Jedro

Po tem ko sodišče na upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi dovoli izvršbo zoper dolžnika, upnikov predlog za ustavitev izvršbe nima za posledico ustavitve izvršbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikove vloge z dne 14. 12. 2005, iz katere izhaja, da umika izvršilni predlog, izvršbo ustavilo in razveljavilo vsa izvršilna dejanja, opravljena po 14. 12. 2005. 2. Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 76. člena in 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je pravilno stališče, da je umik procesno dejanje, ki se ga ne da preklicati. Vendar pa je sodišče spregledalo, da je upnik 24. 10. 2008 podal predlog za nadaljevanje izvršbe zoper tožnikove dediče, ki ga je, glede na procesno ureditev izvršbe, v konkretnem primeru mogoče razumeti le kot nov predlog za izvršbo v smislu drugega odstavka 43. člena ZIZ. Upnik ga je vložil na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodne odločbe - pravnomočnega sklepa o izvršbi 002 I2002/02459 z dne 22. 10. 2002, ki je kljub umiku izvršilnega predloga ostal v veljavi. Ko namreč upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi umakne predlog za izvršbo, sodišče ustavi izvršbo, ne da bi razveljavilo sklep o izvršbi, saj ustavitev izvršbe pomeni le konec faze opravljene izvršbe, kadar upnikove terjatve iz pravnih ali dejanskih razlogov ni bilo mogoče izvršiti. Specifičnost izvršilnega postopka je prav v tem, da sklep o izvršbi ne postane neučinkovit zaradi dogodkov zunaj postopka, ki spreminjajo razmerja med strankama, ampak zaradi razvoja samega izvršilnega postopka. Upnik je ob vložitvi novega predloga za izvršbo tudi veljavno izkazal prehod terjatve od prvotnega dolžnika na sedanje dolžnike - njegove dediče in s tem zadostil zakonskemu pogoju iz 24. člena ZIZ. Izvršilno sodišče je izvršbo zoper nove dolžnike dovolilo. Sklep o nadaljevanju izvršbe je postal pravnomočen in na podlagi pravnomočnega sklepa o nadaljevanju izvršbe je izvršilno sodišče vodilo izvršbo vse do leta 2014. Po drugem odstavku 43. člena ZIZ sodišče v primeru umika izvršilni postopek ustavi, vendar pa tretji odstavek 43. člena ZIZ določa, da lahko upnik po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo. Razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj ne more imeti podlage v 76. členu ZIZ, ki sicer v drugem odstavku določa, da sodišče, kadar ustavi izvršbo, razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, če s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb. To določbo je treba razumeti v zvezi s prvim odstavkom 76. člena ZIZ, ki obravnava ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti v primerih, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Obravnavani primer ni tak. Izvršilni naslov ni bil pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega niti ni bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nasprotno, na upnikov predlog so bila vsa izvršilna dejanja opravljena na podlagi veljavnega izvršilnega naslova.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama. Dolžniki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, saj gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. V obravnavani izvršilni zadevi je upnik zoper dolžnika S. S. 12. 9. 2002 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je 22. 10. 2002 izdalo sklep o izvršbi 002 I 2002/02459, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo v predlogu navedene terjatve, dovolilo predlagano izvršbo in odmerilo stroške upnika. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 18. 11. 2002. Dolžnik je 2. 9. 2005 umrl. Upnik je zato 14. 12. 2005 umaknil izvršilni predlog, 14. 2. 2006 pa je svoj umik preklical. Izvršilno sodišče je 24. 4. 2006 sklenilo, da je izvršilni postopek prekinjen. Sklep o prekinitvi postopka je postal pravnomočen 12. 5. 2006. Upnik je 24. 10. 2008 predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikove dediče. Izvršilno sodišče je 5. 12. 2008 sklenilo, da se izvršba nadaljuje zoper dolžnikove dediče z novimi predlaganimi izvršilnimi sredstvi. Ta sklep je postal pravnomočen 4. 2. 2010. Dolžniki so 13. 9. 2013 na izvršilno sodišče naslovili zahtevo za odpravo nepravilnosti, v kateri so sodišče opozorili, da je upnik že 14. 12. 2005 umaknil izvršilni predlog, to pa je dejanje, ki ga ni mogoče preklicati, zato so sodišče pozvali, naj izvršbo ustavi in razveljavi vsa procesna dejanja. Izvršilno sodišče je zahtevo dolžnikov zavrnilo, višje sodišče pa je pritožbi dolžnikov ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. To je v ponovljenem postopku izvršbo ustavilo in razveljavilo vsa izvršilna dejanja, ki so bila opravljena po 14. 12. 2005. 8. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je v zadevi bistveno, da je upnik 24. 10. 2008 podal predlog za nadaljevanje izvršbe, na podlagi katerega je izvršilno sodišče 5. 12. 2008 sklenilo, da se izvršba nadaljuje zoper dolžnikove dediče z novimi predlaganimi izvršilnimi sredstvi. Ta sklep je postal pravnomočen.

