Jedro

Delavec je upravičen do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, ne da bi bil dolžan predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu.

Tožnik (vojak) ni upravičen do dodatkov za stalnost, omejitev pravice do stavke in magisterij za čas, ko je napoten na opravljanje vojaške službe v tujino. Skladno s določbo prvega odstavka 98.c člena ZObr, pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Vtoževanih dodatkov (za stalnost, zaradi omejitev pravice do stavke in magisterij) Uredba ne predpisuje, zato tožnik do njih ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka, v zvezi z II. točko izreka tako, da se tožeči stranki za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9. 2008 v celoti prizna položajni dodatek v višini 500,00 EUR mesečno za delo na formacijski dolžnosti načelnika odseka za zveze in tehnologijo, tožena stranka pa je dolžna od tako določenega dodatka obračunati ter odvesti davek in prispevke, in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni pod izvršbo, - izpodbijani del sklepa delno razveljavi v II. točki izreka glede zavrženja tožbe za priznanje položajnega dodatka za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 v višini 500,00 EUR, - izpodbijani del sklepa v III. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 820,57 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe ter v nerazveljavljeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 77,62 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo delno nezakonitost odločbe A št. ... z dne 27. 8. 2008 in navedeno odločbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki določilo dodatek za nevarne naloge, namesto v višini 500,00 EUR, v višini 750,00 EUR (točka I izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači z dodatki in sicer v višini razlike dodatka za nevarne naloge med 500,00 EUR in 750,00 EUR mesečno za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9. 2008, ter v višini razlike položajnega dodatka med 300,00 EUR in 500,00 EUR za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009, ter od tako obračunanega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne razlike od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku osem dni pod izvršbo (točka II. izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek in sicer: - za ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. ... z dne 27. 8. 2008 (razen v ugodenem delu iz I. točke izreka sodbe ter zavrženem delu tožbe iz II. točke sklepa) in za spremembo v III. točki izreka sodbe tako, da se tožeči stranki za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9.2008 določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR ter da se ji za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 priznajo še dodatni dodatki in sicer dodatek za stalnost v višini 33% od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek za omejitve pravice do stavke v višini 0,1 količnika osnovne plače in dodatek za magisterij v znesku 70,00 EUR mesečno; - za obračun in izplačilo razlike v plači za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 v višini razlike dodatka za nevarne naloge med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno, za obračun in izplačilo položajnega dodatka za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 do višine 300,00 EUR, ter za obračun in izplačilo dodatka za stalnost v višini 33% od osnovne plače, dodatka za omejitev pravice v višini 0,1 količnika od osnovne plače in dodatka za magisterij v višini 70,00 EUR mesečno, za obračun in odvedbo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, in - za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečne razlike že od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za stalnost v razliki med višino 0,33% in 0,5% od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let ter za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo v razliki med višino 0,33% in 0,5% od osnovne plače za vsako leto delovne dobe (točka I izreka sklepa). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. ... z dne 27. 8. 2008 ter za spremembo v III. točki izreka (sodbe) tako, da se tožeči stranki za čas od 8. 9. 2008 do 7. 3. 2009 določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, ter da se tožeči stranki za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 prizna položajni dodatek v višini 500,00 EUR (točka II izreka sklepa). Vsaka stranka je dolžna po odločitvi sodišča prve stopnje sama kriti svoje stroške postopka (točka III izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sodbe, to je točko III izreka sodbe ter zoper odločitev o zavrženju tožbe v točki II izreka sklepa in odločitev o stroških postopka v točki III izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške tega postopka na prvi in drugi stopnji, v osmih dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo oziroma podredno, da sodbo (in sklep) v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka na prvi in drugi stopnji pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek v delu za priznanje dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9. 2008, kot tudi v delu za obračun in izplačilo razlike v plači v višini razlike dodatka za nevarne naloge med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki dodatek za nevarne naloge zgolj v višini 750,00 EUR in ne v višini 1.000,00 EUR, kot ji je na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzeti v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba), dejansko pripada. Svojo odločitev je nepravilno oprlo na dejstvo, da tožeča stranka ni dejansko izvajala nalog nadzora množic, temveč da ji je bila naloga nadzora množic zgolj odrejena.

