Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina skupno premoženje pok. A. A. in prvega toženca B. B. po enakih delih, in da v zapuščino po pok. A. A. spada solastniški delež te nepremičnine do ½ (I. in II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o preužitku z 2. 8. 2016, sklenjene med tožencema (III. točka izreka), na ugotovitev neveljavnosti vpisov, izvedenih na podlagi te pogodbe glede 1/6 deleža na nepremičnini ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (IV. in V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da prvi toženec s to pogodbo ni zasledoval nobenih nedopustnih ciljev. Namen pogodbe je bil dejansko v tem, da si prvi toženec zagotovi dosmrtno preživljanje s strani drugega toženca v zameno za njegovo premoženje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV., V. In VI. točka izreka) potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: Ali se je sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče dolžno opredeliti do konkretnega pomena posameznih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič, v katerih slednje opredeljujejo nagib za sklenitev Pogodbe o preužitku le v želji prvega toženca do »ureditve premoženja«, nikjer pa ne omenjajo želje po zagotovitvi skrbi in preživljanja v njegovi starosti, sploh v primeru, kjer do njene sklenitve nesporno oba otroka skrbita za očeta ter slednji naroči pripravo osnutka Izročilne pogodbe, katere podpis prva tožnica zavrne? Ali predstavlja navedeno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob upoštevanju jasnih in obsežnih trditev tožnikov o tem, da je bil edini nagib ureditev premoženja, ne pa tudi zagotovitev skrbi in preživljanja? Ali je dopustno, da sodišče pomensko prazno zaključi: »Prvi toženec se je glede na visoko starost nedvomno zavedal, da bo v prihodnje vedno bolj odvisen od pomoči tretje osebe,...«, v primeru uveljavljanja ničnosti pogodbe samo iz same vsebine pogodbe ob odsotnosti potrditve takšnega zaključka sodišča o namenu prvega toženca, ki ga sam ali druge priče in stranke nikjer niso potrdile v svojih izpovedih ali drugih izvedenih dokazih? Ali predstavlja navedeno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? V kakšnem obsegu se je dolžno sodišče opredeliti do navedb tožečih strank v postopkih, kjer svoje tožbe lahko utemeljujejo samo na indičnih dokazih ter sklepanju o nagibu pogodb, ki ga toženci pri sklepanju pogodb zasledujejo, pri katerih sklepanju same niso sodelovale? V kakšnem obsegu se je dolžno sodišče opredeliti do izvedenih dokazov, ki dokazujejo takšne trditve tožnikov? Kakšna je v takšnih primerih omilitev trditvenega in dokaznega bremena tožnikov, če sploh obstaja? Ali gre za kršitev določbe 8. in 212. člena ZPP? Ali je potrebno pri ocenjevanju aleatornosti pogodb o preužitku in dosmrtnem preživljanju, natančneje pri presoji koristi in obveznosti za pogodbene stranke v primerih, ko se takšna pogodba sklepa med prednikom in potomcem, tudi odsotnost ali vsaj zmanjšanje koristnosti pogodbe, v kolikor obstaja že zakonska obveznost preživljanja na podlagi prisilne določbe 185. člena DZ ter v kolikor je zaradi njene prisilne narave s pogodbo sploh dopustno posegati v takšno obveznost posegati? Kako na odplačnost (aleatornost) sklenitve pogodbe o preužitku (564. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in dosmrtnem preživljanju (557. člen OZ) vpliva zakonska obveznost preživljanja na podlagi prisilne določbe 185. člena DZ v primeru, ko se takšna pogodba sklepa med prednikom in potomcem? V kolikor predstavlja argumentacija višjega sodišča, s katero zaključuje: »Pogodba o preužitku zgolj zaradi nagiba preužitkarja, da premoženje ostane ..., ni nična, ne glede na to, da predstavlja prevladujoči nagib sklenitve pogodbe.« kršitev prepovedi diskriminacije na podlagi spola, ki jo prepoveduje že določba 14 člena Ustave RS?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožeče stranke zavrnilo.

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).