Jedro

Do poškodbe, ki je vzrok invalidnosti tožnika, je prišlo v času veljavnosti ZPIZ-1, s katerim je bila ta opredeljena kot poškodba pri delu in jo je kot tako treba upoštevati tudi pri nadaljnjem odločanju. Prehodne določbe ZPIZ-2 ne vsebujejo nobene določbe, ki bi navedeno vprašanje uredila drugače. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta vzrok tožnikove poškodbe pravno okvalificirali po zakonu, ki je veljal na dan njenega nastanka. Kvalifikacije, ki je bila že opravljena, kasneje, zaradi spremembe predpisa ni mogoče več spreminjati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca z dne 3. 3. 2012, odločbo z dne 7. 10. 2014 pa v I. točki izreka, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 4. 9. 2014 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo stvarne razbremenitve. Izdajo odločbe o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost je naložilo tožencu. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženca zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo. V uvodu navaja, da vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je za pravno kvalifikacijo poškodbe pomembno, kdaj je nastala in kakšna definicija je po tedaj veljavnih predpisih veljala. Kvalifikacija nezgode kot poškodbe pri delu v obrazcu Prijava poškodbe - nezgode, ki je bil izpolnjen v času veljave Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ne dokazuje tudi vzroka nastanka invalidnosti. Nasprotuje stališču, da je za določitev vzroka in uveljavitev pravic treba uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval na poti na delo. Postopek za uveljavljanje pravic se je začel 15. 5. 2014, ko je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Zato je treba uporabiti njegove določbe, saj ne vsebuje prehodne določbe, ki bi določala drugače. Po ZPIZ-2 pa poškodba na poti na delo ne šteje več za poškodbo pri delu, zato je lahko vzrok nastanka III. kategorije invalidnosti le poškodba zunaj dela. Opozarja na različne odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je treba uporabiti predpis, ki velja v času vložitve zahteve. Zaradi navedenih razlogov je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Toženec v uvodu revizije navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v nadaljevanju pa te trditve ne obrazloži, niti ne navede, za kakšno kršitev konkretno gre. Zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik poškodoval na poti na delo 28. 6. 2012. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel 15. 5. 2014. Invalidski komisiji toženca sta podali mnenje, da je pri tožniku od 4. 9. 2013 podana III. kategorija invalidnosti, vzrok invalidnosti pa je poškodba zunaj dela.

9. Sporno je, ali se poškodba na poti na delo 28. 6. 2012 obravnava kot poškodba pri delu po definiciji ZPIZ-1 ali kot poškodba zunaj dela po ZPIZ-2. ZPIZ-1 je v 63. členu določal, da poškodba na poti na delo šteje za poškodbo pri delu. ZPIZ-2 poškodbe na poti na delo ne šteje več za poškodbo pri delu, razen v primeru, če prevoz organizira delodajalec (66. člen ZPIZ-2).

10. Potreba po opredelitvi poškodbe z dne 28. 6. 2012 je nastala v času njenega nastanka, saj so bile na to dejstvo vezane različne pravne posledice. V času poškodbe tožnika je veljal ZPIZ-1, ki je poškodbo na poti na delo obravnaval kot poškodbo pri delu. Izpolnjen je bil predpisan obrazec, ki je poškodbo opredelil kot poškodbo pri delu, saj je bila upoštevana takrat veljavna definicija.

11. Pravilno je stališče revizije, da je za odločitev o pravicah na podlagi invalidnosti treba upoštevati ZPIZ-2, ker se postopek za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti začel v času njegove veljave. Tudi v konkretnem primeru se se pogoji za pridobitev pravic tožnika na podlagi invalidnosti presojali po ZPIZ-2. Vzrok invalidnosti pa ni pravica iz invalidskega zavarovanja, gre za pravno dejstvo. Ker je do poškodbe, ki je vzrok invalidnosti tožnika, prišlo v času veljavnosti ZPIZ-1, ko je bila opredeljena kot poškodba pri delu, jo je kot tako treba upoštevati tudi pri nadaljnjem odločanju. Prehodne določbe ZPIZ-2 namreč ne vsebujejo nobene določbe, ki bi navedeno vprašanje uredila drugače. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta vzrok tožnikove poškodbe pravno okvalificirali po zakonu, ki je veljal na dan njenega nastanka. Kvalifikacije, ki je bila že opravljena, pa kasneje, zaradi spremembe predpisa ni mogoče več spreminjati.

12. Sklicevanje v reviziji na nekatere različne odločitve pritožbenega sodišča ni bistveno za odločitev v tej zadevi, saj za enotnost sodne prakse skrbi revizijsko sodišče. To pa je glede uporabe definicije poškodbe na poti na delo že zavzelo stališče v zadevah VIII Ips 170/2016 in VIII Ips 206/2016. 13. Ker revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.