Po stališču sodišča prve stopnje za upravičenost do dodatka ne zadošča zgolj priprava za te naloge, temveč le dejansko izvajanje, kar pa ne drži. V tem primeru ne bi bili pripadniki upravičeni niti do dodatka v višini 500,00 EUR oziroma 750,00 EUR, dokler dejansko ne bi izvajali ustreznih nalog in bi morala biti za vsako posamezno nalogo izdana svoja odločba. Dodatki se izplačujejo že za samo odreditev določenih nalog in pripravljenost na njihovo izvajanje, torej kot plačilo za riziko pripadnikom, ne pa za dejansko izvajanje teh nalog. Bojna skupina, katere del je tožnik, se je za izvajanje naloge nadzora množic usposabljala v Sloveniji, Nemčiji in na Kosovem. Hkrati je bila razdeljena tudi ustrezna oprema za nadzor množic. Pripadniki so bili na opravljanje naloge dejansko poslani, imeli so potrebno opremo, ves čas so morali biti v pripravljenosti za delovanje, predvsem pa je bila naloga nadzora množic opredeljena tudi v ukazu za delovanje, po katerem je tožeča stranka skupaj s svojo enoto delovala. Glede na navedeno bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki ob odhodu na misijo priznati tudi dodatek za nadzor množic, česar pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje in izplačilo dodatkov za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij z obrazložitvijo, da teh dodatkov Uredba ne predpisuje, zaradi česar jih tožena stranka tožeči stranki upravičeno ni določila in izplačevala. Drži sicer, da teh vtoževanih dodatkov Uredba ne predpisuje, a je prvostopno sodišče spregledalo in ni upoštevalo dejstva, da uredba s tako vsebino pripadnikom SV jemlje pravice, ki jih dajejo drugi zakoni in sicer ZObr, ZSPJS, ZDR, kot tudi kolektivna pogodba KPJS.

V predmetni uredbi torej ni upoštevano načelo, da zakon določa minimum pravic, podzakonski akt, torej uredba, pa sme dopolnjevati zakonsko normo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno in da ne uvaja novih obveznosti, predvsem pa ne sme zoževati pravic, ki jih delavcem zagotavljajo zakoni ali kolektivna pogodba. Skladno s prvim odstavkom 21. člena Zakona o Vladi RS (ZVRS) lahko vlada z Uredbo zgolj podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali drugem aktu določena razmerja v skladu z namenom in kriteriji zakona oziroma drugega predpisa, česar pa vlada pri izdaji Uredbe ni upoštevala in je ravnala v nasprotju z zakonom. Ker je sodišče vezano le na ustavo in zakon, predvsem pa je samo pristojno za ugotovitev, da gre za nezakonit predpis, tega predpisa ne bi smelo uporabiti. Poudarja, da se pripadnikom v tujini dohodnina obračunava tudi od omenjenih dodatkov kljub temu, da jim dejansko niso plačani. Tako se pripadnikom, ki so v tujini prejemali enako plačo, dohodnina obračunava drugače v Sloveniji. Zato so neutemeljeno in neenako obravnavani, zaradi česar je glede tega kršeno načelo enakosti.

