Jedro

Ker se tožnik in A.A. ustne obravnave nista udeležila, je geodetski organ v skladu z določbo drugega odstavka 38. člena ZEN pravilno štel, da se strinjata s potekom predlagane meje.

Pravilna je ocena prvostopnega organa v sklepu z dne 17. 4. 2013, da v vlogi niso bili navedeni konkretni in upravičeni razlogi, saj sta tožnik in žena zgolj splošno in neizkazano zatrjevala, da bosta odsotna ter da zato prosita za preložitev za tri mesece ali več, hkrati pa tudi, da bosta poskušala pridobiti dodatna izvedenska mnenja. Ob sklicevanju na načelo ekonomičnosti postopka in 102. člen ZUP, pa je prvostopni organ utemeljeno zavrnil predlog za preložitev naroka, hkrati pa je mogel nadaljevati s postopkom, saj pritožba zoper sklep ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana, Geodetska pisarna Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentiran del meje parcele 882/11 s sosednjimi parcelami 882/24, 882/29, 1010/10, 922/14, 922/4, 882/5, 882/20 in 882/21. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila 18. 1. 2013 vložena zahteva za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje, zahtevi pa priložen elaborat, iz katerega je bilo razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali: za parcele 922/14, 882/5 in 922/4 tožnik in A.A., za parcele 882/11, 882/21, 882/24, 882/29, 1010/10 Občina Grosuplje (javno dobro) ter za parcelo 882/20 Občina Grosuplje. Geodetski organ je opravil preizkus vloge po 35. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Prej navedene stranke so na mejni obravnavi podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje z izjemo tožnika in A.A., ki sta pokazala svojo mejo. Skladno s 37. členom ZEN je geodetski organ razpisal ustno obravnavo. Dne 15. 4. 2013 pa je prejel dopis lastnikov parcel 922/14, 882/5 in 922/4, v katerem sporočata, da se ustne obravnave dne 24. 4. 2013 ne moreta udeležiti ter prosita za preložitev za tri mesece ali več. Geodetski organ je 17. 4. 2013 izdal sklep, s katerim je predlog strank za preložitev ustne obravnave zavrnil. Tožnik in A.A. se ustne obravnave nista udeležila, čeprav sta bila pravilno vabljena in v vabilu opozorjena na pravne posledice neudeležbe. V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZEN se šteje, da se v takem primeru lastnik parcele strinja s potekom predlagane meje. Po preveritvi, da podatki o mejah omogočajo evidentiranje, je geodetski organ izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 12. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa (v 1. točki izreka), odpravilo sklep prvostopenjskega organa z dne 17. 4. 2013 v 2. točki izreka in zahtevo za izločitev geodetskega podjetja B.B. s.p., zavrnilo (v 2. točki izreka) ter zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov postopka (v 3. točki izreka).

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana upravna akta neposredno posegata v njegov pravni položaj. Kršen je 14. člen Ustave RS. Upravna akta sta bila izdana s prisiljevanjem, izsiljevanjem, zaradi pritiskov in drugih nedovoljenih dejanj, ki so vsa kazniva. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik meni, da je bilo z izpodbijanima aktoma nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine ter v zvezi s tem predlaga izrek prepovedi izvrševanja obeh upravnih aktov.

