Jedro

V vsakem primeru zastara terjatev v 5 letih odkar je škoda nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.350,26 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

S sodbo P 37/2022 z dne 22. 6. 2023 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi po katerem naj bi bila tožnica oz. toženka po nasprotni tožbi A. A. dolžna plačati tožniku po nasprotni tožbi B. B. znesek 162.853,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožba dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi C. C. dolžna plačati v roku 15 dni toženi stranki po nasprotni tožbi A. A. 13.938,07 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v tem, novem sojenju odločalo še o toženčevem zahtevku po nasprotni tožbi, kajti na naroku v ponovljenem sojenju je toženec pobotni ugovor umaknil in vztrajal pri zahtevku iz nasprotne tožbe za plačila 162.853,52 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženec je v nasprotni tožbi navajal, da je tožničin pravni prednik D. D. prevzel nepremičnino parc. 1526/2 k.o. ... v posest in jo začel uporabljati. V času izkoriščanja te nepremičnine so bile izkopane zemljine različne kvalitete in večina je bila odpeljana. Vrednost odpeljane zemljine po tožbenih navedbah znaša 36.630,00 EUR. Parcelo je potrebno sanirati, da bo primerna za kmetijsko obdelavo kot je bila pred posegom. Tožnik po nasprotni tožbi zahteva, da mu toženka plača stroške sanacije skupaj z DDV v znesku 100.303,52 EUR. Navajal je še, da toženec nepremičnine ne more uporabljati vse od leta 2008 dalje in je upravičen do povrnitve prikrajšanja vse dotlej, dokler na njej ne bo možna kmetijska uporaba. Za 10 let prikrajšanja od leta 2008 do konca leta 2018 pa zahteva uporabnino v znesku 25.920,00 EUR. V tožbi je še navedel, da so po smrti D. D. v letu 2010 v njegov pravni položaj vstopili njegovi nasledniki, ki pa niso izvedli tega, kar se je D. D. zavezal s predpogodbo. Tudi po njegovi smrti je E. E. odvažal razen odpadni material ter navažal odpadke. Toženka je v odgovoru na nasprotno tožbo primarno ugovarjala zastaranje. Odškodninski zahtevek je glede na petletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ zastaral. Rok za sklenitev glavne pogodbe je bil 23. 4. 2022 in takrat so se izjalovila pričakovanja toženca, da bo sklenjena glavna pogodba, ker je 24. 4. 2022 bil prvi dan začetka zastaranja. Tožnica je še navedla, da ni dolžna plačati nobene odškodnine in uporabnine, saj poseg na zemljišču ni bil protipraven, pač pa je bila opravljen v skladu z dogovorom med tožencem in D. D. Po smrti D. D., to je po letu 2010, to zemljišče ni uporabljal nihče od njegovih pravnih naslednikov in s tem tudi ne tožena stranka po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je ponovilo dokaze iz prvega sojenja, kot nepotrebne pa je zavrnilo dokaza po dodatnem zaslišanju priče F. F. in z zaslišanjem priče G. G., kajti sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja in so bili nepotrebni tudi dokazi z izvedenci glede obsega škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče ob sklepanju pogodb travnik, prej pa njiva. Pokojni D. D. je po sklenitvi pogodbe začel zemljišče uporabljati in sicer je z bagri odstranil zemljo in jo odvozil ter na teren navozil kamenje in gradbeni material za utrditev terena. Sodišče je zaključilo, da toženec posegom ni nasprotoval in je vseskozi imel dobre odnose s pokojnim. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec ob sklepanju pogodbe gotovo seznanjen z namenom za katerega bo zemljišče, ki je bilo predmet glavne pogodbe, uporabljeno. Na podlagi ugotovljenega ravnanja obeh pogodbenih strank je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec na podlagi sklenjenih pogodb in po njihovi sklenitvi, prepustil zemljišče pokojnemu D. D. v uporabo, le-ta pa je že konec leta 2008 opustil uporabo zemljišča in je odpeljal parkirane stroje na drugo lokacijo. Sodišče je zaključilo, da je po sklenitvi pogodbe zemljišče uporabljal D. D. za parkiranje strojev, po njegovi smrti pa E. E. za odlaganje gradbenih odpadkov. Z namestitvijo rampe pa se je z 14. 12. 2016 uporaba zemljišča končala. Sodišče ni sledilo toženčevim trditvam, da naj bi tožnica zemljišče še vedno uporabljala in da mu ga ni izročila nazaj v posest. Prav tako je ugotovilo, da tožnica sama zemljišča na noben način ni uporabljala. Kot pravna naslednica je tožnica pasivno legitimirana za zapustnikove dolgove, kamor sodi tudi dolg iz naslova uporabnine za obdobje uporabe, to je od sklenitve pogodbe 23. 10. 2008 do smrti D. D. dne 13. 3. 