Jedro

Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka, saj bi moral tožnik v primeru, v kolikor sodišče spremembe ne bi odobrilo, vložiti novo tožbo, namesto da bi se mu na podlagi že zbranega procesnega gradiva omogočila dokončna rešitev spora.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa je toženki naložilo, da mora na račun uporabnine za poslovni prostor tožniku plačati znesek 15.111,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.175,00 EUR od 9.1.2008 dalje ter od zneska 9.936,00 EUR od 26.1.2012 dalje. Toženki je še naložilo, da na račun okrožnega sodišča, Služba za brezplačno pravno pomoč, plača stroške postopka v znesku 733,42 EUR. Pri tem je ugotovilo, da je v zemljiški knjigi kot lastnica ½ solastnega deleža, glede katerega je tožnik zahteval uporabnino, vknjižena I. O., ki je na tožnika s cesijo prenesla pravico do uveljavljanja terjatve iz naslova uporabnine.

V pravočasni pritožbi toženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba in sklep spremenita tako, da se sprememba tožbe ne dovoli, tožbeni zahtevek pa zavrže oziroma da se kot neutemeljen zavrne, pravdni stroški pa naložijo v povrnitev tožniku. Podredno predlaga razveljavitev iz vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnik pritožbenega odgovora ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita, da je prvo sodišče storilo kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker tožnik za tožbo sploh ni bil aktivno legitimiran, sodišče pa je po štirih letih dopustilo, da je tožbeni zahtevek razširil še na obdobje, ko je dejansko postal lastnik druge polovice nepremičnine, namesto, da bi tožbo takoj zavrglo oziroma razširitve tožbe ne bi smelo dopustiti. Ta očitek je po vsebini usmerjen v uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, saj obstoja kakšnega procesnega položaja, ki bi lahko predstavljal kršitev iz gornje postopkovne določbe, niti ne opredeljuje.

V kolikor pritožba z navedbami glede dopustitve razširitve tožbe prvemu sodišču očita, da je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, gre pojasniti, da sme sodišče po prvem odstavku 185. člena ZPP dovoliti spremembo tožbe, čeprav toženec temu nasprotuje, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče torej spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP), saj bi moral tožnik v primeru, v kolikor sodišče spremembe ne bi odobrilo, vložiti novo tožbo, namesto da bi se mu na podlagi že zbranega procesnega gradiva omogočila dokončna rešitev spora. Toženka je ugovarjala spremembi tožbe, s katero tožnik poleg uporabnine za čas od 1.12.2005 do 1.1.2008 zahteval še uporabnino za čas od 1.1.2008 do 1.1.2012. Ker se dokazni postopek zato ni podaljšal, saj je tožnik zahteval zgolj uporabnino za daljše časovno obdobje, okoliščina, da je toženka uporabljala poslovni prostor v času od 1.12.2005 do 1.1.2012 pa sploh ni bilo sporna, je bila odločitev sodišča v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe je bila tako smotrna, saj je pripomogla k dokončni ureditvi predmeta, o katerem teče ta spor, torej o plačilu uporabnine.

Pritožba napačno trdi, da tožnik zahteva plačilo uporabnine za solastni delež nepremičnine, katerega je pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z darovalcem O. J. in glede katerega si je darovalec v darilni pogodbi izgovoril dosmrtno služnostno pravico stanovanja ter dosmrtno pravico uživanja podarjenega ½ solastniškega deleža. Napačno tudi trdi, da je prvo sodišče tožniku uporabnino prisodilo iz tega naslova. Iz tožbe namreč jasno izhaja, da tožnik zahteva plačilo uporabnine za polovico solastnega deleža nepremičnine, glede katerega J. O. nima služnostne pravice stanovanja in pravice uživanja in glede katerega je v zemljiško knjigo kot lastnica vpisana I. O. Iz razlogov sodbe prav tako povsem nedvoumno izhaja, da je sodišče toženko obsodilo na nadomestitev koristi, ki jo je imela od uporabe solastnega dela nepremičnine, na katerem J. O. nima izgovorjenega užitka.

