Jedro

Razlikovanje med kaznivim dejanjem prikrivanja po 217. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem pranja denarja po 245. členu KZ-1 je bistveno za obravnavanje storilcev kaznivih dejanj: če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje; če storilec predikatnega kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju ne prikriva le protipravno pridobljene premoženjske koristi, temveč poizkuša z določeno aktivnostjo zakriti njen izvor, pa bo lahko spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja.

Šele, če je storilčeva aktivnost po storjenem kaznivem dejanju taka, da po subjektivni (zavedanje storilca, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja) in objektivni plati (običajno gre pri pranju denarja za večje, povezane transakcije, oziroma za ponavljajočo dejavnost storilca) presega kriminalno količino, zajeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavlja napad na drugo zavarovano dobrino, je mogoče storilca predhodnega kaznivega dejanja spoznati za krivega tudi storitve kaznivega dejanja pranja denarja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 60793/2011 z dne 18. 5. 2012 obsojenega A. S. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen štiri leta in dva meseca zapora. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Okrožno sodišče v Mariboru je z isto sodbo obsojenca na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP je zavrnilo obtožbo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Sodišče je odločilo, da v oprostilnem in zavrnilnem delu sodbe stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 60793/2011 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili: - dne 9. 2. 2013 vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ter ugotovi, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo kršilo 245. člen KZ-1; - dne 5. 2. 2013 obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče primerno nižjo zaporno kazen.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo 28. 3. 2013, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da sodišče z odločbo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, zahteva za varstvo zakonitosti pa odpira vprašanje primernosti izrečene kazni. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

5. Z zahtevo vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti in njegovim odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njiju niso izjavili.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da sta stališči obeh sodišč, da naj bi bil za obstoj kaznivega dejanja pranja denarna potreben še subjektivni element, tako imenovani obarvani naklep (dolus coloratus), nesprejemljivi in nadaljuje, da v številnih primerih pranja denarja storilec zasleduje različne cilje, največkrat podjetniški profit ali dobiček in učinkov pranja denarja - tako, kakor v obravnavanem primeru - ne vidi v ospredju. Vnos generalne klavzule v zakonski tekst „ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja (v nadaljevanju ZPPDFT), s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor...“, nikakor ne pomeni tudi zahteve, da mora biti podan še obarvan naklep, usmerjen izključno v učinek pranja denarja. Poudarja, da ZPPDFT v prvem odstavku 2. člena določa, da je pranje denarja katerokoli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, ki vključuje med drugim zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja ali drugega premoženja. Zato je opredelitev pranja denarja, za kakršnega se zavzemata obe sodišči, izrazito preozka in tudi v nasprotju z zakonskim besedilom 245. člena KZ-1. Obsojenec je z denarjem, pridobljenim s kaznivim dejanjem goljufije, razpolagal, saj je z njim kupil avtomobil znamke BMW X6, ki ga je nameraval prodati, s takšnim ravnanjem pa je nedvomno izpolnil zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja.

7. Obtožbeni očitek obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja je v obravnavani zadevi bil, da je razpolagal z denarjem velike vrednosti, za katerega je vedel, da je bil pridobljen z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike goljufije, pri katerem je sam deloval kot storilec, s tem da je pri družbi ... Leasing d.o.o. z gotovino kupil osebno vozilo znamke BMW X6 za ceno 42.000,00 EUR, pri družbi A. d.o.o. z gotovino kupil kombinirano vozilo znamke Peugeot Boxer za ceno 18.650,00 EUR, ter pri družbi J. d.o.o. z gotovino kupil osebno vozilo znamke BMW 320 Cabrio za ceno 22.000,00 EUR, denar velike vrednosti v višini 82.650,00 EUR pa je pridobil s kaznivim dejanjem goljufije in tako s pranjem zakril njegov izvor.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k oprostilnemu delu sodbe navedlo, da kazensko pravni očitek obsojencu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1, ker da je pranje denarja proces oziroma aktivnost, s katero se navidez spremeni izvor nezakonito pridobljenega denarja, tako da izgleda, kot da je bil pridobljen na zakonit način. Namen pranja denarja je torej prikriti kriminalno naravo denarja. Res je sicer, da je obsojenec vsa vozila kupil s prigoljufanim denarjem, vendar pa ta denar v svojem izvoru oziroma po svoji naravi ni nezakonit, temveč gre za privarčevana sredstva oškodovancev. Tega denarja zato ni mogoče imenovati „umazan“ denar, ki naj bi ga obsojenec zatem z nakupom vozil „opral“, saj ne izvira iz prepovedane oziroma nezakonite dejavnosti (npr. nedovoljene trgovine z mamili ali orožjem), temveč so to privarčevana sredstva oškodovancev. Sodišče še poudarja, da bi drugačno tolmačenje obsojencu očitanega ravnanja pomenilo, da je vsak goljuf, ki s pridobljeno protipravno premoženjsko koristjo razpolaga „zgolj“ za lastne potrebe ali za lastni luksuz, hkrati tudi že pralec denarja. Sodišče ugotavlja, da je obsojenčev nakup osebnih avtomobilov le običajna potrošnja prigoljufanega denarja, ne pa kaznivo dejanje pranja denarja.