2010, po tem datumu pa je nepremičnino uporabljal E. E. in tožničina pasivna legitimacija od tu dalje ni podana. Uporaba zemljišča s strani E. E. po smrti pokojnega D. D. zato ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama in tudi ne na presojo zastaranja toženčevih zahtevkov. Glavna pogodba v roku določenim za njeno sklenitev, to je do 23. 10. 2011 ni bila sklenjena. Takrat je začel teči 6 mesečni rok, v katerem bi lahko pravni nasledniki pokojnega D. D. ali toženec zahtevali sklenitev glavne pogodbe. Ta 6 mesečni rok se je iztekel 23. 4. 2012. Kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče v točki 17. obrazložitve revzijske sodbe, je predpogodba zaradi preteka 6 mesečnega prekluzivnega roka bila razvezana po samem zakonu. Glavno pogodbo bi toženec in D. D. po njegovi smrti pa njegovi pravni nasledniki morali skleniti v 3 letnem pogodbeno določenem roku, ki se je iztekel 23. 10. 2011. V nadaljnjih 6 mesecih in sicer dne 23. 4. 2012 pa se je iztekel 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe. Po tem času, zahtevka za sklenitev glavne pogodbe ni mogoče uspešno uveljavljati niti s tožbo. Toženec je zoper tožnico in dva dediča po pokojnem D. D. dne 28. 11. 2012 vložil tožbo na sklenitev glavne p0godbe in je postavil tožbeni zahtevek, ki pa je bil zavrnjen. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je zastaranje tožnikovega kondikcijskega zahtevka, to je glede uporabnine začelo teči 24. 4. 2012, to je naslednjega dne, ko sklenitve glavne pogodbe ni bilo mogoče uspešno zahtevati niti s tožbo. Ker je toženec nasprotno tožbo vložil 26. 9. 2019, kar je po preteku 5 letnega zastaralnega roka, je sodišče njegov zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo pa zastara tri leta od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih od kar je škoda nastala. Sodišče ni sledilo tožencu, da ta njegova terjatev ni zastarala, ker mu škoda še vedno nastaja in ker mu do prejema izvedenskih mnenj ni bil znan njen obseg. Ni namreč pomembno, ali oškodovanec dejansko poznal obseg škode in konkreten znesek denarne odškodnine, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in bi lahko izračunal znesek odškodnine. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel po običajni vestnosti zvedeti za elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Glede odškodninskega zahtevka zaradi odpeljane zemljine in nasutja gradbenega materiala je sodišče ugotovilo, da gre za škodno ravnanje pokojnega D. D. v obdobju po sklenitvi predpogodbe, to je od 23. 10. 2008 do 13. 3. 2010, ko je D. D. umrl. Takrat je bilo znano oziroma bi bilo mogoče ugotoviti koliko zemljine, na kateri površini je bila odstranjena in kje, ter koliko materiala je bilo nasutega. Znani so bili torej elementi za izračun škode. Odškodninska terjatev je namreč posledica razveze predpogodbe, ta pa je bila razvezana po samem zakonu 23. 4. 2012. Zahtevek za plačilo odškodnine za odvzeto zemljino in zemljišče pa je toženec uveljavljal šele v nasprotni tožbi dne 26. 9. 2019. Toženec je ves čas vedel kdo je odstranil in odvozil zemljo in jo odpeljal ter nasul na zemljišče gradbene odpadke, zato je tudi zastaranje tega odškodninskega zahtevka začelo teči dan po razvezi predpogodbe, torej 24. 4. 2012. Ker sta do vložitve tožbe pretekla tako tri letni, kot tudi pet letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, je sodišče tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Obe stranki sta zahtevali povrnitev pravdnih stroškov. Tožnica v pravdi po združenih zadevah ni uspela le z majhnih delom svojega obrestnega zahtevka, v preostalem delu pa je uspela. Zato ji je dolžan toženec na osnovi določila 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je nato odločilo o pravdnih stroških tožeče stranke po višini in je ugotovilo, da znašajo njeni stroški v tem delu postopka 2.813,98 EUR. Skupaj pa je dolžan toženec povrniti tožnici 13.938,07 EUR pravdnih stroškov.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po nasprotni tožbi, to je C. C. po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. ZPP. V pritožbi navaja, da se je sodišče v ponovljenem postopku postavilo na stališče, da je zastaralni rok za zahtevek tožnika po nasprotni tožbi začel teči 24. 4. 2012 saj, da naj bi se dne 23. 4. 2012 iztekel rok za sklenitev glavne pogodbe in da je tožnik takrat zvedel, da toženka po nasprotni tožbi oziroma dediči po pokojnem D. D., ki je umrl 13. 3. 2010, ne želijo skleniti glavne pogodbe. Takšni zaključki sodišča pa so neutemeljeni in selektivni in sodišče ni upoštevalo trditev tožnika z vsemi relevantnimi dokazi in z vsemi podatki iz spisa.

