Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da traktor v škodnem dogodku ni opravljal prevozne funkcije, ampak je kot delovni stroj in mirujoč preko kardanske gredi proizvajal energijo za hidravlični cepilec. Uporaba traktorja v danem primeru (delovna operacija, ki se je izvajala v času škodnega dogodka) torej ni zajemala vožnje ali premikanja traktorja z namenom izvedbe konkretnega opravila in ni bila povezana s funkcijami, ki so povezane s prometno funkcijo traktorja (odpiranje vrat, vstopanje,...), ampak je traktor evidentno bil uporabljen zgolj kot vir energije za uporabo cepilca kot traktorskega priključka. Do škodnega dogodka torej ni prišlo zaradi uporabe traktorja kot prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podano zavarovalno kritje na podlagi sklenjene police avtomobilskega zavarovanja, saj traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak le kot delovni stroj, le kot vir pogonske sile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo iz razloga neobstoja zavarovalnega kritja po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja z dodatno klavzulo KL 2505 (P-PR 13, D-Škode iz dejavnosti) v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 55.874,41 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 54.500,00 EUR od 4. 1. 2006 dalje do plačila, od 107,30 EUR od 25. 2. 2016 in od 1.267,11 EUR od 15. 6. 2015 dalje do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 35,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnik sodbo v celoti izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je odločitev sodišča zmotna (nima osnove v ugotovljenih dejstvih), nezakonita in protispisna. Sodišču očita, da je raziskovalo nesporna dejstva, katerih tožena stranka ni prerekala oziroma jih ni prerekala pravočasno, s čemer je kršilo 2., 7. in 286. člen ZPP v povezavi z 214. in 339. členom ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in da je zato podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da traktor v škodnem dogodku ni opravljal prevozne/delovne funkcije, ampak naj bi le kot delovni stroj preko kardanske gredi proizvajal energijo za hidravlični cepilec, torej služil le kot vir pogonske sile, kar ni mogoče označiti za »običajno uporabo« traktorja kot vozila. Tožnik vztraja, da je hidravlični cepilec običajen delovni priključek traktorja (sestavina) traktorja in tudi deluje preko delujočega traktorja. Traktor je z njim opravljal svojo običajno delovno funkcijo - delovni stroj za cepljenje drv. Gre za popolnoma isto situacijo, kot bi npr. imel traktor nameščen vitel, plug, frezo (in podobno) in bi vozil ter plužil/oral/frezal/vlekel drva. Traktor se v 99 % primerov uporablja kot delovni stroj, po cesti pa vozi le, če vleče prikolico ali pa se mora pripeljati do njive oziroma mesta opravila. Cepljenje drv je eno osnovnih opravil, ki se opravlja v delovanju traktorja, pač na mestu (enako je npr. tudi pri baliranju sena), kar pa ne pomeni, da zgolj zato, ker se traktor ne premika, traktor ne opravlja običajne delovne funkcije. Škodo je tožniku povzročilo registrirano motorno vozilo (traktor), in sicer pri uporabi, ki je popolnoma običajna in skladna z njegovo funkcijo ter je tako podano kritje po sklenjeni zavarovalni polici. Tožnik meni, da v prid njegovemu stališču govori tudi sodba SEU v zadevi C-162/13 z dne 4. 9. 2014. Z zavarovanjem na podlagi police obveznega avtomobilskega zavarovanja je krita tako škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot prevoznega sredstva, kot tudi škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot delovnega stroja oziroma pogonskega stroja. Tožnik nadalje izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014 v celoti sledilo stališču SEU iz sodbe v zadevi C-162/13 z dne 4. 9. 