9. Upnik je predlog za nadaljevanje izvršbe vložil na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočnega sklepa o izvršbi 0002 I 2002/02459 z dne 22. 10. 2002, ki je kljub umiku izvršilnega predloga ostal v veljavi. Ko upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi umakne izvršilni predlog, sodišče ustavi izvršbo, ne da bi razveljavilo sklep o izvršbi.(1) Ustavitev izvršbe namreč pomeni le konec faze opravljanja izvršbe, kadar upnikove terjatve iz pravnih ali dejanskih razlogov ni bilo mogoče izvršiti. Specifičnost izvršilnega postopka je namreč v tem, da sklep o izvršbi ne postane neučinkovit zaradi dogodkov zunaj postopka, ki spreminjajo razmerja med strankama, ampak zaradi razvoja samega izvršilnega postopka. Upnik je ob vložitvi novega predloga za izvršbo veljavno, to je s pravnomočnim sklepom o dedovanju, izkazal prehod terjatve od prvotnega dolžnika na nove dolžnike (primerjaj 24. člen ZIZ). Izvršilno sodišče je izvršbo zoper nove dolžnike dovolilo in na podlagi pravnomočnega sklepa o nadaljevanju izvršbe opravljalo dejanja izvršbe do leta 2014, ko je izvršbo ustavilo z izpodbijanim sklepom. Ob tem velja poudariti, da če upnik izvršilni predlog umakne po izdaji sklepa o izvršbi, v fazi oprave izvršbe, kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi, njegovo dejanje ne učinkuje neposredno in je sklep o ustavitvi postopka konstitutiven.(2)

10. Vrhovno državno tožilstvo ima prav, da je treba določilo drugega odstavka 76. člena ZIZ, po katerem sodišče, kadar ustavi izvršbo, razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb, razumeti v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki določa, da sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. V konkretnem primeru ustavitev postopka ni bila posledica izgube lastnosti izvršilnega naslova, temveč dispozitivnega akta upnika. Odločitev pa bi bila pravilna, celo če bi drugi odstavek 76. člena ZIZ razlagali širše, torej tako, da velja za vse primere ustavitve izvršbe, ne le tiste, ki so posledica izgube lastnosti izvršilnega naslova. Pojem „razveljavitve opravljenih izvršilnih dejanj“ namreč ne zajema izdaje sklepa o izvršbi, ki je procesno dejanje sodišča, preden to začne opravljati izvršilna dejanja.(3)

11. Ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili drugi odstavek 76. člena ZIZ in 43. člen ZIZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Dodatni napotki sodišču v ponovljenem postopku niso potrebni.

12. Dolžniki stroškov v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti niso priglasili.

Op. št. (1): Primerjaj načelno pravno mnenje, Pravna mnenja I/2002, stran 15. Op. št. (2): Primerjaj Triva in drugi, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, stran 246, in Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 188. Op. št. (3): Triva in drugi, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, stran 253.