Dejstvo je namreč, da je toženka ena od dedičev po pokojnem D. D. in je v celoti vstopila v njegov pravni položaj, tudi kar se tiče vseh aktivnosti in vsega, kar se je izvajalo in kar je povezano s sporno parcelo 1526/2 k.o. .... V spisu se nahaja sklep o dedovanju po pokojnem, ki je postal pravnomočen 30. 9. 2015. Vse, kar se je izvajalo do vložitve tožbe v zadevi P 512/2016, se je izvajalo v svojstvu in vzdrževanju stanja, kot ga je vzpostavil že pokojni D. D. in so potem z vsemi aktivnostmi in vsemi ravnanji po sklepu pravnega nasledstva nadaljevali njegovi nasledniki, med drugim tudi toženka in sin E. E., kot ena izmed dedičev po pokojnem.

Tožnik je tako šele s prejemom tožbe v zadevi P 511/2016 z dne 27. 9. 2016 lahko prvič zvedel, kakšno je stališče toženke oziroma pravnih naslednikov v zvezi s sporno nepremičnino in sicer da toženka in pravni naslednik D. D. niso pripravljeni skleniti prodajne pogodbe, pri čemer pa se je ves čas stanje na terenu vzdrževalo v stanju, kot je bilo od začetka, ko je bil pokojni D. D. v posesti te nepremičnine in v njeni uporabi in s tem tudi v dejanskem koriščenju toženke oziroma z njo povezanih sodedičev.

Tožnik je po tistem, ko je bil seznanjen, da toženka ne želi skleniti prodajne pogodbe vložil nasprotno tožbo, kajti toženka je koristila sporno nepremičnino in je zahteval plačilo zneska v vrednosti odpeljane zemljine v višini 36.630,00 EUR, odškodnino za znesek stroška sanacije v znesku 82.216,00 EUR in znesek prikrajšanj od leta 2008 do konca leta 2018 to je za 10 let po 2.592,00 EUR na leto, skupaj je tako zahteval plačilo 162.853,52 EUR.

Izvedenec je izračunal, da zemljišče, ki je bilo prej kmetijsko zemljišče sploh ni primerno za kmetijsko obdelavo, kar bi se lahko sodišče prve stopnje prepričalo z izvedbo dokaza z ogledom kraja, kar je bilo tudi predlagano s strani tožnika oziroma z angažiranjem izvedenca, kar pa ni storilo in tega tudi z ničemer ustrezno ni obrazložilo.

Zahtevek tožnika še sedaj ni zastaral tudi iz razloga, ker ima toženka praktično še vedno posest in roko nad tožnikovim zemljiščem, ker zemljišče tožniku še vedno ni bilo vrnjeno in izročeno v posest, sploh ne v stanje, v kakršnem je bilo leta 2008. Ni sporno, da je pravni prednik toženke E. E. začel zemljišče uporabljati leta 2008, nepremičnino je popolnoma uničil.

Pravni nasledniki D. D. pa so vstopili v pravni položaj pokojnega. Zaključki, kot jih je sodišče podalo v točki 17. obrazložitve so neutemeljeni, pri čemer sodišče z ničemer ni upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca H. H. z dne 23. 7. 2019. Iz obrazložitve sodbe gre razbrati, kot da izvedenec mnenja sploh ni izdelal.

Prav tako zahtevek tožnika ni zastaral, četudi bi se upoštevalo, da naj bi bilo dne 1. 12. 2016 na ogledu s strani inšpekcije ugotovljeno, da je teren očiščen in sicer naj bi to čiščenje v decembru 2016 opravil E. E.. Zahtevek za plačilo stroškov sanacije in odpravo škode z dne 26. 9. 2019 ni zastaral in tudi ni mogel zastarati, če pa se je vse skupaj dogajalo šele v decembru 2016, kar izkazujejo dokazi, ki jih je toženka predložila in tudi sicer iz njih izhaja, da sta se takrat toženka oziroma sin strinjala, da so nekaj takrat odstranili, nekaj pa tudi še ne.

