Jedro

Odločitev o vročitvi odločbe pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za vročitev sklepa Agencije RS za okolje št. 35401-1/2015-2 z dne 25. 2. 2015. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ dne 25. 2. 2015 na podlagi 62. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) izdal sklep, s katerim je ugotovil, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za nameravani poseg: trgovski center ..., ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo 26. 4. 2012 izdano okoljevarstveno soglasje, 27. 3. 2015 pa je od tožnice prejel zahtevo za vročitev navedenega sklepa. Tožnica v zahtevi navaja, da je prvostopenjski organ zavrgel njeno zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca, zato ji navedeni sklep ni bil vročen, zaradi česar v skladu z drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteva njegovo vročitev.

2. Ker je prvostopenjski organ s sklepom št. 35400-48/2015-2 z dne 9. 3. 2015 tožničino zahtevo za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku preveritve ustreznosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje zavrgel, saj je ugotovil, da v predmetnem postopku tožnica ne more sodelovati kot stranka ali stranska udeleženka, je potrebno zavreči tudi njeno zahtevo za vročitev odločbe.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Meni, da je bilo s tem, ko je bila zavržena tožničina zahteva za priznanje statusa stranske udeleženke v predmetnem postopku, odločeno o tem, da ni izpolnjenih pogojev, da se tožnica udeležuje predmetnega postopka. Prav to pa je tudi razlog za zavrženje tožničine zahteve za vročitev odločbe. Glede na navedeno se pritožbeni organ ni opredeljeval do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica utemeljuje svoj pravni interes v postopku izdaje sklepa o ugotovitvi skladnosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji v povezavi z izdanim okoljevarstvenim soglasjem.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka s tem, ko je menila, da je odločitev o zahtevi za vročitev sklepa odvisna od predhodne odločitve o zahtevi za priznanje stranskega udeleženca, tožnici onemogočila vsebinski dialog z izpodbijanim sklepom. Tožnica zato lahko samo ponavlja razloge iz zahteve za vročitev sklepa in iz pritožbe zoper izpodbijani sklep, odločitev sodišča pa bo odvisna tudi od odločitve sodišča o tožbi v postopku zaradi priznanja položaja stranske udeleženke tožnici v konkretnem postopku pred prvostopenjskim organom. Meni, da bi toženka morala o zahtevi za vročitev sklepa odločati vsebinsko, čeprav bi to pomenilo ponovitev razlogov za zavrženje zahteve za priznanje statusa stranske udeleženke. To velja še posebej, ker je tožničina pravica do vročitve sklepa vezana na zahtevo, ki mora biti vložena v roku iz 229. člena ZUP in kasnejši uspeh tožnice v postopku zaradi priznanja položaja stranske udeleženke v tej zadevi na to nima neposrednega vpliva. Navaja razloge, zakaj meni, da je treba tožbi ugoditi in z odločanjem o zahtevi za vročitev sklepa počakati do pravnomočne odločitve o tožničini zahtevi za priznanje statusa stranske udeleženke. V nasprotnem primeru lahko pride do situacije, da bi bil tožnici položaj stranske udeleženke priznan, pa zaradi poteka roka iz 229. člena ZUP in pravnomočne odločitve o njeni zahtevi za vročitev sklepa ne bi imela več možnosti uveljavljanja pravic v zvezi z izdanim sklepom. To bi predstavljalo neposredno kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Ponovi navedbe iz zahteve za vročitev sklepa ter z njo povezane pritožbe in tožbe, predhodno predstavljene v zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca z dne 23. 2. 2015. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter ugoditev tožničini zahtevi za vročitev sklepa toženke z dne 25. 2. 2015 oz. podrejeno odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zahteve prvostopenjskemu organu v novo odločanje, v obeh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. V pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2015 tožnica še dodatno utemeljuje, zakaj meni, da bi ji moral biti priznan položaj stranske udeleženke v predmetnem postopku.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zadevi je sporna zakonitost zavrženja tožničine zahteve za vročitev sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35401-1/2015-2 z dne 25. 2. 2015, s katerim je ta ugotovila, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za nameravani poseg: trgovski center ... ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo dne 26. 4. 2012 izdano okoljevarstveno soglasje št. 35402-17/2010-76. 9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožničina zahteva za vročitev sklepa temelji na drugem odstavku 229. člena ZUP, ki določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Prav tako iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica že tekom postopka, torej pred izdajo sklepa, katerega vročitev zahteva, na podlagi 142. člena ZUP zahtevala, naj se ji prizna lastnost stranske udeleženke v navedenem postopku, kar pa ji ni bilo odobreno, saj je bilo ugotovljeno, da v predmetnem postopku ne varuje svojih pravnih koristi (43. člen ZUP). Zakonitost navedene odločitve o zavrženju tožničine zahteve za priznanje lastnosti stranske udeleženke v navedenem postopku je bila presojena pred naslovnim sodiščem z izdajo pravnomočne sodbe opr. št. I U 1088/2015 z dne 4. 2. 2016. 10. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče pritrjuje toženki, da toženka ni imela podlage, da ugodi tožničini zahtevi za vročitev sklepa.

11. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, odločitev o vročitvi odločbe pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi (43. člen ZUP). Glede na določbo 229. člena ZUP to pomeni, da organ lahko zavrže zahtevo za vročitev odločbe, če meni, da je ni vložila upravičena oseba, to je tista, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka.

12. Ker je bilo prav o tem vprašanju v obravnavnem primeru že odločeno s sklepom Agencije za okolje št. 35400-58/2015-2 z dne 9. 3. 2015 o zavrženju tožničine zahteve za priznanje lastnosti stranke oziroma stranske udeleženke v navedenem postopku, ki je, kot rečeno, postal pravnomočen dne 4. 2. 2016, je posledično pravilen in zakonit tudi izpodbijani sklep, ne glede na to, da v njem ni ponovljenih razlogov, zakaj tožnica ni upravičena oseba za sodelovanja v predmetnem postopku. Glede razlogov, zakaj ni upravičena oseba za sodelovanje v predmetnem postopku, ki izhajajo iz sklepa o zavrženju zahteve za priznanje lastnosti stranke oziroma stranske udeleženke, in posledično pomenijo tudi razloge za zavrženje zahteve za vročitev sklepa, se je imela tožnica možnost izreči v pritožbi zoper navedeni sklep v upravnem postopku in tožbi v upravnem sporu. Tožnica namreč ne navaja, da bi se od izdaje sklepa z dne 9. 3. 2015 okoliščine na njeni strani tako spremenile, da bi to lahko vplivalo na drugačno odločitev glede njene upravičenosti do udeležbe v postopku. Tudi sicer bi ji bila v primeru, ko bi s pravnimi sredstvi uspela doseči, da se ji prizna status stranske udeleženke v navedenem postopku, odločba vročena po uradni dolžnosti, zoper njo pa bi lahko vložila pravna sredstva.

13. Ker je, kot je bilo že večkrat poudarjeno, odločitev o zavrženju tožničine zahteve za priznanje stranske udeleženke v navedenem postopku postala pravnomočna, tožničin ugovor, da bi bilo treba pred odločitvijo o zahtevi za vročitev sklepa počakati na pravnomočnost odločitve o priznanju statusa stranske udeleženke v navedenem postopku, ni več relevanten, zato ga sodišče ni presojalo.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.