Jedro

Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.377,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in mesečne rente po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožnik v obširni reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter prizna temelj tožbenega zahtevka. Sodišče je materialnopravno zmotno uporabilo določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Toženkina odgovornost je objektivna v razmerju do ravnanj posameznika, njegovo ravnanje pa se presoja po splošnih pravilih krivdne odgovornosti. Sodišče druge stopnje je breme dokazovanja prevalilo na tožnika kljub temu, da je s šestimi mnenji izkazal, da surovina napitka „M.“ ni v nasprotju s predpisi. Škodno ravnanje države je trajalo vse od 27. 10. 1998 do 22. 4. 2004. V postopku pred sodiščem druge stopnje se obseg tožbe in konkretni očitki glede protipravnosti niso obravnavali. Tožnikov očitek protipravnosti se nanaša na nepravilno kvalifikacijo vsebine surovine, dvakratno nepravilno odločanje druge stopnje, časovno odločno prepočasno reševanje nujne upravne zadeve, ki je zaradi prepovedi proizvodnje terjala hitro postopanje, ter na kršitve načela materialne resnice (8. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), določbe 7. in 10. člena ZUP. Upravni organi so kljub opozorilom v razveljavitvenih sodbah upravnega sodišča vztrajali pri začetnih prepovednih odločbah in niso uporabili predpisov in ukrepov, ki so za tožnika ugodnejši. Ministrstvo za zdravstvo RS je dvakrat odločilo v nasprotju z ZUP in izdanimi odločbami sodišč, ne da bi dejansko stanje popolnoma ugotovilo. Upravno sodišče je organe v sodbi z dne 15. 9. 1999 opozorilo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Namesto, da bi upravni organi poskrbeli za pravilno odločitev in za odpravo škodljivih posledic, so kljub izgubljeni zadevi vložili še pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je odločbo izdalo leta 2004, kar je postopek še zavleklo. Protipravno ravnanje državnih organov je prenehalo šele 1. 6. 2004 z ustavitvijo postopka (in ustavljenimi učinki odločb). Ustna prepoved prodaje proizvodov ni bila odpravljena vse do 22. 4. 2004, prepovedna odločba pa je temeljila na nepravilni identifikaciji surovine, ki nikoli ni imela kanabinoidnih komponent. Upravni organ tožniku ni vročil izsledkov zanj obremenjujoče analize ter mu je s tem onemogočil možnost izvedbe superanalize. Sodišče se o trditvenih podlagah ni izreklo, zato je podana kršitev 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je dvanajstletno pravdanje skrčilo le na vprašanja iz pomanjkljive ustne odločbe in v njej izdane prepovedi prometa napitka ter na pisno prepoved, ostalo ravnanje in pasivnost organov pa označilo kot nebistveno. S tem je podan revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vsebina ustne prepovedi prometa z napitkom in vsebina prepovedi dodajanja esence v proizvodnji je tožniku v celoti prepovedala proizvodnjo in promet pijače „M.“. Surovine družbe so bile preizkušene, prav tako izdelki. Ker je prepoved družbo vezala, družba do leta 2004 ni smela nadaljevati s proizvodnjo napitka, druga proizvodnja pa ni bila mogoča, saj je bila linija prirejena izdelavi tega napitka. Napačno je tudi izhodišče druge stopnje, da so se v eteričnem olju nahajale prepovedane substance, zaradi česar je tožena stranka to upravičeno prepovedala. Sodba sodišča druge stopnje je presenečenje tudi glede razlogovanj, da je bila ustno prepovedana prodaja in proizvodnja, ker tožnik ni izkazal neoporečnosti živil, saj se je znotraj inšpekcijskega postopka vse od prve kontrole dalje pojavljalo vprašanje vsebnosti prepovedanih substanc. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da so bila ravnanja inšpektorjev v tej fazi ustrezna, pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da so bili predloženi izvidi, ki so izkazovali neoporečnost napitka. Poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 31. 7. 1998, ki je edino manjkalo ob inšpekcijskem pregledu, je bilo organu posredovano dne 29. 10. 1998. Pritožbeno sodišče je sklepalo, da je iz poročila izhajala potreba po pridobitvi soglasja Ministrstva za zdravstvo, s katerim pa tožnik ni razpolagal, zaradi česar prodaja ni bila dovoljena. S takšnimi zaključki je sodišče širilo trditveno podlago ter napačno interpretiralo poročilo. Pravilen zaključek je, da je bila potrebna še analiza, da konoplja ne vsebuje tetrahidrokanabiola (v nadaljevanju THC). Ti izvidi so bili predloženi inšpekciji takoj po pridobitvi, ko jih je 5. 11. 1998 izdal Institut za sodno medicino in kriminalistiko Zagreb, dne 28. 11. 1998 Hanfborse Austria, dne 22. 12. 1998 Institut za Botaniko na Dunaju in drugi. Aktivnosti tožnika so bile z naročenimi preiskavami v letu 1998 in 1999 usmerjene k odpravi odločb o prepovedi proizvodnje, pa ti izsledki vseeno niso zadoščali za to. Ministrstvo je 20. 8. 1999 izdalo sklep št. 324-02-1/99-144/III, v katerem je podalo mnenje, da se napitek lahko prodaja, ker so opravljene analize izkazale neoporečnost izdelka, inšpekcija pa še vedno ni odpravila odločbe o prepovedi dodajanja ekstrakta. Testiranje surovine je inšpekcija zaupala Centru za kriminalistično tehnične preiskave, ki je ugotovilo, da vzorec esence vsebuje kanabinoidne komponente. Dvojnik za (super)analizo ni bil odvzet, zato je ni bilo mogoče opraviti, s tem pa je bil onemogočen hiter zaključek postopka. Tožnik se je trudil izkazati odsotnost prepovedanih substanc z drugimi analizami, kar je tudi izkazal, zato po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu velja, da eterično olje ni vsebovalo THC. Sklepanje sodišča, da iz odločbe z dne 26. 11. 1998, s katero je tožniku naloženo, da v napitek ne sme dodajati kanabinoidnih komponent, ni mogoče zaključiti, da je bilo prepovedano nadaljnje prodajanje napitka, je zmotno. Ministrstvo je surovino prepoznalo kot zdravstveno oporečno, zato tožnik ekstrakta ni mogel uporabljati. Sodišče napačno zaključuje, da je bilo ravnanje inšpekcije zakonito, ko ni dopustila dodajanja mamila v napitek, saj je tožnik s kar šestimi analizami izkazal, da takšnih komponent esenca ni vsebovala. Napačen je tudi zaključek, da sta odločbi z dne 26. 11. 1998 in z dne 27. 10. 1998 ločeni. Obe sta prepleteni in vzajemno dopolnjujeta inšpekcijske ukrepe. Brez proizvodnje s surovinami po recepturi ni izdelka, brez prodaje pa ne povračila stroškov. Brez ključne sestavine izdelka ni bilo mogoče prodajati. Surovina je bila (napačno) ocenjena kot nevarna, zato proizvodnja ni bila mogoča. Sodišče druge stopnje pomena časovnega zamika od izdane prve prepovedne odločbe (1999) do konca postopka (2004) ni obravnavalo. S tem je izkazan revizijski razlog po 2. in 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Očita tudi kršitev 286. člena ZPP zaradi upoštevanja prekludiranih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče se v ponovljenem sojenju z zastaranjem in problemom izvida analize in super analize ni ukvarjalo (čeprav je v prvi razveljavitvi sodišče druge stopnje skrčilo škodni dogodek le na to sfero) in zaključilo, da navedena faza nima pomena za presojo protipravnosti. Mnenja šestih negativnih izvidov na psihoaktivne učinkovine so ostala neobravnavana.