Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka od tožnika zahtevala prisotnost na delovnem mestu in da ni soglašala z vsemi tožnikovimi predlogi, ne pomenijo, da je tožnika šikanirala, kar bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost za škodo, katero naj bi tožnik zaradi tega utrpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je dolžna prvotožena stranka v roku 15 dni od dneva prejetja sodbe odpraviti diskriminacijski odnos do tožnika glede pogojev za opravljanje dela v delovnem razmerju ter mu omogočiti sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, da prepreči nastanek nadaljnje škode glede višine plače od meseca maja 2009 naprej tako, da se mu bo plača povečevala za ugotovljeno mesečno škodo glede osnovne plače in dodatkov, določenih v naslednji alineji; da se toženi stranki solidarno zavežeta, da tožniku za vsak mesec od 18. 5. 2004 do 18. 5. 2009 izplačata nematerialno škodo iz naslova kršitve prepovedi diskriminacije in načela enakega obravnavanja in nadlegovanja v delovnem razmerju v višini 600,00 EUR ter iz naslova kršitve prepovedi enakega obravnavanja v zvezi s plačo v višini najmanj 387,56 EUR, povečanih za dodatke od izhodiščne do osnovne plače in dodatke na osnovno plačo iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi v skladu s kolektivno pogodbo za podjetja iz poslovnega sistema T. d.d. ali kolektivno pogodbo sindikata S. T. d.d., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti za vsak posamezni mesečni znesek oz. od 18. v tekočem mesecu do izplačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I/a točka izreka). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 741,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/b točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero se uveljavlja, da se ugotovi, da je bila v delu delovnega razmerja tožnika in prvotožene stranke kršena prepoved diskriminacije in ni bilo spoštovano načelo enake obravnave zaradi osebne okoliščine – različnega prepričanja ali nacionalnega porekla tožnika.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se sodba in sklep ne moreta preizkusiti, saj nasprotujeta samemu sebi. Uporaba določbe 1. in 2. odstavka 181. člena ZPP je nepravilna ter nezakonita in predstavlja kršitev postopka iz določbe 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ga ni seznanilo z dokumentom, ki ga je predložila drugotožena stranka na naroku dne 22. 2. 2011. V tožbi ni navedel samo dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije temveč je v primeru neenake obravnave pri plači in delovnopravnega statusa podal tudi materialne dokaze, ki jih je sodišče prezrlo in napačno preizkusilo. V pripravljalnih vlogah z dne 1. 10. 2009 in 15. 2. 2011 je predložil listine, da mu je bila plača nepravilno obračunana. Sklicuje se na kolektivno pogodbo dejavnosti in podjetniško kolektivno pogodbo ter dejstvo, da je stečajni sodnik podal stečajni upraviteljici dne 25. 5. 2009 sporočilo o nepravilni plači, ki ga stečajna upraviteljica ni upoštevala. Glede plače je bil diskriminiran v primerjavi s sodelavko K... Navaja konkretne zneske plač. Samo z njim ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodelavka S. in on imata enaki pogodbi iz leta 1996. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena v nasprotju z zakonskimi določbami in mednarodnimi direktivami, ki jih konkretno navaja. Gre za starejšega delavca, zaradi česar ne bi smel biti deležen diskriminatornega ravnanja delodajalca. Pri prvotoženi stranki je zaposlen že 15 let. Sodišče v njegovem primeru ni upoštevalo določb 6. odstavka 6. člena in 2. odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ter sprejete direktive. V tožbi je navedel nekaj značilnih primerov nezaželjenega vedenja drugotožene stranke, ki je imelo namen prizadeti njegovo dostojanstvo v ustvarjenem sovražnem in žaljivem okolju zaradi okoliščine različnega prepričanja in nacionalnega porekla. V pripravljalnem spisu z dne 1. 