Jedro

Stališče, da je bil tožnik imetnik kapitalskega deleža, je glede na določbe ZLPPOD pravilno.

Neutemeljeno je revidentkino dojemanje s sprejemom ZZPLP nastale ureditve kot (zunanje) okoliščine, ki je privedla do zadržanja zastaranja. Upoštevati je treba, da se je s sprejetjem navedenega zakona zasledoval namen ravno preprečitve zmanjšanja premoženja igralnic oziroma njegova obremenitev, z dnevom uveljavitve ZZPLP pa je bilo tudi izrecno prepovedano izplačevanje dividend oziroma delitev dobička (4. člen); ni pa bilo toženki z uveljavitvijo tega zakona prepovedano (onemogočeno) vlaganje tožb zoper delavce za vračilo nezakonito izplačanega dobička. Namen ZZPLP je bil v preprečitvi oškodovanja družbene lastnine, dokler se igralnice niso preoblikovale. Družba z uveljavitvijo zahtevkov do delavcev svojega premoženja ne bi zmanjšala, ampak kvečjemu povečala.

Tožnikova terjatev je zapadla 9. 2. 2000 in bi zastarala 10. 2. 2005, toženkina (v pobot ugovarjana) terjatev pa je zapadla 18. 6. 1994 in je zastarala 19. 6. 1999. Ker se po določbi 339. člena za obravnavani primer še upoštevnega ZOR lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, je izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna

Izrek

Reviziji se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku povrniti 362,40 EUR njegovih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (1.) obstaja terjatev tožnika (na podlagi trajne vloge) do toženke na dan 18. 6. 1994 v višini 3.927,34 EUR, da (2.) obstaja terjatev toženke (na podlagi nezakonitih izplačil dobička v letih 1991 in 1993) do tožnika na dan 18. 6. 1994 v višini 3.170,76 EUR in (3.) izreklo pobot ter zahtevku tožnika delno (za znesek 2.196,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2000 dalje) ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugotovilo, da terjatev toženke (za izplačane dividende) do tožnika v višini 3.170,76 EUR ne obstaja in da se zahtevku tožnika ugodi za 11.403,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2000 dalje. Glede v pobot uveljavljane terjatve toženke (nezakonita izplačila dobička v letih 1991 in 1993) je presodilo, da je zastarala najpozneje leta 1999, ko je potekel petletni zastaralni rok od uveljavitve Zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (v nadaljevanju ZZPLP) dne 18. 6. 1994, ki je izrecno opredelil kot nične posle, s katerimi nastaja delež zasebnega kapitala v igralnicah. Glede dospelosti tožnikove terjatve pa je upoštevalo, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (v nadaljevanju ZLPPOD) v 9. členu določil, da izplača igralnica obveznosti najpozneje v dveh letih od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register (9. 2. 1998) oziroma od končanja revizijskih postopkov. V konkretnem primeru je bilo to 9. 2. 2000, ko je bila terjatev toženke že zastarana.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 119/2011 dopustilo revizijo glede vprašanja zastaranja v pobot uveljavljane terjatve toženke.

4. V skladu s sklepom, navedenim pod prejšnjo točko, je toženka vložila revizijo (dopuščena revizija po tretjem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Njene revizijske navedbe so vsebinsko identične s tistimi iz njenega predloga za dopustitev revizije. Meni, da je sporno vprašanje zastaranja v pobot uveljavljane terjatve sodišče druge stopnje rešilo materialnopravno zmotno. Na podlagi ZZPLP je bil pri toženki začet računovodski, finančni in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (6. člen). Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) je toženki naložila, da odpravi ugotovljena oškodovanja družbene lastnine. Glede delitve dobička je bilo ugotovljeno, da je bila delitev v obdobju od 1989 do 1993 nepravilna in v nasprotju z Zakonom o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur. l. RS, št. 84/89 in 46/90). Na strani 14 revizijske odločbe je navedeno, da je APPNI izdelala novo delitev dobička in razporeditev, pri čemer ni priznala zasebnega kapitala in je zato stornirala trajne vloge delavcev ter vzpostavila obveznosti do delavcev. Z vpisom v sodni register je toženka realizirala revizijsko odločbo z dne 28. 6. 1996, saj brez otvoritvenih bilanc po stanju 18. 6. 1994 igralnice ni bilo možno vpisati kot delniške družbe. Ni res, da se že po ZLPPOD osnovne vložke konvertira v denarne obveznosti igralnic do delavcev, saj navedeni zakon v tretjem odstavku 8. člena ureja obveznost pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (v nadaljevanju PPIS), do imetnikov kapitalskih deležev – kar pa tožnik ni bil; zato se obveznost ni mogla vzpostaviti. Izpolnitveni rok po drugem odstavku 9. člena ZLPPOD velja le za terjatve, priznane z revizijsko odločbo. V konkretnem primeru revizijska odločba terjatve tožnika ne priznava in je zato po mnenju toženke zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je njena obveznost do tožnika zapadla 9. 2. 2000, terjatev do tožnika pa 18. 6. 1994, saj je bila revizija poslovanja opravljena šele v letu 1996 in je do takrat veljal moratorij. V nadaljevanju revizijskih navedb se toženka sklicuje tudi na določbe ZZPLP, z uveljavitvijo katerega (dne 18. 6. 1994) je bilo izrecno prepovedano razpolaganje s sredstvi večje vrednosti (2. člen), vsakršno razpolaganje z lastniškimi deleži ali delnicami pravnih oseb (3. člen), prav tako pa izplačevanje dividend oziroma dobička ali na kakršenkoli drug način omogočanje pridobivanj premoženjske koristi (4. člen). Isti zakon je določil, da mora takratna Služba družbenega knjigovodstva RS (revizijski organ) v roku 14 dni po uveljavitvi tega zakona začeti finančni, računovodski in pravni pregled (že omenjeni 6. člen), kar naj bi pomenilo, da je bila toženka vezana na ugotovitve in odločbo upravnega organa. S sprejetjem tega zakona je prišlo do situacije, ko zastaranje ni moglo teči in to ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Med take ovire naj bi bilo šteti tudi moratorij, ki je nastopil z uveljavitvijo ZZPLP dne 18. 6. 1994. Navedeni zakon je prenehal veljati 5. 7. 1997 z uveljavitvijo ZLPPOD in toženkina terjatev torej ni zastarana; zato predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smeri vzpostavitve prvostopenjske sodbe v tem delu.