2014, sodišče prve stopnje pa te sodbe ni upoštevalo in je posledično tudi odločitev materialnopravno napačna. Moralo bi namreč zaključiti, da je traktor opravljal svojo običajno delovno funkcijo (oziroma je šlo za »običajno uporabo« traktorja) in da je tako v celoti podano zavarovalno kritje. V kolikor bi namreč obstoj zavarovalnega kritja po predmetni polici razlagali tako ozko, kot ga razlaga prvostopenjsko sodišče (torej, da traktor kot delovni stroj, mirujoč in vir pogonske sile, ni mogoče označiti za »običajno uporabo« traktorja kot vozila oziroma, da kritje obstoji le v primeru, ko do škode pride med opravljanjem prevozne funkcije traktorja), potem bi takšno zavarovanje izgubilo vsakršen smisel in namen. Tožnik meni, da njegovo stališče, da zavarovalno kritje v danem primeru v celoti obstoji, dokazuje tudi sodna praksa, kot izhaja iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi II Cp 2829/2009 z dne 18. 11. 2009, Vrhovnega sodišča RS v sodbah II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002 in II Ips 334/2015 z dne 25. 2. 2016, Okrožnega sodišča v Celju, katerega sodbo je potrdilo Višje sodišče v Celju s sodbo Cp 485/2005 z dne 8. 6. 2006, Okrajnega sodišča v Celju v zadevi P 491/2006 z dne 23. 4. 2008. Tožnik sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev pod VIII. točko v prvi pripravljalni vlogi, s katerimi je utemeljeval uporabo traktorja/cepilnika kot običajno uporabo/delovno funkcijo traktorja, niti do zgoraj omenjene sodne prakse/odločitve SEU. Na ta način je sodišče bistveno kršilo 8. točko, kot tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (v sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih). Sodišče tudi z ničemer ni obrazložilo zaključka, zakaj šteje, da traktor v konkretnem primeru ni opravljal običajne delovne funkcije oziroma zakaj šteje, da konkretno delo naj ne bi predstavljalo običajne uporabe traktorja. Zaključki sodišča se posledično ne dajo preizkusiti, zaradi česar je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik navaja, da se sodišče v tem delu zgolj (neutemeljeno) sklicuje na sodbo SEU v zadevi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 111/2018 z dne 14. 2. 2018, ne ponudi pa lastnih argumentov za svoje zaključke. Tožnik izpodbija tudi zaključek sodišča, da zavarovalno kritje ni podano niti po klavzuli KL 2505. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z obstojem kritja glede na klavzulo KL 2505 (P-PR13 D-Škode iz dejavnosti) v zadnjem odstavku VIII. točke 1. pripravljalnega spisa z dne, v XIII. točki 2. pripravljalnega spisa in v 3. pripravljalnem spisu, zaradi česar uveljavlja kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih). Izpostavlja pa še, da toženka (vsaj ne do konca prvega naroka) ni prerekala tožnikovih trditev, da je bilo s sklenjenim zavarovanjem za traktor dogovorjeno tudi jamstvo za škodo, ki izvira iz dejavnosti predmetnega traktorja; da je po zavarovalni polici bilo sklenjeno posebno doplačilo P-PR13, D-Škode iz dejavnosti (klavzula KL 2505), ki krije vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo omenjenega traktorja; da se je kritičnega dne cepljenje drv opravljalo z zavarovanim vozilom (na katerega je bil priključen cepilnik, ki je sestavina traktorja); da je pri cepljenju drv, ki se je opravljalo z zavarovanim vozilom (na katerega je bil priključen cepilnik, ki je sestavina traktorja), šlo za dejavnost zavarovanega vozila (traktorja); da je v zvezi s to dejavnostjo zavarovanega vozila prišlo do škodnega dogodka (škoda torej izvira iz dejavnosti zavarovanega vozila - traktorja), zaradi česar je podana toženkina odgovornost za tožniku nastalo škodo in tudi zavarovalno kritje; kar pomeni, da jih je priznala. V zvezi z zavarovalnim kritjem iz dejavnosti traktorja je namreč toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo zatrjevala zgolj omejitev zavarovalne vsote (50.100,00 EUR) in tožnikov soprispevek, ni pa podala ugovora zavarovalnega kritja glede dejavnosti traktorja (klavzula KL 2505). To pomeni, da je toženka kritje za škodni dogodek v vsakem primeru priznala in bi zato moralo biti to nesporno, vsaj kar zadeva kritja škode iz dejavnosti traktorja. Napačna in protispisna je zato navedba v 16. točki izpodbijane sodbe, da naj bi tožena stranka že pred prvim narokom, v 11. točki 1. pripravljalne vloge, ugovarjala zavarovalnemu kritju glede klavzule KL 2505. Toženka je namreč v slednji točki pavšalno navedla le, da vztraja pri ugovorih glede temelja; nikjer ni, vsaj ne konkretno, navedla da ugovarja