Jedro

Sodišče prve stopnje ni prezrlo trditev, da je Pogodba o preužitku nična, ker je bila sklenjena z namenom onemogočiti tožnici uveljavljanje njene lastninske pravice po pokojni materi v deležu 1/6 sporne nepremičnine. Vendar je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tega ničnostnega razloga tožnika nista izkazala, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta v roku 15 dni tožencema dolžna povrniti 1.023,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nepremičnina ID znak 0000 skupno premoženje pok. A. A. in prvega toženca B. A. po enakih delih, in da v zapuščino po pok. A. A. spada solastniški delež te nepremičnine do ½ (I. in II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o preužitku z 2. 8. 2016, sklenjene med tožencema (III. točka izreka), na ugotovitev neveljavnosti vpisov, izvedenih na podlagi te pogodbe glede 1/6 deleža na nepremičnini ID znak 0000, ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (IV. in V. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta tožencema dolžna povrniti 1.195,45 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Zoper III, IV., V. in VI. točko sodbe vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da se sodišče ni opredelilo do njunih trditev, da je pogodba o preužitku nična, ker je bila sklenjena z namenom preprečiti tožnici uveljavljanje nujnega deleža na materinem delu skupnega premoženja. Vztrajata, da pogodba ni bila sklenjena z namenom preživljanja prvega toženca, pri čemer sta se oba pogodbenika zavedala, da gre za skupno premoženje prvega toženca in A. A., in se sklicujeta na odločbo VS RS II Ips 25/2011. Sodišče je prezrlo tudi trditve o nedopustnem namenu pogodbenikov pred sklenitvijo pogodbe. Prvi toženec ob sklenitvi pogodbe pomoči skoraj ni potreboval, poleg tega sta mu pri vsem pomagala tako tožnica kot drugi toženec. Imel je visoko pokojnino in nepremično premoženje. Dokazni postopek (zaslišanje prvega toženca, notarke C. C., notarske namestnice) je potrdil, da je pogodbo o preužitku sklenil, ker je želel nepremično premoženje prepustiti sinu, njo pa prikrajšati za dedovanje, kar je nedopusten namen, ki vodi v ničnost. Sodišče se pri tem ni opredelilo do velikega števila dokazov, ki so to potrjevali, in ni pojasnilo, zakaj se je namen strank po tožničini odklonitvi podpisa izročilne pogodbe spremenil. Gre za zaobid določila 550. člena OZ. V sodbi ni povzetega dokaza, ki bi potrjeval, da si je prvi toženec s sklenitvijo pogodbe želel zagotoviti oskrbo v starosti, dokazna ocena je pomanjkljiva in izdelana v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo, saj je ugotavljalo obstoj dejstvene podlage ničnosti Pogodbe o preužitku na podlagi okoliščin, ki so nastopile po njeni sklenitvi, in ne vsebine kavze ob njeni sklenitvi. V 35. točki sodbe je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je zapisalo, da je prvi toženec želel, da nepremičnina ostane B. A., nato pa stavka ni dokončalo, zaključek sodbe pa govori o tem, da pogodba ni bila v celoti neodplačna. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravne teorije in ni presojalo širšega kroga okoliščin, na katere sta se tožnika izrecno sklicevala v potrditev nedopustnosti podlage. Predlagata spremembo sodbe, tako da pritožbeno sodišče njunemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni prezrlo trditev, da je Pogodba o preužitku nična, ker je bila sklenjena z namenom onemogočiti tožnici uveljavljanje njene lastninske pravice po pokojni materi v deležu 1/6 sporne nepremičnine. Vendar je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tega ničnostnega razloga tožnika nista izkazala, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Ob tem še dodaja, da v pravdnem postopku ne zadoščajo le postavljene trditve, temveč mora vsaka stranka zanje predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (212. člen ZPP). Tožnika se v pritožbi sklicujeta predvsem na dokaze, ki sta jih v podporo svojim trditvam predlagala toženca in jih je sodišče v tej luči tudi ocenjevalo, medtem ko sama prepričljivih dokazov, da je bil namen strank Pogodbe o preužitku izigranje tožnice pri uveljavljanju dednega deleža po materi, nista predložila.

6. Tožnica je v zapuščinskem postopku po materi1 svoj dedni delež odstopila prvemu tožencu, hkrati pa ni izpostavila, da v zapuščino spada še delež na sporni nepremičnini. Kot izhaja iz njene izpovedi, tudi ob odklonitvi podpisa na izročilni pogodbi očeta ni izrecno opozorila, da po materi pričakuje še dedni delež na izročenem premoženju, temveč je o tem začela razmišljati naknadno, ker se je čutila prikrajšano. Prvi toženec je ob sklenitvi Pogodbe o preužitku2 imel skoraj 89 let. Kot lastnik nepremičnine je bil vknjižen že od njene pridobitve, kar se po smrti žene ni spremenilo, temveč sta mu dediča odstopila dedne deleže tudi na preostalem premoženju. Zato ni verjetno, da bi dvomil v dopustnost razpolaganja s celotno nepremičnino, prav tako ga na to ni opozorila notarka, pri kateri je poiskal pravni nasvet. Navedene okoliščine, ki jih pritožbeno sodišče dodatno izpostavlja, ne potrjujejo trditev tožnice, da je bil namen strank Pogodbe o preužitku v izigranju tožnice pri dedovanju materinega deleža na skupnem premoženju, temveč je bil namen tak, kot izhaja iz pogodbe, torej urediti očetovo premoženje in mu zagotoviti oskrbo v visoki starosti. Nedobrovernosti tožencev3 in nedopustnosti nagiba zaradi njegove nemoralnosti tožnika nista izkazala, zato o ničnosti pogodbe iz omenjenega razloga ni mogoče govoriti4. 7. V preostalem delu pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravega namena sklenitve Pogodbe o preužitku v luči urejanja premoženjskih razmerij prvega toženca. Pri tem kot ničnostni razlog neutemeljeno izpostavlja namen prvega toženca, da premoženje preide v sinovo last. Posameznik ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji, kar mu zagotavljata ustavno jamstvo svobode na premoženjskem področju (33. in 67. člen Ustave) in jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave)5. Pogodba o preužitku zgolj zaradi nagiba preužitkarja, da premoženje ostane B. A., ni nična, ne glede na to, da to predstavlja prevladujoč nagib sklenitve pogodbe.

8. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil namen prvega toženca hkrati tudi v zagotovitvi pomoči v starosti. To izhaja tako iz predhodnega osnutka izročilne pogodbe, ki ga je notarka pripravila na podlagi zahtev in želja prvega toženca in h kateremu tožnica soglasja ni podala, kot iz kasneje sklenjene pogodbe o preužitku. Da je bila ta sklenjena po konfliktu s tožnico, ki se je od očeta nato odtujila, v postopku ni bilo sporno. Prvi toženec se je glede na visoko starost nedvomno zavedal, da bo v prihodnje vedno bolj odvisen o pomoči tretje osebe6, zato je povsem življenjsko, da je v zameno za premoženje pričakoval potrebno oskrbo in se zanjo dogovoril. Že ob sklenitvi je pogodba imela vse lastnosti prave Pogodbe o preužitku (odplačnost, aleatornost) in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Enako velja za pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno upoštevalo okoliščine ob njeni sklenitvi ter odsotnosti kavze ni zasledilo. Ob tem je z ugotovitvijo, da se pogodba v času odločanja še vedno izvaja, le dodatno podkrepilo zaključek, da gre za pravo aleatorno pogodbo, pri kateri v trenutku sklenitve ekonomskega izida ni bilo mogoče napovedati7. 9. Neutemeljen in povsem pavšalen8 je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Opredelilo se je do bistvenih in jih dokazno ocenilo, upoštevajoč določilo 8. člena ZPP, zgolj nestrinjanje tožnice z dokazno oceno pa ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve.

10. Pritožba pretiran poudarek pripisuje dejstvu, da je prvi toženec po nasvetu notarke najprej želel premoženjska vprašanja urediti z izročilno pogodbo, po odklonitvi tožničinega podpisa pa je to storil (zopet po nasvetu notarke) s Pogodbo o preužitku. Sam naziv pogodbe namreč ni odločilen, bistvena je njena vsebina, ter je domneva darila v primeru nestrinjanja potomcev z izročitvijo izpodbojna, prav tako kot to velja za odplačnost Pogodbe o preužitku. O tem ima sodba v 39. točki obrazložitve jasne razloge, s katerimi hkrati odgovarja na trditve tožnice o zaobidu določbe 550. člena OZ ter te niso ostale prezrte.

11. Sodišče v 35. točki sodbe ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj med zaključkom, da je prvi toženec želel ohraniti nepremičnino v lasti A., in zaključkom, da gre za odplačno pogodbo, ni protislovja, temveč je prvi namen realiziran z odplačnim pravnim poslom. Ker udeleženci svobodno sklepajo pravne posle, se lahko odločijo za tistega, ki ga za ureditev premoženjskih razmerij štejejo kot najprimernejšega. Zgolj odločitev pogodbenikov, da nista sklenila izročilne pogodbe, temveč Pogodbo o preužitku, tako ne pomeni obida kogentnih predpisov, ob ugotovitvi, da sta z njo realizirala namen, ki je bil povod za njeno sklenitev. Toženca bi to pogodbo lahko izbrala že takoj in o tem ne bi obveščala tožnice, pa ta zato ne bi bila nič manj veljavna. Prav tako ni pomembno dejstvo, koliko pomoči je ob njeni sklenitvi prvi toženec že potreboval, ter so v tej smeri subjektivno zaznamovane pritožbene navedbe nebistvene.

12. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, sta dolžna tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in tožencema priznalo 1375 OT za sestavo odgovora na tožbo, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR in povečanju za materialne stroške ter DDV znaša 1.023,84 EUR.

1 Ta je bil zaključen v letu 2005. 2 V letu 2016, torej 11 let po koncu zapuščinskega postopka. 3 Ta je bistvena v času sklenitve pogodbe, zato je ni mogoče izkazovati z dopisom iz leta 1987. 4 Zadeva VS RS II Ips 25/2011 z obravnavano ni primerljiva, saj je v njej obravnavan primer odtujitve nepremičnega skupnega premoženja s strani enega zakonca tretjemu neposredno po prenehanju življenjske skupnosti in pred vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja in deležev na skupnem premoženju. 5 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 324/2016. 6 Pri tem višina pokojnine ne igra posebne vloge, saj starejšemu predstavlja vrednoto, da lahko živi v domačem okolju in zanj skrbijo tisti, ki jim zaupa in na katere je posebej navezan. 7 O odsotnosti aleatornosti bi bilo mogoče govoriti, če bi bilo očitno, da bo zaradi bližajoče smrti vrednost izpolnitve v primerjavi z vrednostjo prejetega premoženja neznatna. 8 Pritožnica ne konkretizira, kateri so tisti dokazi, ki jih je sodišče prezrlo, pa bi lahko vodili k drugačni dokazni oceni, temveč ponavlja predvsem svoje trditve.