Toženka v celoti odgovarja za vse obveznosti, ki so nastale iz te pogodbe oz. iz nepremičnine, ki je predmet te pogodbe. Zemljišče je začel devastirati že toženkin pokojni mož, to stanje pa se je vzdrževalo ves čas in je takšno stanje še danes.

Stališče sodišča, da naj bi po 13. 3. 2010 nepremičnino uporabljal njen sin in da naj bi zato ne bi bila pasivno legitimirana ne drži, saj je sklep o dedovanju postal pravnomočen 30. 9. 2015 in je s tem toženka prevzela terjatev v zvezi z nepremičnino in glede na to, da odgovarja za dolgove zapustnika, je aktivno legitimirana za zahtevek v zvezi z uporabo nepremičnine.

Iz mnenja izvedenca glede sanacije izhaja, da je vrednost sanacije izvedenec ocenil na 82.216,00 EUR brez DDV. Stroške sanacije je dolžna kriti toženka, saj so njen pravni prednik oziroma toženka ter pravni naslednik povzročili stanje, kakršno je sedaj in je sanacija sploh potrebna, saj je bila izkopana in odpeljana zemljina.

Toženka je pravna naslednica prvotnega pogodbenega partnerja tožnika in tista, ki je nasledila in še s pomočjo svojih izpolnitvenih pomočnikov, pravnih naslednikov D. D. celotno stanje še poslabšala. Celotno stanje je še naprej vzdrževala v neprimernem in degradiranem stanju.

Sodišče ni zaslišalo priče G. G., čeprav je bilo izpostavljeno njegovo zaslišanje, ki bi lahko pomembno doprineslo k potrditvi vseh tožnikovih navedb ravno s stanjem sporne nepremičnine in z vzdrževanjem tega stanja, ko noben drug po smrti pokojnega D. D. te nepremičnine ni uporabljal kot le toženka oziroma pravni nasledniki po pokojnem D. D..

Sodišče se do neizvedbe zaslišanja G. G. sploh ni z ničemer opredelilo. Nato še navaja, da je bila plodna zemlja, ki je bila odstranjena s parcele, odpeljana drugam. Na zemljišče pa se je dovažalo in navozilo veliko kamenja in gradbenega materiala.

Pokojni je posest te nepremičnine prevzel leta 2008 in je kasneje v pokojnikov položaj vstopila toženka skupaj s sinom E. E. kot enem izmed naslednikov in je po izpolnitvenemu pomočniku vzdrževala stanje in je uporabljala nepremičnino tudi že, ko je bila nameščena rampa na zemljišču.

Tožnik svojega zahtevka nikakor ni mogel postaviti predno je prvič zvedel, kaj toženka sploh namerava s to nepremičnino, saj jo je predhodno kot pravna naslednica vseskozi ohranjala v posesti in jo uporabljala. Šele, ko je tožnik prejel njeno tožbo z dne 27. 9. 2016 je spoznal, da toženka z njim ne bo dokončno uredila pravnega razmerja.

Zahtevek za plačilo odpeljane zemljine, vložen 26. 9. 2019 je bil vložen pravočasno. Nato še navaja, da je v sodni praksi že dolgo uveljavljeno stališče, da začne zastaranje teči tisti trenutek, ko se je škoda storila oziroma je znan njen obseg. Dejstvo je, da tožnik za obseg celotne nastale škode še natančno ne ve, ker škoda še traja in še nastaja, glede na to, da je sporno zemljišče še vedno popolnoma neuporabno, degradirano in še vedno polno nevarnih odpadkov.

Škoda še vedno nastaja, predmet sedanjega tožnikovega zahtevka pa je dosedaj nastala škoda, ki jo je opredelil sodni izvedenec H. H. v mnenju z dne 23. 7. 2019. Ker tožnik vse od leta 2008 dalje nepremičnino ne more uporabljati v kmetijske namene v stanju kakršna je bila nepremičnina v letu 2008, je upravičen do plačila uporabnine, pri čemer je tožnik za uporabnino uporabil znesek, ki ga je izračunal sodni izvedenec.

Tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine glede na ravnanje toženke in njenega prednika ni zastaral, saj tožnik nepremičnine še vedno ne more uporabljati v kmetijske namene in je zato upravičen do plačila uporabnine. Tožnik je prepričan, da je nasprotna tožba bila vložena pravočasno.

Tožnik po nasprotni tožbi se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Odločitev v tej zvezi je popolnoma napačna in je tudi neobrazložena, saj sodišče le pojasnjuje kaj toženki ni priznalo ni pa navedeno, kaj je toženki priznalo in zakaj je štelo, da so ti stroški, katere je priznalo bili potrebni za postopek in v kakšni višini jih je priznalo.

Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa toženka po nasprotni tožbi navaja, da je nesporno, da je toženec nasprotno tožbo vložil dne 26. 9. 2019. Tega dne je uveljavljal kondikcijski zahtevek iz naslova uporabnine oziroma neupravičene uporabe nepremičnine. Zastaralni rok za plačilo uporabnine je 5 let in zastaral je tudi odškodninski zahtevek iz naslova odvoza in odvzema zemljine, kjer pa je zastaralni rok 3 leta. Začetek teka zastaralnega roka pa je izpodbijana sodba pravilno ugotovila in je pri tem sodišče upoštevalo vse napotke pritožbenega sodišča. Toženka je pasivno legitimirana teoretično le za uporabnino za obdobje od 25. 10. 2008, od sklenitve predpogodbe pa do 13. 3. 2010, to je do smrti D. D., kot je to pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Po datumu 13. 3. 2010 pa tožničina pasivna legitimacija za zahtevek iz naslova uporabnine ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec od 24. 4. 2012 ni mogel več realno pričakovati, kdaj bo sklenjena glavna pogodba, saj od navedenega datuma dalje glavne pogodbe ni mogel uspešno zahtevati niti s tožbo. Zagotovo pa so se ta pričakovanja izjalovila takrat, ko je vložil tožbo na sklenitev glavne pogodbe, to je bilo leta 2012. Zato so neutemeljene navedbe, da je toženec šele od 27. 9. 2016 mogel vedeti, da toženka ne želi skleniti prodajne pogodbe. Pritožbene navedbe, da ima tožnica praktično še vedno posest in roko nad toženčevim zemljiščem je neutemeljena in je le plod toženčeve domišljije, ne pa izvedenih dokazov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica nikoli ni imela posesti nad toženčevim zemljiščem, zato toženec tudi nima in ne more imeti nobenih konkretiziranih trditev o tem, da je toženčevo zemljišče kdaj uporabljala tožnica. Toženec v postopku ni zatrjeval od kdaj je tožnica začela zasedati njegovo zemljišče, na kakšen način ga je zasedala in do kdaj. Pritožbene navedbe, da ima tožnica nepremičnino od toženca še vedno v posesti, ne morejo nadomestiti izostale pravočasne trditvene podlage. Tudi sedaj toženec še vedno ne pove kako tožnica izvaja to posest in kako zemljišče zaseda ter na kakšen način. Zakaj bi se sodišče moralo ukvarjati z izvedenskim mnenjem, če je zahtevek zastaran. Začetek teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek iz naslova odpeljane zemljine in stroškov sanacije pa je v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in je pravilen datum začetka teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek 24. 4. 2012, ki je posledica razveze pogodbe in posledico nezmožnosti zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Toženčeve navedbe, da škoda še kar nastaja so v nasprotju z njegovimi navedbami o tem, kaj predstavlja škodo. Zemljina je bila odstranjena in odpeljana le do smrti D. D.. Torej škoda zaradi odpeljane zemljine ne more še kar nastajati. Odpeljana je bila iz lokacije že konec leta 2008, kar toženec sploh ni prerekal, zato bi toženec že ob smrti D. D. leta 2010, najkasneje pa v aprilu 2012 moral sam angažirati ustreznega izvedenca, ki bi ugotovil količino odpeljane zemljine in obseg domnevne škode. Sicer pa ne gre prezreti dejstva, ki ne glede na zastaranje izključujejo odškodninsko odgovornost pravnega prednika tožnice to je, da je toženec z odvozom zemljine in z nasutjem materiala soglašal, da je obstajal takšen dogovor med toženec in D. D.. Toženec je namreč sam povedal, da je videl, kako odvažajo zemljo in dovažajo kamenje, beton in železo, vendar pa je bil tiho. Torej je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženec posegom ni nasprotoval in da sta se tako s pokojnim D. D. dogovorila. Zato je tudi razumljivo, da toženec vsa leta iz tega naslova ni nič zahteval in nič uveljavljal. Tožnica pa ni nobenih odpadkov nikoli vozila na predmetno zemljišče, niti ni nikomur to dovoljevala ali štela, da bi bila v poziciji, da bi to lahko dovoljevala. Ni res, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena. Prvostopno sodišče je stroškovno odločitev dovolj jasno obrazložilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša še pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine za uporabo parcele od leta 2008 do leta 2018 materialnopravno opredelilo, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ugotovilo je, da je bila prodajna pogodba razvezana, ker je bila po zakonu razvezana 23. 10. 2011 in da je pretekel 6-mesečni rok za sklenitev glavne pogodbe 23. 4. 2012. Vsebina zahtevka ustreza pravnemu položaju iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Gre za reparacijsko obveznost, ki ima obogatitveno naravo in zato pride v poštev smiselna uporaba pravil, ki urejajo neupravičeno pridobitev. Pri tem je nepomembno iz čigave sfere izvira razlog za razvezo. Tožena stranka po nasprotni tožbi je v zvezi s tem zahtevkom uveljavljala ugovor zastaranja in je mnenja, da je tožbeni zahtevek, ki ga je toženec vložil v tej zvezi 26. 9. 