Opozarja tudi na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2010, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da so pripadniki Slovenske vojske upravičeni do izplačila nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka ne glede na to, da Uredba tega nadomestila ne predvideva. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede položajnega dodatka, saj je tožeči stranki v nasprotju z že izdano odločbo št. ... dne 25. 11. 2008 priznalo zgolj razliko v plači v višini razlike položajnega dodatka med 300,00 EUR in 500,00 EUR, in ne celotnega položajnega dodatka v znesku 500,00 EUR, poleg že izplačanega, v znesku 300,00 EUR. Sodišče nepravilno povzema 11. člen Uredbe, po katerem pripadniku pripada položajni dodatek bodisi po 1. alinei ali pa po 2. alinei prvega odstavka, in ne obeh hkrati, ker Uredba ne razlikuje med delom v mednarodnem in nacionalnem delu misije. Iz 11. člena Uredbe jasno izhaja, da je en položajni dodatek namenjen načelnikom, drugi pa namestnikom načelnikov. Predvsem pa ni nikjer navedeno, da naj bi pripadnikom pripadal zgolj eden od navedenih položajnih dodatkov v primeru, ko opravljajo dvojno dolžnost, tako kot je to počela tožeča stranka. Poudarja, da ni bila načelnik in nato namestnik samemu sebi, temveč je dolžnost načelnika odseka opravljala v slovenskem kontingentu, dolžnost namestnika načelnika pa v mednarodnem delu misije, kar so potrdile tudi v postopku na prvi stopnji zaslišane priče. V nasprotju z zakonom je tožniku odvzelo dodatek, ki mu ga je tožena stranka priznala z odločbo z dne 25. 11. 2008, in ga na tej pravni podlagi tudi izplačevala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka poleg nalog namestnika načelnika mednarodnega dela misije dejansko opravljala tudi naloge načelnika odseka. Zato je upravičena do položajnega dodatka za načelnika odseka v znesku 500,00 EUR, oziroma do obeh položajnih dodatkov v skupnem znesku 800,00 EUR. Sodba je torej nezakonita v tem delu, ko toženi stranki nalaga izplačilo zgolj 200,00 EUR razlike, in ne v celoti vtoževanih 500,00 EUR položajnega dodatka za načelnika odseka. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka na priznanje položajnega dodatka v višini 500,00 EUR z obrazložitvijo, da tožeča stranka zoper odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 ni sprožila postopka pravnega varstva. Ta odločba se je namreč nanašala zgolj na položajni dodatek v višini 300,00 EUR za namestnika načelnika mednarodnega dela, za kar se je šele naknadno na sami misiji ugotovilo, da tožeča stranka dejansko izvaja tudi to dolžnost. Ni pa se nanašala na položajni dodatek v višini 500,00 EUR, ki ga Uredba določa za načelnika odseka, za kar je bila tožeča stranka na misijo napotena, in ker je z ugovorom zoper odločbo z dne 27. 8. 2008 zahtevala ter je to delo tudi dejansko izvajala. Pravno varstvo zoper odločbo z dne 25. 11. 2008, ki se je nanašala izključno na položajni dodatek za dolžnost namestnika načelnika, ni procesna predpostavka za sodno varstvo glede priznanja in izplačila položajnega dodatka v višini 500,00 EUR za načelnika. Tožeča stranka zoper to odločbo ni vložila ugovora niti kasnejšega sodnega varstva, saj ji je bil z njo položajni dodatek za namestnika načelnika priznan in izplačan skladno z zakonom ter dejansko opravljenimi deli.

Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbe postopka, ker je izdalo sodbo z izrekom, ki je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe z dne 27. 8. 2008, je namreč v I. točki izreka sodbe delno ugodilo, nato pa v I. točki sklepa isti del tožbenega zahtevka v celoti zavrglo. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za zavrženje tožbe v delu zahtevka, ki se nanaša na spremembo 3. točke izreka odločbe z dne 27. 8. 2008 tako, da se tožeči stranki za čas od 8. 9. 2008 do 7. 3. 2009 določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, ter da se tožeči stranki za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 prizna položajni dodatek v višini 500,00 EUR. Tožeča stranka je namreč zoper odločbo z dne 27. 8. 2008 pravočasno vložilo ugovor in na to tudi pravočasno uveljavljala sodno varstvo, kot je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, zato za zavrženje kateregakoli dela zahtevka, ki se nanaša na to odločbo, ni pravne podlage. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma, glede priznanja položajnega dodatka, v tej posledici pa tudi glede odločitve o stroških postopka, pa je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev.