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki revizijskemu sodišču predlaga zavrnitev revizije. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz dejanske in natančne vsebine ter razlogov za izdajo ustne odločbe z dne 27. 10. 1998 ter iz dejanske in natančne vsebine ter razlogov pisne odločbe z dne 26. 11. 1998. Ustna odločba z dne 27. 10. 1998 je prepovedovala prodajo izdelkov, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokumentov o zdravstveni neoporečnosti, odločba z dne 26. 11. 1998 pa je prepovedovala dodajanje prepovedanih substanc v napitek ter označevanje teh substanc na deklaraciji. Stališče tožeče stranke, da se je vse od prve kontrole dalje inšpekcijski pregled vršil glede vprašanja (ne)obstoja psihotropnih učinkovin, nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju ter izvedenih dokazih. Prvi inšpekcijski pregled se je nanašal na več vrst pijače, saj je bila do predložitve ustreznih dokazil prepovedana prodaja vseh pijač, ne le napitka, ki je predmet tega postopka. Iz poročila Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 31. 7. 1998, ki ga je tožnik predložil v nadaljevanju inšpekcijskega postopka izhaja opozorilo, da mora tožnik glede konoplje pridobiti dokazilo o ne-vsebnosti THC. Ker rezultata te analize ni imel, je vzorec odvzel Zdravstveni inšpektorat. Ustna določba je torej zakonita in pravilna. Inšpektorica jo je izdala skladno z ZUP, tožnik pa v roku, ki ga določa zakon, ni zahteval izdaje pisne odločbe. Inšpektorica je nato dne 26. 11. 1998 izdala pisno odločbo z drugačno vsebino, kar kaže na to, da ni imela namena obdržati ustne odločbe v veljavi. Tožeča stranka je bila pred pričetkom proizvodnje in prodaje dolžna preizkusiti surovine ter se prepričati o njihovi zdravstveni neoporečnosti, enako velja za živila pred izročitvijo v promet, družba C. d. o. o. pa zakonsko določenega obveznega izvajanja zdravstvenega nadzora surovine izvlečka ni (pravočasno) izvedla, saj pred pričetkom proizvodnje ni razpolagala z ustreznimi dokazili, zaradi česar je bila obsojena pred sodnikom za prekrške. Na podlagi pisne odločbe tožniku ni bila prepovedana prodaja oz. proizvodnja samega napitka, niti ne uporaba ekstrakta kot surovine, pač pa je bilo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je prepovedano po samem zakonu. Tudi vzročna zveza ni podana. Ker je šlo za produkt, glede katerega ni bilo ustrezne zakonske ureditve, bi se moral tožnik pred pričetkom proizvodnje prepričati ter pridobiti vsa ustrezna dokazila glede zdravstvene neoporečnosti živil oz. soglasja pristojnih organov, česar pa ni pridobil. Tožnik je pričel poslovati preuranjeno ter je poslovno tvegal, zato o vzročni zvezi med ravnanjem inšpektorjev in domnevno nastalo škodo ni moč govoriti. Tožeča stranka tekom postopka tudi ne pojasni, zakaj od dopisa odvetnika Vlaha zdravstveni inšpekciji dne 23. 4. 1999 ni nadaljevala s proizvodnjo napitka.

5. Tožnik je vložil dopolnitev revizije, ki pa je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku roka za revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V delu revizije, v katerem revident pod krinko konstituiranja postopkovnih kršitev izpodbija dejansko stanje, se revizijsko sodišče do revizijskih očitkov ni dolžno izreči, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), prav tako pa se ni dolžno izreči o očitkih, ki so nekonkretni, neobrazloženi ter pavšalni.

8. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - 27. 10. 1998 sta inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS, OE Novo mesto A. A. in B. B. opravila inšpekcijski pregled pri družbi C. d. o. o. ter ugotovila, da družba izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti. Ob inšpekcijskem pregledu direktor družbe ni predložil dokazil, da pivo G., pijača D. ter pijača M. ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu in ne poročil o izvršenih analizah, zato sta (ustno) prepovedala prodajo teh proizvodov, dokler družba ne predloži analiz in druge dokumentacije o primernosti ter ustreznosti teh produktov; - 29. 10. 1998 je direktor družbe zdravstvenemu inšpektoratu dostavil poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj o izvršenih analizah (št. 885), z dne 31. 7. 1998. Iz izvida ne izhaja, ali je pijača M. zdravstveno ustrezna, zato mora dati soglasje k izdelku pristojno ministrstvo, hkrati pa je potrebno predložiti tudi dokazila, da konoplja, uporabljena v proizvodnji, ne vsebuje THC; - 30. 10. 1998 je bil v poslovnih prostorih družbe zaradi ugotavljanja vsebnosti THC odvzet vzorec piva M., izdelanega 29. 10. 1998; - 3. 11. 1998 so bili za namen analize odvzeti vzorci svetlega piva G. (tudi za super analizo), pijače D. ter izvleček konoplje švicarskega porekla, nabavljenega pri podjetju N. iz L., ter avstrijski izvleček konoplje, oboje v količini „nekaj ml“. Izvlečka esenc sta bila odvzeta v premajhni količini, da bi bila mogoča izvedba superanalize; - 16. 11. 1998 je Center za kriminalistično tehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP) izdelal analizo pijače iz hmelja in konoplje ter analizo odvzetih esenc. Ugotovljeno je bilo, da vzorca ekstrakta vsebujeta kanaboidne komponente, tudi THC, v vzorcih piva pa kanaboidnih komponent niso našli. CKTP je pri preiskavi uporabljene vzorce porabil oziroma zavrgel; - Zdravstveni inšpektorat (območna enota Novo mesto) je na podlagi analize CKTP izdal (pisno) odločbo z dne 26. 11. 1998, s katero je prepovedal dodajati kanaboidne komponente v napitek iz hmelja in konoplje ter da deklaracija na napitku ne sme vsebovati napisa „Cannabis sativa L“; - izsledki analize CKTP so bili tožniku vročeni šele 16. 3. 1999 na izrecno zahtevo njegovega pooblaščenca, ko je drugostopenjski organ že zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 26. 11. 1998. 9. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave Republike Slovenije, URS). Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Institut odškodninske odgovornosti države se umešča v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti institut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. V Ustavi Republike Slovenije predvidena odgovornost države je namreč podnormirana, zato se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljajo natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb v členih 170. do 172. ZOR.(1) Poleg predpostavk iz 26. člena URS morajo biti tako podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.(2)

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščema prve in druge stopnje, izhaja, da ob prvem inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen na sedežu tožnikove družbe dne 27. 10. 1998, tožnik ni predložil dokazil, da pivo G., pijača D. ter pijača M. ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Zato je bila tožnikovi družbi skladno z določili tedaj veljavnega prvega odstavka 214. člena ZUP zaradi zavarovanja zdravja ljudi izrečena ustna prepoved prodaje produktov, dokler direktor družbe (tožnik) ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za v promet. Podlaga za izdajo ustne odločbe v konkretnem primeru je bila podana, (ustna) odločba pa zakonita ter ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke. Očitki revidenta, da je inšpekcijski organ že v tej fazi postopka ukrepe izvajal z namenom ugotavljanja vsebnosti THC, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Dne 29. 10. 1998 je direktor družbe zdravstveni inšpektorici predložil Poročilo Zdravstvenega varstva Kranj (z dne 31. 7. 1998), vendar iz vsebine poročila izhaja, da to ni zadostno dokazilo o zdravstveni neoporečnosti živil, zlasti glede (ne)vsebnosti THC, zato so bili 30. 10. 1998 ter 3. 11. 1998 na sedežu tožnikove družbe s strani ZIRS, OE Novo mesto, odvzeti vzorci pijač M., vzorca esenc konoplje ter ostalih dveh pijač. Glede na izveden dokazni postopek je torej tožnikovo družbo v tem času povsem zakonito vezala prepoved prodaje produktov, saj do te faze upravnega postopka še ni priskrbel ustreznih ter (zakonsko) zahtevanih dokazil. CKTP je dne 16. 11. 