Jedro

Razlog za razveljavitev prvostopenjske odločbe tožene stranke po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP (če je bil očitno prekršen materialni predpis) ni bil podan in posledično tudi niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe v škodo pritožnice iz drugega odstavka 253. člen ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila s prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo Domžale št. 1222-12220-102/2010-19 z dne 30. 8. 2010 priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 102,28 EUR mesečno za čas od 1. 8. 2010 do 31. 10. 2011. Na podlagi pritožbe tožnice in drugega odstavka 253. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je tožena stranka z odločbo št. 12206-1141/2010-4 z dne 24. 6. 2011 izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravila, zavrnila tožničino vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči in ji naložila vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarne socialne pomoči v višini 306,84 EUR. Štela je, da je prvostopenjski organ očitno prekršil materialni predpis s tem, ko je upošteval kot družinskega člana osebo, ki ni družinski član.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 6. 2011 v zvezi z prvostopenjsko odločbo z dne 30. 8. 2010 in za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2011, tožbeni zahtevek za odpravo prvostopenjske odločbe z dne 30. 8. 2010 pa je zavrnilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi že od samega začetka pravilno ugotovljeno, vendar pa je odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke napačna, ker tožnice ni upoštevalo kot samske osebe, čeprav je bilo ugotovljeno, da dejansko ni več povezana z možem. Prvostopenjski organ bi moral uporabiti določbo 26.a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Prav tako je prvostopenjski organ brez zakonske podlage upošteval prispevek moža v višini 127,24 EUR kot posredno ugotovljeni dohodek. Tožena stranka je nato na podlagi istega dejanskega stanja ugotovila, da je treba uporabiti druge materialne določbe zakona, in sicer 26.a člen ZSV, ker tožničin mož ni družinski član in tožnica nima dohodkov po njem. Tožnico je obravnavala kot samsko osebo, na strani katere pa je v skladu s 24. členom ZSV podan krivdni razlog, saj je opustila uveljavljanje preživnine. Določbo drugega odstavka 253. člena ZUP tožena stranka razume tako, da kadar preizkuša odločbo v delu, ki jo izpodbija pritožnik, lahko vedno odloči v škodo pritožnika, pri čemer podlago za takšno odločanje dajeta že 251. in 252. člen ZUP. Če se namreč v pritožbenem postopku spremeni dejansko stanje, sprememba dejanskega stanja pa lahko nastane, če ga pritožnik izpodbija, temu nujno sledi tudi sprememba pravnega stanja, kar lahko pomeni tudi odločitev, ki je manj ugodna od prejšnje. Kadar pa se odločba preizkuša v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP, pa se lahko spremeni odločbo v škodo pritožnik iz razlogov določenih v 274., 278. in 279. členu ZUP, pri čemer je treba gledati le razloge, ki so določeni v teh členih, ne pa tudi posledic, torej ali je določena odprava ali razveljavitev.

5. Vloge tožnice z dne 6. 4. 2014, ki bi jo bilo smiselno mogoče razumeti kot odgovor na revizijo, ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišče v skladu s prvim odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v socialnem sporu presoja, ali je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit ter pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Pri tem se pravilnost uporabe določb postopka v predsodnem postopku v socialnem sporu presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

9. V predmetni zadevi gre za vprašanje dopustnosti spremembe odločitve v škodo tožnice v pritožbenem postopku. Omenjena prepoved spremembe v škodo pritožnika, kadar se je pritožil le on, je v sodnih postopkih absolutna (1). V upravnem postopku, v katerem mora organ varovati tudi javno korist, pa je zaradi varstva te koristi mogoče spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar le iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 253. člena ZUP. Gre za razloge, zaradi katerih bi se odločba lahko odpravila ali razveljavila po nadzorstveni pravici, razloge, zaradi katerih je mogoča izredna razveljavitev odločbe in razloge, zaradi katerih je odločba nična.

10. Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšan. Zaradi tega je treba vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presojo o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika. Že iz tega razloga so neutemeljene revizijske navedbe tožene stranke, da je mogoče odločiti v škodo pritožnika tudi mimo pogojev iz drugega odstavka 253. člena ZUP.

11. Pritožbeni organ je pri odločanju o pritožbi glede nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja vezan na omejitve iz 247. člen ZUP: glede tega pritožbenega razloga organ preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija in v mejah pritožbenih navedb. Tako je tožnica v pritožbi zatrjevala, da nima nikakršnih dohodkov, zato je upravičena do socialne pomoči v polni višini. Uveljavljala je torej razlog napačne in ne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (za to situacijo gre, ko v postopku kakšno za odločitev pomembno dejstvo sploh ni bilo ugotovljeno). V tem primeru bi moral pritožbeni organ preizkusiti le, ali je tožnica v relevantnem obdobju imela dohodke v višini 127,24 EUR mesečno, kot je to ugotovil prvostopenjski organ, ne daje pa mu to pooblastila za neugodno spremembo odločitve brez izpolnjevanja pogojev iz 253. člena ZUP. Ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja preko pritožbenih navedb bi namreč pomenilo ugotavljanje po uradni dolžnosti, za kar pa v ZUP ni podlage.

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe tožene stranke, da naj bi prvostopenjski organ očitno prekršil materialni predpis in naj bi bila tako prvostopenjska odločba tudi glede na pogoje iz drugega odstavka 253. člena ZUP pravilno in utemeljeno spremenjena v škodo pritožnice. Kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne drži obrazložitev tožene stranke v drugostopenjski odločbi, s katero je ta utemeljevala spremembo prvostopenjske odločbe v škodo pritožnice, in sicer, da je prvostopenjski organ upošteval kot družinskega člana osebo, ki ni družinski član. Ta ugotovitev je namreč v nasprotju z vsebino prvostopenjske odločbe, iz katere izhaja, da se M. K. ne upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in da je do denarne socialne pomoči upravičena samo tožnica (in sicer s ponderjem 1, pri tem pa se upoštevajo tudi posredno ugotovljeni dohodki tožnice v višini 127,24 EUR mesečno). Razlog za razveljavitev prvostopenjske odločbe tožene stranke po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP (če je bil očitno prekršen materialni predpis) torej ni bil podan in posledično tudi niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe v škodo pritožnice iz drugega odstavka 253. člen ZUP.

13. Ker glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej določbe 359. člen ZPP, 385. člena Zakona o kazenskem postopku in 81. člena Zakona o upravnem sporu.