Jedro

Pripoznava dolga ima omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem (ter še z nekaterimi drugimi instituti), ne predstavlja pa samostojnega pravnega temelja za plačilo pripoznane terjatve. Temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje. Pripoznava dolga je le sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, kar pa ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja, ali tega, da ne more kasneje prenehati na drug način, kot s plačilom.

NI mogoče soglašati s stališčem sodišča druge stopnje, da je toženkina pripoznava dolga pomenila odpoved vsem ugovorom iz temeljnega razmerja. Izjava, da terjatve do nje v navedeni višini dejansko obstajajo, v trenutku podaje izjave tudi ni pomenila nepopolne ali neresnične izjave, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke. Terjatve namreč nastanejo s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zgolj zapadejo običajno kasneje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 4,840.275,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 ter povračilo dela pravdnih stroškov tožnice, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnice.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. Tožnica je od družbe G., d. o. o., odkupila več terjatev do toženke iz naslova dodatnih del na objektu S. Toženka je istočasno tožnici izročila podpisano izjavo, v kateri je navedla, da je seznanjena z odstopom in prodajo teh terjatev, da terjatve v navedeni višini dejansko obstajajo, da jih bo 1. 7. 2011 plačala na tožničin tekoči račun, da brez soglasja tožnice z njimi ne bo razpolagala ali v njihovo breme pobotavala, cedirala ali kompenzirala lastnih terjatev ali terjatev tretjih do G., d. o. o., ter da ji ni znano, da bi bile te terjatve že cedirane ali prodane komu drugemu.

6. Plačilo dela teh terjatev je nato toženka zavrnila, ker naj bi bile dejansko znane šele, ko bi tudi G., d. o. o. v celoti in pravilno izpolnil svoje nasprotne obveznosti do toženke. Njihovo plačilo je zato tožnica zahtevala v obravnavani pravdi. Na podlagi končnega obračuna, ki je bil izdelan po začetku pravde, je toženka nazadnje zavzela stališče, da ničesar več ne dolguje.

Presoja sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne glede na dejanski obstoj ali neobstoj teh terjatev (z njimi se vsebinsko ni ukvarjalo) toženka odgovarja odškodninsko, ker je tožnico s podano izjavo zavedla o njihovem obstoju oziroma se o njih ni izjavila po resnici in popolnoma (podobno kot v skladu s 112. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju za neresnično ali nepopolno izjavo odgovarja dolžnikov dolžnik v izvršbi). Kasnejše uveljavljanje ugovorov iz temeljnega razmerja z odstopnico terjatev naj bi predstavljalo „venire contra factum proprium, nelojalno početje v nasprotju z lastnim prejšnjim ravnanjem“.

8. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da ima toženkina izjava naravo enostranskega zavezovalnega pravnega posla. Potrditev obstoja terjatev in zaveza k njihovemu plačilu naj bi imela pravno naravo pripoznave (temelja in višine) dolga. S tem naj bi se toženka tudi odpovedala svojim ugovorom iz temeljnega (kritnega) razmerja, v katerem so terjatve nastale.

Revizijske navedbe

9. Revidentka ne nasprotuje pravni opredelitvi izjave kot pripoznave dolga; meni pa, da ima lahko vpliv le na zastaranje zahtevka, ne more pa pomeniti odpovedi ugovorom iz temeljnega razmerja. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 ter na več sodb Višjega sodišča v Ljubljani. Stališče, da gre za izgubo ugovorov iz temeljnega razmerja, naj bi nasprotovalo tudi 421. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi pomenilo, da se je obseg pravic dolžnika odstopljene terjatve zaradi cesije zmanjšal. Opozarja, da tudi, če bi prišla v poštev uporaba 1396. paragrafa Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je določal, da je dolžnik, ki prizna terjatev proti poštenemu prevzemniku za resnično, prevzemniku zavezan plačati to terjatev kot svojemu upniku, v obravnavani zadevi prevzemnica (toženka) ni bila poštena (dobroverna), saj naj bi se že pred odkupom terjatev zavedala njihove pogojnosti.

10. Sodišči nižjih stopenj naj bi zagrešili tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nista vsebinsko opredelili do ugovorov iz temeljnega razmerja in do vprašanja dobrovernosti tožnice. Absolutno bistveno kršitev določb postopka revidentka uveljavlja tudi zaradi neopredelitve sodišča druge stopnje do pritožbenega očitka o tem, da sodišče prve stopnje tožnici kljub njeni prošnji ni dodelilo roka za odgovor na toženkino vlogo z dne 11. 8. 2015, ki jo je prejela šele dan pred narokom. Sodišče druge stopnje naj bi namreč zmotno iskalo kršitev v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 16. 7. 2015, česar pa pritožnica sploh ni uveljavljala.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima pripoznava dolga omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem (ter še z nekaterimi drugimi instituti), ne predstavlja pa samostojnega pravnega temelja za plačilo pripoznane terjatve (1). Temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje. Pripoznava dolga je le sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, kar pa ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja (2), ali tega, da ne more kasneje prenehati na drug način kot s plačilom (kot bo obrazloženo spodaj).