kritju (zavarovalnemu jamstvu) iz tega naslova oziroma, da tudi za ta primer ugovarja zavarovalno jamstvo. Temelj namreč pomeni, da obstoji odškodninska odgovornost, dočim kritje pomeni, da obstoji jamstvo po pogodbi. Ker je torej sodišče štelo, da je toženka že pred prvim narokom ugovarjala kritju glede omenjene klavzule (in je posledično štelo, kot da je ugovarjala kritju po tej klavzuli in to pravočasno), je na ta način kršilo tudi določila 2., 7. in 286. člena ZPP (načelo prekluzije), kar je vplivalo na zakonitost sodbe. V kolikor bi namreč štelo, da ni pravočasno (in konkretizirano) ugovarjala omenjenem kritju po klavzuli KL 2505, bi moralo zaključiti, da kritje po tej klavzuli obstaja in tožniku prisoditi odškodnino. Ker je sodišče raziskovalo (ne)obstoj kritja po omenjeni klavzuli (KL 2505) oziroma sprejemalo zaključke v tej smeri mimo zgoraj omenjenih neprerekanih trditev tožeče stranke (in tudi preko trditev tožene stranke - saj je jasno, da toženka ni ugovarjala kritju po omenjeni klavzuli; če pa bi že, to ni storila pravočasno in konkretizirano), je kršilo 2., 7., 214. in 286. člen ZPP in posledično tudi materialno pravo uporabilo napačno. Nejasen in neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da je zavarovalno kritje po klavzuli KL 2505 podano le, ko je traktor v uporabi kot delovno vozilo in ne kot delovni stroj (in da če je traktor služil kot pogonska sila za traktorski priključek, tudi kritje po omenjeni klavzuli ni podano). Iz sodbe torej ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je pri svojem zaključku glede neobstoja kritja po klavzuli KL 2505 enostavno oprlo na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 111/2018, ki pa ne more predstavljati pravne/dejanske podlage za odločitev sodišča. Takšen zaključek sodišča je tudi materialnopravno zmoten in v nasprotju s smislom tega zavarovanja oziroma naravo klavzule KL 2505, ki zajema vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja - pri tem pa je popolnoma nepomembno, ali je traktor v uporabi kot delovno vozilo ali kot delovni stroj (važno je le to, da je prišlo do škode v zvezi z dejavnostjo traktorja). Klavzula KL 2505 torej ni vezana na kriterije ugotavljanja kritja AO zavarovanja (oziroma ti kriteriji niso isti), ampak jo je potrebno presojati posebej, saj krije vse škode iz dejavnosti, ki se opravljajo s traktorjem (med to dejavnost pa spada tudi cepljenje drv, ki se opravlja s traktorjem, na katerega je priključen cepilnik, ki je sestavina traktorja). Takšna klavzula se namreč doplača ravno iz razloga, če morda osnovno AO zavarovanje kakšnega primera/škode ne krije in da je torej s to klavzulo zajet večji/popolni obseg kritja. Omenjena klavzula torej zajema vse možne dogodke/škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja. Nelogično bi namreč bilo, da bi se doplačevalo za dodatno kritje oz. za širši/večji obseg kritja, ki ga potem kljub doplačilu ne bi bilo. V kolikor bi zavzeli stališče sodišča prve stopnje, bi tovrstne klavzule izgubile svoj pomen oz. dodatno kritje/večji obseg kritja dejansko potemtakem sploh ne bi obstajalo. Tudi v kolikor bi držalo stališče sodišča, da naj bi traktor služil le kot pogonsko sredstvo za cepilnik, je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z dejavnostjo traktorja, pri čemer pa je zavarovalno kritje za takšen primer, zaradi obstoja zgoraj omenjene klavzule (KL 2505), podano. Tožnik še poudarja, da v sami zavarovalni polici/klavzuli KL 2505 ni nobenih določil, da bi bilo kritje po tej klavzuli omejeno oziroma da bi se klavzula uporabila zgolj v primeru, če bi se traktor štel kot delovno vozilo in ne kot delovni stroj. Zaradi tega je odločitev sodišča tudi v nasprotju z vsebino predmetne zavarovalne police/klavzule KL 2505; in torej tudi iz tega razloga materialno pravno zmotna. Glede na to, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku tožeče stranke, bi moralo celotne priglašene pravdne stroške tožnika naložiti v plačilo toženi stranki. Tožnik predlaga da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške tega pravdnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je dne 8. 9. 