Jedro

V kontekstu celotnega besedila garancije zapisa „če koncesionar svoje obveznosti iz koncesije gradnje ne bo izpolnil v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih ter na način, opredeljen v koncesijski pogodbi“ ni mogoče šteti kot pogoj, ki bi spremenil naravo garancije iz samostojne v odvisno garancijo. Ta zapis le bolj določno opredeljuje namen, za katerega je bilo sredstvo zavarovanja dano.

O t.i. unfair calling (neupravičen poziv za plačilo) je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za plačilo garancije, ki bi jo lahko banka tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.734,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo na podlagi unovčene bančne garancije za dobro izvedbo gradnje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka (kot koncedent) in stranski intervenient (kot koncesionar) sta v letu 2007 sklenila Koncesijsko pogodbo za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča A. in krajevnega pristanišča ob izlivu C. ter izvajanje gospodarskih javnih služb na področju pomorskih dejavnosti (v nadaljevanju koncesijska pogodba). Stranski intervenient se je s koncesijsko pogodbo med drugim zavezal tožeči stranki, kot jamstvo za pravilno izvedbo koncesije gradnje, predložiti nepreklicno bančno garancijo prvovrstne banke na prvi poziv v višini 1 mio EUR. Bančno garancijo je izdala tožena stranka.

6. Z Garancijo za dobro izvedbo gradnje št.: 152/07-0302 z dne 26. 4. 2007 (v nadaljevanju garancija) se je tožena stranka nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo tožeči stranki, kot upravičenki iz garancije, v petnajstih dneh po prejemu njenega pisnega zahtevka ne glede na ugovor koncesionarja izplačala garancijski znesek, ki ga bo upravičenka navedla v pisnem zahtevku, če koncesionar svoje obveznosti iz koncesije gradnje ne bo izpolnil v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih ter na način, opredeljen v koncesijski pogodbi. V garanciji je bilo določeno, da mora zahtevek za unovčenje garancije vsebovati navedbo vsaj enega izmed razlogov za unovčenje garancije, ki ga predvideva koncesijska pogodba, kopijo relevantnega določila koncesijske pogodbe, na katerega se sklicuje upravičenka v garancijskem zahtevku ter original garancije.

7. Tožeča stranka je zahtevek za unovčenje garancije vložila 13. 10. 2009. V zahtevku se je sklicevala na neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti koncesionarja in njegovo zamudo pri izpolnitvi, zaradi česar je tožeča stranka 24. 6. 2009 odstopila od koncesijske pogodbe.

8. Tožena stranka je tožeči stranki izplačala znesek 100.000,00 EUR, v preostalem delu (900.000,00 EUR) pa je izplačilo zavrnila iz razloga, ker naj bi tožeča stranka zlorabila pravice iz garancije.

Odločitev sodišča druge stopnje

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da gre v primeru izdane garancije za brezpogojno in od osnovnega posla neodvisno bančno garancijo. Ker je namen bančne garancije vedno prav jamstvo tretjega (banke) za pravilno izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz neke pogodbe, kar je v garanciji (običajno) tudi zapisano (to je, da se izplača, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti), zapisa v garanciji „če koncesionar svoje obveznosti iz koncesije gradnje ne bo izpolnil v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih ter na način, opredeljen v koncesijski pogodbi“ ni mogoče šteti kot pogoj, ki bi spremenil naravo bančne garancije iz samostojne v odvisno garancijo. Gre za zapis, ki je zgolj pojasnjevalne narave.

10. Glede trditev tožene stranke in stranskega intervenienta v zvezi z zatrjevano zlorabo pravic pri unovčenju garancije (t.i. unfair calling) je sodišče ugotovilo, da tožena stranka in stranski intervenient nista trdila, da naj bi šlo za očitno oziroma neutemeljeno zahtevo tožeče stranke za plačilo garancije, ki bi jo lahko tožena stranka brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala. Samo v takšnem primeru bi bila namreč tožena stranka izjemoma upravičena zavrniti izplačilo tožeči stranki.