2019 zastaral, ker je bil vložen po preteku 5-letnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je takšnemu ugovoru zastaranja ugodilo in je zaključilo, da po splošnem pravilu iz 336. člena OZ začne zastaranje teči naslednjega dne po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede kondikcijske terjatve zaradi razveze pogodbe pa ni mogoče govoriti o zastaranju, dokler se niso popolnoma izjalovila pričakovanja toženca, da bo sklenjena glavna pogodba. Glavno pogodbo bi toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi in D. D., po njegovi smrti pa njegovi pravni nasledniki, morali skleniti v 3-letnem pogodbeno določenem roku, ki se je iztekel 23. 10. 2011. V nadaljnjih šestih mesecih in sicer 23. 4. 2012 pa se je iztekel šest mesečni prekluzivni rok za vložitev tožbe za sklenitve glavne pogodbe. Tega dne, to je dne 24. 4. 2012 to je naslednjega dne, ko sklenitev glavne pogodbe ni bilo mogoče več zahtevati niti s tožbo pa je tako tožnik bil seznanjen, da glavna pogodba ne bo sklenjena in je od tega dne pričel teči splošni 5-letni zastaralni rok po splošnem pravilu iz 336. člena OZ in se je tako ta 5-letni rok do vložitve tožbe, to je do dne 26. 9. 2013 vsekakor iztekel in je tožba bila vložena po preteku 5-letnega zastaralnega roka in je zato sodišče njegov zahtevek za plačilo uporabnine iz tega razloga pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot del dejanske podlage za uporabo materialnega prava za zastaranje zahtevka v tej zvezi ugotovilo, da sta pokojni D. D. in toženec dne 23. 10. 2008 sklenila prodajno predpogodbo in tudi posojilno pogodbo. Ugotovilo je, da je D. D. prevzel sporno zemljišče v uporabo tega dne, v letu 2008 bi naj uporabo tega zemljišča opustil, vsekakor pa jo je opustil z dnem njegove smrti, to je z dnem 13. 3. 2010. Sodišče je zaključilo, da je po sklenitvi pogodbe zemljišče uporabljal D. D. za parkiranje strojev, po njegovi smrti pa E. E. za odlaganje gradbenih odpadkov. Z namestitvijo rampe s ključavnico in z izročitvijo ključa ter z odstranitvijo gradbenih odpadkov pa se je 14. 12. 2016 uporaba zemljišča tudi s strani E. E. končala. Zato sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevim trditvam, da naj bi tožnica zemljišče še vedno uporabljala in da mu ga ni izročila. Sodišče je ugotovilo, da tožnica sama zemljišča na noben način nikoli ni uporabljala. Kot pravna naslednica je tožnica pasivno legitimirana za zapustnikove dolgove, kamor bi sodil tudi dolg iz naslova uporabnine za obdobje uporabe, to je od sklenitve predpogodbe dne 23. 10. 2008 pa do smrti D. D., to je do 13. 3. 2010. Po tem datumu pa je nepremičnino uporabljal E. E. in sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da tožničina pasivna legitimacija glede uporabe zemljišča, tako po smrti D. D. ni podana. Tožnik po nasprotni tožbi bi tako lahko upravičeno vložil zahtevek za plačilo uporabnine zoper A. A. kot tisto, katera odgovarja za zapustnikove dolgove za obdobje od 23. 10. 2008 pa do 13. 3. 2010. Od tu naprej toženka ni več pasivno legitimirana za plačilo uporabnine, kajti zemljišča niti prej niti po tem datumu ni uporabljala. Lahko bi odgovarjala za zapustnikove dolgove za prej omenjeno obdobje od 23. 10. 2008 pa do 13. 3. 2010 po določbi 142. člena Zakona o dedovanju. Tako je 5-letni splošni zastaralni rok za uveljavitev te terjatve zoper toženko, katera je pasivno legitimirana le za prej omenjeno obdobje, potekel po preteku petih let od dne 13. 3. 2010, torej se je vsekakor iztekel znatno prej, predno je tožnik vložil nasprotno tožbo, katero je vložil 26. 9. 2019, kar je po preteku 5-letnega zastaralnega roka. Zato je sodišče druge stopnje iz teh, v sodbi sodišča druge stopnje pojasnjenih materialnopravnih razlogov potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju tožnikovega zahtevka glede uporabnine glede na dejstvo, da ga je tožnik po nasprotni tožbi zoper toženko lahko uveljavljal le od 23. 10. 2008 pa do 13. 3. 2010. Toženka po nasprotni tožbi pa ne odgovarja za uporabo E. E., ker nepremičnine ni nikoli dejansko uporabljala. Pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi tako v tem delu ni utemeljena in tožnik neutemeljeno v pritožbi navaja, da zahtevek še ni zastaral iz razloga, ker ima toženka praktično še vedno posest in roko nad tožnikovem zemljiščem, ker zemljišče tožniku še vedno ni bilo vrnjeno in izročeno v posest, sploh v stanju v kakršnem je bilo leta 2008. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so pravni nasledniki D. D. vstopili v pravni položaj pokojnega in da še vedno uporabljajo sporno nepremičnino. Kot že obrazloženo, bi tožnik po nasprotni tožbi lahko uspešno uveljavljal znesek prikrajšanja za čas od leta 2008 pa do smrti pogodbene stranke D. D, od tu naprej pa je sodišče prve stopnje kot del dejanskega stanja pravilno zaključilo, da toženka ni uporabljala sporne parcele in da te parcele in tega zemljišča dejansko nikoli ni imela v posesti ali da ga je uporabljala. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu je s strani sodišča prve stopnje tako materialnopravno pravilna in pritožba v tej zvezi ni utemeljena.

