Jedro

Ker sta stranki z namenom realizacije pravnomočne sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sklenili pisni dogovor, v katerem sta zapisali, da druga proti drugi nimata nobenih terjatev več, je tožbeni zahtevek za povračilo zneskov, ki jih je toženka prejela v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani Zavoda za zaposlovanje RS, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.647,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 653,13 EUR, v roku osem dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, kršilo ustavno načelo sorazmernosti in zmotno uporabilo določila OZ glede vračila, če pravna podlaga izplačila naknadno odpade. Drugi člen citiranega zakona določa, da delodajalci zagotavljajo sredstva za zagotavljanje pravic za zavarovanje za primer brezposelnosti, 17.a člen pa določa, da ima delavec pravico za zavarovanje za primer brezposelnosti, ko ni v delovnem razmerju. To pomeni, da mu te pravice ne grejo, če je v delovnem razmerju, to je istočasno in vzporedno. S pravnomočno sodbo opr. št. Pd 268/2004 se je štelo, da delovno razmerje toženi stranki pri tožeči stranki ni prenehalo, ampak še traja. Ta fikcija pomeni, da se je stanje glede delovnega razmerja vrnilo v prejšnje stanje. Tako je tudi odpadla podlaga za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožena stranka izplačanih nadomestil zato ne more zadržati. V nasprotnem primeru, tožena stranka prejme nadomestilo, enkrat iz naslova zavarovanja in drugič iz naslova sodbe opr. št. Pd 268/2004. To pa tudi pomeni, da bi tožeča stranka plačala trikrat, enkrat po 2. členu zakona o zaposlovanju, drugič, ko je izvršila sodbo in tretjič, ko je zavodu povrnila škodo – izplačila nadomestil tožeči stranki. Zakon o zaposlovanju v 54. členu ureja razmerje med delavcem in zavodom, ne pa razmerja med delodajalcem, tožečo stranko in delavcem, toženko. Če noben zakon razmerja med delodajalcem in delavcem ne ureja, je potrebno uporabiti splošna civilno-pravna načela določena v OZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno-pravno pravilno odločitev, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala od tožnika povrnitev zneska, ki ga je morala sama plačati Zavodu za zaposlovanje RS, Območna enota ... iz naslova odškodnine na podlagi 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1 – Ur. l. RS, št. 107/2006), ker je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 795/2005 z dne 11. 5. 2006 pravnomočno ugotovljeno, da je zavarovancu, to je delavcu tožeče stranke nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zato je bila tožeča stranka dolžna vrniti škodo, ki jo je zavod utrpel s tem, ko je zavarovancu, delavcu tožeče stranke izplačeval nadomestilo za čas brezposelnosti. Plačilo navedenega zneska sedaj terja tožeča stranka od toženca v tem individualnem delovnem sporu. Navaja, da bo v nasprotnem primeru toženec neupravičeno obogaten, saj je prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti in realizirana je bila sodba opr. št. Pd 268/2004 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 975/2005. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je po določbi 54. člena ZZZPB zavezanec za vrnitev zneskov tožeča stranka, to je delodajalec, pri katerem je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zavzelo je tudi stališče, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na inštitut neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj pride do neupravičene obogatitve le takrat, ko je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, ali če se nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla. V konkretnem primeru pa je pravni temelj podan, tako za plačilo delodajalca in zavoda delavcu, kot za plačila delodajalca zavodu, zato ni pravne podlage, da bi delavec vračal delodajalcu tisto, kar je ta plačal zavodu.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bistveno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu to, da sta stranki, kot je bilo to ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje za realizacijo sodbe opr. št. Pdp 975/2005 sklenili pisni dogovor, ki se nahaja v prilogah A4 spisa. Tega dogovora tožeča stranka ni izpodbijala, zato je za stranki zavezujoč. Iz 5. točke tega dogovora izhaja, da predstavlja obojestransko pravno voljo obeh strank, da se delavka zaveda vseh pravic in obveznosti ter posledic, ki iz njega izhajajo in da izjavlja, da do družbe, to je sedaj tožeče stranke, nima nobene terjatve več iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot tudi ne iz naslova navedene sodbe in se odpoveduje pravici do izpodbijanja tega dogovora. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da družba D. d.d., to je tožeča stranka v tem sporu, do F.Š., to je tožene stranke v tem sporu, iz naslova sodbe in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima nobenih terjatev več. Tako že iz samega dogovora izhaja, da tožeča stranka do tožene stranke iz naslova izvršitve sodbe opr. št. Pdp 975/2005, nima nobenih terjatev.

S sodbo je pravnomočno razsojeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2004 razveljavljena in da tožnici delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati odškodnino v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače v plačilo ter ji povrniti njene stroške postopka. Z dogovorom sta se stranki dogovorili, da delavke ni potrebno pozvati nazaj na delo in da prejme izplačilo odškodnine v višini enoletnega zaslužka. Iz dogovora je nadalje razvidno, da je delavki nezakonito prenehalo delovno razmerje 22.9.2004 in da je bilo na podlagi dogovora vzpostavljeno delovno razmerje do 3.9.2006. Za vse to obdobje pa je dobila izplačano odškodnino v višini enoletnega zaslužka. Tako so tudi neutemeljena pritožbena navajanja, da je šlo za neupravičeno obogatitev tožene stranke, saj je iz navedenega dogovora mogoče zaključiti, da je bila odškodnina tožnici za dvoletno obdobje izplačana v višini enoletnega zaslužka. Ne glede na to pa je bistveno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, da sta se stranki dogovorili, da iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v zvezi s katerim se je vodil spor opr. št. Pd 268/2004, nimata ena proti drugi nobenih terjatev več. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva vračilo zneskov, ki jih je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejela od Zavoda RS za zaposlovanje, neutemeljen.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.