Jedro

Dejstvo, da se sodba nahaja v obliki dokumenta in da jo je ministrstvo pridobilo, ker se nanaša na odločitev o individualne delovnem sporu z nekdanjim direktorjem organa v sestavi tega ministrstva, še ne pomeni, da je za dostop do te sodbe kot informacije javnega značaja zavezano navedeno ministrstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-69/2015/2 z dne 23. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju Ministrstvo) je z odločbo št. 090-41/2014-2 z dne 21. 1. 2015 delno zavrnilo tožnikovo zahtevo za dostop do sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1012/2012. Odločilo je, da se mu zahtevana sodba posreduje s prekritimi varovanimi osebnimi podatki, navedenimi v več alinejah (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je ugotovilo, da stroški niso nastali.

Informacijski pooblaščenec je tožnikovi pritožbi delno ugodil ter odpravil drugo alinejo 1. točke prvostopenjske odločbe (ki se nanaša na ime in priimek tožeče stranke) in odločil, da mora Ministrstvo tožniku v roku 31 dni od vročitve te odločbe, v elektronski obliki, na tam navedeni elektronski naslov posredovati 1. in 78. - 79. stran sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1012/2012, pri čemer je na 1. strani dolžno prekriti naslov prebivališča tožeče stranke, na 78. in 79. strani pa besedilo, ki se prične v šestnajsti vrstici na strani 78 z „Pojasnil je, da se je do zaposlitve pri ...“ in konča v enajsti vrstici na str. 79 z „izredne odpovedi“ (1. točka izreka). V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil (2. točka izreka) in ugotovil, da v postopku reševanja pritožbe posebni stroški niso nastali (3. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na javnost imena in priimka tožeče stranke iz delovnega spora, v katerem je bila izdana sodba, ki jo tožnik zahteva kot informacijo javnega značaja, ker se odločitev sodišča nanaša na izplačilo sredstev organa javnega sektorja. Razkritje drugih osebnih podatkov tožeče stranke iz delovnega spora (o naslovu bivališča ter o zdravstvenih in drugih osebnih podatkih, ki se nahajajo na 78. in 79. strani obravnavanega dokumenta in razkrivajo osebne okoliščine tožeče stranke) po presoji drugostopenjskega organa ni dopustno, ker bi sicer prišlo do kršitve Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Pritožbene ugovore glede javnosti izpovedb prič, ki so javni uslužbenci, in javnosti njihove identitete pa je zavrnil, ker naj bi šlo za varovane osebne podatke in za izražanje njihovih osebnih stališč, glede katerih ni izjeme iz tretjega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da toženka v obravnavanem primeru ni pravilno uporabila materialnega prava. Navaja, da je od organa, ki je bil stranka v pravnomočno končanem delovnem sporu, zahteval kopijo sodbe v tej zadevi, ta organ pa je po njegovem mnenju nezakonito prekril dele obrazložitve, ki se nanašajo na imena prič in njihovih delovnih mest. Tudi drugostopenjski organ naj bi določbe ZDIJZ uporabil napačno. Navaja, da se sodne odločbe izrekajo v imenu ljudstva, in da gre za ustavni „koncept“, ki temelji na javnosti sojenja, izjeme pa določa zakon. Tudi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba, glavna obravnava na Delovnem in socialnem sodišču, ni bila tajna. Priče, na katere se prekriti osebni podatki nanašajo, so javni uslužbenci, ki so pričali v zvezi s svojo funkcijo in v povezavi z vsebino opravljanja dela kot javni uslužbenci, predmet delovnega spora pa je bilo vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja javnega uslužbenca. Stališče toženke naj bi pomenilo, da imajo javni uslužbenci kot priče na glavni obravnavi večje pravice kot ostali državljani, ki jih sodišče zasliši kot priče v drugih postopkih, kar naj bi bilo nevzdržno. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep (pravilno odločbo – op. sodišča) odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi, glede na tožbene navedbe pa dodaja, da je pravica javnosti sojenja iz 24. člena Ustave v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, ne pomeni pa da je celoten sodni spis prosto dostopna informacija javnega značaja. Pojasnjuje še, da osebno mnenje zaposlenega o liku in osebnosti šefa oz. delodajalca ter vrednotenje njegovega načina vodenja, sodi v polje zasebnosti zaposlenega. Osebna stališča zaposlenih niso neposredno v zvezi z delovnim razmerjem. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe o javnosti sojenja sodišče najprej pojasnjuje, da s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Pravico dobiti informacijo javnega značaja ureja Ustava v drugem odstavku 39. člena, javnost sojenja pa je določena v 24. členu Ustave. Javnost sojenja so dolžna zagotavljati sodišča, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Na drugačno stališče ne vpliva niti morebitno dejstvo, da je ena izmed udeleženih strank sodnega postopka (kot je to tudi v obravnavanem primeru) država s svojim državnim organom.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 že izrazilo dvom v ustavnost razlage ZDIJZ, po kateri je mogoče na njegovi podlagi, ne glede na specialno ureditev v procesnih predpisih, pridobiti dokumente iz sodnih in upravnih spisov. Ustavno sodišče se v navedeni zadevi s tem vprašanjem sicer ni ukvarjalo, kljub temu pa je opozorilo na posebno naravo gradiva v upravnih in sodnih spisih, zaradi česar procesni zakoni posebej urejajo pravico do pregleda in prepisa dokumentov v spisih.

Tudi v tej zadevi se sodišču ni treba spuščati v vprašanje zakonitosti in ustavnosti omenjene razlage ZDIJZ, saj po presoji sodišča o tožnikovi zahtevi Ministrstvo ni bilo pristojno odločati niti po določbah ZDIJZ.

Informacija javnega značaja je namreč po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa in se nahaja v eni izmed naštetih oblik dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Informacije javnega značaja so torej informacije, ki nastajajo pri opravljanju javnopravnih nalog iz delovnega področja organa, oziroma pri izvajanju njegove pristojnosti.

Tožnik uveljavlja dostop do sodne odločbe, torej do dokumenta, ki izvira iz delovnega področja oziroma pristojnosti sodišča, o zahtevi za dostop do te sodbe kot informacije javnega značaja pa je odločalo ministrstvo, ki je bilo v individualnem delovnem sporu opredeljeno kot državni organ tožene stranke, tj. Republike Slovenije, in ne sodišče, ki je sodbo izdalo. Sodba, katere kopijo tožnik zahteva, torej ni informacija, ki bi izvirala iz delovnega področja tega ministrstva. Dejstvo, da se sodba nahaja v obliki dokumenta in da jo je ministrstvo pridobilo, ker se nanaša na odločitev o individualne delovnem sporu z nekdanjim direktorjem organa v sestavi tega ministrstva, pa še ne pomeni, da je za dostop do te sodbe kot informacije javnega značaja zavezano navedeno ministrstvo.

Ker ministrstvo ni bilo pristojno za odločanje o sodnem varstvu v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila izdana obravnavana sodba, tudi ni pristojno za odločanje o zahtevi za dostop do te sodbe kot informacije javnega značaja po določbah ZDIJZ. Če odločbo izda stvarno nepristojen organ, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na kar bi moral Informacijski pooblaščenec kot organ druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP). Po navedenem torej zaradi nepravilne razlage 4. člena ZDIJZ niso bila pravilno upoštevana pravila postopka.

Zato je sodišče glede na tožbeni predlog izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) že iz tega razloga ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena) ne da bi se opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb (o javnosti izpovedb prič na glavni obravnavi).