K odločitvi o zavrženju tožbe: Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami in dopolnitvami; ZObr) v drugem odstavku 100.a člena (uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. Če skladno z določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbe v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odločbe A št. ... z dne 27. 8. 2008 ter za spremembo v III. točki izreka (sodbe) tako, da se tožeči stranki za čas od 8. 9. 2008 do 7. 3. 2009 določi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, ter da se tožeči stranki za čas od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 prizna položajni dodatek v višini 500,00 EUR (točka II izreka sklepa). Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Ta procesna predpostavka izhaja iz določbe tretjega odstavka 100a. ZObr. Takšen postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na prvi odstavek 88. člena ZObr predviden tudi v 24., 25. oz. 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki predhodni postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Tožnik je zoper odločbo z dne 27. 8. 2008 vložil ugovor ter pravočasno uveljavljal sodno varstvo. Ker pa je tožena stranka naknadno dne 13. 10. 2008 izdala odločbo št. ... (A5), s katero je delno spremenila odločbo z dne 27. 8. 2008 tako, da se od 8. 9. 2008 v 3. točki izreka besedilo „dodatek za nevarne naloge 500 EUR“ nadomesti z besedilom „dodatek za nevarne naloge 750 EUR“, tožnik pa zoper to odločbo ni ugovarjal, prav tako tudi ne zoper odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 (B8), s katero je bila spremenjena odločba z dne 27. 8. 2008 tako, da je bil tožniku priznan položajni dodatek v višini 300,00 EUR, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da v tem delu sodno varstvo ni dopustno.

Takšna odločitev bi bila sicer pravilna, če sodišče prve stopnje ne bi presojalo tega dela tožbenega zahtevka tudi glede na zatrjevano dejansko opravljanje dela, glede katerega pa predhodno varstvo pravic ni procesna predpostavka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičen do položajnega dodatka za načelnika slovenskega odseka v višini 500,00 EUR, ker je to delo dejansko opravljal, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe v obsegu navedenega zahtevka, saj glede tega predhodno sodno varstvo ni bilo nujno. Pri tem pa ni posegalo v odločitev o zavrženju tožbe v delu, oziroma je pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na priznanje dodatka za nevarne naloge, saj tožnik tega dela dejansko ni opravljal, zavrženje pa je utemeljeno s tem, da zoper odločbo z dne 13. 11. 2008 ni ugovarjal. Če bi sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in zavrženje razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo, bi v nasprotju z 359. členom ZPP odločilo v škodo tožnika, ki se je edini pritožil. Sodišče druge stopnje v skladu s citirano določbo ne sme spremeniti sodbe (ali sklepa) v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Zato tudi ni podano nasprotje v izreku sodbe in sklepa, ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku v točki I in II izreka sodbe, hkrati pa delno zavrglo tožbo v točki II izreka sklepa.

K odločitvi o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka: Sodišče je odločitev, da tožnik ni upravičen do dodatkov za stalnost, omejitev pravice do stavke in magisterij za čas, ko je napoten na opravljanje vojaške službe v tujini, oprlo na določbo prvega odstavka 98.c člena ZObr, ki določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Na podlagi določbe 98.c člena ZObr je Vlada RS sprejela Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/08, 98/10 in 41/12; v nadaljevanju: Uredba). Uredba ureja način določanja plače, dodatke k plači, vrste povračil in nadomestil pripadnikov Slovenske vojske, ki opravljajo obveznosti, prevzete v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami izven države v operacijah, misijah in v drugih oblikah odzivanja države na krize, pri zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, humanitarni pomoči, evakuaciji slovenskih državljanov in pri izvajanju drugih nalog med opravljanjem vojaške službe oziroma službe izven države (v nadaljnjem besedilu: pripadniki v operacijah kriznega odzivanja ali pripadniki v OKO).