2014 na obisku pri S. L. pomagal pri cepljenju drv s pomočjo hidravličnega cepilca, ki je bil preko kardanskega priključka nameščen na traktor. Ko je tožnik v nekem trenutku podal drvo, ki ga je S. L. pričel cepiti s hidravličnim cepilcem, in se nato obrnil h kupu, da bi zgrabil naslednjo drvo, mu je kos razklanega drva nenadoma priletel v predel leve ledvice in ga hudo telesno poškodoval. Tožnik je padel na kolena in pri tem dobil še odrgnine na kolenih. S. L. je imel za traktor sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje po polici št. 607-7418491. Zavarovalna pogodba pa je bila sklenjena v skladu s Splošnimi pogoji AO 07/2013 in SPPZ 12 ZM - AO MV in z dodatno klavzulo KL2505 (po doplačilu P-PR13, D-Škode iz dejavnosti) - jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil za zavarovalno vsoto 50.100,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi ugovora toženke, da škoda, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku, ni v vzročni zvezi s prometno običajno funkcijo vozila in da torej ni krita škoda, ki je posledica obratovanja vozila, ki je za to prometno sredstvo netipično (trdila je, da je mirujoči traktor zavarovancu tožene stranke v škodnem dogodku služil zgolj kot pogon za cepilnik drv, te funkcije pa ni mogoče zajeti v pojem »uporaba vozila«), presojalo, ali je v obravnavani zadevi podano zavarovalno kritje za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku. Pravilno je opredelilo, da je potrebno razjasniti, ali gre uporabo traktorja izključno v funkciji pogonske sile za hidravlični cepilec mogoče šteti za »običajno uporabo« traktorja kot vozila, in se pri tem pravilno oprlo na 15. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP)1, 16. člen ZOZP, ki kot vozilo definira vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje2 in na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju: Direktiva 2009/103/ES), v kateri je bila kodificirana tudi Direktiva Sveta o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 (v nadaljevanju: Prva Direktiva), po kateri mora vsaka država članica sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri »uporabi vozil«, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Pojem „uporaba vozila“ niti v Direktivi 2009/103/ES niti v ZOZP ni definiran, zaradi česar gre za pravni standard, ki ga mora, kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedeno, sodišče pri odločanju sodišče vsakič napolniti samo. V zadevi II Ips 415/2011 je Vrhovno sodišče RS na Sodišče Evropske unije (SEU) naslovilo vprašanje v zvezi z razlago pojma „uporaba vozila“. SEU je s sodbo z dne 4. 9. 2014 v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Prve direktive zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Takšna opredelitev pojma „uporaba vozila“ je vplivala na spremembo dotedanje sodne prakse, po kateri, kadar je bilo vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja oziroma pogonskega sredstva (ne v funkciji prevoznega sredstva), zavarovalno kritje po obveznem avtomobilskem zavarovanju ni bilo podano. Pojem "uporaba vozila" pa je bila predmet tudi kasneje izdane (28. 11. 2017) sodbe SEU v zadevi C-514/16. Sodišče EU je v tej sodbi stališče iz zadeve C-162/13 nekoliko zamejilo. Med drugim je v tej sodbi razložilo, da je potrebno pri razlagi pojma »uporaba vozil« iz 3. člena Prve Direktive upoštevati tudi namen obveznih avtomobilskih zavarovanj, za katera je bistveno, da gre za zavarovanja vozil v funkciji prometnega sredstva. SEU je v tej sodbi obrazložilo, da je glede vozil, ki se kakor zadevni traktor poleg tega, da se običajno uporabljajo kot prevozna sredstva, v nekaterih okoliščinah uporabljajo tudi kot delovni stroji, treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba lahko spada pod pojem „uporaba vozil" v smislu člena 3(1) Prve direktive, ali kot delovni stroj, zaradi česar zadevna uporaba ne more spadati pod navedeni pojem. SEU je v navedeni sodbi zaključilo, da pojem »uporaba vozil« tako ne zajema primera, v katerem je traktor3 v trenutku škodnega dogodka ni opravljal funkcije prevoznega sredstva, ampak je kot delovni stroj opravljal le funkcijo proizvajalca pogonske sile.

