Jedro

Pri tožniku, ki je od dne 17. 3. 2005 dalje popolnoma nezmožen za delo, je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti (od leta 2001 invalid II. kategorije), zato ima od 1. 4. 2005 dalje pravico do invalidske pokojnine, ki se mu bo izplačevala od prenehanja zavarovanja dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. … z dne 10. 11. 2005 in št. … z dne 1. 4. 2006 in tožnika zaradi posledic bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 17. 3. 2005 dalje in mu od 1. 4. 2005 priznalo pravico do invalidske pokojnine in odločilo, da bo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni in da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 697,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). V danem primeru ni podlage, ki bi omogočala priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Vztraja pri svojih pripombah, ki jih je podal tekom sodnega postopka. Pri tožniku ni moč ugotoviti globokega depresivnega čustvovanja ali produktivne psihopatološke simptomatike. Ni pa tudi kognitivnih upadov, ki bi tožnika onesposabljali za delo v polovičnem delovnem času in tudi niti en izvid iz celotnega obdobja ni vseboval podatkov o trajnem poslabšanju psihičnih motenj ali o spremembi karakterja bolezni. V primeru akutne izrazitejše depresije, bi bil utemeljen le bolniški stalež, saj gre v takšnih primerih za pojem začasno zmanjšane delovne zmožnosti. Iz navedenega sledi, da pri tožniku ni podane trajne izgube delovne zmožnosti. Sama dopolnitev izvedenskega mnenja je bila s strani izvedenca podana na podlagi kasnejše dokumentacije oziroma dejstev in sicer so bile upoštevane ugotovitve psihološkega pregleda z dne 2. 5. 2008 in dopolnjenega pogovora s tožnikom dne 29. 5. 2008. Gre za dejstva, nastala po izdaji dokončne izpodbijane odločbe in izven okvirja tega socialnega spora. Zmotno so uporabljene določbe Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov, saj bi sodišče moralo upoštevati dokumentacijo, ki je obstajala v času odločanja na prvi stopnji. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni izvedlo dokaza po soočenju izvedenca invalidske komisije z izvedencem in ni razčiščeno nasprotje med mnenjem sodnega izvedenca ter izvedenskim organom toženca. Podrejeno in iz previdnosti še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2005 dalje. Sklicuje se na 156. člen ZPIZ-1, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj je tudi prenehanje obveznega zavarovanja. Na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti je bil tožnik še zavarovan, saj mu je delovno razmerje prenehalo 27. 8. 2006. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodatno pa poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. D.Ž., ker je zaključilo, da je njegova ocena skladna dejanskemu stanju in tudi z ocenami drugih specialistov psihiatrov in da gre pri tožniku za izgubo delovne zmožnosti.

V izvedenskem mnenju, ki ga je sodni izvedenec zaradi toženčevih pripomb še dopolnil, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj podlage za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Kot je ugotovil sodni izvedenec, gre pri tožniku za gastroezofagealno refluksno bolezen, stanje po cerebrovaskularnem inzultu, arterijsko hipertenzijo, občasne motnje srčnega ritma, mialgijo, artralgijo in lymsko boreliozo ter ponavljajočo depresijo, ki je trenutno zmerna. Poudaril je, da gre pri tožniku za nihanje depresivnega čustvovanja od globokega do zmerno depresivnega in da je bila brez dvoma v obdobju od 2004 do 2006 pri njem prisotna globoka depresivnost. Dne 16. 9. 2004 je psihiater ugotovil globoko depresijo, ki se kljub terapiji ni izboljšala, pač pa celo poslabšala tako, da je bil tožnik od 17. 7. do 2. 8. 2005 hospitaliziran v Psihiatrični bolnici zaradi depresije. Ob psihološkem pregledu dne 19. 10. 2004 so ugotovili, da je njegova umska produktivnost znižana na račun depresivne simptomatike s poudarjeno anksioznostjo in somato - vegetativnimi težavami. Zaradi vrtoglavic, motenj ravnotežja, želodčnih težav, kardioloških, nevroloških in psihičnih težav ter tudi bolečin v mišicah in sklepih, pa je bil praktično dve leti v bolniškem staležu. Razen tega je sodni izvedenec ugotovil, da gre pri tožniku za kognitivne motnje in znižano frustracijsko toleranco, labilno čustvovanje in zmanjšano kritičnost. Ocenil je, da je psihični status tožnika napetost, anksioznost, zaskrbljenost, zmerna depresivnost. Anksioznost tudi variira glede na nivo stresnih dogajanj. Navedene duševne motnje se super ponirajo na telesne motnje.