6.Tožnik po nasprotni tožbi je zoper toženko vložil tudi odškodninski zahtevek in sicer za povzročeno škodo, ki mu je nastala zaradi odvoza zemljine in mu bo nastala z sanacijo devastirane parcele. Sodišče prve stopnje je to terjatev pravilno materialno opredelilo kot odškodninsko terjatev za povzročeno škodo, ki pa zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožencu, da ta njegova terjatev ni zastarala, ker mu škoda še vedno nastaja in ker mu do prejema izvedenskega mnenja ni bil znan njen obseg. Pravilno je zaključilo, da ni pomembno, ali je oškodovanec dejansko poznal obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in bi lahko izračunal znesek odškodnine. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel in ob običajni vestnosti zvedeti za elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Glede odškodninskega zahtevka zaradi odpeljane zemljine in nasutja gradbenega materiala je sodišče ugotovilo, da gre za škodno ravnanje pokojnega D. D. v obdobju po sklenitvi predpogodbe torej od 23. 10. 2008 do 13. 3. 2010, ko je D. D. umrl. Že takrat bi bilo mogoče ugotoviti koliko zemljine, na kateri površini je bila odstranjena in kje, ter koliko materiala je bilo nasutega. Znani so bili torej elementi za izračun škode. Sodišče ni sledilo tožnici, da je zastaranje te terjatev nastopilo v treh letih po smrti D. D.. Odškodninska terjatev je namreč posledica razveze predpogodbe, ta pa je bila razvezana po samem zakonu 23. 4. 2012. Zahtevek za plačilo odškodnine za odvzeto zemljino iz zemljišča je toženec postavil šele v nasprotni tožbi dne 26. 9. 2019. Toženec je ves čas vedel, kdo je odstranil in odvozil zemljo in jo odpeljal ter nasul na zemljišče gradbene odpadke, zato je tudi zastaranje tega odškodninskega zahtevka začelo teči dan po razvezi predpogodbe, torej 24. 4. 2012. Ker sta do vložitve nasprotne tožbe pretekla tako 3-letni kot tudi 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, je sodišče tudi ta del tožbenega zahtevka pravilno materialnopravno zavrnilo. Neutemeljene so v tej zvezi zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri tej odločitvi moralo upoštevati izvedensko mnenje sodnega izvedenca z dne 23. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi odločilo, da zato, ker je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, so bili nepotrebni tudi dokazi z izvedenci glede obsega škode. Tožnik je z izvedenskim mnenjem dokazoval dejstvo kdaj je zvedel za škodo in pa samo višino nastale škode kot elementa odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker pa je sodišče prve stopnje že po temelju zaradi utemeljenega ugovora zastaranja odškodninski zahtevek iz tega naslova zavrnilo, je v posledici pravilno sprejelo procesen dokazni sklep, da ta dokaz z vpogledom v mnenje izvedenca H. H. ne predstavlja takšnega dokaza, ki bi vplival na odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi. Sodišče je tudi procesnopravno pravilno zavrnilo po tožniku po nasprotni tožbi predlagano dodatno zaslišanje priče F. F. in zaslišanje priče G. G.. Ta dokaza je tožnik po nasprotni tožbi predlagal za dokazovanje dejstev o statusu toženčevega zemljišča in o stanju zemljišča po tistem, ko ga je prenehal uporabljati D. D.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, na podlagi izvedenih dokazov pravno pomembna dejstva o teku zastaranja in o statusu zemljišča, zato je bilo zaslišanje priče G. G. in dodatno zaslišanje priče F. F. neprimeren dokaz za ugotavljanje dejstev v zvezi s samim zastaranjem zahtevka. Kot pa je že obrazloženo, bi sodišče prve stopnje status zemljišča in stanje zemljišča na dan sojenja ugotavljalo v primeru, da bi bil podan temelj odškodninskega zahtevka tožeče stranke. Tako je tudi ogled samega kraja povzročitve škode, to je sporne parcele postal takšen dokaz, ki za odločitev o samem temelju tožbenega zahtevka ni materialnopravno pomemben dokaz, kajti kot je že obrazloženo, je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja. Z ogledom kraja nepremičnine pa sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti drugačnih dejstev glede zastaranja zahtevka, kot jih je ugotovilo v izpodbijani sodbi. Zato sodišče prve stopnje v tej zvezi, ko ni izvedlo teh treh predlaganih dokazov ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede samega odškodninskega zahtevka oziroma njegove neutemeljenosti pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožnik po nasprotni tožbi ob sklepanju predpogodbe bil seznanjen z namenom, za katerega se bo zemljišče, ki je bilo predmet glavne pogodbe, uporabljalo. Prav tako je videl, kaj se na zemljišču dogaja, pa temu ni z ničemer nasprotoval. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta se s pokojnim D. D. dogovorila, da bo D. D. začel zemljišče uporabljati in da ga bo uredil v skladu z namenom nameravanega nakupa. Na podlagi ugotovljenega ravnanja obeh pogodbenih strank je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec na podlagi sklenjenih pogodb in po njihovi sklenitvi prepustil zemljišče pokojnemu D. D. v uporabo. Toženec je namreč sam povedal, da je videl kako odvažajo zemljo in dovažajo kamenje, beton in železje, vendar je bil tiho. Tožnik po nasprotni tožbi tako posegom D. D. ni nasprotoval, saj sta se tako s pokojnim D. D. dogovorila. Tako je mogoče ugotoviti, da v ravnanju pokojnega tudi ni elementa protipravnosti kot enega od elementov za nastanek odškodninske krivdne odgovornosti (člen 131/I OZ). Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno, ta odškodninski zahtevek tudi iz tega razloga zavrnilo.

