Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. V invalidskem postopku mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto v ugodnih klimatskih pogojih in v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnik je bil skladno s to pravico premeščen na ustrezno delovno mesto. Ker je bil za delo na tem delovnem mestu (v skladu z omejitvami) v spornem obdobju zmožen, je neutemeljen tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca in da se mu prizna bolniški stalež.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se besedilo: „do dneva zaključka glavne obravnave v tem sporu“ nadomesti z besedilom: „do 12. 4. 2010“.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik krije stroške pritožbe sam.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremenita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 17. 6. 2009 in št. ... z dne 8. 5. 2009 tako, da se tožniku prizna polni bolniški stalež od vključno 13. 5. 2009 dalje do dneva zaključka glavne obravnave v tem sporu (1. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik svoj prvotni zahtevek, ko je uveljavljal stalež do dneva zaključka glavne obravnave, modificiral tako, da je uveljavljal stalež do dne 12. 4. 2010, saj je bil tožniku od 13. 4. 2010 ponovno odobren stalež. Za zavrnitev zahtevka za čas po 12. 4. 2010 ni bilo zakonite podlage, saj je tožnik zahtevek v tem delu umaknil, toženec pa temu ni nasprotoval. Glede spornega obdobja pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve dokaza po postavitvi izvedenca ustrezne stroke (zlasti ORL in internista) dejansko stanje nepopolno ter zmotno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo izvedene priče osebnega zdravnika M. K., dr. med., čeprav je bilo iz listinske dokumentacije in njegove izpovedbe razvidno, da je sam predlagal imenovani zdravnici podaljšanje bolniškega staleža še po 12. 5. 2009. Po mnenju tožnika je napačen dejanski zaključek, da naj bi osebni zdravnik menil, da stalež po 12. 5. 2009 ni upravičen, saj ga sicer sam ne bi predlagal. Glede na tožnikove zdravstvene težave je bilo potrebno pritegniti specialista ORL in kardiološke stroke, vsi pregledi pa so bili tudi po izpovedbi izvedene priče opravljeni po spornem zaključku staleža, kar kaže na to, da osebni zdravnik ni mogel sprejeti ocene, da nadaljnji stalež ni upravičen. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je osebni zdravnik dne 7. 5. 2009 podal nov predlog za invalidsko oceno tožnika, kar pomeni, da se je tudi po mnenju osebnega zdravnika, tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo. Tožnik je v postopku pred sodiščem pojasnil, da ima težave, povezane z okvaro sluha, glavobole in vrtoglavice. Zaradi teh težav tožnik ni bil sposoben opravljati svojega dela niti štiri ure dnevno. Navedba sodišča v obrazložitvi sodbe, da medicinska dokumentacija organskega vzroka teh težav ne potrjuje, je nekonkretizirana in neargumentirana. Ni jasno, na katero medicinsko dokumentacijo se je sodišče oprlo, niti ni jasno, ali je organski izvor vrtoglavic mogoče s preiskavami izkazati ali izključiti in ali so bile te preiskave opravljene. Gre za sklepanje brez ustrezne dokazne ocene. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in tožencu naloži v plačilo tudi stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je delno utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V postopku tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). V delu, ki se nanaša na sporno obdobje za čas od 13. 5. 2009 do 12. 4. 2010, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. … z dne 17. 6. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 5. 2009, s katero je toženec odločil, da je tožnik od 13. 5. 2009 dalje zmožen za delo.
Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto v ugodnih klimatskih pogojih v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno od 31. 5. 2005 dalje (sodba Ps 496/2006 z dne 9. 5. 2007 v zvezi s sodbo Psp 626/2007 z dne 4. 6. 2008). Tožnik je bil tudi premeščen na drugo delovno mesto in sicer z delovnega mesta direktorja na delovno mesto prokurista, kjer je delo opravljal štiri ure dnevno v skladu z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. V bolniškem staležu je bil v času od 4. 3. 2009 do 13. 5. 2009. Tožnik uveljavlja, da se mu prizna stalež tudi za čas po 13. 5. 2009 in sicer zaradi težav s sluhom, glavoboli, z ravnotežjem oziroma z vrtoglavico. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z zaslišanjem osebnega zdravnika M. K., dr. med, ki je dne 6. 5. 2009 podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža. V predlogu je navedeno, da je v pripravi IK obrazec. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da je predlog za podaljšanje bolniškega staleža podal na predlog tožnika („ker je tožnik to sam želel“) in ker je bil v pripravi obrazec za invalidsko komisijo. Tožnik je bil tudi napoten na dodatne preglede. Na podlagi prejetih izvidov s strani specialistov po 13. 5. 2009 je osebni zdravnik ocenil, da je bil tožnik zmožen za delo z omejitvami. Tožnik je osebnemu zdravniku dostavil izvide specialistov in sicer izvid revmatologa z dne 19. 5. 2009, ortopeda z dne 9. 6. 2009 ter specialista rentgenologa B.. Tožnik je preglede opravil zaradi osnovnih težav, torej težav z vrtoglavico, pri čemer je osebni zdravnik pojasnil, da vrtoglavice niso sveža zadeva, saj je v zdravstveni dokumentaciji že zabeležen podatek o vrtoglavicah, medtem ko listinska dokumentacija organskega vzroka teh težav ne potrjuje. Tožnik se po 13. 5. 2009, ko mu je bil zaključen bolniški stalež, pri osebnem zdravniku zaradi ureditve bolniškega staleža ni več oglasil. Ima pa od 13. 4. 2010 ponovno odprt bolniški stalež, tokrat zaradi težav z nogo.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je osebni zdravnik prepričljivo pojasnil, da podaljšanja bolniškega staleža ni predlagal, ker bi sam ocenil, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, temveč je to storil na željo tožnika in pa zato, ker je bil v teku postopek pred invalidsko komisijo. Glede tega postopka pa je toženec predložil prvostopenjsko odločbo ZPIZ, opr. št. ... z dne 4. 9. 2009 ter drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2010 (prilogi B/1 in B/2), iz katerih izhaja, da je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Navedene odločbe torej le še dodatno potrjujejo odločitev toženca, da bolniški stalež po 13. 5. 2009 dalje ni bil utemeljen. Zaslišanje osebnega zdravnika je predlagala tožnik, medtem ko pisnih dokazov ni predložil. Tožnik torej ni z ničemer omajal prepričljivosti odločitve toženca o zaključku bolniškega staleža s 13. 5. 2009. Tudi iz izvida z dne 17. 4. 2009, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, ne izhaja ugotovitev o začasni nezmožnosti tožnika za delo v spornem obdobju. Specialist ortoped v izvidu ugotavlja, da je podana izguba sluha po Fowlerju v višini 87,9 % ter da ne sme biti izpostavljen kritičnemu ropotu ter da se izogiba prehladnim obolenjem. Priporočena pa je še nadaljnja uporaba slušnega aparata. Omenjene omejitve so bile upoštevane že v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo.
Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki očitno med strankama ni bil sporen. Gre za obdobje od 13. 4. 2010 do zaključka glavne obravnave, kajti za omenjeno obdobje je bil tožniku bolniški stalež že odobren. Tožnik je na glavni obravnavi dne 21. 4. 2010 tudi ustrezno modificiral tožbeni zahtevek, vendar sodišče omenjene modifikacije ni upoštevalo. Glede vsebine tožbe oziroma tožbenega zahtevka je potrebno upoštevati 73. člen ZDSS-1 in pa 1. odstavek 2. člena ZPP, torej da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP omenjeno kršitev odpravilo tako, da je delno spremenilo izrek izpodbijane sodbe in sicer je besedilo: „do dneva zaključka glavne obravnave v tem sporu“ nadomestilo z besedilom: „do 12. 4. 2010“.
V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Ker tožnik v bistvenem delu s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.