Jedro

Značilnost enostranskih zavezovalnih pravnih poslov je, da že z izjavo volje ene stranke povzročijo nastanek oziroma prenehanje pravnega razmerja (pravice ali obveznosti). Podajanje (enostranskih) izjav volje načeloma ni podvrženo nobenim omejitvam, razen tistim, ki vodijo v oblikovanje obligacijskih razmerij v nasprotju s 3. členom OZ. OZ v 3. členu določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Potrditev obstoja terjatve in zaveze k njenemu plačilu (do določenega roka) ima pravno naravo pripoznave dolga, kar je treba upoštevati kot izraz volje tožene stranke glede temelja in višine dolga. Nobene razlike ni, ali takšno izjavo volje dolžnik poda zgolj v okviru temeljnega razmerja, kadar sploh ne pride do cesije, ali pa je takšna izjava dana v okviru cesije. S pripoznavo dolga v okviru cesije, bodisi cedentu bodisi (šele) cesionarju, se dolžnik v vsakem primeru odpoveduje svojim ugovorom iz temeljnega razmerja - razmerja, v katerem je terjatev nastala (kritnega razmerja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 20.862,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 4.840.275,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 53.246,84 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pravno nasledstvo na strani tožeče stranke

4. Iz podatkov AJPES izhaja, da je bila tožeča stranka po izdaji sodbe sodišča prve stopnje izbrisana iz sodnega registra 19. 2. 2016 zaradi pripojitve k prevzemni družbi D. Zato je odtlej postopek prekinjen v skladu s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki med drugim določa, da se postopek prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati.

5. Do nastopa prekinitve postopka so bila opravljena vsa procesna dejanja pritožbenega postopka v smislu določb od 342. do 344. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP. Pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama pa bo sodišče prve stopnje moralo izdati ustrezen sklep o prekinitvi postopka (drugi odstavek 205. člena ZPP) in pravno naslednico tožeče stranke pozvati k prevzemu pravde (prvi odstavek 208. člena ZPP).

Razlogi za zavrnitev pritožbe

6. Tožeča stranka (cesionar) je od družbe G. d. o. o. (cedent) odkupila terjatve do tožene stranke (dolžnik) na podlagi Pogodbe o odkupu terjatev št. 4184/2011 z dne 28. 2. 2011 (v nadaljevanju cesijska pogodba). Del teh terjatev v obravnavani zadevi vtožuje od tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je v delu, ki je zaradi pritožbe tožene stranke relevanten za pritožbeno odločanje, tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Tožena stranka je ob sklenitvi omenjene cesijske pogodbe podala izjavo z dne 28. 2. 2011 (priloga A3), ki jo je sodišče prve stopnje dobesedno povzelo v 2. točki obrazložitve svoje sodbe. Iz izjave izhaja, (i) da je tožena stranka seznanjena z odstopom in prodajo terjatev, (ii) da terjatve prodajalca v višini iz pogodbe o odkupu terjatev dejansko obstajajo, (iii) da bo tožena stranka te terjatve plačala na račun tožeče stranke do 1. 7. 2011, (iv) da tožena stranka od podpisa pogodbe brez soglasja tožeče stranke ne bo kakorkoli razpolagala z odstopljenimi in prodanimi terjatvami po tej pogodbi mimo volje tožeče stranke ali v njeno breme pobotavala, cedirala ali kompenzirala lastnih terjatev ali terjatev tretjih do prodajalca terjatev, in (v) da toženi stranki ni znano, da bi bile terjatve že prej cedirane v korist kogarkoli drugega ali prodane komu drugemu.

8. V pritožbi tožena stranka vztraja na svojem materialno pravnem stališču, da zaradi podane izjave ni omejila oziroma izključila ugovorov, ki bi jih bila sicer kot dolžnica cedirane terjatve upravičena uveljavljati po drugem odstavku 421. člena OZ. Drugi odstavek 421. člena OZ odstopljenemu dolžniku omogoča, da lahko uveljavlja proti prevzemniku terjatve poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

9. Načeloma drži stališče tožene stranke v pritožbi, da je pravilo iz drugega odstavka 421. člena OZ namenjeno varstvu nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. Zato v skladu s tem določilom dolžnik lahko uveljavlja ugovore tudi ugovore iz kritnega razmerja, tj. osebnega razmerja med njim in cedentom, v katerem je nastala cedirana terjatev.(1) Takšno varstvo dolžnikovega pravnega položaja je posledica ureditve, po kateri dolžnik pri cesiji ne sodeluje (prim. prvi odstavek 419. člena OZ) in na prenos terjatve med starim in novim upnikom nima vpliva, zato se njegov položaj ne bi smel poslabšati.