7.Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke oziroma tožnika po nasprotni tožbi kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tistih na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi obrazloženo sprejelo odločitev o plačilu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. To obrazložitev je napravilo v točki 28. obrazložitve sodbe, v kateri je ugotovilo, da sta obe stranki zahtevali povrnitev pravdnih stroškov. Tožnica v pravdi po združenih zadev ni uspela le z majhnim delom svojega obrestnega zahtevka, v preostalem delu pa je uspela. Zato ji je dolžan toženec na osnovi določila člena 154 ZPP povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da je tožnica zahtevala povrnitev stroškov za zastopanje po pooblaščenki in sodne takse, nato je obrazložilo, da je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po tožbi, toženca upravičena do plačila odvetniških stroškov. Ugotovilo je tudi, da je toženka po nasprotni tožbi plačala takso za pritožbo. Odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu je tako pravilno materialnopravno obrazložena in pritožba tudi v tem delu tako ni utemeljena.

8.Ker tožeča stranka po nasprotni tožbi s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti stroški so utemeljeni v tar. št. 22. Odvetniške tarife in je tožena stranka po nasprotni tožbi upravičena do povrnitve 1.750 točk za odgovor na pritožbo, za prejem odločbe druge stopnje 50 točk, upravičena je do materialnih stroškov 2 % + 1 % nad 1.000 točk, kar vse skupaj znaša 1.844,63 odvetniških točk, ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV pa znašajo priznani pritožbeni stroški tožene stranke po nasprotni tožbi 1.350,26 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka po nasprotni tožbi povrniti toženi stranki po nasprotni tožbi, sicer pa tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1, 352/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.