Prvo sodišče je dejstvo, da je I. O. na tožnika prenesla pravico do uveljavljanja uporabnine za poslovni prostor, ugotovilo na podlagi pisne izjave I. O. (v spisu pod prilogo A6 in A8) ter na podlagi njene in tožnikove izpovedbe. Pritožba napada to prvostopno ugotovitev s trditvijo, da „nedatirana, pavšalna in z roko napisana izjava I. O. ter ustna izjava I. O. o odstopu pravic, ne zadostujeta za zagotovitev tožnikove aktivne legitimacije“. S trditvijo o pomanjkljivosti pisne izjave (očitno izjave pod prilogo A6) pritožba oporeka vsebini listine, ki predstavlja zgolj dokaz o sklenitvi pogodbe, saj je s to listino O. I. potrdila, da je „prenesla in odstopila sinu O. K. vse pravice, ki se nanašajo na nepremičnini parc. št.... in ....S, k.o. Č. v.“. Vsebino pogodbe, sklenjene med I. in K. O. je sodišče ugotovilo na podlagi njunih izpovedb. Ker je na podlagi teh dveh izpovedb ugotovilo, da je I. O. na tožnika prenesla pravico do uveljavljanja uporabnine za poslovni prostor, pritožba napačno trdi, da je šlo za „izjavo domnevnega upnika o odstopu pravic“, saj je bila med I. O. kot odstopnico in tožnikom kot tretjim sklenjena cesijska pogodba o odstopu obligacijske pravice. Ker je I. O. kot solastnici nepremičnine pripadala pravica do njenemu polovičnemu idealnemu deležu ustrezajočega dela uporabnine za poslovni prostor, je s pogodbo o cesiji to svojo pravico lahko prenesla na novega upnika – tožnika (417. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da toženka ni bila dolžna tožnika prositi za soglasje, da ima poslovni lokal v najemu, ko je bila v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena I. O. Vendar ta ugotovitev prvega sodišča ni bistvena, ker toženka tekom postopka po tožniku zatrjevanega dejstva, da I. O. nikoli ni dala soglasja za najem lokala, niti ni prerekala. Poleg tega pa tekom postopka niti ni trdila, da je lastnik idealnega deleža nepremičnine, katerega njen partner J. O. nima pravice uživati, z dejstvom, da uporablja lokal, soglašal. Napram tožniku kot prevzemniku njene terjatve tako ugovora, ki bi ga proti njemu lahko uveljavljala (drugi odstavek 421. člena OZ), tako niti ni stavila.

Dejstvo, da je imela toženka sklenjeno najemno pogodbo z O. J., na pravilnost zaključka, da je brez pravne podlage uporabljala polovico nepremičnine, katerega solastnica je bila I. O., ne vpliva. Zato pritožba nepravilno trdi, da bi moralo toženko dolžnosti nadomestitve koristi, ki jo je imela od uporabe polovice nepremičnine, katerega lastnica je bila I. O., razbremeniti plačevanje najemnine najemodajalcu, ker ta idealnega deleža nepremičnine od I. O. nima pravice oddajati v najem (1) (190. člen OZ).

Kar se tiče toženkinega pobotnega ugovora, gre sprva pojasniti, da mora stranka, ki ga uveljavlja, oblikovati določen zahtevek, pri čemer mora jasno in določno predstaviti dejansko podlago vsakega od zahtevkov, ki jih uveljavlja v pobot. Toženka je tako v pobot uveljavljala denarno terjatev “do celotne višine tožnikove terjatve”, nastalo zaradi obnove strehe, zamenjave centralne peči in bojlerja, zavarovanja brežin, izvedbe robnikov in asfalta. Tudi v kolikor štejemo, da je pobotni ugovor skupno uveljavljanega zneska določljiv, toženkin predlog za postavitev izvedenca še vedno ne more nadomestiti izvirnega naracijskega manjka konkretne opredelitve del, ki so bila opravljena v sporni nepremičnini, konkretne zneskovne opredelitve posameznih denarnih terjatev, ki so zaradi teh posameznih del nastale, kakor tudi časa zapadlosti denarne terjatve (prim. 311. člen OZ).

Toženkino pritožbo je bilo potrebno zavrniti, ker se je izkazala za neutemeljeno, saj uveljavljani razlogi niso bili podani, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 687/2007 z dne 26.8.2010.