Revizijske navedbe

11. Tožena stranka v reviziji vztraja pri stališču, izraženem pred sodiščema nižjih stopenj, da ima izdana garancija naravo odvisne bančne garancije. Trdi, da besedila garancije „če koncesionar svoje obveznosti iz koncesije gradnje ne bo izpolnil v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih ter na način, opredeljen v koncesijski pogodbi“ ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za pogoj, katerega izpolnitev mora banka pred izplačilom garancije preveriti. V nadaljevanju revidentka sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih razlogov, povezanih z zatrjevanim neupravičenim zahtevkom tožeče stranke. Razlog, zakaj stranski intervenient svojih obveznosti ni mogel izpolniti, je v tem, da naj bi ga tožeča stranka s svojimi ravnanji pri tem neposredno ovirala. Revidentka nazadnje graja tudi odločitev glede obrestnega dela zahtevka. Trdi, da po poteku 15-dnevnega roka, določenega v garanciji, ni bila v zamudi, saj ji je izplačilo sredstev po garanciji prepovedalo sodišče z začasno odredbo.

Razlogi za zavrnitev revizije

12. Med pravdnima strankama ni soglasja o pravni naravi izdane (bančne) garancije. Tožeča stranka trdi, da gre za garancijo "brez ugovora" (1087. člen ZOR; neodvisna garancija), tožena pa, da gre za odvisno garancijo, to je garancijo po splošnih pravilih ZOR o bančni garanciji (1083. člen, 1084. člen in 1086. člen ZOR). S tem v zvezi je med strankama sporno, ali besedilo garancije „če koncesionar svoje obveznosti iz koncesije gradnje ne bo izpolnil v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih ter na način, opredeljen v koncesijski pogodbi“ predstavlja pogoj, ki izdani garanciji daje naravo odvisne bančne garancije.

13. Revizijske navedbe, s katerimi skuša revidentka prikazati, da je besedilo garancije sporno, niso utemeljene. Kot sporno se namreč razume le tisto besedilo oziroma tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank (kot na primer kaj naj bi imela tožena stranka ob izdaji garancije v mislih) pri tem ne igra nobene vloge (tako tudi VS RS v zadevi III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004).

14. Vrhovno sodišče v zvezi z zgoraj povzetim besedilom garancije sledi pravilni utemeljitvi drugostopenjskega sodišča v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tega zapisa (še) ni mogoče šteti kot pogoj, ki bi spremenil naravo bančne garancije iz samostojne v odvisno garancijo. Ta zapis namreč le bolj določno opredeljuje namen, za katerega je bilo sredstvo zavarovanja dano. Da v takšnem primeru ne gre za odvisno bančno garancijo, potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča III Ips 104/2014 z dne 19. 1. 2016, v kateri je sodišče ob povsem primerljivem besedilu bančne garancije „banka se nepreklicno in brezpogojno zavezuje, da bo v 15 dneh po prejemu prvega pisnega zahtevka upravičenca iz garancije in ne glede na kakršenkoli ugovor naročnika garancije izplačala znesek 239.580,24 EUR, če prodajalec (izvajalec) v garancijskem roku oziroma roku, ko velja garancija, ne bo izpolnil svojih garancijskih obveznosti po navedeni pogodbi“ zavzelo stališče, da iz besedila garancije jasno izhaja, da gre za brezpogojno (neodvisno) bančno garancijo.

15. Sodišču druge stopnje gre pritrditi tudi v delu, da je o t.i. unfair calling (neupravičen poziv za plačilo) v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za plačilo garancije, ki bi jo lahko banka tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo.(1) Čeprav se je toženi stranki tožničin zahtevek lahko (morda celo upravičeno) zdel sporen, to še ne pomeni, da je tudi „unfair calling“. V obravnavanem primeru odločitve o (ne)upravičenosti tožničinega poziva za plačilo iz garancije brez presoje zatrjevanih kršitev temeljnega posla ni bilo mogoče sprejeti (to potrjuje tudi s pritožbo sicer izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve), zato v takšnem primeru odstop od samostojne narave bančne garancije z zavrnitvijo plačila ni mogoč.

16. V zvezi z obrestnim delom zahtevka sodišče prve stopnje toženkinih trditev iz odgovora na tožbo glede dejstva izdane začasne odredbe, s katero ji je bilo prepovedano izplačilo po garanciji, ni presojalo. Ker tožena stranka neugotovitve tega dejstva ni uveljavljala s pritožbo, je z revizijskimi trditvami s tem v zvezi prepozna. Zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

Odločitev o reviziji

17. Po obrazloženem je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) tožeči stranki priznalo nagrado za postopek z revizijo v znesku 5.500,00 EUR (tar. št. 3300) in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečano za 22% DDV, skupaj 6.734,40 EUR.

19. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Op. št. (1): O tem v zvezi z izdajo začasnih odredb s prepovedjo plačil iz naslova samostojnih bančnih garancij Jus, M.: Zaščita pred zlorabami garancij, Podjetje in delo, 2/2009.