Jedro

Časovna omejitev ali drugačna pogojenost lastninske pravice nasprotuje načelu njene absolutnosti: preneha le, če kdo drug (in ko) pridobi lastninsko pravico na stvari.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka L. d.d. bila dolžna tožeči stranki P. d.o.o izročiti v posest objekt v skupni izmeri 1869,71 m2 stoječ na parceli št. 5834/1 in 566/6 k.o. ..., ki ga sestavljajo dve proizvodni hali, poslovni del, konstrukcija, tehnologija, skladišča in menza, manipulativni del in vhodni del. Po stališču sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala, da bi bila domnevni lastnik spornega objekta. Pravica ene pogodbene stranke, da zgradi objekt, ga določeno obdobje uporablja in na koncu tega obdobja vrne sopogodbeniku, ne pomeni nobene od stvarnih pravic.

2. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je pravno razlago, po kateri sta pravdni stranki pogodbeno uredili medsebojna razmerja glede zemljišča in objekta na njem, pri čemer je bila uporaba objekta v korist tožeče stranke časovno določena, nakar preide v last tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dejansko in pravno razlago, zapisano v sodbi sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sporni objekt je zgradila firma G. d.o.o. z ureditvijo pravnih razmerij med navedeno firmo in toženo stranko na podlagi pogodbe z dne 11.10.1993. Objekt je bil zgrajen po sistemu BOT (built, operate, transfer), po katerem graditelj pridobi lastninsko pravico na zgrajenem objektu, vendar pa po določenem času tega prenese nazaj v lastninsko sfero koncendenta. Že zato ni mogoče zanikati lastninske pravice družbe G. d.o.o na objektu ter posledično lastninske pravice tožeče stranke, ker je firma G. d.o.o. njen pravni prednik. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi se izkazalo, da ima tožeča stranka na objektu močnejše stvarnopravno upravičenje od tožene stranke, saj je pridobila lastninsko pravico ne samo na objektu, temveč tudi na funkcionalnem zemljišču (25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). V tem obsegu je izpodbijana sodba zmotno uporabila materialno pravo, kar se nanaša tudi na primerjavo s sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 436/95). Napačno je tolmačen tudi atribut časovne neomejenosti lastninske pravice. Ta namreč v obravnavanem primeru po izteku določenega roka ne bi prenehala po zakonu samem, saj bi morala tožena stranka realizirati svoje obligacijsko upravičenje, da bo po poteku roka uveljavila lastninsko pravico (pogodba z dne 11. 10. 1993). G. d.o.o. je kot pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico na objektu v skladu z 9. členom navedene pogodbe, sklenjene s toženo stranko. Nesmiselno bi bilo v pogodbo vnašati določilo o prepovedi odtujitve, če tožena stranka firmi G. ne bi priznala lastninske pravice na objektu.

4. Revizija nadalje navaja, da sta pravdni stranki s pogodbo št. 07/2001 z dne 24. 7. 2001 uredili medsebojna razmerja glede lastništva spornega objekta in odstranili vsak dvom, da je lastnik objekta tožeča stranka. Tožeča stranka je pridobila objekt od podjetja O. z enakimi upravičenji, kot jih je omenjeno podjetje pridobilo od G. d.o.o. Tožena stranka je vse to v pogodbi z dne 24. 7. 2001 priznala. Posojilna pogodba, ki sta jo istega dne sklenili pravdni stranki, ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi terjatve, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke. V opisanem obsegu izpodbijana sodba ni zavzela stališča do pogodbe med podjetjema O. in P. d.o.o., ki je bila sklenjena dne 25. 8. 1995. Vsebina te pogodbe potrjuje lastninsko pravico G. d.o.o. na spornem objektu. Do enakega sklepanja je mogoče priti na podlagi zabeležke s sestanka z dne 15. 3. 2001 in 29. 3. 2001. Končno ni res, da bi tožeča stranka šele v pritožbi navedla, da zastavna pravica na spornem objektu ni bila ustanovljena zato, ker je kot lastnik zemljišča vknjižena Republika Slovenija.

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka v tej pravdi dokazuje, da je v primerjavi s toženo stranko lastnik spornega objekta, ki si ga tožena stranka lasti, da ima torej na njem močnejšo pravico, in zahteva, naj mu ga tožena stranka vrne v last in posest (98. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Svojo močnejšo pravico dokazuje z listinami, ki naj bi potrjevale, da je objekt kupila od prejšnjega lastnika družbe O. d.o.o., ta pa od družbe G. d.o.o., s katero je tožena stranka dne 11. 10. 1993 sklenila pogodbo in ji z njo priznala na objektu lastninsko pravico. To priznanje naj bi tožena stranka ponovila s pogodbo številka 07/2001 z dne 24. 7. 2001, sklenjeno s tožečo stranko in s posojilno pogodbo s tožečo stranko, sklenjeno istega dne. Dejanska podlaga za pravno sklepanje o močnejši (lastninski) pravici tožeče stranke na spornem objektu pa naj bi bila tudi v dejstvu, da je pravni prednik tožeče stranke gradil na zemljišču družbene lastnine v uporabi tožene stranke, ki se gradnji ni uprla, to pa bi omogočilo pravno sklepanje o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču v skladu z določbo 25. člena ZTLR.