9. Višje sodišče je v razlogih sodbe pritrdilo pritožbi okrožne državne tožilke, da je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da denar s katerim je obsojenec kupil osebna vozila, ni bil umazan, saj je bil pridobljen z izvršitvijo kaznivega dejanja. Ni pa pritrdilo pritožbi, da je obsojenec s tem, ko je s prigoljufanim denarjem kupil tri osebne avtomobile, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kupil avtomobile z namenom njihove uporabe, ne pa z namenom, da s temi posli opere denar, zato gre za običajno potrošnjo prigoljufanega denarja, ne pa za prikrivanje njegovega izvora.

10. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je v obravnavanem primeru stališče vrhovnega državnega tožilca, da je obsojenec z nakupom treh avtomobilov višjega cenovnega razreda, za katerega je uporabil denar, ki ga je pridobil s kaznivim dejanjem goljufije, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Za odgovor na to stališče je ključno razlikovanje med kaznivim dejanjem prikrivanja po 217. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem pranja denarja po 245. členu KZ-1. Temeljna razlika med obema kaznivima dejanjema je, da pri kaznivem dejanju pranja denarja skuša storilec s sprejemom, zamenjavo, hrambo, razpolaganjem, uporabo pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, otežiti oziroma onemogočiti identifikacijo deliktnega izvora protipravno pridobljene premoženjske koristi (najpogosteje denarja, lahko pa tudi druge oblike premoženja), torej zakriti njen nezakonit izvor. Pri kaznivem dejanju prikrivanja pa gre storilcu za prikrivanje samega predmeta kaznivega dejanja. Zakrivanje izvora denarja oziroma premoženja pri kaznivem dejanju pranja denarja v primerih, ko je storilec predhodnega kaznivega dejanja tudi storilec kaznivega dejanja pranja denarja (tako imenovano lastno pranje denarja), pomeni realizacijo posebne oblike storilčevega naklepa (dolus specialis). Kaznivo dejanje prikrivanja je v sistematiki posebnega dela KZ-1 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, kaznivo dejanje pranja denarja pa v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Pri kaznivem dejanju prikrivanja, ki je po svoji pravni naravi subsidiarni delikt, je predmet pravnega varstva ista dobrina kot pri predhodnem kaznivem dejanju, torej premoženje, pri kaznivem dejanju pranja denarja pa je bilo kriminalno politično izhodišče inkriminacije zaščita gospodarskega oziroma finančnega sistema države, katerih delovanje je lahko s takšnim kaznivim dejanjem ogroženo. Razločevanje med enim in drugim kaznivim dejanjem je bistvenega pomena za obravnavanje storilcev kaznivih dejanj. V primeru, da je storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolnil zakonske znake prikrivanja (na primer ukradene stvari je razpečal), bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje, ne pa tudi za kaznivega dejanja prikrivanja. Razmerje navideznega realnega steka pa ni podano v primeru, če storilec predikatnega kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju ne prikriva le protipravno pridobljene premoženjske koristi, temveč poizkuša z določeno aktivnostjo zakriti njen izvor. V tem primeru bo storilec lahko spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja.

