Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je utemeljen, ker v času sklenitve (druge) pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitih razlogov za sklenitev, saj obseg tožnikovega dela ni bil le začasno povečan, prav tako njegovo delo ni bilo potrebno le za čas uvajanja novih programov, nove tehnologije ali drugih tehnoloških izboljšav v delovnem procesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 30. 9. 2008, ampak je sklenjeno za nedoločen čas (točka 1 izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo. Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 703,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo (točka 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne, ali podrejeno, naj sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo in razlogi sodbe, ki jih sodišče navaja kot razloge za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi za obdobje, ki ga obsega prva pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je sklenil tožnik s toženo stranko v letu 2006. Tožeča stranka te pogodbe ne izpodbija. To pomeni, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas omejiti na tožbeni zahtevek tožeče stranke, to je od 1. 10. 2007 dalje. Ker pa je razloge ugotavljalo tudi za leto 2006, je storilo bistveno kršitev določb postopka, ko se je odločilo mimo tožbenega zahtevka. V tem delu se izrek sodbe ne more preizkusiti z obrazložitvijo, saj se izrek nanaša le na obstoj delovnega razmerja po 30. 9. 2008, medtem ko je obrazložitev svoje odločitve, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, sodišče oprlo na ugotavljanje dejstev in razlogov, ki se nanašajo na leto 2006. Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora namreč obstajati ob njeni sklenitvi. To pomeni, da bi moralo sodišče glede na postavljeni tožbeni zahtevek ugotavljati razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izključno za obdobje 1. 10. 2007, ne pa glede sklenitve predhodne pogodbe. Bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke 399. člena ZPP (pravilno 15. točka 339. člena ZPP) pa vidi tožena stranka v tem, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbe prič Š.M., I.D. in D.S.. Pri tem je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotavljalo dejansko stanje za leto 2006, ko je tožeča stranka sklenila prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav s tožbenim zahtevkom izpodbija zadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to je v letu 2007. Navedene priče so v bistvenem potrdile stališče tožene stranke, tako glede razlogov, zaradi katerih sta bili s tožnikom sklenjeni obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas, kot glede vrste in narave njegovega dela ter razlogov, zakaj je potreba po njegovem delu s potekom druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehala.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno presojo in odločitev sodišča prve stopnje. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka sklenila s tožnikom dve po vsebini enaki pogodbi o zaposlitvi za določen čas, za delovno mesto medijskega tehnika II in sicer s prvo pogodbo (A2) za obdobje 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 in z drugo (B6) za obdobje 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007. Obakrat je bila kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedena potreba po večji količini obdelovanja fotografij.

Tožeča stranka je že v tožbenih navedbah in tudi kasneje v postopku uveljavljala, da niti pri prvi (dne 28. 9. 2006) niti pri drugi pogodbi (dne 21. 9. 2007) niso obstajali zakoniti razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v tožbi pa je svoj tožbeni zahtevek opredelila s tožbenim predlogom na ugotovitev, da obstaja med pravdnima strankama delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in sicer od 1. 10. 2007 dalje, da torej ni prenehalo s potekom druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je 30. 9. 2008, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in nadalje z zahtevkom na reintegracijo in reparacijo.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka, ko se je ukvarjalo z ugotavljanjem razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v obdobju, ki ga zajema prva navedena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Prav tako ni utemeljeno stališče, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, kot izhajajo iz obrazložitve, navedeni so razlogi glede odločilnih dejstev, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v zvezi z izvedenimi dokazi in med samimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. V zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom je v dokaznem postopku ugotavljalo zakonitost razlogov, ki jih je navajala tožena stranka v zvezi z zaposlitvijo tožnika za določen čas.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) določa v svojem 52. členu, v katerih primerih je mogoče zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot izjemo od pravila, da se sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bilo mogoče razlog, ki ga je tožena stranka navedla v obeh pogodbah o zaposlitvi za določen čas, opredeliti kot razlog bodisi iz 3. alineje, bodisi iz 11. alineje 1. odstavka 52. člena ZDR.

Po 54. členu ZDR se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da tudi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi dne 21. 9. 2007 ni bilo zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj obseg tožnikovega dela ni bil le začasno povečan, prav tako njegovo delo ni bilo potrebno le za čas uvajanja novih programov, nove tehnologije ali drugih tehnoloških izboljšav v delovnem procesu. Glede na tako ugotovitev je v skladu s tožbenim zahtevkom ugotovilo nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 kot izhaja tudi iz obrazložitve, v izreku izpodbijane sodbe pa tudi pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2008, saj je bilo sklenjeno za nedoločen čas. V obrazložitvi se sicer res omenja prvonavedena pogodba o zaposlitvi za določen čas, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka oz. da izpodbijane sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Neutemeljena je tudi pritožba ko uveljavlja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v bistvenem pravilno povzelo tako izpoved tožnika kot zakonite zastopnice tožene stranke ter prič I.D., D.S. ter Š.M. (v delu obrazložitve na strani 28 spodaj pomotoma naveden kot Š.Š.), v zvezi s predloženimi listinskimi dokazili. Glede na izvedene dokaze je tudi pravilno opozorilo, ob ugotovitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka, da bi šlo v zvezi z zatrjevanjem tožene stranke glede racionalizacije delovnega procesa ter razporeditvijo dela pri obdelovanju fotografij, ki ga je opravljal tožnik na preostale medijske tehnike, za zakoniti razlog iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, to je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi prenehanja potreb po določenem delu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato krije v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sama svoje stroške odgovora.