6. Sodišče prve stopnje se je glede na zgoraj povzeto in obrazloženo pravno podlago pravilno osredotočilo najprej na vprašanje, ali se je traktor (vozilo) v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljal zlasti kot prevozno sredstvo. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da je traktor miroval (ni bil v gibanju) in ga nihče ni upravljal, da je bil v prostem teku z zategnjeno ročno zavoro in z zadnjo delovno osjo preko kardana poganjal priključek - hidravlični cepilec. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da traktor v škodnem dogodku ni opravljal prevozne funkcije, ampak je kot delovni stroj in mirujoč preko kardanske gredi proizvajal energijo za hidravlični cepilec. Uporaba traktorja v danem primeru (delovna operacija, ki se je izvajala v času škodnega dogodka) torej ni zajemala vožnje ali premikanja traktorja z namenom izvedbe konkretnega opravila in ni bila povezana s funkcijami, ki so povezane s prometno funkcijo traktorja (odpiranje vrat, vstopanje,...), ampak je traktor evidentno bil uporabljen zgolj kot vir energije za uporabo cepilca kot traktorskega priključka. Do škodnega dogodka torej ni prišlo zaradi uporabe traktorja kot prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podano zavarovalno kritje na podlagi sklenjene police avtomobilskega zavarovanja, saj traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak le kot delovni stroj, le kot vir pogonske sile. Kot je pravilno razložilo, pojem „uporaba vozil“ v smislu 15. člena ZOZP in 3. člena Prve Direktive ne zajema primerov, v katerem je traktor kot delovni stroj udeležen v škodnem dogodku le kot vir pogonske sile. Takšen zaključek je skladen z obrazložitvijo v sodbi SEU C-514/16 z dne 28. 11. 2017, v kateri se je traktor prav tako uporabljal kot proizvajalec pogonske sile, potrebne za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida, da je takšna uporaba zlasti del funkcije tega traktorja kot delovnega stroja in ne kot prevoznega sredstva, in da zato ne spada pod pojem "uporaba vozil" v smislu člena 3(1) Prve direktive. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke zadostno in pravilno argumentiralo, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU v zadevi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 111/2018 z dne 14. 2. 2018 in da v ničemer ne ponudi lastnih argumentov za svoje zaključke.

7. Pritožnik z zgoraj povzetimi navedbami o tem, zakaj meni, da je šlo za tipično in običajno funkcijo traktorja (običajna uporaba) in da je zato škoda, ki je tožniku nastala v zvezi z uporabo/delovno funkcijo predmetnega traktorja, krita po polici avtomobilskega zavarovanja, ne more izpodbiti pravilnega sodišča prve stopnje, da ni podano zavarovalno kritje na podlagi sklenjene police avtomobilskega zavarovanja, saj traktor ni bil v uporabi kot vozilo, ampak le kot delovni stroj, le kot vir pogonske sile. Pravnorelevantno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je namreč le, ali se je traktor v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljal zlasti kot prevozno sredstvo ali ne. Pritožnik zmotno meni, da v prid njegovemu stališču govorijo tudi sodba SEU v zadevi C-162/13 z dne 4. 9. 2014 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014, saj se je, kot že obrazloženo SEU do predmetnega spornega vprašanja opredelilo šele v sodbi v (kasnejši) zadevi C-514/16. Tožnik zmotno meni, da njegovo stališče, da zavarovalno kritje v danem primeru v celoti obstoji, dokazuje tudi sodna praksa slovenskih sodišč, kot jo navaja v pritožbi, saj je v celoti iz časa pred sprejeto sodbo SEU v zadevi C-514/16. Sodišče prve stopnje se je, s tem ko je predstavilo in sledilo novejši sodni praksi SEU in tudi novejši sodni praksi slovenskih sodišč (odločitev Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 111/2018)4, tudi vsebinsko opredelilo tako do tožnikovih trditev v prvi pripravljalni vlogi, s katerimi je utemeljeval uporabo traktorja/cepilnika kot običajno uporabo/delovno funkcijo traktorja, kakor tudi do sodne prakse SEU. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče bistveno kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena, kot tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Glede na že zgoraj navedeno pravno relevantno dejstvo, ki ga je moralo sodišče ugotoviti, ni utemeljen niti očitek, da sodišče z ničemer ni obrazložilo zaključka, zakaj šteje, da traktor v konkretnem primeru ni opravljal običajne delovne funkcije oziroma zakaj šteje, da konkretno delo naj ne bi predstavljalo običajne uporabe traktorja. Očitana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da ni podano niti zavarovalno kritje po klavzuli KL 2505 (jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil), ker je ugotovilo, da traktor v obravnavanem škodnem dogodku ni bil funkciji vozila ampak je kot delovni stroj le proizvajal pogonsko silo za hidravlični cepilec; zavarovalno kritje po klavzuli KL 2505 pa je podano le, ko je traktor v uporabi kot delovno vozilo in ne kot delovni stroj.