Glede na takšno tožnikovo zdravstveno stanje in ugotovitve sodnega izvedenca, so pritožbene navedbe, da pri njem ni mogoče ugotoviti globokega depresivnega čustvovanja ali produktivne psihopatološke simptomatike in kognitivnih upadov, neutemeljene. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v zvezi s psihološkim pregledom opravljenim dne 2. 5. 2008, da gre za novo dokumentacijo. Na tem psihološkem pregledu je bilo stanje, ki ga je dne 19. 10. 2004 ugotovil psihiater, le še potrjeno in ni mogoče takšnega pregleda šteti za novo dokumentacijo. Na pregledu dne 2. 5. 2008 je bila namreč, enako kot 19. 10. 2004, pri tožniku ugotovljena možganska prizadetost, znižana umska učinkovitost, anksioznost in depresivnost. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je le-ta mnenje o tožnikovi delazmožnosti podal na podlagi celotnega tožnikovega zdravstvenega stanja in ne le zaradi enega obolenja. Pritožbene navedbe, da na psihiatričnem področju ne gre za takšna stanja, ki bi narekovala izgubo delazmožnosti, so zato neutemeljene. Na podlagi dovolj izčrpnega izvedenskega menja in ker je mnenje tudi skladno z medicinsko dokumentacijo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu, da sooči izvedenca s članom invalidske komisije. Razloge, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza, pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbo 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Po 1. alinei 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in sicer glede na 2. alineo 68. člena, če je le-ta nastala zaradi poškodbe izven dela ali posledic bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. To pomeni, da ima pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje določene v 67. členu in 68. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pa ima zavarovanec glede na 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1 od dneva nastanka invalidnosti oziroma v primeru sprememb v stanju invalidnosti, na podlagi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb v stanju invalidnosti. V konkretnem primeru gre namreč prav za takšno stanje, saj je bil tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti že od leta 2001, v sedaj obravnavanem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je prišlo pri njem od 17. 3. 2005 dalje do popolne izgube delovne zmožnosti. Torej je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno potem, ko je ugotovilo, da za to izpolnjuje pogoje določene v 67. in 68. in tudi v 71. členu ZPIZ-1, tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2005 dalje, to je prvi dan naslednjega meseca po nastanku sprememb v zdravstvenem stanju oziroma stanju invalidnosti. To pa ne pomeni, da se tožniku invalidska pokojnina s tem dnem tudi dejansko prične izplačevati. Sodišče prve stopnje je nedvoumno ugotovilo, da je bil tožnik ob nastanku nove invalidnosti in to bo relevantno tudi za samo odločanje glede izplačevanja invalidske pokojnine, še vedno zavarovan. Pokojnina in to velja tudi za invalidsko pokojnino, se v skladu z določbo 157. člena ZPIZ-1 uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi in za šest mesecev nazaj oziroma največ od dneva priznane invalidske pokojnine.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odmero in izplačevanje pokojnine naložilo tožencu, za kar je imelo podlago v določbi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04, v nadaljevanju: ZDSS-1). Glede na vse povedano, bo za odmero in izplačevanje invalidske pokojnine relevantno, kdaj je tožnik uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma kdaj ima priznano pravico do invalidske pokojnine in kdaj mu je prenehalo zavarovanje.

Glede na vse obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka v skladu z določbo 154. člena ZPP, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.