Po določbi prvega odstavka 6. člena Uredbe je plača pripadnika v OKO sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Tožniku je bila nominalna osnova določena glede na razporeditev na formacijsko dolžnost v Sloveniji (višina ni sporna: 2.900,00 EUR in je višja od osnovne plače, ki je tožniku pripadala v Sloveniji - prilogi B 4 in B3). Prvi odstavek 7. člena Uredbe določa, da pripadniku v OKO pripadajo med vojaško službo izven države naslednji dodatki: dodatek za nevarnost na območju delovanja; dodatek za nevarne naloge; dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja ter položajni dodatek. Glede na določbo 98.c člena ZObr je sodišče štelo, da je tožnik upravičen le do dodatkov iz Uredbe. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da Uredba nepravilno zmanjšuje obseg pravice do dodatkov, ki so določeni v ZDR, ZSPJS, ZDR oziroma v KPJS, ter da zato sodišče Uredbe kot podzakonskega akta ne bi smelo upoštevati (exceptio illegalis).

Pritožbeno sodišče meni, da ne gre za pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da podzakonski predpis zmanjšuje obseg zakonsko določenih pravic. ZObr sicer res odkazuje na podzakonski akt, ki ureja plače za pripadnike SV, ki opravljajo vojaško službo v tujini, ta podzakonski akt pa ne določa tistih dodatkov, ki sicer pripadajo pripadnikom SV v Republiki Sloveniji. Vendar pa je mogoče glede na formulacijo 98.c ZObr šteti, da ZObr kot lex specialis izključuje uporabo tistih dodatkov, ki veljajo za opravljanje vojaške službe v Sloveniji, s tem ko višino plače in dodatkov za opravljanje vojaške službe v tujini veže na uporabo posebne Uredbe. Zato ZObr izključuje dodatke, ki niso zajeti v Uredbi, in ki sicer pripadnikom SV pripadajo za opravljanje vojaške službe v Republiki Sloveniji. Tožnik zato ni upravičen do dodatka za stalnost, zaradi omejitve pravice do stavke in za magisterij, ko opravlja vojaško službo v tujini.

Na takšno odločitev ne vpliva dejstvo, da 4. člen Uredbe določa, da je plača pripadnika v OKO za delo v Republiki Sloveniji plača, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo na vojaško službo izven države. Pri določitvi višine plače se upoštevajo že dosežena napredovanja v plačnih razredih ter vsi dodatki, ki jih je prejemal. Plača v Republiki Sloveniji služi zgolj kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države; nadomestila zaradi odsotnosti z dela, ko je pripadnik med vojaško službo izven države zaradi bolezni ali poškodbe napoten na zdravljenje v Republiko Slovenijo; denarnega nadomestila za brezposelnost; odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je nominalna osnova za določitev plače v času napotitve v tujini odvisna od razporeditve na formacijsko dolžnost v Sloveniji (ter je posledično osnova višja, če gre za višjo formacijsko dolžnost), takšen način obračunavanja plače ni sporen, in ne pomeni neenakega obravnavanja pripadnikov SV, ki so napoteni v tujino.

Po določbi 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi v višini 750 EUR za izvajanje iskanja in reševanja in preiskovanja območij in objektov. V višini 1.000 EUR je določen dodatek za izvajanje nadzora množic, evakuacije državljanov Republike Slovenije iz nevarnih območij, – zaščite, reševanja in pomoči.(1) Tožnik je trdil, da se je za nadzor množic pripravljal pred odhodom na misijo, da je dobil tudi opremo, ki služi v takih primerih, ter da mu je bila z ukazom o delovanju odrejena tudi navedena naloga. Sodišče je ugotovilo, kar niti ni bilo sporno, da tožnik dejanskega nadzora množic ni opravljal, zato je zahtevek za dodatek v višini 1.000,00 EUR zavrnilo (priznalo je dodatek v višini 750,00 EUR za obdobje od napotitve do dneva, ko je z naknadno odločbo z dne 13. 10. 2008 dodatek v tej višini priznala tožniku tožena stranka, torej za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9. 2008).

