Jedro

Odmera preživnine.

Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, svojega izostanka ne more opravičiti zgolj s predložitvijo zdravniškega potrdila. Potrdilo mora biti takšno, da sodišču omogoča, da na njegovi podlagi in upoštevaje druge pomembne okoliščine ugotovi oziroma se prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv.

Izrek

Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se preživnina, ki jo je dolžan plačevati toženec za čas: od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2009 zniža na 420,00 EUR, od 1. 7. 2009 do 28. 2. 2010 zniža na 120,00 EUR in od 1. 3. 2010 dalje zviša na 420,00 EUR.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O procesnih vprašanjih: Senat višjega sodišča je na seji 20. oktobra 2010 na podlagi 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) sklenil opraviti pritožbeno obravnavo. Ker je senat ocenil, da zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in ker od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je senat ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

Sodišče je za 19. november 2010 razpisalo pritožbeno obravnavo. 18. novembra 2010 ob 14.50 je v civilno pisarno višjega sodišča poklical toženec in povedal, da se obravnave ne more udeležiti, ker je bolan. Napovedal je, da bo zdravniško opravičilo poslal po telefaxu. Naslednji dan, torej na dan glavne obravnave, okrog 10:30 ure je sodišče prejelo zdravniško potrdilo z dne 19. 11. 2010, v katerem je navedeno, da ima toženec od junija 2010 dalje zdravstvene težave in je trenutno v diagnostičnem postopku ter do nadaljnjega nesposoben za psihične ali fizične obremenitve, stanje pa da se mu je poslabšalo v novembru 2010. Toženec je pripisal, da prosi za preložitev obravnave. Malo pred samo glavno obravnavo je telefoniral tudi toženčev pooblaščenec, ki pa je zatrdil, da ima toženec vročino. Sodišče je pooblaščencu tedaj, pa tudi na naroku 19. 11. 2010, pojasnilo, da potrdilo ne ustreza zahtevam 2. odstavka 115. člena ZPP in da je vsebinsko prazno, tako da sodišču ne omogoča presoje opravičljivosti izostanka.

Na podlagi toženčevega opravičila in posredovanega zdravniškega potrdila sodišče naroka za glavno obravnavo ni moglo preložiti. Kadar se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, svojega izostanka ne more opravičiti zgolj s predložitvijo zdravniškega potrdila. Potrdilo mora biti takšno, da sodišču omogoča, da na njegovi podlagi in upoštevaje druge pomembne okoliščine ugotovi oziroma se prepriča, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Pravilnik o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (2) določa, da se lahko zdravniško potrdilo izda samo na podlagi strokovnega zdravniškega pregleda in v okviru zdravstvenega varstva, ki ga izvaja zdravstvena organizacija in mora ustrezati ugotovitvam tega pregleda. Pri pregledu pa je treba zanesljivo ugotoviti diagnozo oziroma zdravstveno stanje. V predloženem zdravniškem potrdilu (ki tudi ne ustreza zahtevam 2. odstavka 115. člena ZPP) je navedeno le, da ima toženec zdravstvene težave, ki so se mu poslabšale v novembru 2010, zaradi katerih do nadaljnjega ni sposoben za psihične ali fizične obremenitve, ni pa navedena diagnoza oziroma opisano zdravstveno stanje. Višje sodišče zato ni moglo preveriti, ali je bilo toženčevo zdravstveno stanje res takšno, da ni dopuščalo, da bi se odzval vabilu sodišča. Pritožbeno sodišče je zato pritožbeno obravnavo opravilo in tudi ni sledilo predlogu njegovega pooblaščenca, naj toženca zasliši na drugem naroku (2. odstavek 258. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je moralo, kljub temu, da je opravilo pritožbeno obravnavo, pri odločanju upoštevati stanje na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, torej na 31. 3. 2010. Mejnik časovnih mej pravnomočnosti je namreč zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče okoliščin, ki so nastale po tem trenutku (in jih je na naroku navedla tožnica) ni upoštevalo.

Dosedanji potek postopka: Tožnica je 28. 12. 2007 vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, dodelitev hčere, rojene 18. 7. 1997, določitev stikov in določitev preživnine. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo (odločitev je v tem delu postala pravnomočna), pravdni stranki sta glede dodelitve dekleta in stikov sklenili sodno poravnavo, o preživnini pa je sodišče odločilo tako, da mora toženec: za čas od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2008 plačati po 600,00 EUR preživnine mesečno, za čas od 1. 9. 2008 do 30. 6. 2009 po 410,00 EUR preživnine mesečno, za čas od 1. 7. 2009 do 28. 2. 2010 po 210,00 EUR preživnine mesečno in od 1. 3. 2010 dalje pa 410,00 EUR mesečne preživnine.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica pritožbenih razlogov ne navede in predlaga spremembo sodbe. Toženec pa se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sodbe.

