Jedro

Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena, prikrajšan tudi na premoženjskem področju.

V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka, tako da se zavrne zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneska na osnovo 2.605,76 EUR in od tega odvod davkov in prispevkov; v ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 9. 9. 2015 do 20. 12. 2015 plačati neto znesek 2.605,76 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2015 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 121/2017 z dne 17. 1. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in ali ter na kateri podlagi se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz Zakona o dohodnini1 (v nadaljevanju ZDoh-2) izhaja, da odškodnina za neuresničeno pravico iz delovnega razmerja ne sodi v kategorijo dohodkov iz delovnega razmerja, saj ne gre za plačilo za opravljeno delo. Poleg tega naj bi sodišče dosojeno odškodnino zmotno „obrutilo“ in zahtevalo plačilo dohodnine nad dosojeno odškodnino, namesto od dosojene odškodnine. Sodišče naj ne bi upoštevalo prvega odstavka 42. člena ZDoh-2, po katerem se javnemu uslužbencu po zakonu, ki ureja razmerja plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih javni uslužbenec prejemal za enaka dela v Republiki Sloveniji. Navaja, da je osnova za plačilo socialnih prispevkov po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (v nadaljevanju ZPIZ-2) plača, nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, ne pa tudi odškodnina. Enako naj bi izhajalo tudi iz Zakona o prispevkih za socialno varnost3 (v nadaljevanju ZPSV). Znesek odškodnine, izračunan na podlagi plače, do katere je upravičen delavec za čas dela v tujini, se ne more upoštevati pri določanju višine prispevkov in davkov, saj se ti obračunavajo od plače v domovini, zato bi bil tožnik ob ponovnem plačilu nagrajen z dodatnim plačilom prispevkov za isti dan.

5. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. Za obdobje od 9. 9. 2015 do 20. 12. 2015 je bil napoten na opravljanje nalog v tujino. Sodišče je ugotovilo, da mu tožena stranka ves čas trajanja misije ni zagotovila tedenskega počitka.

K prvemu vprašanju dopuščene revizije

8. Tožena stranka je bila dolžna vojakom, napotenim na zgoraj navedeno misijo, zagotoviti tedenski počitek v trajanju 24 ur na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju Pravilnik). S Pravilnikom je tako tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem „potrebnega počitka“ iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski4 (v nadaljevanju ZSSloV) na 24-urni tedenski počitek.

9. Med strankama je sporno, kakšna je pravna narava reparacije oziroma denarnega zneska, ki je bil v tem sporu dosojen tožniku.

10. Odgovor na to vprašanje je ob upoštevanju narave razmerij med strankama oziroma kršitve pravic in obveznosti odvisen od opredelitve in vsebine tožbenega zahtevka. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo za tiste dni, ko bi mu morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, in sicer v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Uveljavlja denarno terjatev, ki po vsebini predstavlja premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

11. Pravno razmerje med strankama je nastalo s pogodbo o zaposlitvi. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi in odločbe o plači (oziroma to ni bilo izrecno ugotovljeno), gre tudi v tem primeru za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena oziroma njej enaka obveznost. V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke je na podlagi 2. člena ZSSloV treba uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih5 (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika6 (v nadaljevanju OZ) je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

12. Tožnikova plača je bila za čas napotitve v mirovne sile določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku (osnovi in dodatkih)7 in se je začela obračunavati z dnem odhoda v državo, kjer se opravljajo naloge, in prenehala obračunavati naslednji dan po vrnitvi iz te države. Ne glede na le splošno oziroma okvirno določen in prilagojen delovni čas tožnika, se je temu plača „obračunavala in izplačevala za vsak dan napotitve na vojaško službo izven države, tako da se je v skladu z Zakonom o obrambi povprečno obračunala za 174 ur mesečno“ - kot povprečni mesečni obveznosti.

13. Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila pač določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času ko bi moral vsak teden en dan počivati), prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni zneski v tem sporu predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (odgovor na prvo vprašanje).

K drugemu vprašanju dopuščene revizije

14. Sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku izplačati dosojeno odškodnino in na prisojeni znesek obračunati davke in prispevke.

15. V skladu z ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka se (poleg davčnega zavezanca in osebe, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek) šteje za zavezanca za davek (prvi odstavek 12. člena ZDavP-2), saj je nanj z zakonom prenesena obveznost za izračun in plačilo davka, ki se opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Pri davčnem odtegljaju gre za t. i. plačevanje davka po odbitku, ki ga je dolžan izplačevalec dohodkov v imenu in za račun prejemnika dohodka, davčnega zavezanca, odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom dohodka in ga plačati na ustrezne račune.

16. Glede izračuna obveznih prispevkov za socialno varnost drugi odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavarovanca izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka. Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku morajo te prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) (drugi odstavek 353. člena ZDavP-2).

17. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

18. To, ali se od določenega dohodka plačajo davki in prispevki ter od kakšne osnove in v kakšni višini, izhaja iz predpisov, ki jih mora pri izplačilu obdavčljivega dohodka upoštevati plačnik davka in s tem v zvezi podati tudi ustrezen obračun davkov ali prispevkov pristojnemu davčnemu organu. Pri tem odločanju pa je delodajalec dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki izhaja iz sodbe v delovnopravnem sporu (npr. ali je prisojena plača v bruto ali neto znesku). Za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo navedenega ravnanja so pristojni davčni organi, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek. Davčni organ je tisti, ki v okviru postopka nadzora obračuna davka v skladu s 129. členom ZDavP-2, pregleda obračun, ki ga sestavi plačnik davka in odloči o vprašanju obdavčljivosti prisojenega zneska. V kolikor se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero ne strinjata, lahko postopata po postopkih, ki jih predvideva davčna zakonodaja.

19. Navedeno pa ne pomeni, da bo moral dolžnik (plačnik davka), v primeru ko je upniku (davčnemu zavezancu) prisojen obdavčljiv dohodek, tega tudi v celoti nakazati na upnikov račun. Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom (če jih je zavezan plačati), v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Ali je v zvezi z navedenim plačilom tudi sam delodajalec dolžan plačati prispevke, ki predstavljajo njegovo lastno obveznost, prav tako izhaja iz kogentnih pravnih norm, katerih (morebitna) uporaba ni predmet presoje sodišča v delovnopravnem sporu.

20. Glede na navedeno sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati.8 Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov (odgovor na drugo vprašanje).

21. Revizijsko sodišče je zato v skladu s 380. členom ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz izreka, sicer pa v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v pretežni meri uspel, ostane odločitev o stroških v izreku sodbe sodišča prve stopnje nespremenjena (tretji odstavek 154. člena ZPP). Iz enakega razloga krije tožena stranka tudi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji. 5 Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji. 7 Pri tem določena plača ni bila tudi podlaga za obračun davkov in prispevkov, temveč je to podlago predstavljala tožnikova plača v Sloveniji. 8 V tem obsegu gre za javno pravno razmerje.