Jedro

Sklepa o imenovanju namestnice Informacijskega pooblaščenca, sprejetega na podlagi Poslovnika kabineta Informacijskega pooblaščenca, torej internega oziroma organizacijskega akta organa, ni mogoče šteti kot pooblastila za prenos funkcije Informacijskega pooblaščenca na osebo, ki ima v notranji organizacijski strukturi organa položaj namestnika. Za takšen prenos „zakonitega zastopanja“ bi namreč morala obstajati izrecna zakonska podlaga, ki pa iz Zakona o informacijskem pooblaščencu ne izhaja.

Če je s sodbo sodišča prve stopnje odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek,to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke ni dokončno odločeno, kar pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za upravni spor, predpisan v prvem in tretjem odstavku 2. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odločbo Informacijskega pooblaščenca (tožene stranke), št. 090-69/2015/2 z dne 23. 4. 2015, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke (prosilca za dostop do informacije javnega značaja) in odpravila drugo alinejo 1. točke odločbe Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 090-41/2014-2 z dne 21. 1. 2015 (ki se nanaša na ime in priimek tožeče stranke(1) ), in odločila, da mora prvostopenjski upravni organ tožeči stranki v tam navedenem roku, v elektronski obliki, na tam navedeni elektronski naslov posredovati 1. in 78.-79. stran sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1012/2012, pri čemer je na 1. strani dolžno prekriti naslov prebivališča tožeče stranke (tožeče stranke v citirani zadevi – op. sodišča), na 78. in 79. strani pa besedilo, ki se prične v šestnajsti vrstici na strani 78 s „Pojasnil je, da se od zaposlitve pri...“ in konča v enajsti vrstici na strani 79 z „izredne odpovedi“, v preostalem pa je pritožbo zavrnila. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z navedeno odločbo delno zavrnilo zahtevo tožeče stranke (prosilca) za dostop do sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1012/2012, in sicer na način, da se tožeči stranki (prosilcu) posreduje zahtevana sodba, vendar se na dokumentu prekrijejo tam navedeni varovani osebni podatki.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da sodba, katere kopijo zahteva tožeča stranka (prosilec), ni informacija javnega značaja, saj ne gre za informacijo, ki bi izvirala z delovnega področja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Navaja, da dejstvo, da se sodba nahaja v obliki dokumenta in da jo je ministrstvo pridobilo, ker se nanaša na odločitev v individualnem delovnem sporu z nekdanjim direktorjem organa v sestavi tega ministrstva, še ne pomeni, da je za dostop do te sodbe kot informacije javnega značaja zavezano navedeno ministrstvo. Ker je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, na kar bi moral Informacijski pooblaščenec kot organ druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zaradi nepravilne razlage 4. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) niso bila pravilno upoštevana pravila postopka, zaradi česar je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti istemu organu v ponovni postopek.

3. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

4. Revizija ni dovoljena.

5. V obravnavanem primeru je revizijo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni izkazala ustreznega pooblastila, zato jo je vložila oseba, ki te pravice nima (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).

6. Revizijo za toženo stranko je namreč vložila (podpisala) A. A. kot namestnica Informacijskega pooblaščenca. Reviziji je sicer priložila potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu in listino, ki jo je v reviziji poimenovala „pooblastilo, št. 100-17/2006/101 z dne 18. 7. 2014“. Iz navedene listine pa izhaja, da gre za sklep o imenovanju namestnice, sprejet na podlagi Poslovnika kabineta Informacijskega pooblaščenca, št. 020-3/2010/1 z dne 30. 3. 2010 (v nadaljevanju Poslovnik). S tem sklepom naj bi bila navedena namestnica pooblaščena za „nadomeščanje pooblaščenke kot zakonita zastopnica v času, ko je pooblaščenka odsotna“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča takšnega sklepa oziroma pooblastila, sprejetega na podlagi Poslovnika, torej internega oziroma organizacijskega akta organa, ni mogoče šteti kot pooblastila za prenos funkcije Informacijskega pooblaščenca na osebo, ki ima v notranji organizacijski strukturi organa položaj namestnika. Za takšen prenos „zakonitega zastopanja“ bi namreč morala obstajati izrecna zakonska podlaga, ki pa iz Zakona o informacijskem pooblaščencu ne izhaja.

8. Priloženega sklepa oziroma pooblastila pa glede na njegovo vsebino tudi ni mogoče šteti kot pooblastila za zastopanje v posamezni zadevi pred sodiščem, niti ne izpolnjuje pogoja, ki ga za pooblastilo za vložitev revizije določa drugi odstavek 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Po tej določbi mora namreč strankin pooblaščenec za vložitev revizije predložiti novo pooblastilo, to je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da mora biti dano, potem ko je bila sodna odločba že vročena stranki (sodba je bila revidentu vročena 2. 11. 2015, pooblastilo pa je datirano z 18. 7. 2014).(2)

9. Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena v zvezi s četrtim odstavkom 83. člena ZUS-1 (ta določa, da ni dovoljena revizija, ki jo je vložila stranka, ki te pravice nima) kot nedovoljeno zavrglo.

10. Ob tem Vrhovno sodišče revidentu še pojasnjuje, da tudi v primeru, če bi vlagateljica revizije izpolnjevala procesne predpostavke za njeno vložitev, revizija v obravnavanem primeru glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(3) ne bi bila dovoljena.

11. V obravnavani zadevi je bil namreč s sodbo sodišča prve stopnje odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. To pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke ni dokončno odločeno, kar pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za upravni spor, predpisan v prvem in tretjem odstavku 2. člena ZUS-1. Zaradi pravnih učinkov, določenih z zakonom (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), bo moral upravni organ – tožena stranka – izdati nov upravni akt v 30-tih dneh od dneva, ko bo prejel odločitev.

12. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se tudi ne izvršuje v smislu določb 102. člena ZUS-1. 13. Revizija pa je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se lahko izpodbija izrek sodbe, ne pa njena obrazložitev. Namen revizije je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi (v tem primeru o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja) zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

14. Glede na navedeno, v obravnavani zadevi revizija tudi iz tega razloga ne bi bila dovoljena in bi jo Vrhovno sodišče prav tako zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) S tem je mišljena tožeča stranka v sodbi I Pd 1012/2012, katere dostop je zahtevala tožeča stranka v tem upravnem sporu.

(2) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 82/2010, X Ips 357/2014, II Ips 244/2014, X Ips 96/2014, X Ips 51/2015 in druge.

(3) Glej zadeve X Ips 1390/2005, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 495/2010 in druge.