Jedro

Dejstvo, da je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno na drugega delavca oz. na zunanje izvajalce pomeni, da je zaradi organizacijskih sprememb potreba po delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu tajnice prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji plačati 30.600,00 EUR odškodnine ter povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da so zaključki sodišč neutemeljeni, dejstva pa nedokazana. Sodišči se neutemeljeno sklicujeta na zmanjšanje naročil, finančno izgubo, racionalizacijo in reorganizacijo poslovanja. Gre za pavšalne trditve delodajalca, ki ne zadostujejo za obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Sploh ker iz sredstev javnega obveščanja izhaja, da se je finančno stanje tožene stranke začelo izboljševati, kar kaže tudi uvedba prisilne poravnave. V kolikor bi bilo finančno stanje tožene stranke tako slabo, bi bil nad njo uveden stečaj. Odpovedni razlog po njenem mnenju dejansko ne obstaja. Tožena stranka tudi ni upoštevala formalnih pogojev za podajo odpovedi, saj ji ni vročila pisnega obvestila o nameravani odpovedi, o nameravani odpovedi ni obvestila sindikata, niti ni preverila, ali jo je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih ipd. Njeno delo ni postalo nepotrebno, saj v okviru poslovanja tožene stranke ostaja popolnoma enako in ga opravlja nekdo drug. V odpovedi ni jasno navedeno, ali je njeno delo ukinjeno ali ga opravlja kdo drug. Tožena stranka bi morala sprejeti novo sistemizacijo delovnih mest, saj je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Če teh ne spremeni, ne pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija uvodoma uveljavlja "absolutno bistveno kršitev", ki pa je v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tako opredeljenega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu tajnice. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ji je bila podana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov in izgube, zaradi česar je bil nad toženo stranko 8. 10. 2015 uveden postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Dela tožničinega delovnega mesta tajnice je tožena stranka razporedila delno na delavca Romana Karasa, delno pa naj bi ta dela opravljali pogodbeni izvajalci.

10. S trditvami, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na zmanjšanje naročil, finančno izgubo, racionalizacijo in reorganizacijo ter da gre v tem delu za pavšalne in nedokazane trditve delodajalca, ki so v nasprotju z informacijami iz sredstev javnega obveščanja, tožeča stranka nasprotuje dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe glede odpovednega razloga, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz njega pa izhaja, da so za odpoved dejansko obstajali navedeni ekonomski in organizacijski razlogi. Poleg tega ni bistven ugovor, da je bila nad toženo stranko uvedena prisilna poravnava in ne stečaj, kar naj bi kazalo, da njeno finančno stanje ni bilo tako slabo. Tako prisilna poravnava, kot tudi stečaj se uvedeta v primeru insolventnosti družbe (5. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 13/14 s spremembami), kar predpostavlja slabo poslovanje družbe.

11. Zmoten je zaključek tožeče stranke, da njeno delo ni postalo nepotrebno, ker v okviru poslovanja tožene stranke ostaja enako kot do sedaj in ga bo opravljal nekdo drug. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Dejstvo, da je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno na drugega delavca oz. na zunanje izvajalce pomeni, da je zaradi organizacijskih sprememb potreba po delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu tajnice prenehala. Neutemeljen je tudi ugovor, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, kako bo prerazporedila njeno delo ter da v zvezi s tem ni spremenila akta o sistemizaciji. Formalna sprememba akta o sistemizaciji, iz katerega bi bilo razvidno, na katera delovna mesta so bile prerazporejene njene delovne naloge in ali je bilo delovno mesto tajnice formalno ukinjeno, v obravnavani zadevi ni ključno, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da je potreba po delu tožeče stranke pri toženi stranki prenehala, je zato pravilen.

12. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ZDR-1 med formalnimi pogoji za zakonitost odpovedi ne določa, da bi moral delodajalec delavcu pred odpovedjo vročiti posebno pisno obvestilo o nameravani odpovedi, prav tako delodajalec ni dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih ipd. Takšne formalne pogoje za zakonitost odpovedi je vseboval Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami), ki je prenehal veljati pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, zato njegova uporaba v konkretnem primeru ni mogoča. Tako za odločitev v tem sporu ni ključen ugovor tožeče stranke, da ji tožena stranka ni ponudila drugega delovnega mesta ter da naj bi raje zaposlovala pogodbene delavce. Od izpostavljenih, ZDR-1 ohranja določilo, da mora delodajalec o nameravani odpovedi obvestiti sindikat, katerega član je delavec, vendar zgolj v primeru, če delavec v času podaje odpovedi tako zahteva (prvi odstavek 86. člena ZDR-1), tožeča stranka pa takšne zahteve ni podala.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.