Predlaga tudi izločitev iz postopka Geodetske pisarne Grosuplje (C.C.) in B.B. s.p. ter v točkah (1) do (6) navaja okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranost navedenih. (1) Netočna je navedba na poštni pošiljki, da tožnik nima hišnega predalčnika ter je vrnitev poštne pošiljke s tako navedbo po mnenju tožnika zavržno dejanje. Geodetski organ bi moral v tem primeru poštno pošiljko takoj poslati ponovno. Lahko pa bi C.C., ker so skoraj sosedje, tudi telefonirala in pisanje ponovno dostavila. Tožnik meni, da je pisanje nekdo enostavno vzel iz predalčnika, saj tožnik nikoli ni bil s pisnim sporočilom obveščen o posledicah takega vročanja. Po mnenju tožnika tako geodetski organ deluje izrazito nezakonito in pristransko ter v korist nasprotnih strank. Geodetski organ ni deloval v skladu z načelom materialne resnice ter v postopku ni ugotavljal resničnega dejanskega stanja. Tudi drugostopenjski organ je v njegovem primeru deloval izrazito protipravno. Geodetski organ pa tudi ni spoštoval načela zaslišanja stranke, saj tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. (2) Tudi D.D. in E.E. sta delovala izrazito protipravno in nezakonito. Na nepremičninah v lasti tožnika in njegove žene sta namreč opravljala meritve, pri tem pa se nista predstavila ali izkazala s kakšno izkaznico. Tožnik in njegova žena pa jima tudi nista nikoli dala nikakršnega soglasja za hojo po njunih nepremičninah. Po mnenju tožnika je šlo za izsiljevanje, prisiljevanje, pritisk in druga nedovoljena dejanja. E.E. je tožniku in njegovi ženi pokazal neke dokumente, ki pa so bili na prvi pogled ponarejeni in so bili iz obdobja iz pred približno 30 let. Pravi šok pa sta tožnik in njegova žena doživela, ko je E.E. rekel, da bo odmeril 25 m od sosednjega objekta – skladišča (v izmeri približno 130 x 20 m). Iz vseh originalnih mapnih kopij, tudi že iz začetka leta 2014 pa je razvidno, da posestna meja njunih nepremičnin ni oddaljena od tega skladišča več kot 18 m. Meja je zamejničena tudi z mejniki, ki so še vidni, pa tudi z jarki, ki jih je skopal tožnikov pokojni oče v letih od 1945 do 1954. Na … cesti pa mejnik ni viden, ker je v času nacionalizacije bil del zemljišča, približno 60 m2, prisilno odvzet za gradnjo ... ceste. Predmetni del zemljišča pa so vseskozi od leta 1939 tudi uporabljali in kosili travo, na predmetnem zemljišču so imeli tudi njivo, kajti imeli so kmetijo. Pred drugo svetovno vojno so imeli okoliški kmeti popolnoma urejene meje, takrat so se vse meje urejale sporazumno. Tožnik se je skupaj z ženo in s pričo z originalno mapno listino oglasil pri E.E. in ga prosil, naj na originalni mapni listini izmeri oddaljenost mejne črte nepremičnin tožnika in njegove žene od skladišča. E.E. je izmeril 18,5 m, priče so bile tri, C.C. pa je delovala izrazito pristransko v korist nasprotne stranke. (3) Obstaja velika verjetnost in okoliščine na to kažejo, da je že prvi lastnik zemljišča prestavil mejno črto v svojo korist proti zahodu in si s tem povečal površino svoje parcele. Tako so verjetno vsi lastniki, ki so sosedje, prestavili svojo mejno črto proti zahodu. Tožnik in njegova žena pa sta zadnja v vrsti in nedvomno velika oškodovanca. Sprašujeta se, kako je v pravni in urejeni državi to mogoče. (4) Tožnik dalje navaja, da so v letih od 1970 do 1990 sami v lastni režiji zgradili vso potrebno komunalno infrastrukturo za stanovanjsko hišo, plačali so tudi vse stroške izgradnje komunalne infrastrukture v vrednosti cca. 58.000,00 EUR. Občina v tistem času denarja ni imela, tako da zdaj Občina ... dolguje znesek cca. 58.000,00 EUR. (5) Tožnik dalje navaja, da zavržno dejanje predstavlja ocena organa, da tožnik in žena za preložitev naroka nista izkazala upravičenih razlogov. Preložitev naroka je bila namreč nujno potrebna. Tožnik in njegova žena sta z dejstvi in dokazi vseskozi zatrjevala, da se s potekom predlagane meje nikakor ne strinjata. Postopek pred izdajo odločbe je nezakonit. Preložitev naroka je bila potrebna zaradi izvedbe dodatnih dokazov, pa tudi iz drugih upravičenih razlogov. Geodetski organ je deloval izrazito nepravilno in nezakonito. Tožnik zahteva izločitev uradne osebe C.C., saj je bila udeležena na prvi stopnji in je sodelovala pri odločanju, pa tudi druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. (6) Tudi E.E. je deloval izrazito nepravilno in nezakonito. Tožnik je na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pridobil dodatne listine na občini, ki izkazujejo tesno povezanost E.E. z vodstvom občine. Meni, da je dokaz za to, da je pred pričami E.E. izmeril na originalni mapni listini oddaljenost 18,5 m. To je nedvomno dokazano in to v njegovi pisarni na ... Zato zahteva izločitev E.E. Tožnik se tudi ne strinja z drugostopenjsko odločbo, da so nepristranosti v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP težje dokazljive. Šlo pa je za to, da se dejstev in dokazov ne upošteva ter se deluje nepravilno in nezakonito v korist nasprotne stranke.

Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi ali izreče za nični, zahteva pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala z izvršitvijo obeh izpodbijanih upravnih aktov, in sicer v znesku 60.000,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v višini 420,00 EUR.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo kot strankama z interesom poslala v odgovor tudi A.A. in Občini F. Navedeni stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se kot urejen evidentira del meje parcele 882/11 (javno dobro v lasti Občine Grosuplje) s sosednjimi parcelami 882/24, 882/29, 1010/10, 922/14, 922/4, 882/5, 882/20 in 882/21, vse k.o. ... (od katerih so parcele 922/14, 922/4 in 882/5 v lasti tožnika in A.A.).

Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe in dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da je E.E. s.p. (geodetsko podjetje, ki je izdelalo elaborat) kot pooblaščenec Občine F. 18. 1. 2013 vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in priložil tudi elaborat, iz katerega je bilo med drugim razvidno, da se tožnik in A.A. na mejni obravnavi nista strinjala s potekom predlagane meje ter sta pokazala svojo mejo. Glede na to je geodetski organ v skladu s 37. členom ZEN 21. 3. 2013 razpisal ustno obravnavo za 24. 4. 2013, za katero je tožniku in A.A. poslal vabilo z osebnim vročanjem, z opozorilom na posledice iz drugega odstavka 38. člena ZEN. Na navedeno vabilo sta se tožnik in A.A. odzvala pisno z vlogo, ki jo je geodetski organ prejel 15. 4. 2014, in v kateri sta navajala, da se ne moreta udeležiti razpisane ustne obravnave ter prosita, da se preloži za tri mesece ali več, ker sta odsotna; ker naj bi bila naklepno oškodovana za okoli 500 m2 zemljišča, bosta v naslednjih mesecih pridobila dodatna izvedeniška mnenja. O navedeni vlogi je geodetski organ odločil s sklepom z dne 17. 4. 2013 ter predlog za preložitev naroka za ustno obravnavo zavrnil. Ker se tožnik in A.A. ustne obravnave nista udeležila ter je geodetski organ v skladu z določbo drugega odstavka 38. člena ZEN (ker ta tako pravno posledico določa) štel, da se strinjata s potekom predlagane meje, je po ugotovitvi, da elaborat ureditve meje izpolnjuje vse pogoje iz 35. člena ZEN, da so se mejne obravnave udeležili vsi lastniki in da s predlagano mejo soglašajo, na podlagi drugega odstavka 40. člena ZEN izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo. V opisanem postopanju prvostopenjskega organa sodišče ni našlo nepravilnosti in nezakonitosti, kot pravilni in zakoniti pa pritrjuje tudi izpodbijani prvostopenjski odločbi.

Tožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje oceni organa, da z ženo nista izkazala upravičenih razlogov za preložitev ustne obravnave, sodišče zavrača kot neutemeljene. Sodišče se strinja z oceno organa v sklepu z dne 17. 4. 2013, da v vlogi niso bili navedeni konkretni in upravičeni razlogi, saj sta tožnik in žena zgolj splošno in neizkazano zatrjevala, da bosta odsotna ter da zato prosita za preložitev za tri mesece ali več, hkrati pa tudi, da bosta poskušala pridobiti dodatna izvedenska mnenja. Ob sklicevanju na načelo ekonomičnosti postopka in 102. člen ZUP (po katerem organ narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi), pa je po presoji sodišča organ tako utemeljeno zavrnil predlog za preložitev naroka, hkrati pa je mogel nadaljevati s postopkom, saj po cit. 102. členu ZUP (samostojna) pritožba zoper sklep ni dovoljena.