10. 2010 je natančno elaboriral genezo razlogov. Diskriminatorno ravnanje delodajalca je nastalo zaradi njegovi osebnih okoliščin. Opisuje dogodke, ko je leta 1980 spoznal sedanjo ženo, od leta 1981 je živel v Sarajevu, koncem leta 1992 pa se je pridružil družini v M.. Uvrščen je nekakšen vzorec Ž. človeka, zato je moral navesti osebno okoliščino – nacionalno poreklo. Toženi stranki nista predlagali nobenega dokaza, da do njega nista ravnali diskriminatorno. Ni se strinjal s tem, da je moral odhajati k tajnici v tretjo pisarno, ki je slabše tipkala in ni imela potrebne baze podatkov v računalniku. Dejstvo, da je bila pozneje tajnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, to za sodišče nima nobenega pomena. Ni dobil daljinca za parkiranje, čeprav je bil najstarejši tako po letih kot po delovnih izkušnjah, imel pa je tudi najvišjo strokovno izobrazbo. Kot pravniku bi mu moral biti dodeljen računalnik. Očitno za sodišče ni nič nenavadno, da se stečajna upraviteljica vpraša, kako to, da gre enkrat v Sarajevo, drugič v Beograd, obrazložitev dogodka, da je njena tašča Sarajevčanka in da ima sorodstvo v Nišu, pa je popolnoma deplasirana. Plača zaposlenih sodelavk se je določila brez kakršnihkoli pravil. Izpoved stečajne upraviteljice se ne more obravnavati kot izpoved neke objektivne priče. Sodišče ni imelo posluha, da je trpel, da se je na njega vršil psihični pritisk, kar je imelo za posledico nespečnost, tesnobo, dalj časa trajajočo tenzijo in strah, da mu je vse to izzvalo težko srčno aritmijo. S tožbo bo šel do konca, saj za njo obstajajo trdni temelji. Višino zahtevka zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, razžalitve dobrega imena in neprekinjen strah je opredelil v vrednosti enega kosila dnevno v višini 16,60 EUR, za bodočo škodo kot posledico pretrpljenih bolečin pa v višini 3,30 EUR, kar predstavlja za opisano trpljenje simbolično nadomestilo škode. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, ki je v nasprotju z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikovim zavzemanjem o obstoju bistvenih postopkovnih kršitev, da gre pri izpodbijani sodbi in sklepu za medsebojna nasprotja oz. so razlogi enostransko obrazloženi. Poleg tega tudi dejansko stanje v sporu ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanih odločitvah opredelilo do vseh pomembnih dejstev, pri čemer je bila vsaki stranki zagotovljena pravica, da se je v postopku izjavila ter navajala dejstva in predlagala dokaze. Tožnik je opredelil podlago za svoje zahtevke tako v tožbi kot že v pripravljalnih vlogah ter glede tega predlagal izvedbo listinskih dokazov na narokih glavne obravnave dne 6. 4. 2010 in 22. 2. 2011, ki jih je predložil. Tožnik tako v svojih pisnih vlogah kot na navedenih narokih ni predlagal nobenega dokaza z zaslišanjem sebe kot stranke ali konkretnih prič, temveč zgolj izvedbo listinskih dokazov, ki naj bi potrdili dejstva in dogodke, zaradi katerih je utrpel nematerialno škodo in okvaro zdravja. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožnik opisal protipravna ravnanja toženih strank v spornem času, ki so bila odraz neenake obravnave zaradi osebnih okoliščin, to je različnega prepričanja ali nacionalnega porekla. Sodišče prve stopnje je glede tega preizkusilo zatrjevana sporna dejstva z dokazi, glede katerih je štelo za potrebno, da jih izvede ter na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno o neutemeljenosti tožbenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitve v izpodbijani sodbi in sklepu.