9. Tožnik je v zadnjem odstavku VIII. točke 1. pripravljalnega spisa navedel cit. "Podrejeno pa tožnik še navaja, da je po navedeni polici itak sklenjeno posebno doplačilo P-PR13 D-Škode iz dejavnosti; torej tudi če ne bi šlo za kritje iz zavarovanja AO, pa je z navedenim doplačilom in sklenjenim zavarovanjem krita tudi škoda iz dejavnosti zavarovanega vozila.", v XIII. točki 2. pripravljalnega spisa je ponovil slednjo navedbo in dodal, da se je kritičnega dne cepljenje drv opravljalo z zavarovanim vozilom (na katerega je bil priključen cepilnik, ki je sestavni del traktorja) in je torej šlo za dejavnost zavarovanega vozila (traktorja), ter da je podana toženkina odgovornost za tožniku nastalo škodo, ker je v zvezi s to dejavnostjo zavarovanega vozila prišlo do škodnega dogodka. V 3. pripravljalnem spisu pa je tožnik navedel še, da tožena stranka sama priznava v 11. točki pripravljalne vloge z dne 22. 11. 2017, da je bilo s sklenjenim zavarovanjem za traktor dogovorjeno tudi jamstvo za škodo, ki izvira iz dejavnosti predmetnega traktorja. Nadalje ponovil navedbo, da se je kritičnega dne cepljenje drv opravljalo z zavarovanim vozilom (na katerega je bil priključen cepilnik, ki je sestavina traktorja) in je torej šlo za dejavnost zavarovanega vozila (traktorja), in dodal, da je zato, ker je v zvezi s to dejavnostjo zavarovanega vozila prišlo do škodnega dogodka (škoda torej izvira iz dejavnosti zavarovanega vozila – traktorja), podana toženkina odgovornost za tožniku nastalo škodo. Tožnik je v tej vlogi še navedel, da toženka teh trditev ni zanikala, kar pomeni, da jih je v skladu z načelom afirmativne litiskontestacije priznala. V zvezi z zgoraj omenjenim zavarovalnim kritjem (iz dejavnosti traktorja) je namreč do konca prvega naroka za glavno obravnavo ugovarjala zgolj omejitev zavarovalne vsote (50.100,00 EUR) in tožnikov soprispevek, ne pa samega temelja. Tožnik je v vlogi razložil, da to pomeni, da je toženka odgovornost za škodni dogodek v vsakem primeru priznala in je v pravdi zato nesporna – vsaj kar zadeva odgovornosti/kritja škode iz dejavnosti traktorja (nesporno je torej tako omenjeno kritje, kot tudi sama odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo iz omenjenega kritja).

10. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj povzetih tožnikovih navedb v zvezi z obstojem kritja glede na klavzulo KL 2505 (P-PR13 D-Škode iz dejavnosti). Iz celotne vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidna tudi opredelitev do zgoraj povzetih tožnikovih navedb. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v 16. točki pravilno zaključilo, da tožena stranka z ugovorom glede zavarovalnega kritja ni bila prekludirana, kot je to zatrjevala tožeča stranka, saj je le-to ugovarjala že pred prvim narokom za glavno obravnavo v 11. točki prve pripravljalne vloge z dne 22. 11. 2017. Ta navedba sodišča prve stopnje ni protispisna, sodišče pa tudi ni kršilo določil 2., 7. in 286. člena ZPP, kot očita pritožba. Ne drži, da je toženka v 11. točki prve pripravljalne vloge zgolj pavšalno navedla, da vztraja pri svojih ugovorih glede temelja, in da ni nikjer, vsaj ne konkretno, navedla, da ugovarja kritju (zavarovalnemu jamstvu) iz tega naslova oziroma, da tudi za ta primer ugovarja zavarovalno jamstvo. Kot navaja toženka v odgovoru na pritožbo, je v točki 11 v prvi pripravljalni vlogi le potrdila, kakšno dodatno kritje je bilo z zavarovalno pogodbo dogovorjeno (jamstvo za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil), hkrati pa v zvezi s to klavzulo jasno vztrajala pri vseh ugovorih glede temelja, ki jih je predhodno v vlogi že opisala, med drugim tudi neobstoja zavarovalnega kritja iz točke 10 te vloge, ker v konkretnem primeru ni šlo za običajno funkcijo vozila. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo s sklenjenim zavarovanjem za traktor dogovorjeno tudi jamstvo za škodo, ki izvira iz dejavnosti delovnih vozil, niti ni bilo sporno, da se je kritičnega dne cepljenje drv opravljalo z zavarovanim vozilom, na katerega je bil priključen cepilnik. Tožnikove trditve v 3. pripravljalni vlogi, kot so povzete zgoraj, pa je toženka v po sodišču dopustni drugi pripravljalni vlogi prerekala, zato ne drži nasprotna pritožbena navedba. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo vprašanje obstoja zavarovalnega kritja po klavzuli KL 2505 in ni raziskovalo nespornih dejstev, zaradi česar ni podana grajana postopkovna kršitev. Pravilno je zaključilo in to tudi jasno obrazložilo, zaradi česar ni utemeljen niti očitek o nejasnem in neobrazloženem zaključku sodišča, da traktor ni opravljal funkcije delovnega vozila (ni se uporabljal kot vozilo oziroma ni opravljal prevozne funkcije), kot je določeno s sporno klavzulo, pač pa je le kot delovni stroj proizvajal pogonsko silo za cepilec, za kar pa kritje tudi po sporni klavzuli ni podano. Izpodbijana sodba se da preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da se je sodišče prve stopnje pri svojem zaključku glede neobstoja kritja po klavzuli KL 2505 enostavno oprlo na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 111/2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravnorelevantna dejstva in jih v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi obrazložilo. In sicer, da je v trenutku škodnega dogodka traktor miroval (ni bil v gibanju) in ga nihče ni upravljal, bil je v prostem teku z zategnjeno ročno zavoro in z zadnjo delovno osjo preko kardana poganjal priključek - hidravlični cepilec. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da traktor v škodnem dogodku ni bil v funkciji delovnega vozila ampak je kot delovni stroj le proizvajal pogonsko silo za hidravlični cepilec (bil udeležen le kot vir pogonske sile). Sodišče prve stopnje je zgolj glede na uporabljene enake razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka v obrazložitvi navedlo, da s svojo odločitvijo sledi tudi slovenski sodni praksi, natančneje zgoraj navedeni sodbi Višjega sodišča v Mariboru, kar pa ne pomeni, da je zaključek glede neobstoja kritja po klavzuli KL 2505 enostavno oprlo na to sodbo.

11. Zaključek sodišča ni v nasprotju s smislom tega zavarovanja oziroma naravo klavzule KL 2505. Ne drži, da to zavarovanje zajema vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja, in da je pri tem popolnoma nepomembno, ali je traktor v uporabi kot delovno vozilo ali kot delovni stroj, saj je v polici izrecno določeno jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil (16. člen ZOZP tudi sicer loči delovna vozila in traktorje). Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zavarovalno kritje po klavzuli KL 2505 podano le, ko je traktor v uporabi kot delovno vozilo in ne kot delovni stroj, zato tudi v nasprotju z vsebino predmetne zavarovalne police/klavzule KL 2505 in torej ni materialnopravno zmotna.

12. Pritožnik je pritožbo zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi vezal le na dosežen uspeh v pravdi, zato je tudi v tem delu njegova pritožba neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha mora tožnik sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je sicer priglasila 20,00 EUR materialnih stroškov, a le teh ni izkazala, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tudi toženka sama kriti svoje stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo.

1 Po 15. členu ZOZP mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz; 2 16. člen ZOZP kot vozilo definira vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje. 3 V 28. točki sodbe SEU C-514/16 je navedeno, da poljedelski traktor, kakršen je zadevni traktor, sodi pod pojem "vozilo" iz člena 1, točka 1 Prve direktive, saj gre za „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar vozi po tirih“. 4 Primerjaj še s sodbami VSL II Cp 2789/2017, VSM I Cpg 259/2017, izdanimi pred izdajo izpodbijane sodbe.