1998 analiziral odvzete vzorce in ugotovil, da sam napitek ne vsebuje prepovedanih substanc, v esencah konoplje pa je zaznal kanaboidne komponente, ki so v Odločbi o seznamu mamil (Uradni list RS, št. 5/98) pod zaporedno številko 109 proglašeni za mamilo, zato je inšpektorat 26. 11. 1998 izdal pisno odločbo, s katero je bilo tožnikovi družbi v napitek prepovedano dodajanje kanaboidnih komponent ter prepovedano, da deklaracija izdelka vsebuje napis „Cannabis sativa L“, kar je logična posledica zakonske ureditve s področja prometa in proizvodnje z mamili. Iz dokaznega postopka tako izhaja, da je tožnik s proizvodnjo produkta pričel preuranjeno, saj inšpekcijskemu organu ob prvem pregledu ni predložil ustreznih dovoljenj ter poročil o opravljenih analizah. Tako je prav on pripomogel k temu, da so upravni organi pričeli z inšpekcijskim postopkom. Da bi bilo potrebno pridobiti ustrezna soglasja in dokazila, je bila tožnikova družba opozorjena že s Poročilom Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 31. 7. 1998, torej še pred uvedenim inšpekcijskim postopkom. Izdaja pisne upravne odločbe tako ni predstavljala protipravnega, nedopustnega dejanja tožene stranke, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved. Tožniku ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc, niti mu ni bilo z odločbo prepovedano dodajanje katerega koli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta in že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da nevročitev analize CKTP ter dejstvo, da je bila tožniku izvedba super analize onemogočena, ter ves nadaljnji tek upravnega postopka, na tožnikovo pravico do proizvodnje produkta nista imeli vpliva, saj mu pisna (niti ustna) odločba ni prepovedovala proizvajanja, tožnikova pravica do prodaje produkta, ki je bila vezana na izdano ustno odločbo z dne 27. 10. 1998, pa je bila v celoti odvisna od aktivnosti tožnikove družbe (zavezovala ga je do predložitve dokazil). Do prepovedi prodaje produkta je namreč prišlo, ker tožnik ni razpolagal z ustreznimi dokazili in je veljala do predložitve zahtevanih dokazil, kar je glede na izveden dokazni postopek najkasneje 21. 7. 1999, ko je tožnikova družba s strani Ministrstva za zdravstvo na podlagi izvršenih analiz prejela mnenje. V trenutku izdaje tega mnenja, je tožnik pridobil pravico do prodaje produkta, pravice do proizvajanja produkta pa mu nobena od izdanih odločb ni (nikoli) jemala.

11. Navedeno kaže tudi na to, da sicer nepravilno ravnanje upravnih organov, ki tožniku po pridobitvi rezultatov analize CKTP izvida analize niso predstavili oziroma so mu (s premajhno količino odvzetega vzorca) onemogočili izvedbo super analize, s katero bi lahko izkazal, da esenca, ki jo je uporabljal v proizvodnji, ne vsebuje kanaboidnih komponent, ne utemeljuje protipravnosti delovanja države. Napake v postopku, napake pri presoji dokazov, ter zmotna uporaba materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.(3) Tudi vztrajanje upravnih organov pri izdanih odločbah oziroma uporaba pravnih sredstev, ki se jih je posluževala tožena stranka v upravnem postopku (in so njena ustavna pravica), ne daje podlage za utemeljenost očitka protipravnosti ravnanja tožene stranke, kljub stališčem in odločitvam Upravnega ter Vrhovnega sodišča znotraj upravnega postopka. Upravni postopek je glede na uporabljena pravna sredstva ter glede na naravo zadeve tekel z ustrezno hitrostjo, triletni zastoj pa je bil posledica odločanja pred Vrhovnim sodiščem, kar je pogojeno s sistemskimi sodnimi zaostanki. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi v pritožbeni upravni zadevi jasno izpostavilo kršitve postopka, ki so bile storjene pred organom prve stopnje (ZIRS OE Novo mesto), vendar pa zgolj te in za tožnika uspešno zaključen upravni postopek še ne zagotavljajo podlage za odškodninsko odgovornost. Poleg zgoraj navedenega pa tožnik tudi ni izkazal vzročne zveze med očitanimi kršitvami tožene stranke ter zatrjevano škodo. Z ustno odločbo z dne 27. 10. 1998 je bila tožnikovi družbi prepovedana prodaja produkta, dokler ne predloži zahtevanih poročil ter analiz. Časovni učinki (zakonito) izdane odločbe so bili glede na vsebino odločbe jasno opredeljeni in povsem odvisni od ravnanj tožnikove družbe, saj bi ta lahko v čim krajšem času inšpektorici zagotovil zahtevana dokazila in s tem sam odpravil učinke izdane odločbe.

12. Glede na navedeno uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Odločba VS RS II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 z dne 22. 9. 2006. Op. št. (2): Dr. Damjan Možina; Odškodninska odgovornost države v sistemu obligacijskega prava, Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož 11., 12. april 2013, str. 56. Glej tudi prvi odstavek 154. člena ZOR.

Op. št. (3): II Ips 509/2000 z dne 16. 5. 2001.