Toženec je vložil pritožbo v dveh vlogah. V vlogi, ki jo je sestavil sam, poudarja, da so tožničine zmožnosti boljše, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tožnica zasluži z reklamnim poziranjem in s prodajo svojih umetniških slik. Toženec se sprašuje, kako tožnica zmore pokrivati zatrjevano visoke stroške mladoletne hčere, če zasluži tako malo kot sama trdi in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sklepa, da torej zasluži več. Poleg tega toženec opozarja, da ves čas postopka kupuje hrano oziroma daje na voljo doma pridelano hrano ter kupuje čistila za celo družino. Zaključuje, da sta v času postopka pravdni stranki z otrokom živeli v skupnosti, zato podlage za odmero preživnine za nazaj ni.

V pritožbi, ki jo je sestavil odvetnik, pa toženec poudarja, da so dekličini stroški pretirani, saj je P. pretirano obremenjena in zasedena.

Tožnica pa v pritožbi opozarja, da sodišče pri preživnini, kot jo je določilo za čas od izdaje sodbe dalje, ne bi smelo odšteti 160,00 EUR stroškov bivanja, ki jih je v času postopka res plačeval toženec, naprej pa jih ne bo. Preživnina bi zato morala znašati 570,00 EUR mesečno.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril, tožnica pa je na njegovo pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pravni podlagi: Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

O odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: Toženčeve zmožnosti: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec prejema pokojnino v povprečni vrednosti 1.700,00 EUR. Sodišče ni ugotovilo, da bi imel tudi druge dohodke, ugotovilo pa je, da je solastnik nepremičnine v L. in nepremičnine v T., lastnik nepremičnine v kraju Lu. ter lastnik 188 delnic R. in osebnega avtomobila znamke BMW, letnik 2002. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pravdni stranki v pritožbenem postopku nista izpodbijali.

Tožničine zmožnosti: Glede tožničinih zmožnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v letu 2008 prejemala polovico pokojnine – 252,043 EUR, za polovični delovni čas pa je prejemala 351,22 EUR neto plače. V letu 2008 je tožnica prejela še 350,00 EUR neto avtorskega honorarja, od decembra 2009 dalje pa tožnica prejema 571,96 EUR pokojnine. Poleg tega je tožnica solastnica hiše v L., solastnica vikenda na H. ter nepremičnine v vasi P., ima delnice iz lastninskih certifikatov in avtomobil letnik 2000. Toženec je ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničinih zmožnostih v pritožbenem postopku izpodbijal, vendar pa jih ni uspel izpodbiti.

Pritožnica je na pritožbeni obravnavi 19. 11. 2010 prepričljivo izpovedala, da vse od upokojitve nima več možnosti zaslužiti v podjetju F..

Tožnica je tudi pojasnila, da je avtorski honorar, ki ga je prejela za reklamno kampanjo za B., prejela le enkrat – na pritožbeni obravnavi je izpovedala, da gre za znesek približno 400,00 EUR, v resnici pa gre za 350,00 EUR. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo tožnici, da je šlo za enkratno priložnost. Glede na to in glede na višino prejemka, ta zaslužek na določitev preživnine ne more vplivati.

Glede tega, da je F. plačeval stroške za P. dejavnosti, pa je tožnica prepričljivo izpovedala, da je bilo to plačano namesto, da bi bila tožnici plačana plača oziroma da je bilo odšteto od njene plače. Toženec tudi ni uspel dokazati, da ima tožnica možnost zaslužiti z ljubiteljskim ukvarjanjem s slikarstvom in drugimi ročnimi spretnostmi. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je to njen hobi, ki ne prinaša zaslužka.

Tudi ponovitev dokaznega postopka torej ni potrdila toženčevih pritožbenih navedb, da so tožničine premoženjske zmožnosti boljše, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, z eno samo izjemo, ki jo je sodišče prve stopnje spregledalo: Višje sodišče verjame tožnici, da je dekličine stroške krila iz denarja, ki ga je prejela od prodaje podedovane nepremičnine, ki ga črpa od tedaj dalje in ji ga je še nekaj ostalo.

