednim upravljanjem stvari iz 25. člena SZ-1, in za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, za tako pomembne posege v skupne dele, da mora z njim soglašati vsak posamezen solastnik.

ZGO-1 v prvem odstavku 56. člena predpisuje način, na katerega se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja dokazuje pravica graditi. Po tej določbi velja za dokazilo o pravici graditi izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo, pravnomočna sodna ali upravna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Glede na naravo soglasja etažnih lastnikov (več o tem kasneje) po presoji sodišča ni razloga, da na ustrezen način sklenjene pogodbe, s katero je bilo tako soglasje dano, ne bi bilo mogoče šteti za „drugo listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi“, iz četrte alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1. Tudi v tem primeru – kljub obsežnim tožbenim navedbam – iz izpodbijane odločbe ne izhaja drugačno stališče, saj toženka soglasij ni štela za neustrezna zato, ker ne bi bila podana v ustrezni obliki, temveč zaradi njihove vsebine.

Prvi odstavek 56. člena ZGO-1 pa pravico graditi opredeljuje tudi po vsebini: vsaka od njegovih alinej namreč izrecno določa, da mora iz predloženega dokaza izhajati, da gre za pravico, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na nepremičnini. Ker gre pri tem smiselno lahko le za gradnjo oziroma dela, ki so predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, mora torej investitor že po samem zakonu izkazati, pristojni organ za gradbene zadeve pa preizkusiti, ustreznost oziroma obseg pravice graditi. Povedano drugače: pravica graditi mora biti izkazana ne samo glede pravnega naslova, temveč tudi v smislu zadostnosti njenega obsega glede na nameravano gradnjo (J. Breznik v: Breznik, Duhovnik, Kmecl, ZGO-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 172).

V zvezi s tem sodišče opozarja še na prvi odstavek 147. člena ZUP, ki upravnemu organu v primeru, če naleti na vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti zadeve, gre pa za samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, omogoča, da to vprašanje ob pogojih iz tega zakona sam obravnavava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Tudi presoja vprašanj, ki sicer spadajo izključno v sodno pristojnost, torej ne pomeni prekoračitve pristojnosti upravnega organa, seveda pa ima rešitev takega vprašanja pravni učinek samo v (upravni) zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP).

Iz zakona torej izhaja tako pristojnost toženke, opraviti preizkus ustreznosti obsega pravice graditi, kot tudi potrebna pooblastila za tak preizkus.

Za odločitev v zadevi tako ostaja bistveno zgolj že večkrat omenjeno vprašanje ustreznosti obsega pravice graditi. Kot je bilo prav tako že omenjeno, ta pravica izhaja iz soglasij (izjav volje), ki so jih etažni lastniki podali v okviru prodajnih pogodb za svoja stanovanja. Sodišče se strinja s tožnico, da gre pri tem za civilnopravni posel, pri katerem so pogodbena razpolaganja strank omejena izključno s prisilnimi predpisi. Ker vsebine obravnavanih soglasij ne predpisuje oziroma omejuje noben tak predpis, so bili etažni lastniki pri oblikovanju svojih soglasij (oziroma pri sprejemu ponujenih besedil teh soglasij) povsem svobodni. Vendar pa to pomeni le, da ustreznosti soglasja ni mogoče preizkusiti formalno, na podlagi ustreznosti ali neustreznosti določenemu predpisu.

To sodišče je že večkrat, med drugim tudi v sodbi, ki jo navajajo stranke v tem upravnem sporu, zavzelo stališče, da je mogoče soglasje za gradbena dela vsebinsko relevantno podati le takrat, ko so znane bistvene značilnosti gradnje in s tem posledice za dotedanjo rabo nepremičnine in za razmerja med etažnimi lastniki. Pogojno oziroma načelno strinjanje etažnih lastnikov za posege v skupne dele objekte ne pomeni pravice graditi. Tako soglasje upravnemu organu namreč ne omogoča preizkusa v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZGO-1, ali se pravica graditi nanaša na gradnjo oziroma obseg del, kakor izhaja iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (glej 21. točko te obrazložitve), ne zaščite pravic ostalih etažnih lastnikov v obsegu, kot izhaja iz prej navedenih določb SZ-1 in SPZ.

Navedeno pa v nobenem pogledu ne pomeni zanikanja veljavnosti oziroma civilnopravnih posledic soglasja, posebno v luči pogodbene svobode strank, na katero upravičeno opozarja tožnica. Gre namreč izključno za vprašanje, ali iz dokazil, ki jih je stranka predložila v skladu z ZGO-1, izhaja strankina pravica graditi v obsegu, ki ustreza obsegu zahtevanega gradbenega dovoljenja. Samo tak doseg je mogoče pripisati tudi odločitvi upravnega organa za gradbene zadeve o tem vprašanju. Tako toženka tudi v obravnavani zadevi ni odločala o vsebini oziroma veljavnosti dogovora med strankami pogodbe, iz katere izhaja predloženo soglasje, temveč zgolj o tem, ali iz zapisa tega soglasja, ki ga je predložila tožnica, izhaja njena pravica graditi v zahtevanem obsegu. Kot je bilo že obrazloženo, toženko k takemu preizkusu zavezuje zakonska ureditev, za kaj več pa ne le da nima pravne podlage, temveč bi tudi očitno presegalo domet in smisel upravnega postopka.

Med strankama ni sporno, da nameravana gradnja obsega tudi posege v strešno konstrukcijo in streho, torej v skupne dele stanovanjske stavbe, prav tako tudi ne, da ti posegi niso izrecno navedeni v soglasjih, na katere se sklicuje tožnica, in da so ta soglasja dana pod pogojem, da se kakovost delov, ki so v lasti etažnih lastnikov, ne bo poslabšala. Sporno je, ali se ta soglasja zaradi svoje splošnosti in pogojnosti nanašajo na navedene posege.

Glede na povedano sodišče nima razloga, da ne bi sprejelo ugotovitve upravnega organa, da tožnica s soglasjem, ki se ne nanaša izrecno na nameravane posege oziroma se ne sklicuje na konkretno projektno dokumentacijo, poleg tega pa ni nepogojno, ni uspela izkazati pravice graditi v zahtevanem obsegu. Tega ne more spremeniti niti tožničino sklicevanje na postopek sprejemanja prostorskega akta; s tem aktom je namreč zgolj na abstraktni ravni določeno, kaj je dovoljeno graditi, ne pa tudi vse značilnosti konkretne gradnje in še posebno ne vpliv te gradnje na uporabo večstanovanjske stavbe in razmerja med etažnimi lastniki.

Ker tudi nadaljnje navedbe po presoji sodišča niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju ali pa bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.