Jedro

Resda je v ZTLR uzakonjeno razlikovanje med 29. členom in 55. členom ZTLR, torej med pridobitvijo lastninske in drugih stvarnih pravic na družbeni lastnini, saj je bilo slednje izključeno le, kolikor je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, a v nobenem primeru pravica pridobljena s priposestvovanjem, ki v zemljiško knjigo ni vpisana, ne more iti na škodo dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice. Na toženi stranki je, da dobrovernost tožeče stranke glede obstoja stvarnih pravic na nepremičnini, izpodbije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da preneha z vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini s par. št. 2666 k.o. A., in sicer tako, da preneha uporabljati navedeno nepremičnino za vožnjo, peš hojo in kakršenkoli drugačen način za dostop do svojih nepremičnin, vpisanih v vložku št. 266 k.o. A. Toženi stranki je prepovedalo tudi bodoče vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke in plačilo uporabnine v višini 203,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2009 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka terjala ugotovitev, da v korist nepremičnin s parc. št. 2692, 2693, 2694 in 2695 k.o. A. kot gospodujočih nepremičnin, obstoji stvarna služnost pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po vzhodnem delu parc. št. 2666 k.o. A. kot služečega zemljišča, in sicer od uvoza z Z. ulice v dolžini približno 30 metrov, do uvoza na dvoriščni del parc. št. 1693 pred garažami na parc. št. 2695 k.o. A., za katero je dolžna tožeča stranka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino ter jo prenehati motiti v izvrševanju opisane služnostne pravice.

Pritožbo vlaga tožena stranka in izpodbija I./2., 3., 5. in II. točko izreka sodne odločbe iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da ni ravnala samovoljno, saj se je za pravico dostopa in dovoza do svojih nepremičnin že leta 1958 dogovorila z upravljalcem (tedaj) družbene lastnine, to je z občino, kar pomeni, da je imela sklenjen dogovor o služnosti. Poleg tega je predmetno služnost priposestvovala, saj jo je nemoteno in neosporavano uporabljala več kot 40 let. Sodišče se je v celoti oprlo na izpoved J. A., da je tožeča stranka kupila zemljišče prosto bremen in brez pravic tretjih, pri čemer dokaza ni primerjalo z ostalimi izvedenimi dokazi. Tožeča stranka je bila o obstoju služnosti obveščena. Zaključek sodišča, da tožena stranka služnosti ni priposestvovala, je napačen, ker je potrebno razlikovati med pojmoma družbene lastnine in družbenega sredstva v družbeni pravni osebi (55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR). Po določbi 265. člena Zakona o združenem delu (v nadaljevanju: ZZD) so družbena sredstva v družbeni pravni osebi predstavljala stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so bili pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma so bili osnova za uresničevanje funkcije v tej družbeni pravni osebi. Prepoved iz 55. člena ZTLR se je torej nanašala le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena družbena pravna oseba, občina pa to ni bila, temveč je šlo za temeljno družbeno politično skupnost. Priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona pa tudi ne terja vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče je napačno odločilo o denarnem zahtevku, kajti tožena stranka je odločno nasprotovala ugotovitvi o uporabi 3 parkirnih mest in prikrajšanju tožeče stranke, poleg tega je ta na dovoz nasula večje količine peska, zaradi česar teh površin nihče ne more uporabljati. Toženi stranki ni znano, kako je za površino 3 parkrirnih mest, ki jih ne uporablja, obogatena. To morda velja le za površino, ki jo uporablja za dostop in dovoz do garaž. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil pretežni del spora v zvezi z uporabnino, v tem delu pa je tožena stranka dejansko v celoti uspela. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka pridobitev služnostne pravice utemeljuje na dveh pravnih podlagah, to je na dogovoru (pogodbi o služnosti) in priposestvovanju (51. člen ZTLR). Pogodbe o ustanovitvi služnosti tožena stranka ni dokazala. Priča B. K., ki je bil pri toženki zaposlen dolga leta, je namreč izpovedal prav nasprotno, to je, da so sporno pot uporabljali brez kakršnegakoli dogovora, mislili so celo, da je to javna pot. Pa tudi če bi imela tožena stranka ustrezno pogodbo sklenjeno, je za pridobitev služnosti vpis v zemljiško knjigo konsitutivnega pomena, saj se na podlagi pravnega posla stvarna služnost pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (52. člen ZTLR).

