Jedro

Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je v okviru prodaje na javni dražbi odgovornost za napake že na podlagi zakona izključena (156. člen ZPPSL v zvezi z 467. členom OZ), pa to ne pomeni, da je s tem izključena možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega senata ali stečajnega upravitelja zaradi prekoračitve pravno dopustne meje ali zlorabe takšne prodaje. Po naravi stvari namreč ne more biti smisel določbe o izključitvi jamčevanja za napake v primeru prodaje v stečajnem postopku (tudi) v pravnem varstvu (zatrjevane) zlorabe postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem se je nanašala na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji pravne osebe. Tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice (zoper zavrnilni in stroškovni del odločbe sodišča prve stopnje) ter potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo III Ips 77/2014-4 z dne 9. 12. 2015 revizijo tožnice zavrnilo.

4. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnice z odločbo Up-182/16-30 z dne 17. 12. 2020 sodbo Vrhovnega sodišča z dne 9. 12. 2015 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. 6. Tožnica v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se ugodi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka s stroškovno posledico.

7. Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje spregledalo njene večkrat izpostavljene navedbe, da je temelj odškodninskega zahtevka protipravno ravnanje sodišča in njegovih organov, ter se je ukvarjalo zgolj z dejstvom, da je bil stečajni dolžnik kupljen na javni dražbi, in dejstvom, da je bila v prodajno pogodbo vključena klavzula o kupčevi odpovedi zahtevkom. Poudarja, kaj je v predhodnem postopku očitala stečajnemu senatu in stečajnemu upravitelju, ter pojasnjuje, da iz tega izhaja utemeljenost njenega odškodninskega zahtevka na podlagi 26. člena URS in splošnih pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti.

8. Revizija je bila vročena tožencema. Drugi toženec v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

9. Tožnica je vložila še dve vlogi, in sicer 20. 2. 2015 in 10. 3. 2021, ki pa ju Vrhovno sodišče, ker sta bili vloženi po izteku revizijskega roka 30 dni, ni upoštevalo.

**Dejanski okvir spora**

10. V revizijskem postopku je ostal sporen še odškodninski zahtevek tožnice zoper državo in stečajnega upravitelja, za povrnitev škode, ki naj bi tožnici nastala kot posledica plačila previsoke kupnine za stečajnega dolžnika, ki je bil prodan kot pravna oseba. Plačilo naj bi bilo previsoko, ker naj bi se kasneje izkazalo, da stečajni dolžnik ni bil lastnik nepremičnin, ki so bile v Pogodbi o prodaji pravne osebe z dne 15. 2. 2008 (v nadaljevanju Pogodbi) navedene med premoženjem stečajnega dolžnika.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: – na predlog stečajnega upravitelja (drugega toženca) je stečajni senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom St 28/2002 z dne 10. 1. 2008 odredil prodajo stečajnega dolžnika A. d. o. o. (kot pravne osebe); – na podlagi izvedene javne dražbe sta A. d. o. o. - v stečaju (za njo kot stečajni upravitelj drugi toženec) in tožnica kot kupka sklenili Pogodbo; – v Pogodbi je bila kupnina določena na 4,169.000,00 EUR, pri čemer so bile kot premoženje navedene tudi različne nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 804, k. o. ..., skupaj v ocenjeni vrednosti 2,485.738,80 EUR; – v času odločanja stečajnega senata in oprave javne dražbe v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah stečajni dolžnik ni bil vpisan ko lastnik, pri čemer pa je bila tožnica že pred javno dražbo seznanjena s statusom nepremičnin (pri katerih je bila glede lastninskega statusa vknjižena „družbena lastnina v splošni rabi in v upravi“ A. p. o.).

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Nepravilnosti v postopku prodaje se primarno uveljavlja s tožbo za neveljavnost Pogodbe.1 Ker pa se tožnica zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe ni pritožila, je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Zato je revizijski preizkus omejen na odločitev sodišč druge in prve stopnje glede zavrnitve odškodninskega zahtevka.

13. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica že pred javno dražbo seznanjena s pravnim statusom nepremičnin, zaključilo, da tožnica ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti tožene stranke. Dodalo je, da v primeru neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, ki predstavlja nevarnost, da ga tudi v bodoče ne bo mogoče urediti, odgovornost za stvarne napake kupec pri prodaji na podlagi javne dražbe v okviru stečajnega postopka ne bo mogel uveljavljati od nikogar.

14. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je v okviru prodaje na javni dražbi odgovornost za napake že na podlagi zakona izključena (156. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) v zvezi z 467. členom OZ),2 pa to ne pomeni, da je s tem izključena možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega senata ali stečajnega upravitelja zaradi prekoračitve pravno dopustne meje ali zlorabe takšne prodaje.3 Po naravi stvari namreč ne more biti smisel določbe o izključitvi jamčevanja za napake v primeru prodaje v stečajnem postopku (tudi) v pravnem varstvu (zatrjevane) zlorabe postopka. Posledično je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno štelo, da iz 156. člena ZPPSL v zvezi z 467. členom OZ izhaja tudi izključitev odgovornosti stečajnega senata in stečajnega upravitelja v primeru uveljavljane kršitve iz 26. člena URS.4

15. Po prvem odstavku 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ, ki velja za drugega toženca,5 pa je, kdor povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

16. Revidentka je v reviziji glede tega izpostavila svoje v predhodnem postopku podane navedbe, da je bila pri spornih nepremičninah vknjižena „družbena lastnina v splošni rabi in upravi A. p. o.“ in da naj bi drugi toženec pooblaščenca tožnice po njegovi ugotovitvi, da stečajni dolžnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, preslepil, da je, saj naj bi stečajni senat sicer ne odredil prodaje nepremičnin. Izpostavila je tudi navedbe o neuspešnem poskusu drugega toženca, da bi dosegel vknjižbo lastninske pravice stečajnega dolžnika na teh nepremičninah. Po njenih navedbah naj bi stečajni upravitelj (drugi toženec) po prejemu sklepa zemljiškoknjižnega sodišča, da je možno vknjižbo lastninske pravice izposlovati tako, da se zemljiški knjigi predloži listino oziroma odločbo o izvzetju nepremičnin iz javnega dobra, predlog umaknil, preden bi sklep o zavrnitvi vpisa postal pravnomočen in bi bilo možno iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za te nepremičnine ugotoviti, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnjen. Kot motiv za očitano namerno ravnanje drugega toženca je navajala višjo nagrado. Sklicevala pa se je tudi na zamolčanje dejstva stečajnemu senatu (s strani stečajnega upravitelja), da so sporne nepremičnine javno dobro in da kot take niso del stečajne mase (kar naj bi stečajni upravitelj vedel že pred javno dražbo).

17. Upoštevajoč stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-182/16-30 z dne 17. 12. 2020 revidentka glede na poprej povzeto utemeljeno opozarja, da je izostala presoja pritožbenega sodišča o predpostavkah odškodninske odgovornosti drugega toženca po prvem odstavku 131. člena OZ, ko naj bi tožnica v nakup nepremičnin z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem privolila zaradi zagotovila drugega toženca, ki se je skliceval na pravnomočni sklep sodišča o prodaji (ki je kot del premoženja stečajnega dolžnika upošteval tudi sporne parcele), in njegova presoja, ali vloga stečajnega upravitelja v predmetnem stečajnem postopku utemelji odgovornost države po 26. členu URS.

18. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je ostalo dejansko stanje (tako pred sodiščem druge kot prve stopnje) nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker zaradi napačne pravne kvalifikacije spora niso bila ugotovljena (vsa) dejstva, pomembna za odločitev o uveljavljani odškodninski odgovornosti, se Vrhovno sodišče ni vsebinsko opredeljevalo do pomena očitanih protipravnih ravnanj stečajnega upravitelja, temveč je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Napotki za nadaljnje delo so razvidni že iz predmetne obrazložitve, zadevajo pa presojo morebitne odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja (kot nosilca javnih pooblastil) v luči domnevne protipravnosti njegovega ravnanja (zaradi zatrjevane preslepitve in zlorabe stečajnega postopka) ter presojo morebitne odškodninske odgovornosti države za njegovo domnevno protipravno ravnanje.

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

**Stroški postopka**

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Sodba VSRS III Ips 157/1998 z dne 25. 8. 1999; glej tudi načelno pravno mnenje VSRS, občna seja VSS z dne 18. in 19. 6. 1996. 2 Prim. sodbo VSRS III Ips 87/2000 z dne 14. 9. 2000. 3 Prim. sklep VSRS III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014. 4 Vrhovno sodišče opozarja na še en vidik zadeve, ki pripelje do istega rezultata. Določbi 156. člena ZPPSL in 467. člena OZ izključujeta odgovornost stečajnega dolžnika za stvarne napake (gl. N. Plavšak in S. Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 578). Stečajni dolžnik namreč v razmerju do kupca nastopa kot druga pogodbena stranka. To pa za stečajnega upravitelja in stečajni senat ne velja. 5 Ker tožnica ni nastopala kot udeleženka stečajnega postopka, pač pa kot pogodbena stranka stečajnega dolžnika, ji drugi toženec ne odgovarja po drugem odstavku 80. člena ZPPSL, pač pa po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, torej po prvem odstavku 131. člena OZ.