Jedro

Pripadniku Slovenske vojske je tudi za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki), ki pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik tudi v tem obdobju nahaja v Sloveniji (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Ob takem načinu določanja plač ni mogoče govoriti o tem, da Uredba kakorkoli posega v plačo, ki gre pripadniku v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami za čas dela v Sloveniji. Ta plača ostaja nespremenjena skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki in Uredba v to plačo ne posega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil napoten na opravljanje vojaške službe v tujino za čas od 14. 8. 2008 do 28. 2. 2009. S posebno odločbo mu je bila za navedeno obdobje določena plača in dodatki. Tožnik se z odločitvijo glede pravice do dodatkov in njihovo višino ni strinjal. 2. Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je bila tožena stranka v navedenem obdobju dolžna izplačevati tudi dodatek za stalnost, dodatek za omejitev pravice do stavke in dodatek za magisterij. Presodilo je, da tožniku pripadajo le dodatki, ki jih ureja Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, 67/2008 in nasl. – v nadaljevanju Uredba).

3. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da ne gre za pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da podzakonski predpis zmanjšuje obseg zakonsko določenih pravic. Zakon o obrambi (v nadaljevanju ZObr) kot lex specialis izključuje uporabo tistih dodatkov, ki veljajo za opravljanje vojaške službe v Sloveniji, s tem ko višino plače in dodatkov veže na uporabo posebne Uredbe. S tem izključuje dodatke, ki niso zajeti v Uredbi.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 42/2013 z dne 21. 5. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pripadnik Slovenske vojske upravičen do dodatka za stalnost, dodatka zaradi omejitve pravice do stavke in dodatka za magisterij v času, ko opravlja vojaško službo v tujini.

5. Tožnik je vložil revizijo, v kateri navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da Uredba ne zmanjšuje obsega zakonsko določenih pravic in je svojo odločitev oprlo na nezakonit podzakonski predpis. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je dodatek za magisterij natančneje urejen v Kolektivni pogodbi za javni sektor, ki jo je tožena stranka dolžna spoštovati in je ni dopustno enostransko spreminjati s sklepi oziroma uredbami. Določba 98.c člena ZObr Vladi ne daje pooblastila, da omeji pravice, ki jih pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske daje ZObr, temveč zgolj, da jih natančneje uredi. Pripadniki Slovenske vojske so tudi v času, ko so napoteni v tujino, zaposleni pri toženi stranki. Sporni dodatki so bili tožniku obračunani v dohodnini, ne pa izplačani. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Williams proti British Airways.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne. Neutemeljeno se tožnik sklicuje na sodbo SES C-155/10, ker ne gre za identičen primer, sodišče pa v tej zadevi tudi ni zavzelo stališča, kot ga navaja tožnik. Navaja še, da do dodatka za omejitev pravice do stavke tožnik ni upravičen tudi zato, ker se ta dodatek po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) od 1. 8. 2008 ne izplačuje več.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 98.c člena ZObr pripada pripadniku Slovenske vojske, za čas opravljanja vojaške službe v tujini, plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada. Vlada je to storila z Uredbo, torej aktom, za katerega je imela izrecno pooblastilo v zakonu in s katerim na podlagi 21. člena Zakona o vladi lahko podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu določena razmerja, v skladu z namenom in s kriteriji zakona.

9. Uredba je glede dodatkov popolnoma jasna. Pripadniku se v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, ki so določeni z Uredbo (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Taka določba je logična posledica drugačnega načina določanja plač pripadnikov Slovenske vojske za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost doma (v Sloveniji), in za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost v tujini. Zato je v izhodišču napačno stališče tožnika, da bi mu poleg (višje) plače in dodatkov za čas dela v tujini, pripadali še določeni prejemki in dodatki, ki mu gredo za čas, ko dela v Sloveniji. Dosledna izpeljava takega stališča bi lahko pomenila le, da gre tožniku tudi za čas dela v tujini enaka plača, kot za delo v Sloveniji.

10. Pripadniku Slovenske vojske je tudi za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki), ki pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik tudi v tem obdobju nahaja v Sloveniji (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Ob takem načinu določanja plač ni mogoče govoriti o tem, da Uredba kakorkoli posega v plačo, ki gre pripadniku v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami za čas dela v Sloveniji. Ta plača ostaja nespremenjena skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki in Uredba v to plačo ne posega.

11. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da stališč SES iz sodbe Williams in drugi proti British Airways (C-155/10) ni mogoče upoštevati kot podlage za drugačno odločitev. Že zato, ker gre za povsem drugo dejansko stanje: za vprašanje nadomestila za čas letnega dopusta in ne za vprašanje plače napotenega delavca. Utemeljeno je tudi opozorilo tožene stranke, da tožnik do (posebnega) dodatka za omejitev pravice do stavke v nobenem primeru ne bi bil upravičen. Ob prevedbi plač po ZSPJS je bil ta dodatek kot tak ukinjen (52. člen ZSPJS), tozadevne omejitve pa so se upoštevale pri določanju osnovne plače tožnika po prevedbi (49.b člen ZSPJS).

12. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.