Jedro

V zvezi z regresi za letni dopust tožena stranka ni predložila listin o obračunu oziroma drugih potrdil, iz katerih bi bilo razvidno, da je tožnica prejela zneske regresa za letni dopust, oziroma da so ji bili zneski izplačani. Zato sklicevanje na domnevno drugačne izpovedi prič oziroma drugačno dokazno oceno ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici izplačala regres za sporno obdobje.

Tožnica ni sprejela ponudbe za sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Kljub temu je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo znesek odpravnine. Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi, tudi če je bila za ustrezno delo, ni bila dolžna skleniti, zato niso izpolnjeni pogoji iz 90.a člena ZDR, da bi se štelo, da tožena stranka ni dolžna tožnici izplačati odpravnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II in IV izreka, tako da se v teh dveh točkah v celoti na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna od bruto zneskov regresa za letni dopust za leta od 2007 do 2011 za tožnico obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot sledi: leto bruto znesek zakonske zamudne obresti od neto zneska 2007 779,40 EUR od 1. 12. 2007 dalje do plačila, 2008 806,63 EUR od 1. 12. 2008 dalje do plačila, 2009 735,00 EUR od 1. 12. 2009 dalje do plačila, 2010 635,00 EUR od 1. 12. 2010 dalje do plačila, 2011 748,10 EUR od 1. 12. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

V presežku, za znesek 100,00 EUR za leto 2010 (do zneska 735,00 EUR) ter za plačilo zakonskim zamudnih obresti od bruto zneskov, se zahtevek zavrne kot neutemeljen.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 500,29 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plače za mesec avgust 2011, september 2011 in oktober 2011 v mesečnem bruto znesku 748,10 EUR oziroma 531,44 EUR neto ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v naslednjem mesecu do plačila, za mesec november 2011 pa bruto plačo v višini 103,19 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov neto plačo v znesku 80,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje do plačila; razliko prehrane med delom za leto 2007 v neto znesku 66,66 EUR, za leto 2008 neto znesek 42,90 EUR, za leto 2009 neto znesek v višini 128,20 EUR, za leto 2010 neto znesek v višini 57,12 EUR, za leto 2011 neto znesek v višini 81,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter zahtevek za razliko prevoza na delo in z dela za leto 2007 v neto znesku v višini 770,40 EUR, za leto 2008 v neto znesku 199,78 EUR, za leto 2009 v neto znesku v višini 400,80 EUR, za leto 2010 v neto znesku v višini 748,40 EUR, za leto 2011 pa v neto znesku 533,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse navedeno v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka).

Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 779,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje, za leto 2008 v bruto znesku 806,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje, za leto 2009 v bruto znesku 735,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje, za leto 2010 v bruto znesku 635,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 dalje ter za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. V presežku do zneska 735,00 EUR (za 100,00 EUR) se je zahtevek za plačilo regresa za leto 2010 zavrnil (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 1.122,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka III izreka) ter ji povrniti stroške sodnega postopka v znesku 558,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, na transakcijski račun tožničine pooblaščenke, vse v 8 dneh, pod izvršbo (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter s tem tudi zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili tožnici regresi za letni dopust izplačani, kar so potrdile številne priče, ki so bile predlagane, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, s čimer je kršilo pravico tožene stranke do enakega obravnavanja. Če je sodišče prve stopnje verjelo zaslišanim pričam, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v točki I izreka, ter ugotovilo, da je tožnica zavajala, navajala neresnice in postavila neupravičen zahtevek, pa je v točki II izreka na podlagi istih izpovedb prič tožbenemu zahtevku ugodilo. Regres za letni dopust je bil izplačan tožnici na drug način kot je predvideno, vendar je tožnica ta sredstva dobila izplačana in ji tožena stranka ne dolguje ničesar več, oziroma ni dolžna plačati dvakrat. Tožnica se ni nikoli pritoževala glede poslovanja tožene stranke, prav tako ne njene sodelavke, kar utemeljuje sklepanje, da se želi tožnica na tak način neupravičeno obogateti, ker izplačilo regresa ni potekalo na „običajen“ način. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da je dolžna plačati tožnici odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bilo namreč ponujeno delovno razmerje pod istimi pogoji, vendar pri novem delodajalcu. Prišlo je torej do formalne spremembe delodajalca, dejansko pa je lokal ostal vseskozi v isti lasti, delovno mesto v istih prostorih ter povsem enako delo, ne glede na delodajalca. Tožnica nove pogodbe ni hotela podpisati oziroma pošteno ter korektno sodelovati. Tožena stranka bi lahko tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s 110. členom ZDR-1, saj več kot pet dni ni prišla na delo in o tem ni obvestila delodajalca. Samoiniciativno ji je ugodila in vpisala za dneve, ko ni prišla na delo, letni dopust, pozneje pa ji je ponudila tudi novo pogodbo o zaposlitvi na povsem istem delovnem mestu. Meni, da bi morala vsaka stranka sama kriti svoje stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za letni dopust, saj toženi stranki ni naložilo obračuna in odvoda davka od regresa ter izplačilo tožnici neto zneska regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

5. Ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je glede zavrnitve zahtevka za plačilo plače, nadomestila za prehrano in potnih stroškov verjelo pričam, glede odločitve o plačilu regresa pa jim ni verjelo, čeprav je šlo za iste priče. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno in logično obrazložilo, zato odločitev ni sama s seboj v nasprotju.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu natakarice od 1. 1. 2005 do 3. 11. 2011, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V postopku je vtoževala plačilo razlike v plači, regres za letni dopust ter odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zahtevek za plačilo plače za čas od avgusta 2011 do novembra 2011 je bil pravnomočno zavrnjen, prav tako zahtevek za plačilo razlike neplačanih stroškov prehrane med delom za leta od 2007 do 2011 ter zahtevek za plačilo razlike prevoza na delo in z dela za isto časovno obdobje kot stroškov prehrane, to je od 2007 do 2011. Ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leta od 2007 do 2011 in za plačilo odpravnine.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, saj tožena stranka tožnici ni v skladu z 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) izplačala regresa za sporno obdobje, razen za znesek 100,00 EUR za leto 2010, glede katerega je ugotovilo, da ga je tožena stranka tožnici plačala (B17). Citirani 131. člen ZDR v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Delavec v skladu s 166. členom ZDR pridobi pravico do rednega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neplačila regresa za letni dopust ni v nasprotju z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedbi in oceni dokazov v zvezi z zahtevkom za plačilo plače, stroškov prehrane med delom in stroškov prevoza. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevke zavrnilo, ker je na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B. ugotovilo, da so bili vtoževani zneski tožnici že izplačani. Tožena stranka je navedene zneske izplačala v letu 2012, potem, ko je tožnica na DURS-u prijavila neizplačilo plač za leto 2011, v katerem ji je bila obračunana dohodnina. Zaradi tega je morala priča A,A,, računovodkinja tožene stranke, ustrezno popraviti obrazec REK za leto 2011, dohodnina tožnice pa se je v navedenem letu zmanjšala in prenesla v leto 2012, ko so bile izplačane premalo izplačane plače. Prav tako so bili plačani tudi prispevki. Izpoved priče v tem delu potrjuje tudi potrdilo DURS z dne 30. 8. 2012 (B11) iz katerega izhaja, da je imela tožena stranka na dan izdaje potrdila plačane vse davke in druge obvezne dajatve. Priča A.A. je prepričljivo pojasnila, kako je potekalo usklajevanje na DURS-u, česar se je, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, dobro spominjala. Postopek je bil zelo zahteven, v tej zvezi pa se je tudi večkrat oglasila na DURS-u, kjer je izvedela, da je bilo potem nakazilo dejansko izvedeno.

9. Takšna dokazna ocena, ki torej temelji na skladnih izpovedih prič ter listinski dokumentaciji, iz katere izhaja obračun plač ter odvod in plačilo davkov in prispevkih, je prepričljiva ter daje podlago za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved tožničine sodelavke C.C., da je sama prejela vsa plačila, do katerih je bila upravičena. Tožnica tudi ni predložila izpiskov transakcijskega računa za celotno leto 2012, temveč samo za januar in oktober 2012, tožena stranka pa je trdila, da ji je obveznosti iz naslova plač izplačala v letu 2012. Ker torej tožnica ni predložila podatkov o transakcijskem računu tudi za drugo časovno obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili ti zneski tožnici poravnani.