11. Pri kaznivem dejanju pranja denarja mora biti storilčevo ravnanje v smeri zakriti izvor s kaznivim dejanjem pridobljenega denarja oziroma premoženja v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja določno opredeljeno. V opisu kaznivega dejanja ne zadošča le navedba, da je storilec s svojim ravnanjem zakril oziroma skušal zakriti izvor premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, temveč mora biti opisano konkretno ravnanje oziroma aktivnost storilca, usmerjeno v onemogočanje identifikacije deliktnega izvora protipravno pridobljene premoženjske koristi.

12. V obravnavanem primeru v konkretnem delu kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ni ugotovitve, da bi osebna vozila kupil z namenom prikrivanja oziroma legalizacije izvora s kaznivim dejanjem goljufije pridobljenega denarja. Pri razlikovanju med kaznivima dejanjema prikrivanja in pranja denarja, kadar je storilec obeh kaznivih dejanj ista oseba, je predvsem bistveno ugotoviti domet storilčevega naklepa pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja. Pri premoženjskih kaznivih dejanjih (na primer pri kaznivem dejanju tatvine) si storilec pridobi protipravno premoženjsko korist z namenom, da si jo protipravno prilasti. Zakonski znak prilastitve pomeni, da ima storilec namen s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo razpolagati, kot da je njegova, hkrati pa jo (da ne bi bil razkrit) tudi prikriti; lahko jo uporablja, proda, zamenja in podobno. Takšno uživanje protipravno pridobljene premoženjske koristi je zajeto praviloma v kriminalni količini premoženjskega kaznivega dejanja, zato v teh primerih storilec predhodnega kaznivega dejanja ne more hkrati odgovarjati še za kaznivo dejanje pranja denarja. Šele, če je storilčeva aktivnost po storjenem kaznivem dejanju taka, da po subjektivni (zavedanje storilca, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja) in objektivni plati (običajno gre pri pranju denarja za večje, povezane transakcije, oziroma za ponavljajočo dejavnost storilca) presega kriminalno količino, zajeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavlja napad na drugo zavarovano dobrino (npr. finančni sistem), je mogoče storilca predhodnega kaznivega dejanja spoznati za krivega tudi storitve kaznivega dejanja pranja denarja. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja (šesta točka na 5. strani sodbe pritožbenega sodišča), da je avtomobile kupil z namenom njihove uporabe, ne pa z namenom zakrivanja izvora protipravno pridobljenega denarja, kar izključuje obstoj kaznivega dejanja pranja denarja.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov

13. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da je obsojencu izrečena kazen, glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, neprimerna in nepravična ter v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti vložniki, ne da bi navedli opravilno številko zadeve, omenjajo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, v kateri da je sodišče obsojenki, za povzročeno veliko premoženjsko škodo v višini ena in pol milijona evrov, izreklo kazen tri leta zapora.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni štiri leta in dva meseca zapora za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 obsojencu izreklo kazen v okviru z zakonom predpisane kazni, pri tem pa (drugi odstavek na 32. strani sodbe sodišča prve stopnje, 17. točka na 8. strani sodbe pritožbenega sodišča) podrobno navedlo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni. Navedene obteževalne okoliščine kažejo, da si je obsojenec, ki je bil že večkrat kaznovan, tudi zaradi kaznivega dejanja goljufije, izjemno premišljeno in spretno pridobil visok znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi na škodo več oškodovancev. Sodišče zato z odločitvijo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu ter ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

15. Vložniki zahteve, ki se v zvezi z izrekom zaporne kazni obsojencu v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo na sodbo sodišča v Kopru, kjer da je bila storilki izrečena nižja zaporna kazen, zahtevi za varstvo zakonitosti te odločbe ne prilagajo in tudi ne navajajo konkretnih podobnosti okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcij v tej zadevi. Zato se Vrhovno sodišče tako nesubstanciranih navedb ni moglo opredeliti.

C.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata, je zahtevi vrhovnega državnega tožilstva ter obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.