Neutemeljena je pritožba, da je bil tožnik s strani svojega delodajalca deležen diskriminatornega obravnavanja. Pri pojmu diskriminacije gre za neenako obravnavanje osebe ali skupine ljudi v primerjavi z drugo osebo ali skupino na osnovi določene osebne okoliščine. Prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov je urejena v določbi 6. člena ZDR. Vendar vsako razlikovanje ali dajanje prednosti (kar je tožnik med ostalim posebej izpostavil v svojih zatrjevanjih) še ne pomeni obstoja diskriminacije. Tako se za diskriminacijo ne štejejo razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti na podlagi izobrazbe, zagotavljanje socialne zaščite določenim skupinam, priznanje posebnih pravic delavcem z družinskimi obveznostmi in druge okoliščine(1). Če delavec navaja sporna dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, je na strani delodajalca dokazno breme, da tega ni kršil oz. ni obravnaval delavca v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je preizkusilo s strani tožnika zatrjevana dejstva, da se je stečajna upraviteljica do njega žaljivo obnašala glede stanovanjskega zakona, negirala njegova stališča kot pravnika, da je bil diskvalificiran in šikaniran glede tajnice in parkirnega mesta, da je bil deležen neopravičenih očitkov, ker je zamudil s prihodom iz malice zaradi izvedbe geometerskih meritev, da ni dobil računalnika ter glede očitkov potovanja v Sarajevo in Beograd. Sodišče prve stopnje je z izpovedbo drugotoženke Z. ter na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da tožniku glede očitanih ravnanj ni bila kršena prepoved diskriminacije oz. da je bil deležen neenakega obravnavanja.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazloženimi razlogi v sodbi in sklepu glede pravice delodajalca, da od delavca zahteva prisotnost na delovnem mestu in tudi glede ravnanja, kako bo dajal navodila za delo in kako bo organiziral posamezna administrativna dela. V tej zvezi je pomembno poudariti, da vsako nestrinjanje s tožnikovimi pravnimi stališči ne more pomeniti šikaniranja oz. spravljanja drugega v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazloženimi razlogi glede neobstoja očitkov, ki se nanašajo na okoliščine parkirnega mesta in zamude s prihodom z malice, nadalje tudi glede očitka diskriminacije na podlagi narodnosti tožnika, saj je drugotoženka pojasnila, da temu ni bilo tako, saj ima tudi sama sorodnike v drugih republikah, zaradi česar ni imela nobene podlage, predvsem pa ne namena, da bi kakorkoli glede te okoliščine spravljala tožnika v podrejen položaj ali ga šikanirala. Tožniku je bilo pri prvotoženi stranki omogočeno parkiranje avtomobila in uporaba računalnika, v kolikor pa je bil tega deležen nekoliko kasneje, kot je sam želel, pa to še ne more predstavljati diskriminatornega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo razloge, da tožnik v spornem času ni bil prikrajšan pri določitvi višine plače, saj se mu je ta obračunavala na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki jo ni izpodbijal, v spornem obdobju pa ni v ničemer predlagal njene spremembe oz. da bi se skliceval na kakršnokoli diskriminiranost v primerjavi s pogodbami o zaposlitvi, ki sta jih imeli sklenjeni sodelavki, ki sta se zaposlili pri prvotoženi stranki kasneje kot tožnik. V kolikor pa je prišlo pri obračunavanju tožnikove plače do napake pri višini dodatkov, je prvotožena stranka takšno pomanjkljivost kasneje odpravila in tožniku poravnala ustrezno razliko. Nesprejemljivo pa je pritožbeno zavzemanje o dolžnosti sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi ustrezala zgolj njemu samemu, saj se pogodba po načelih civilnega prava sklene oz. spremeni le na podlagi konsenza pogodbenih strank in ne zaradi enostranske zahteve pogodbene stranke, kot to zmotno poskuša uveljaviti tožnik.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge iz obširne tožnikove pritožbe, pri čemer se je v obrazložitvi te sodbe in sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval. (1) Tako tudi ZDR s komentarjem leto 2008, stran 45.