Ni utemeljeno stališče pritožbe, da ni bistveno, ali se je nadzor množic dejansko izvajal ali ne, temveč da je pomembno, da je bila ta naloga predmet ukaza o delovanju. Uredba v 3. odstavku 9. člena navaja, da se dodatek za izvajanje nevarnih nalog iz prvega odstavka tega člena določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v OKO v skladu z mandatom in načrtom OKO. Ne glede na prejšnji odstavek pa v skladu s 4. odstavkom 9. člena Uredbe določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem OKO. Ker se dodatek za nevarne naloge določi na opisan način, glede na načrt OKO, ko se torej predvideva, kakšne naloge bodo pripadniki SV izvajali na misiji (ter se lahko tudi enostavno, z odredbo ministra, prilagodi (poviša) glede na spremenjene okoliščine), je sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da dodatek za nevarne naloge pripada le za dejansko opravljanje teh nalog, ne pa zgolj na podlagi izdanega akta o delovanju. V nasprotnem bi morala tožena stranka pri vsaki napotitvi v tujino priznati dodatek v maksimalni višini glede na vse potencialne oziroma teoretično predvidene naloge, ki so predmet ukaza o delovanju. Ker torej določitev dodatka temelji na predhodni oceni, ki upošteva realno stanje na misiji, in ne izhaja iz nekih potencialnih nevarnosti, ni utemeljeno pritožbeno navajanje tožnika, da po stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pripadnikom SV na misiji ne bi pripadal ta dodatek niti v višini 500,00 EUR, dokler ne bi dejansko opravljali nalog, za katere je dodatek priznan v tej višini.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2010. V obravnavani zadevi je šlo za drugačen primer. Sodišče ni odločalo o dodatkih po Uredbi, temveč o nadomestilu za neizkoriščene dneve tedenskega počitka na misiji, ki pripadnikom SV na misiji pripada, saj imajo tako v Sloveniji kot v tujini pravico do izrabe tedenskega počitka .

Prvi odstavek 11. člena Uredbe določa, da položajni dodatek v OKO znaša: – 500 EUR za poveljnike voda, njemu enake ali višje enote ter načelnike odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote; – 300 EUR za enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote.

Tožena stranka je tožniku (naknadno, za ves čas napotitve) priznala dodatek v višini 300,00 EUR (po ugotovitvah sodišča prve stopnje za namestnika načelnika v mednarodnem delu skupine). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za slovenske pripadnike dejansko opravljal delo načelnika za zveze, zato mu pripada položajni dodatek v višini 500,00 EUR. Vendar je štelo, da „kumulacija“ dodatka za mednarodni del (sodelovanje z madžarsko enoto) in za „nacionalni“ del ni dopustna. Zato tožniku poleg 300,00 EUR ni prisodilo še 500,00 EUR za vodenje slovenske enote za zveze oziroma odseka, temveč le razliko do 500,00 EUR.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo obseg vseh nalog, ki jih je tožnik opravljal na misiji. Tožnik je bil namestnik za mednarodni del, za kar mu je bil priznan položajni dodatek v višini 300,00 EUR, kot tudi načelnik v slovenskem odseku za zveze, za kar je upravičen do položajnega dodatka v višini 500,00 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča tožniku v takem primeru pripadata oba dodatka brez izključevanja, saj je obe funkciji dejansko opravljal, prav tako pa tudi Uredba izrecno ne izključuje kumulacije obeh dodatkov (določa le različni višini), kadar delavec dejansko opravlja delo na dveh funkcijah (položajih).