Kot neutemeljene zavrača sodišče tudi tožbene navedbe o nepravilnem vročanju pošiljk tožniku. Iz spisne dokumentacije v zadevi je razvidno, da je bilo tožniku vabilo na ustno obravnavo vročeno 9. 4. 2013 (fikcija vročitve na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP) in torej pravočasno (tretji odstavek 37. člena ZEN) ter se je na vabilo tudi (pisno) odzval (15. 4. 2013). Prav tako je bil tožniku 3. 5. 2013 vročen sklep z dne 17. 4. 2013 (fikcija vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP). Pri tem pa sodišče dodaja, da tožnika, čeprav pred dnevom razpisane obravnave ni prejel negativne odločitve o predlogu za preložitev naroka (o predlogu pa je organ odločil nemudoma, tj. 17. 4. 2013, in poštno pošiljko tožniku tudi nemudoma poskušal vročiti, tj. 18. 4. 2013), to ne opravičuje, da bi mogel z naroka izostati brez posledic; kajti brez da bi prejel odločitev, da se narok preloži, tožnik z naroka ne bi mogel izostati, ne da bi nastopila pravna posledica, na katero je bil pravilno opozorjen v vabilu na ustno obravnavo. Sodišče kot utemeljenih tudi ne sprejema navedb tožnika, da ni prejel sporočil o prispelih pošiljkah z navedbo posledic neprevzema pošiljk. Kolikor se navedba nanaša na pošiljko z vabilom na ustno obravnavo, je ta neutemeljena že zato, ker pisni odziv tožnika, dopis, ki ga je organ prejel 15. 4. 2013, izkazuje, da je bil pravilno in pravočasno vabljen na ustno obravnavo (ki je bila razpisana za 24. 4. 2013). V zvezi z vročitvijo sklepa z dne 17. 4. 2013 pa sodišče ugotavlja, da iz sporočila o prispelem pismu, ki ga je pošta vrnila organu (ter se nahaja v spisni dokumentaciji), izhaja, da je pošta tožniku pošiljko poskušala vročiti 18. 4. 2013, vendar neuspešno ter je bilo tožniku glede na to obvestilo o prispeli pošiljki (in o tem, da jo lahko prevzame v roku 15 dni ter z opozorilom na posledice, če je v tem roku ne prevzame, da se bo štelo, da mu je vročena z iztekom roka) nalepljeno na vrata stanovanja, sporočilo pa je s strani poštnega uslužbenca tudi podpisano ter ga sodišče v celoti šteje za verodostojen dokument, na podlagi katerega lahko presoja pravilnost vročitve; poleg tega tožnik za svoje nasprotne navedbe tudi ni predložil nobenega dokaza, glede na katerega bi bilo še mogoče presojati pravilnost vročitve. Kolikor pa tožnik kot nepravilno postopanje očita tudi, da mu poštne pošiljke po izteku 15-dnevnega roka za prevzem niso bile puščene v hišnem predalčniku, čeprav tega ima, ter da bi mu geodetski organ vrnjeno pošiljko moral ponovno poslati, sodišče dodaja, da za oceno pravilnosti in zakonitosti vročanja dokumentov navedeno postopanje (pošte) ni pravno pomembno, kajti vročitev dokumenta velja za opravljeno, če naslovnik pošiljke ne prevzame v določenem 15-dnevnem roku, z dnem preteka tega roka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da tudi ne najde razlogov za to, da ne bi kot verodostojnim sledilo podatkom v pravilno in popolno izpolnjenih ter s strani poštnega uslužbenca podpisanih sporočilih na vrnjenih poštnih pošiljkah (z dne 10. 4. 2013 in 6. 5. 2013), da namreč tožnik nima uporabnega oziroma ustreznega hišnega predalčnika ter da se pošiljki po izteku roka za prevzem zato vrneta geodetskemu organu.