5. Izvod dopuščene revizije (s predlogom za njeno dopustitev in sklepom o dopustitvi) je bil vročen tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Upoštevaje določbo drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 119/2011 dopustilo revizijo glede (materialnega) vprašanja zastaranja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

8. Iz ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje (stran 6) izhaja, da je tožnik vložil v kapital toženke kot trajno vlogo skupno 71.097 tedanjih SIT (osnovna vloga in deli neizplačanih plač) in da so imele trajne vloge naravo internih delnic s pravicami in obveznostmi, kot jih je določal statut družbe (stran 4). Revidentkino sklepanje, oprto na določbe 8. člena ZLPPOD, je materialnopravno zmotno spričo neupoštevanja njih lastnosti zgolj izvedbenih določb glede postopka in načina spremembe lastniških (kapitalskih) deležev fizičnih in pravnih oseb v PPIS v obveznosti PPIS. Temeljna definicija lastniških (kapitalskih) deležev navedenih oseb pa je podana že v drugem odstavku 2. člena ZLPPOD kot „... trajnih vlog teh oseb v PPIS“, njihova višina pa se (posredno) ugotovi v izdelani otvoritveni bilanci PPIS (kot razlika med z otvoritveno bilanco ugotovljeno višino osnovnega kapitala PPIS ter zneskovno opredeljenim deležem družbenega kapitala v osnovnem kapitalu PPIS). Ker ZLPPOD v novoustanovljenih delniških družbah ne predvideva kapitalskih deležev pravnih in fizičnih oseb, določa konverzijo morebitnih ugotovljenih kapitalskih deležev v obveznost PPIS; delež družbenega kapitala se po 4. členu istega zakona ugotavlja zaradi določitve višine obveznosti PPIS, ki nastane po spremembi lastniškega deleža v obveznost. Stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnik bil imetnik kapitalskega deleža, je glede na ZLPPOD torej pravilno.

9. Ker toženka sodbe sodišča prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo, v odločitev o tem, da tožnik ima terjatev do toženke v višini 3.927,34 EUR, ni mogoče posegati. Očitka, da revizijska odločba terjatve tožnika ne priznava, zato ni mogoče uveljavljati (je pa tudi sicer neutemeljen, saj se po določbi drugega odstavka 8. člena ZLPPOD „kapitalski deleži fizičnih oseb … spremenijo v obveznosti PPIS, če to ni naloženo z dokončno odločbo revizijskega organa“).

10. Neutemeljeno je tudi revidentkino dojemanje s sprejemom ZZPLP nastale ureditve kot (zunanje) okoliščine, ki je privedla do zadržanja zastaranja. Toženkina terjatev (oziroma tožnikova obveznost) predstavlja vračilo 3.170,76 EUR, kolikor je tožniku izplačala na račun dividend. Toženka posredno trdi, da ji je bilo zaradi uveljavitve ZZPLP onemogočeno sodno uveljavljanje te njene terjatve. Upoštevati je treba, da se je s sprejetjem navedenega zakona zasledoval namen ravno preprečitve zmanjšanja premoženja igralnic oziroma njegova obremenitev, z dnevom uveljavitve ZZPLP pa je bilo tudi izrecno prepovedano izplačevanje dividend oziroma delitev dobička (4. člen); ni pa bilo toženki z uveljavitvijo tega zakona prepovedano (onemogočeno) vlaganje tožb zoper delavce za vračilo nezakonito izplačanega dobička. Premoženje toženke bi se (nasprotno) na ta način samo povečalo in bodoči lastniki (država) s temi postopki ne bi bili oškodovani. Namen ZZPLP je bil v preprečitvi oškodovanja družbene lastnine, dokler se igralnice niso preoblikovale. Družba z uveljavitvijo zahtevkov do delavcev svojega premoženja ne bi zmanjšala, ampak kvečjemu povečala in zato o oškodovanju ne more biti govora.

11. Tožnikova terjatev je torej zapadla 9. 2. 2000 in bi zastarala 10. 2. 2005, toženkina (v pobot ugovarjana) terjatev pa je zapadla 18. 6. 1994 in je zastarala 19. 6. 1999. Ker se po določbi 339. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, je izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna in je zato bilo treba toženkino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Toženka z revizijo ni uspela; zato mora tožniku povrniti 362,40 EUR njegovih stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki so bili odmerjeni od zneska izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v skladu z Odvetniško tarifo po vrsti in obsegu na način, kot je to po posamičnih postavkah razvidno in odmere v stroškovniku na list. št. 208 spisa.