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo položajni dodatek za vodenje slovenskega odseka za zveze v višini 500,00 EUR, te v tem delu tudi razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe, kot je to razvidno iz izreka te sodbe in sklepa (5. alineja 358. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe ter nerazveljavljeni izpodbijani del sklepa o zavrženju tožbe (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, po kateri vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Uspeh tožnika je mogoče oceniti v višini 60%, saj je uspel glede ugotovitve delne nezakonitosti odločbe z dne 27. 8. 2008, poleg tega mu je bil prisojen dodatek za nevarne naloge za čas od 14. 8. 2008 do 7. 9. 2008 v višini 750,00 EUR, v celoti mu je bil prisojen položajni dodatek v višini 500,00 EUR, zavrnjen pa dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR ter dodatki za stalnost, za omejitev pravice do stavke in magisterij, pri čemer se vsi navedeni trije dodatki vežejo le na eno pravno podlago, zaradi česar jih je mogoče šteti kot en, in ne kot tri zahtevke.

Pritožbeno sodišče je skladno s spremenjeno odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe in sklepa, ponovno odločalo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ugotovilo je, da je tožnik je upravičen do 300 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003- popr.; OT) za tožbo, 41,00 EUR sodne takse za tožbo, za 1. pripravljalno vlogo z dne 31. 8. 2011 300 točk, 225 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2011, 225 točk za 3. pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2011, 225 točk za 4. pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2011, 225 točk za 5. pripravljalno vlogo z dne 27. 12. 2011, 300 točk za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 2. 9. 2011, 40 točk za odsotnost iz pisarne in 27,60 EUR kilometrine (KR - LJ - KR), 300 točk za narok dne 26. 10. 2011, za urnino 100 točk, za odsotnost 40 točk in 27,60 EUR kilometrine, 150 točk za narok dne 16. 12. 2011, za urnino 200 točk, za odsotnost 40 točk in 27,60 EUR kilometrine, 150 točk za narok dne 25. 4. 2012, za urnino 350 točk, za odsotnost 40 točk in 27,60 EUR kilometrine. Priznalo mu je tudi materialne stroške v višini 2% in 20% DDV. Ostalih priglašenih stroškov pa mu sodišče ni priznalo, saj niso bili nujni za postopek. Tožnik je tako upravičen do stroškov v višini 1.820,19 EUR, oziroma ob upoštevanju uspeha do 1.092,11 EUR (vrednost točke je 0,459 EUR).

Tožena stranka je upravičena do odgovora na tožbo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugo, tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo po 225 točk, 300 točk za narok dne 26. 10. 2011, za urnino 50 točk, 225 točk za pristop na narok dne 16. 12. 2011, za urnino 50 točk (v celoti kot je prijavljeno), 225 točk za narok dne 25. 4. 2012, za trajanje 50 točk, ter 2% materialne stroške. V večjem obsegu stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj niso utemeljeni. Tožena stranka je tako upravičena do stroškov postopka v višini 678,86 EUR, oziroma ob upoštevanju uspeha do 271,54 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 820,57 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeni uspeh tožeče stranke po oceni sodišča znaša 50%. Glede na vrednost predmeta spora je tožeča stranka za pritožbo upravičena do nagrade v višini 375 točk po OT, ne pa do 500 točk, kot je narobe priglasila. Poleg tega je upravičena do povrnitve sodne takse v višini 41 EUR, pavšala za materialne stroške v višini 2% in 20% DDV, kar glede na že ugotovljen odstotek pritožbenega uspeha znaša 77,62 EUR, ki bremenijo v plačilo toženo stranko.

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1.V višjem znesku (1.500 EUR) se dodatek določi za izvajanje: razdvajanja sprtih strani in drugih oblik vsiljevanja miru, taktičnih premikov v območju bojevanja, bojnega iskanja in reševanja, protiterorističnega in specialnega delovanja, ofenzivnega in defenzivnega delovanja.