Tožnik neutemeljeno očita tudi, da mu ni bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih: prisoten je namreč bil na mejni obravnavi, kar ni sporno, razpisane ustne obravnave za dne 24. 4. 2013 pa se neopravičeno ni udeležil. V zvezi s predlogom tožnika za izločitev uradne osebe in geodetskega podjetja, pa sodišče dodaja, da je tak predlog bilo mogoče podati le v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana prvostopenjska odločba. Glede na to je sodišče tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopanje uradne osebe, presojalo kot navedbe o nepravilnostih organa ter se je do teh navedb opredelilo predvsem v točkah 9 do 11 obrazložitve te sodbe. Navedbe, ki se nanašajo na postopanje geodetskega podjetja (ter predstavnikov tega podjetja E.E. in D.D.), pa sodišče presoja kot navedbe, ki se nanašajo na 2. točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ spremenil odločitev prvostopenjskega organa o tožnikovi zahtevi za izločitev geodetskega podjetja. Prvostopenjski organ je zahtevo (ki jo je tožnik uveljavljal v okviru predloga za preložitev ustne obravnave ter jo je organ prejel 15. 4. 2013), v kateri je tožnik navajal, da ker v postopku ni bilo spoštovano načelo materialne resnice, se njemu in ženi vzbuja dvom v nepristranost ter predlagata izločitev geodetskega podjetja, ki je izdelalo elaborat ureditve meje, zavrgel ob reševanju le-te po 192. členu ZUP (ki ureja izločitev izvedencev ter odkazuje tudi na uporabo določb o izločitvi uradnih oseb), ker je presodil, da je zaradi zgolj pavšalno zatrjevanega dvoma v nepristranost pri izvedbi geodetske storitve neutemeljena. Drugostopenjski organ pa je ob razlogovanju, da tožnik v zahtevi za izločitev ni navedel nobenega od razlogov iz 35. člena ZUP niti drugih okoliščin subjektivne narave, ki vzbujajo dvom o nepristranosti v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP, ter da je zato pravilna presoja prvostopenjskega organa, da razlogi za izločitev niso podani, vendar je v takem primeru zahtevo potrebno zavrniti in ne zavreči, v tem smislu spremenil odločitev prvostopenjskega organa. Navedeni presoji organov sodišče v celoti sledi kot pravilni, odločitvi drugostopenjskega organa pa pritrjuje kot zakoniti. Dodaja še, da obširnih navedb dejstev v tožbi, ki se nanašajo na – po zatrjevanju tožnika nezakonito - postopanje E.E. in D.D., ne more upoštevati ter vsebinsko presojati, saj štejejo za nedopustne tožbene novote. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUP), kar pomeni, da bi tožnik ta dejstva upoštevno mogel uveljavljati v zahtevi za izločitev, ki jo je podal geodetskemu organu, pa tako ni ravnal in v tožbi tudi ni navedel, zakaj tako ni ravnal. V zvezi z navedbami tožnika, da je bil kršen 14. člen Ustave, sodišče odgovarja, da tožnik ni obrazložil, zakaj tako meni, zato njegove navedbe ni mogoče vsebinsko obravnavati. Enako velja za njegove navedbe v tožbi, da so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj iz podanih navedb takih kršitev sodišče ni ugotovilo ter tožbe v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 tudi ni obravnavalo, kajti v tožnikovem primeru je zagotovljeno sodno varstvo z izpodbojno tožbo (glede na to pa se sodišču tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je treba izreči ukrepe, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, saj podlage za to ni).

Zaključno sodišče dodaja, da v primeru spora o poteku meje, za kar gre očitno v tožnikovem primeru, saj se ta dejansko s katastrsko mejo ne strinja (tožnik navaja, da sporna površina znaša cca 500 m2), lahko uredi mejo sodišče v sodnem postopku, ki tožniku še ostaja.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilen ter da sta pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o zavrnitvi tožbe vključuje tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo upravnih aktov, saj ob zavrnitvi tožbe podlage za priznanje škode ni. Sodišče dodaja, da je glede na tožbene navedbe ter podlago v zakonu štelo, da je v drugostopenjski odločbi izpodbijana le 2. točka izreka, s katero je odločeno o tožnikovi zahtevi za izločitev geodetskega podjetja. Ne glede na tožbene navedbe o tem, da sta bila upravna akta izdana s prisiljevanjem, izsiljevanjem, zaradi pritiskov in drugih nedovoljenih dejanj, pa sodišče takih kršitev, na podlagi katerih bi upravna akta izreklo za nična, tudi ni našlo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.