10. Vendar v obravnavanem primeru tožena stranka ob cesiji terjatve ni bila pasivna, kot to predvideva tipska ureditev v OZ, saj je 28. 2. 2011 tožeči stranki podala izjavo z uvodoma povzeto vsebino. Izjava tožene stranke ima pravno naravo enostranskega zavezovalnega pravnega posla. Značilnost enostranskih zavezovalnih pravnih poslov je, da že z izjavo volje ene stranke povzročijo nastanek oziroma prenehanje pravnega razmerja (pravice ali obveznosti).(2) Podajanje (enostranskih) izjav volje načeloma ni podvrženo nobenim omejitvam, razen tistim, ki vodijo v oblikovanje obligacijskih razmerij v nasprotju s 3. členom OZ. OZ v 3. členu določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Izjava tožene stranke tožeči stranki, v kateri je potrdila obstoj terjatve, se zavezala k plačilu do določenega roka in se tudi odpovedala pobotanju lastnih terjatev ali terjatev tretjih v breme tožeče stranke, prepovedi iz 3. člena OZ ne nasprotuje. Potrditev obstoja terjatve in zaveze k njenemu plačilu (do določenega roka) ima pravno naravo pripoznave dolga, kar je treba upoštevati kot izraz volje tožene stranke glede temelja in višine dolga.(3) Nobene razlike ni, ali takšno izjavo volje dolžnik poda zgolj v okviru temeljnega razmerja, kadar sploh ne pride do cesije, ali pa je takšna izjava dana v okviru cesije. S pripoznavo dolga v okviru cesije, bodisi cedentu bodisi (šele) cesionarju, se dolžnik v vsakem primeru odpoveduje svojim ugovorom iz temeljnega razmerja - razmerja, v katerem je terjatev nastala (kritnega razmerja).

11. Tožena stranka pa v pritožbi izpostavlja, da njena izguba ugovorov iz drugega odstavka 421. člena OZ ni utemeljena tudi zato, ker naj bi bila tožeča stranka z vsebino kritnega razmerja seznanjena. Vendar so takšne navedbe nerelevantne, saj tožena stranka ni „izgubila“ pravic iz drugega odstavka 421. člena OZ v posledici dobrovernosti ali slabovernosti tožeče stranke, temveč v posledici izjave, ki jo je sama podala dne 28. 2. 2011 in katere veljavnosti ni nikoli izpodbijala (npr. zaradi napak volje).

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se ne bi opredelilo do njenih navedb in dokazov glede neobstoja terjatve iz kritnega razmerja. Sodišče se je dolžno opredeliti (le) do tistih navedb in dokaznih predlogov pravdnih strank, ki so relevantni glede na izbrano materialno pravno izhodišče spora. Če to niso, je že pojmovno izključena kršitev procesnih jamstev do sodelovanja in izjavljanja v postopku ter opredelitve do procesnega gradiva (trditev ali dokazov) strank. V takem primeru ni kršitve iz 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(4) Sodišče prve stopnje trditev in dokaznih predlogov, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi in se nanašajo na neobstoj terjatve iz kritnega razmerja, zavrnilo prav iz razloga, ker po njegovi materialno pravni oceni to za razsojo ni bilo bistveno. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da očitane procesne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo.

13. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 8. ročke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni dodelilo roka za izjavo o navedbah tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 16. 7. 2015. Iz zapisnika za glavno obravnavo z dne 20. 8. 2015 ne izhaja, da bi tožena stranka želela podati dodatne navedbe na omenjeno vlogo tožeče stranke, saj ni predlagala, naj se ji za odgovor dodelil dodatni rok.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 17.080,00 EUR (po tar. št. 3100 ZOdvT; 1,6 x (1.975,00 EUR + 87 x 100,00 EUR)(5)), pavšalni znesek poštnih in telefonskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT; 20% nagrade, vendar največ 20,00 EUR) ter 22% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 20.862,00 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 589. Op. št. (2): Prim. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 94. Op. št. (3): Podobno VS RS v sodbi III Ips 17/2013. Op. št. (4): A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 56 in 75; ter J. Zobec, isto delo, tretja knjiga, str. 301 in 309. Op. št. (5): Znesek 1.975,00 EUR predstavlja nagrado do 500.000 EUR po prilogi ZOdvT. Število 87 pa je število začetih zneskov po 50.000 EUR od preostanka v pritožbi sporne vrednosti (tj. 4.340.275,76 EUR) v skladu z 12. členom ZOdvT.