Jedro

Za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR plačilo zamudnih obresti in ne dela nobenih izjem, kar pomeni, da to določilo velja tudi pri odškodninah za nepremoženjsko škodo.

Nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve pa je vendarle določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, v 189. členu ZOR pa je posebno določilo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Zamudne obresti, ki jih določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZTOM, Ur.l. RS, št. 45/95) so sestavljene iz temeljne obrestne mere (ki omogoča ohranitev realne vrednosti denarja) in iz števila točk, ki ga predstavlja 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Zato se v praksi kaže potreba po določitvi takih zamudnih obresti, ki bi vsebovale le sankcijo za dolžnikovo zamudo, valorizacijo pa bi urejale posebej. Taka ureditev je predvidena v predlogu slovenskega Obligacijskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 600.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe, to je od 4.12.1998, v presežku pa je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu, ko je 28.8.1995 okrog 11.30 ure delal na stroju za rezanje filca in mu je krožni nož poškodoval kazalec levice. V zvezi s poškodbo mu je nastala nepremoženjska škoda, za katero je odgovorno podjetje J., kjer je moral tožnik opravljati delo s povečano nevarnostjo, oziroma tožena stranka, pri kateri je imelo podjetje zavarovano odgovornost. Po ugotovitvi obsega nepremoženjske škode je sodišče določilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 150.000 tolarjev, za strah 50.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000 tolarjev in zaradi skaženosti 100.000 tolarjev. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval višjo odškodnino, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo obresti za čas od vložitve tožbe 11.3.1996 do dneva izdaje prve sodbe dne 4.12.1998. Tožnik, ki se ni strinjal z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnilnemu delu v prvi sodbi, ki je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Revizijo je vložil samo proti zavrnitvi 150.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker meni, da bi bila pravična odškodnina v skupnem znesku 750.000 tolarjev, in proti zavrnitvi obresti za škodo za čas od 11.3.1996 do plačila.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo sodb. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno ovrednotili tožnikove škode, ker nista upoštevali, da je bil ob nesreči star 47 let in da je oviran pri poklicnih in izvenpoklicnih aktivnostih. Povzema ugotovitve sodišč o obsegu te škode in dodatno pojasnjuje tožnikove težave pri opravljanju drobnih opravil. Meni, da je za vse težave pravična odškodnina vsaj 450.000 tolarjev in da pomeni nižja odškodnina objektivno in subjektivno žaljivo omalovaževanje pomena telesne integritete. Glede delne zavrnitve obrestnega zahtevka trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta se sklicevali na pravno nevzdržno in celo protiustavno sodno prakso ter na drugi odstavek 200. člena in 277. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Toda v Republiki Sloveniji sodna praksa ni pravni vir, saj so sodišča pri sojenju vezana le na ustavo in zakon, poleg tega pa sodna praksa iz leta 1987 izvira iz drugačnih pravnoekonomskih razmer v bivši SFRJ, ki je priznavala samo zakonske zamudne obresti in v kateri inflacije ni mogoče primerjati z inflacijo, ki jo imamo v novi državi. Za prevzem sodne prakse bivše SFRJ v SRS in v veljavni zakonodaji ni pravne podlage, zlasti ne v procesu pospešene harmonizacije zakonodaje Republike Slovenije z zakonodajo Evropske Unije, kjer v državah - članicah priznavajo zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila. Tožnik se sklicuje na 2., 14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) ter na 277. in 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določata, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti. Ker oškodovanci v pravdnih postopkih iz objektivnih in subjektivnih razlogov različno dolgo čakajo na prisojo pravične odškodnine za negmotno škodo, niso v enakopravnem položaju glede trajanja postopkov. Sodna praksa, ki ne priznava ustreznih procesnih obresti od vložitve tožbe do plačila, pa nedopustno favorizira odškodninske zavezance, ki jim ni treba plačevati nobenih obresti za uporaba kapitala zaradi nepravočasne izpolnitve odškodninske obveznosti; po drugi strani pa zanemarja dejstvo, da se po letu 1991 zaostruje konkurenčni boj na trgu delovne sile in je človekova integriteta postala še večja osebna in družbena vrednota, telesno prizadet človek pa je izpostavljen večji stopnji socialne in materialne ogroženosti. Tožnik meni, da so oškodovanci v okoliščinah sedaj veljavne sodne prakse kar dvakrat prikrajšani: zaradi obresti in zaradi zniževanja odškodnin za negmotno škodo v zadnjem času.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o denarni odškodnini za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR, saj sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine. Ko sta določali odškodnino za škodo, ki jo je tožnik zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti že trpel, in za tisto škodo, ki bo povzročala posledice v njegovi duševnosti v bodoče, sta upoštevali dejstvo, da je bil 4 tedne med zdravljenjem zaradi zavoja in opornice, ki jo je po operaciji nosil na levi roki, manj življenjsko aktiven, toda kasneje se je njegovo zdravstveno stanje popravilo. Na rekonstruiranem vršičku prsta bo sicer imel senzibilitetne motnje, toda njegova funkcionalnost bo le malo zmanjšana. Čeprav je tožnik v aktivnem življenjskem obdobju in se bodo nevšečnosti odražale tudi pri delu, je glede na majhno zmanjšanje življenjske aktivnosti pričakovati, da bo tožnik objektivno trpel le blage duševne bolečine, za kar je prisojena odškodnina v znesku 300.000 tolarjev primerna.

V zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo obresti od vložitve tožbe dalje je treba ugotoviti, da ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode in da to velja za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo. Če so oškodovančeve telesne ali duševne bolečine ali strah tolikšni, da opravičujejo denarno odškodnino, potem gre tudi pri odškodnini za nepremoženjsko škodo za denarno terjatev. Za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR plačilo zamudnih obresti in ne dela nobenih izjem, kar pomeni, da to določilo velja tudi pri odškodninah za nepremoženjsko škodo.

Nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve pa je vendarle določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, v 189. členu ZOR pa je posebno določilo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar je tudi razumljivo, saj sodišče lahko le tedaj določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride pri določanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino.

Problem v zvezi z obrestmi se kaže v tem, da zamudne obresti določa poseben zakon, ki vsebuje večplastno funkcijo obresti, saj poleg sankcije za dolžnikovo zamudo, prevzema tudi valorizacijsko funkcijo. Zamudne obresti, ki jih določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZTOM, Ur.l. RS, št. 45/95) so namreč sestavljene iz temeljne obrestne mere (ki omogoča ohranitev realne vrednosti denarja) in iz števila točk, ki ga predstavlja 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Zato se v praksi kaže potreba po določitvi takih zamudnih obresti, ki bi vsebovale le sankcijo za dolžnikovo zamudo, valorizacijo pa bi urejale posebej. Taka ureditev je predvidena v predlogu slovenskega Obligacijskega zakona, katerega sprejem je skoraj deset let po osamosvojitvi Slovenije že nujen.

V zvezi z revizijskimi razlogi o tem, da sodna praksa ni pravni vir, se je mogoče strinjati samo s trditvijo, da sodna praksa ni formalni pravni vir. Kljub temu pa sodna praksa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo (108. do 111. člen Zakona o sodiščih, ZS, Ur.l. RS, št. 19/94 do 28/2000), skrbi za pravno varnost državljanov in njihovo enakost pred sodišči. V konkretnem primeru je od leta 1991 dalje izoblikovana enotna sodna praksa, po kateri se priznavajo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. V Republiki Sloveniji je bila leta 1991 še visoka inflacija in zakonodajalec, ki je z zakonom urejal obrestno mero zamudnih obresti, je večkrat spreminjal višino zamudnih obresti. Ker doslej še ni jasno ločil njihove valorizacijske funkcije in funkcije, s katero sili k izpolnitvi dolžnika, ki je v zamudi, se sodna praksa, ki temelji na ustavi in zakonu, še ni spremenila. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev med seboj, kar je hujše od različnega obravnavanja različnih kategorij upnikov in dolžnikov.

Ker torej revizijski razlogi v zvezi s prisojeno denarno odškodnino niso utemeljeni, razlogom v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti pa ni mogoče ugoditi brez posega v ustaljeno in enotno sodno prakso, revizija ni utemeljena. Zato jo je sodišče, ki ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo kot neutemeljeno. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.