Neutemeljen je nasprotni tožbeni zahtevek tudi glede priposestvovanja. Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavlja pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona, ki določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je sicer pričel veljati 1.9.1980, vendar je glede stvarnih služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v tedanji sodni praksi na podlagi pravil Občega državljanskega zakonika. Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje (tožena stranka je gospodujoče nepremičnine pridobila v letu 1958), je veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost. Čas, potreben za priposestvovanje, pa je bil z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 iz tridesetih (kot je določal ODZ) znižan na dvajset let (prim. tudi odločbo VSL II Cp 1434/2003). Pritožba obširno napada zaključke sodišča glede vprašanja družbene lastnine služečega zemljišča, ki izključuje pridobitev služnostne pravice (55. člen ZTLR). Pritožba sicer pravilno opozarja na razlikovanje med 29. členom in 55. členom ZTLR, torej med pridobitvijo lastninske in drugih stvarnih pravic na družbeni lastnini, saj je bilo slednje izključeno le, v kolikor je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (265. člen ZZD). Vendar pa pritožba spregleda, da je zahtevek iz naslova priposestvovanja sodišče zavrnilo tudi zato, ker v nobenem primeru pravica pridobljena s priposestvovanjem, ki v zemljiško knjigo ni vpisana, ne more iti na škodo dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice (drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ, ki je materialna podlaga v tem delu glede na čas pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na sporni parceli). Slednje pa je po prepričanju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi odločilnega pomena. Tožeča stranka je namreč navajala, da je solastninsko pravico na parceli 2666 k.o. A. pridobila v letu 2003, pri čemer jim s strani prodajalcev ni bilo sporočeno, da ima nepremičnina kakršna koli bremena. Tako je izpovedal tudi direktor tožeče stranke, ki je poleg tega pojasnil, da so za uporabo s strani tožene stranke izvedeli šele po nakupu, zaradi česar so jo že tedaj pričeli opozarjati na nedopustno poseganje v njihovo zemljišče. Ker prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi določa, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, po 9. členu SPZ pa se dobra vera domneva, je bilo na toženi strani dokazno breme, da dobrovernost tožeče stranke glede obstoja stvarnih pravic na sporni nepremičnini, izpodbije. Tožena stranka tega bremena ni zmogla. Sicer je trdila, da je bila tožeča stranka o tem obveščena, vendar te navedbe ni z ničemer dokazala. Zato se pritožbeno sodišče v tem delu pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. V pritožbi toženka ponovno opozarja na dejstvo, da naj bi bila tožeča stranka o njeni služnosti pravici obveščena, vendar je ta trditev povsem pavšalna, hkrati pa tudi ne pove, iz katerih dokazov (ali dokaznih predlogov) naj bi sodišče prve stopnje tak zaključek črpalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede zahtevka tožeče stranke na plačilo uporabnine. Drži, da je tožena stranka dvakrat ugovarjala mnenju izvedenca, ki je zaključil, da ta uporablja 3 parkirna mesta. Izvedenec mnenja pisno sicer v tem delu delu ni dopolnil, vendar pa je bil zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na kateri je imela tožena stranka vse možnosti, da vprašanje števila parkirnih mest razčisti, vendar tega ni storila. Zato je s ponavljanjem tovrstnih navedb v pritožbi prekludirana. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija višino dosojene uporabnine, so neupoštevne, saj predstavljajo pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Slednje velja tako za navedbe v smeri nasutja peska, kot tudi glede izpodbijanja zaključkov glede obogatitve. Med strankama namreč ni bilo sporno, kateri del nepremičnine tožena stranka uporablja, da je prišlo do nasutja peska zaradi gradnje, toženka pa ni podala trditev, s katerimi bi izpodbijala posamezne elemente verzijskega zahtevka. Smatrala je le, da je zahtevek v tem delu neutemeljen, saj njeno ravnanje (uporaba zemljišča tožeče stranke) ni samovoljno.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Sodišče je dosledno upoštevalo, s katerim delom zahtevka sta stranki uspeli ter kateri stroški so v zvezi s tem nastali, zato je te povsem pravilno odmerilo upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP.

Ker pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V zavrnilnem delu je zajeta odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, tožeča pa je dolžna nositi stroške odgovora na pritožbo sama, saj ta ni prispeval pri odločanju sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).