O potrebah otroka: Utemeljene pa so toženčeve pritožbene navedbe o tem, da P. stroški niso oziroma ne bi smeli biti tako visoki kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da P. mesečno za preživljanje porabi 760,00 EUR. Takšni stroški so za zdravo 12 let staro osnovnošolko, ki nima posebnih potreb, pretirani. Pritožbeno sodišče sprejema stališče tožnice, da je deklica glasbeno nadarjena in aktivna, pa vseeno toliko aktivnosti, kot naj bi jih imela P. (več različnih dejavnosti vsak dan), ni v otrokovo korist. Tudi stanovanjski stroški, ki odpadejo na otroka, gotovo ne morejo presegati 100,00 EUR mesečno. Enako velja za stroške dekličinih oblačil. Tako torej potrebni stroški za P. po prepričanju višjega sodišča znašajo približno: 100,00 EUR mesečno za stroške bivanja (več kot toliko je močno pretirano), 80,00 EUR za razvedrilo (mobitel, kino, druženje z vrstniki, počitnice), 100,00 EUR mesečno za oblačila in obutev, 150,00 EUR mesečno za hrano, čistila in higienske pripomočke, 200,00 EUR mesečno za šolske in obšolske aktivnosti.

P. potrebe torej znašajo približno 630,00 EUR mesečno. Tako ugotovljene potrebe niso pretirane glede na dosedanje življenjske navade družine in glede na zmožnosti staršev, ki oba poleg pokojnin (toženčeva močno presega povprečno plačo v RS, ki je v marcu 2010 znašala 967,32 EUR) razpolagata tudi z nepremičnim premoženjem.

Višina preživnine: Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da to, kako sta starša (po)krila stroške v času, ko preživnina še ni bila določena, ne more vplivati na določitev preživnine za naprej (4). Pri določitvi preživnine je zato višje sodišče upoštevalo vse stroške dekleta, tudi stanovanjske.

Preživnina, ki jo mora glede na razmerje dohodkov pravdnih strank (1:3) od 1. 3. 2010 dalje plačevati toženec, zato znaša znaša 420,00 EUR.

Takšna preživnina je nedvomno primerna glede na toženčeve zmožnosti, hkrati pa zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoj dekleta (123. člen ZZZDR).

O preživnini za čas pravdnega postopka: Toženec je v pritožbi trdil, da sta pravdni stranki med postopkom z otrokom živeli v ekonomski skupnosti in da je toženec poleg plačila stroškov bivanja kril tudi del drugih potreb deklice. Pritožbeni postopek takšnih trditev ni potrdil. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da toženec nikdar ni prispeval za hrano in čistila. Pritožbeno sodišče torej ni ugotovilo, da bi pravdni stranki izrecno ali molče soglašali, da je preživnina za čas postopka poravnana z dejanskim preživljanjem deklice, pa tudi tega ne, da bi toženec v resnici pokrival dekletove potrebe (z izjemo stanovanjskih stroškov). Tudi za to obdobje mora torej toženec plačati preživnino.

Sodišče prve stopnje je tožencu za obdobje od vložitve tožbe do upokojitve (1. 1. 2008 do 31. 8. 2008) naložilo višjo preživnino, ker je ugotovilo, da je v tistem obdobju zaslužil precej več (5.203,17 EUR mesečno). Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je tožnica v tistem obdobju razpolagala z večjim denarnim zneskom od prodaje podedovanih nepremičnin (skupno so bile prodane za 60.000,00 EUR), kar pomeni, da njene zmožnosti niso bile toliko slabše od tožnikovih.

Pritožbeno sodišče tudi v tem obdobju ocenjuje, da mora toženec pokriti 2/3 hčerinih potreb. Primerna preživnina je zato 420,00 EUR. Ker je toženec v tem času kril stanovanjske stroške (po ugotovitvah pritožbenega sodišča na P. ne more odpasti več kot 100,00 EUR le-teh), mora torej za ta čas plačati še po 320,00 EUR mesečno.

Enako velja za preživnino za čas od 1. 9. 2008 do 30. 6. 2009. V času od 1. 7. 2009 do 28. 2. 2010 pa je toženec po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje plačeval tudi po 200,00 EUR mesečno na podlagi začasne odredbe, zato mora za to obdobje plačati še po 120,00 EUR mesečno.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Višje sodišče je v skladu z določbo prve alineje 358. člena ZPP na podlagi toženčeve pritožbe preživnino za čas do marca 2010 znižalo na 420,00 EUR oz. 220,00 EUR, na podlagi tožničine pritožbe pa jo je za čas od marca 2010 dalje zvišalo na 420,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev je posledica delnega uspeha obeh strank s pritožbama, po drugi strani pa tega, da je bil pritožbeni postopek osredotočen na koristi mladoletnega otroka. Podlaga za takšno odločitev je v določbi 413. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. SRS, št. 28/71. (3) Ur. l. RS, št. 33/91–I s spremembami in dopolnitvami.

(4) Enako: Višje sodišče v Ljubljani, sodbi IV Cp 3071/2009 in 3227/2009.