8. Tezo o pridobitvi lastninske pravice po določbi 25. člena ZTLR (ta zakon je veljal v času graditve objekta) je mogoče zavrniti že pojmovno: uporaba navedene določbe ZTLR že po gramatikalni razlagi ne more priti v poštev takrat, ko med lastnikom zemljišča in graditeljem obstoji dogovor glede gradnje. Ta dogovor sta tožena stranka in družba G. sklenili 11. 10. 1993, v pogodbi pa sta uredili medsebojna razmerja glede zemljišča in objekta. Revizijsko sodišče zato pritrjuje zadevnim razlogom izpodbijane sodbe, ki se je naslonila predvsem na vsebino sklenjenih pogodb in na podlagi vsebine (pravega pogodbenega namena) ugotavljala, ali ima tožeča stranka na predmetu spora močnejšo pravico. Pri tem sklicevanje revidenta na revizijsko zadevo z opr. št. II Ips 436/95 zgreši cilj. Tam gre za bistveno drugačno stanje, ki je z uporabo določbe 25. člena ZTLR sicer primerljivo, kar pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

9. Bistvo dejanskih ugotovitev je izpodbijana sodba nanizala v razlogih na peti strani. Gre za popis dogajanja od sklenitve pogodbe z družbo G. v letu 1993 do konca leta 2001, ko je 5. 11. 2001 tožena stranka obvestila tožečo stranko, da odpoveduje posojilno pogodbo z dne 24. 7. 2001 in da uveljavlja pobot z dogovorjeno vrednostjo spornega objekta. Ugotovljeno je, da je tožena stranka nasprotovala pogodbi med družbo O. in tožečo stranko, s katero je slednja pridobila sporni objekt, čeprav se je družba O. zavezala napram toženi stranki, da ga ne bo odtujila. Dne 24. 7. 2001 je s pogodbo št. 07/2001 med pravdnima strankama bila po vsebini sklenjena poravnava, s katero je tožena stranka posel med O. in tožečo stranko odobrila, vendar s klavzulami, ki se od prejšnjih pogodb tožene stranke s pravnima prednikoma tožeče stranke ne razlikujejo: za 23 let je bil tožeči stranki podarjen najem zemljišča, po preteku tega časa pa objekt preide v last in posest tožene stranke – L. 10. Med strankama ni spora, da navedena pogodbena določba sledi dejstvu, da je podlaga za razmerje med toženo stranko, pravnima prednikoma tožeče stranke in tožečo stranko samo t.i. BOT posel (built, operate, transfer – zgradi, upravljaj, prenesi). Čeprav ne gre za pravo zasebno – javno partnerstvo (tožena stranka je vendarle zasebna družba), izpodbijana sodba ne zgreši pravne razlage, ko sprejme tezo o BOT poslu. Vendar pa obstoj omenjenega posla niti sam po sebi, predvsem pa v povezavi s prej omenjenimi listinami, ne dokazuje morebitne močnejše pravice tožeče stranke do spornega objekta. Dokaze v tej smeri je namreč treba iskati v namenu sklepanja pogodb med strankama, torej v njihovi vsebini, vključujoč predvsem položaj graditelja (G. d.o.o.) in njegova upravičenja do tožene stranke. G. d.o.o. je namreč na svoje naslednike mogel prenesti samo toliko pravic, kot jih je imel sam.

11. V prej opisanem obsegu pa je izpodbijana sodba pravilno izhajala iz narave lastninske pravice kot absolutne pravice (z načelom, po katerem zakon natančno določi obseg stvarnih pravic). Časovna omejitev ali drugačna pogojenost lastninske pravice nasprotuje načelu njene absolutnosti: preneha le, če kdo drug (in ko) pridobi lastninsko pravico na stvari. Iz pogodbe 07/2001 pa sledi, da je tožeča stranka pridobila v najem zemljišče, na katerem stoji objekt, za dobo 23 let, ko bo ta prešel v last tožene stranke. Le v primeru predčasnega prenehanja najema ima tožeča stranka pravico, da tožena stranka zaračuna neamortizirano vrednost objekta. To pomeni, da je pogodba številka 07/2001 kljub nekaterim nedoslednostim in pomanjkljivostim po vsebini jasna: čeprav je pravni prednik tožeče stranke zgradil objekt z lastnimi sredstvi, ga je imel le pravico brezplačno uporabljati do njegove amortizacije, ko bo (časovno obdobje 23 let) prešel v posest in last toženi stranki. Predmet prodajne pogodbe med pravnima prednikoma tožeče stranke ter med tožečo stranko in družbo O. je bila torej le neamortizirana vrednost objekta, kot takšna pa nastopa tudi v pogodbi št. 07/2001 ter posojilni pogodbi, sklenjeni istega dne. V tej smeri so razlogi izpodbijane sodbe jasni in dosledni in jih je mogoče preizkusiti.

12. Revizijsko sodišče tudi pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, po katerih ob izostanku ugotovitve o domnevni lastnini tožeče stranke (98. člen SPZ) močnejšega pravnega naslova ni treba ugotavljati, ali drugače: v situaciji, ko tožeča stranka ni izkazala svojega lastninskega upravičenja, upravičenje tožene stranke ni več pomembno. S tem je odgovorjeno na revizijske trditve tožeče stranke o domnevnih protislovjih v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na (domnevno) neupoštevanje pogodbe, sklenjene med družbama O. in P. d.o.o., pa tudi na navedbo razlogov, zaradi katerih ni bila realizirana zastavna pravica za posojilo, ki ga je 24. 7. 2001 dala tožena stranka tožeči stranki. Odpoved navedenega posojila je – kar ni predmet te pravde - imela za posledico zavarovanje terjatve s „prilastitvijo“ spornega objekta. Revizijsko sodišče se strinja z zapisom v izpodbijani sodbi, da objekt nikoli ni bil last tožeče stranke, zaradi česar si ga tožena stranka ni mogla prilastiti.

13. Neutemeljeno revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.