10. V zvezi z regresi za letni dopust pa tožena stranka ni predložila listin o obračunu oziroma drugih potrdil, iz katerih bi bilo razvidno, da je tožnica prejela zneske regresa za letni dopust, oziroma da so ji bili zneski izplačani. Zato sklicevanje na domnevno drugačne izpovedi prič oziroma drugačno dokazno oceno ni utemeljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici izplačala regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011. Ker je sodišče prve stopnje tudi po višini pravilno ugotovilo višino regresa za letni dopust za obravnavano obdobje, je odločitev o tem delu pravilna in zakonita.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da mora v skladu z Zakonom o dohodnini delodajalec obračunati prispevke od plačanega regresa, česar pa v izreku sodbe ni upoštevalo, temveč je toženi stranki naložilo izplačilo bruto zneska regresa tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pritožbeno sodišče je zaradi delno napačne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je v ugodilnem delu II. točke izreka odločilo, da je tožena stranka od prisojenih bruto zneskov regresa za letni dopust dolžna obračunati in odvesti davek, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

12. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo morala tožena stranka od v izreku opredeljenih bruto zneskov regresa odvesti davek (dohodnino) v višini, kot to izhaja iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto zneski prejemkov bodo zato predstavljali tiste zneske, ki bodo od dosojenih bruto zneskov ostali po odvodu davkov. Prispevkov pa se od regresa za letni dopust, ki ne presega določene višine, po 5. odstavku 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji), ne plačuje. Torej je plačnik davka dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od prejemkov, od katerih se, v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčevanju, izračunava, odteguje in plačuje davčne odtegljaje. Davčni zavezanec je tožnica, plačnik davka pa je tožena stranka. Glede na navedeno torej ni mogoče istočasno uveljavljati plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi do bruto zneska. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev delno spremenilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. ZDR v 90.a členu določa, da delodajalec ni dolžan delavcu izplačati odpravnine po 109. členu tega zakona, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom prejšnjega člena pri drugem delodajalcu in delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Iz navedene določbe torej izhaja, da v primeru, da delavec sklenitev ponujene nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi odkloni, ni razbremenitve delodajalca za plačilo odpravnine (tako stališče je zavzelo VDSS v sodbi opr. št. Pdp 24/2003 z dne 22. 2. 2003). Vprašanje ustreznosti nove zaposlitve, kar izpostavlja tožena stranka, ko navaja, da bi tožnica delala v istih prostorih ter enako delo, je nebistveno, saj je delavec upravičen brez posledic odkloniti tako ustrezno kot neustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Gre za drugačno ureditev, kot če delavec odkloni ustrezno zaposlitev pri istem delodajalcu. Z odklonitvijo zaposlitve pri drugem delodajalcu tudi ne izgubi pravice do odpravnine (tako sodba VDSS opr. št. 206/2009 z dne 14. 8. 2009).

14. Ker tožnica ni sprejela ponudbe za sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče tožnici neutemeljeno prisodilo znesek odpravnine. Ker, kot je bilo obrazloženo, tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi, tudi če je bila za ustrezno delo, ni bila dolžna skleniti, niso izpolnjeni pogoji iz 90.a. člena ZDR, ko bi se štelo, da tožena stranka ni dolžna tožnici izplačati odpravnine. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

15. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo tudi stroške pooblaščenca odvetnika za predsodni opomin oziroma pisanje po tar. št. 2202 iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), čeprav ne gre za strošek, ki bi bil nujen za postopek v smislu 154. člena ZPP. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev o stroških spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov postopka, glede na uspeh tožnice v višini 47 %, vendar brez upoštevanja zneska 102,30 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 500,29 EUR.

16. Ker razen v obsegu, kot je naveden zgoraj, niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.