Jedro

V primeru, ko delavec zaradi naknadno pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja od delodajalca prejme nadomestilo plače za nazaj, Zavod vrnitev zneskov, ki jih je zaradi brezposelnosti izplačal delavcu, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZZZPB zahteva od delodajalca, ne od delavca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve tako delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan.

Navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka na njen račun neupravičeno obogatena, so neutemeljene. Tožeča stranka je kljub temu, da je oziroma bi morala vedeti za določbo drugega odstavka 54. člena ZZZPB (ignorantia iuris nocet) in da toženi stranki dolguje le razliko do polnega nadomestila plače (torej z upoštevanjem prejemkov, ki jih je le-ta prejela v spornem obdobju, vključno s prejemki, ki jih prejela od Zavoda), nase prevzela večje obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.647,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je Delovno sodišče v Kopru s sodbo Pd 268/2004, ki je postala pravnomočna 11. 5. 2006, razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka podala toženi stranki 22. 9. 2004, ugotovilo, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter tožeči stranki naložilo, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati odškodnino v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravdni stranki sta nato 24. 7. 2006 podpisali pisni dogovor o prekinitvi delovnega razmerja. Z njim sta določili dan izplačila obveznosti iz sodbe ter se dogovorili o prenehanju delovnega razmerja. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS - stari, št. 5/91 in nadaljnji) ne daje pravne podlage za vrnitev delavcu kot brezposelni osebi, izplačanih sredstev v primeru, ko delavec zaradi naknadno pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja od delodajalca prejme tudi nadomestilo plače za nazaj, ampak za tak primer nalaga Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod), da povrnitev škode zahteva od delodajalca. Škodo v predmetni zadevi predstavljajo sredstva, ki jih je Zavod v obdobju od 23. 10. 2004 do 31. 7. 2006 plačal toženi stranki kot brezposelni osebi, in slednjo je tožeča stranka Zavodu v celoti poravnala. Sodišče je presodilo, da slednja za povrnitev tega zneska od tožene stranke nima pravne podlage. Izplačila tožeče stranke toženi so namreč imela podlago v pravnomočni sodbi in dogovoru strank, zato je tožeča stranka plačala le tisto, kar je bila dolžna, in tožena stranka s tem ni bila neupravičeno obogatena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je še, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker se je tožeča stranka s pisnim dogovorom, ki je bil med pravdnima strankama sklenjen dne 24. 7. 2006, zavezala, da do tožene stranke iz naslova sodbe in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima več nobenih terjatev.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s pravnomočno sodbo, s katero je tožena stranka uspela v delovnem sporu, odpadla pravna podlaga pravicam iz naslova brezposelnosti in jih posledično tožena stranka ne more zadržati. Prejela je namreč nekaj, kar ji ne pripada več. V nasprotnem primeru bi bila tožena stranka neupravičeno privilegirana, tožeča stranka pa bi eno in isto stvar plačala trikrat: enkrat po 2. členu ZZZPB, drugič po pravnomočni sodbi in tretjič po 54. členu ZZZPB. Takšna obogatitev na strani delavca je v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, moralo, načelom pravičnosti in tudi splošnimi načeli civilnega prava. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev zmotno oprlo izključno na pisni dogovor, ki je bil med pravdnima strankama sklenjen 24. 7. 2006, saj le-ta ne ureja odškodnine, ki jo je tožeča stranka plačala Zavodu. Navedena odškodnina ni ne terjatev iz sodbe ne iz odpovedi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka (delavka) uspela v delovnem sporu in je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, zato je Zavod skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZZZPB od tožeče stranke (delodajalec) zahteval vrnitev škode, in sicer v višini sredstev, ki jih je v obdobju od 23. 10. 2004 do 31. 7. 2006 plačal toženi stranki kot brezposelni osebi. Tožeča stranka je svojo odškodninsko obveznost do Zavoda v celoti poravnala, v tem sporu pa isti znesek terja od tožene stranke, ker je bila slednja po njenem mnenju s tem, ko je za isto časovno obdobje prejela tako prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda kot tudi nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanje delovnega razmerja od delodajalca, neupravičeno obogatena. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge in prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj pravne podlage zanj ne določa niti ZZZPB niti je ne dajejo splošna pravila civilnega prava.

8. V primeru, ko delavec zaradi naknadno pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja od delodajalca prejme nadomestilo plače za nazaj, Zavod vrnitev zneskov, ki jih je zaradi brezposelnosti izplačal delavcu, skladno z določbo drugega odstavka 54. člene ZZZPB zahteva od delodajalca, ne od delavca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve tako delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan (1).

9. V predmetni zadevi pa je tožeča stranka kljub temu, da je oziroma bi morala vedeti za določbo drugega odstavka 54. člena ZZZPB (ignorantia iuris nocet) in da toženi stranki dolguje le razliko do polnega nadomestila plače, torej z upoštevanjem prejemkov, ki jih je le-ta prejela v spornem obdobju, vključno s prejemki, ki jih prejela od Zavoda, nase prevzela večje obveznosti. Navedeno izhaja iz pisnega dogovora o prekinitvi delovnega razmerja, ki sta ga pravdni stranki podpisali 24. 7. 2006. Revizijsko sodišče za takšen pogodbeni dogovor med delavcem in delodajalcem ne vidi nobene pravne ovire. Le-ta namreč v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom, ali pa so na strani tožeče stranke pri podpisu tega sporazuma morebiti obstajale napake volje, pa bi ob ustrezni trditveni podlagi sodišče lahko ugotavljalo le v primeru, da bi slednja s tožbo zahtevala tudi razveljavitev predmetnega sporazuma.

10. Glede na navedeno so navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka na njen račun neupravičeno obogatena, neutemeljene. Po določbi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je za isto časovno obdobje res prejela tako dajatve iz naslova brezposelnosti kot tudi nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemala, če bi delala, vendar pa samo ta ugotovitev še ne omogoča zaključka, da je bila neupravičeno obogatena. Po prvem odstavku 190. člena OZ je namreč prejeto dolžan vrniti tisti, ki je bil obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja, po tretjem odstavku istega člena pa se obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nanaša tudi na primere, ko kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ker je v predmetni zadevi tožena stranka dajatve iz naslova brezposelnosti prejela na podlagi določil ZZZPB, višina nadomestila plače pa je bila v pisnem dogovoru med pravdnima strankama sporazumno dogovorjena, je za oboje obstajala pravna podlaga, ki kasneje tudi ni odpadla. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka plačala le tisto, kar je bila dolžna, tožena stranka pa s tem ni mogla biti neupravičeno obogatena.

11. Ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS VIII Ips 8/2007 z dne 6. 11. 2007.