13. To sicer ne pomeni, da toženkina izjava, ki jo je izročila tožnici ob cesiji, nima nobenega pravnega pomena. Terjatve se je zavezala plačati na določen dan, s čimer je sama soglašala z datumom njihove zapadlosti (ne glede na morebiti drugače določen trenutek njihove zapadlosti iz osnovne pogodbe). Izrecno pa se je odpovedala tudi nekaterim ugovorom (glede pobotavanja, cediranja ali kompenziranja terjatev), ki bi jih sicer lahko uveljavljala zoper prevzemnico terjatev.

14. Ni pa mogoče soglašati s stališčem sodišča druge stopnje, da je njena pripoznava dolga pomenila odpoved vsem ugovorom iz temeljnega razmerja. Izjava, da terjatve do nje v navedeni višini dejansko obstajajo, v trenutku podaje izjave tudi ni pomenila nepopolne ali neresnične izjave, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke. Terjatve namreč nastanejo s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zgolj zapadejo običajno kasneje. Tudi kadar dela po gradbeni pogodbi še niso izvedena, to ne pomeni, da nasprotna terjatev za plačilo teh del še ne obstaja. Terjatev obstaja v dogovorjeni višini, njena zapadlost pa je odvisna od pogodbenega dogovora (oziroma, ob odsotnosti takega dogovora, od zakonske ureditve). Izjava, da terjatve v navedni višini obstajajo, zato ni bila neresnična. Ravno tako pa ni bila nepopolna, saj toženki ni bilo treba posebej poudarjati, da lahko na njihov obstoj (v smislu prenehanja) oziroma višino kasneje vpliva (delna) neizpolnitev obveznosti nasprotne stranke ali izpolnitev s stvarnimi oziroma pravnimi napakami. To namreč izhaja že iz samega zakona.

15. Nepravilno je toženkino stališče, da je šlo za pogojne terjatve. Kot že obrazloženo, je res le to, da lahko na njihov obstoj ali višino kasneje vpliva (delna) neizpolnitev obveznosti nasprotne stranke ali izpolnitev s stvarnimi ali pravnimi napakami, vendar pa to ne pomeni, da je terjatev že od začetka pogojna. Zakon namreč za uveljavljanje posledic neizpolnitve ali napačne izpolnitve predpisuje posebne postopke (odstop od pogodbe, uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, ipd.).

16. V skladu z izjavo toženke so terjatve zapadle 1. 7. 2011. Toženka jih je bila v dogovorjeni višini na ta dan dolžna tožnici plačati, če ni imela že tedaj utemeljenih ugovorov iz temeljnega razmerja. Kljub kršitvi dolžnosti plačila pa ji v obravnavanem sporu ni odvzeta možnost uveljavljanja morebitnih ugovorov, ki so nastali kasneje, denimo da tudi G., d. o. o., kasneje ni izpolnil svojih obveznosti do dogovorjenega roka oziroma da jih je izpolnil z napako. Pri tem je treba dodati, da je treba drugi odstavek 421. člena OZ, ki določa, da dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja proti prevzemniku tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, razlagati v skladu z načelom nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja, kar pomeni, da dolžniku ne jemlje ugovorov iz naslova nasprotne neizpolnitve ali napačne izpolnitve, četudi ob cesiji še ni bilo jasno, ali bo odstopnikova nasprotna izpolnitev popolna in pravilna.

17. Glede na obrazloženo se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv 1396. paragraf ODZ.

18. Bi se pa morali sodišči nižjih stopenj ukvarjati z ugovori iz kritnega razmerja, ki jih je podala toženka, a je zaradi njunega napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje v tem oziru ostalo neugotovljeno.

19. Ni pa podana absolutna bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do pritožbenega očitka o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev roka za izjavo o toženkini pripravljalni vlogi z dne 11. 8. 2015. Sodišče druge stopnje je sicer res (očitno) pomotoma štelo, da se pritožbeni očitek nanaša na tožničino vlogo z dne 16. 7. 2015, ki je bila na naroku izročena toženki. Vendar se pritožnica (zdaj revidentka) že v pritožbenem postopku ni mogla uspešno sklicevati na to, da je bila pravica do izjavljanja kršena nasprotni stranki (tožnici). Relevantna je lahko le kršitev, s katero je bila odvzeta možnost izjavljanja pritožnici sami,(3) ne glede na to, ali bi ugotovitev te kršitve, v kolikor bi jo uveljavljala nasprotna stranka, pripeljala do razveljavitve za pritožnico neugodne sodbe. Posledično revidentka niti v reviziji ne more uspešno uveljavljati nadaljnje procesne kršitve, ki se nanjo navezuje.

Odločitev o reviziji

20. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovorov iz kritnega razmerja, ki jih je v postopku podala toženka, ter v primeru, da so glede na podano trditveno podlago upoštevni, raziskati dejansko stanje tudi v tej smeri.

Odločitev o stroških postopka

21. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

(1) Sodba VS RS III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009, na katero se sklicuje revidentka.

(2) Prav tam.

(3) Enako J. Zobec, „Pravdni postopek - zakon s komentarjem“, 3. knjiga, komentar k 339. členu ZPP (GV Založba, Ljubljana 2009), str. 288.