Jedro

V postopku osebnega stečaja so torej izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti in če je bil v času sklenitve posla dolžnik insolventen.

Pogodba o preužitku je aleatorna pogodba. Pogodbeni stranki v fazi sklenitve pogodbe ne vesta, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, ker so te odvisne od trenutka smrti preživljanca.

Terjatve, ki jih je preužitkarica v razmerju do prevzemnika premoženja pridobila, ne sodijo med premoženjske terjatve, katerih vrednost bi bila predvidljiva in objektivno določljiva. Njihova vrednost je pomembna s subjektivnega stališča preužitkarice in sicer v zagotovitvi bodoče skrbi za preužitkarico v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Teh negotovih bodočih dajatev in storitev, od katerih bi najbrž dolžnica imela osebno korist, pa ni mogoče premoženjsko ovrednotiti v smislu, da bi jih bilo mogoče upoštevati kot dolžnikovo premoženje v postopku osebnega stečaja. Gledano s stališča dolžnikovih upnikov negotove terjatve in storitve osebne narave, ki so predmet pogodbe o preužitku, na dan sklenitve pogodbe o preužitku niso imele prav nobene vrednosti. Pri izpodbijanju pravnega posla v stečaju je bistvena presoja ali se je čista vrednost dolžnikovega premoženja zmanjšala in bodo zato upniki poplačani v manjšem deležu. Trditveno in dokazno breme, da do zmanjšanja premoženja stečajne dolžnice in manjšega plačila terjatev upnikov zaradi sklenitve pogodbe o preužitku ne bo prišlo, je bilo v obravnavanem primeru na strani tožene stranke. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da se položaj upnikov zaradi sklenitve izpodbijane pogodbe o preužitku ni poslabšal oziroma da bodo upniki kljub prenosu premoženja na podlagi pogodbe o preužitku poplačani v enakem znesku, kot če do sklenitve te pogodbe ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.047,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek pogodbe z naslovom „Pogodba o preužitku“ sklenjena v notarskem zapisu SV 1307/2012 z dne 10. 11. 2012 in se ugotovi neveljavnost vknjižb lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 10. 12. 2012, ki je bilo izstavljeno na podlagi te pogodbe ter se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je obstajalo pred vknjižbami lastninske pravice na podlagi tega zemljiškoknjižnega dovolila, pri nepremičninah: parc. 368/8 (ID A), parc. 369/5 (ID B), parc. 369/6 (ID C), parc. 368/9 (ID D), parc. 369/3 (ID E), parc. 368/11 (ID F), parc. 368/10 (ID G), parc. 369/2 (ID H), parc. 1158/1 (ID I) in parc. 1158/2 (ID J), vse k. o. ..., izbriše lastninska pravica vknjižena v korist tožene stranke P. A. ter se znova vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke A. A. do celote (1/1). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku, da je dolžna tožena stranka izprazniti navedene nepremičnine ter jih proste oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke tako, da jih izroči stečajni upraviteljici. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 10.580,25 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji: - Prvostopno sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank in prič. S tem je kršena pravica toženca do izvedbe predlaganih dokazov, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec ima pravico predlagati dokaze v svojo korist, da bi dokazal svoje trditve. Pri tem dokazno ni omejen kot razlaga sodišče prve stopnje, da bi se ne mogel izvesti dokaz z zaslišanjem zainteresiranih oseb. Morebitni interesi tožnice za uspeh v pravdi so s strani sodišča prve stopnje popolnoma neobrazloženo prejudicirani, saj ni jasno, zakaj naj bi bil interes tožnice v tem, da toženec uspe. Tožnica je tista, ki je najbolje seznanjena z okoliščinami pri sklenitvi posla. Izpovedala bi kakšno je bilo njeno finančno stanje, zakaj se je odločila za sklenitev posla, kako se je pogodba izvajala, ali se je toženec obnašal kot lastnik, kar vse so relevantna dejstva med vsebinskimi razlogi izpodbijane sodbe. Enako velja tudi za zaslišanje predlaganih prič.

- Ob pravilni razlagi določbe drugega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G je treba šteti, da se ta novela ne uporablja v primeru, ko je triletno izpodbojno obdobje, ki je veljalo pred novelo ZFPPIPP-G že poteklo. Drugačna razlaga pomeni poseg v pridobljene pravice toženca. Zakonodajalec je na novo določil izpodbojno obdobje le za položaje, kjer to še traja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je tožena stranka podala ugovor neustavnosti predmetne določbe, saj je tožena stranka primarno zavzela stališče, da je določba skladna z ustavo in da jo je treba razlagati ustavno skladno. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj meni, da predmetna določba ni v neskladju z ustavo in zakaj ni postopalo po določilih prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)1. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo ustavno pravico toženca do sodnega varstva, pravico do obrazložene odločitve, podana pa je tudi kršitev postopka po ZPP, ker sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

- V zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališča toženca, da gre za dvostransko odplačno pogodbo in da je tožnica prejela v zameno za nepremičnine terjatve do toženca, ki se lahko štejejo kot premoženje in predstavljajo ustrezen ekvivalent v času sklenitve posla, upoštevaje aleatorno naravo pogodbe o preužitku.

- Sodišče prve stopnje je zagrešilo številne kršitve postopka, saj se je naslonilo na pisno izjavo tožnice, katere zaslišanje je zaradi konflikta interesov zavrnilo. Tožnica je še vedno nasprotna stranka. Tudi, če bi njena pisna izjava imela pomen, kot ji ga daje sodišče, ima toženec pravico to preveriti z njenim zaslišanjem. Brez upoštevanja navedb toženca in brez izvedbe dokazov je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, da je bil namen pogodbenih strank skleniti darilno pogodbo in ne pogodbe o preužitku. Toženec je pojasnil svoja ravnanja in predlagal dokaze z zaslišanjem prič. S tem bi dokazal, da je bil namen strank skleniti prav tako pogodbo o preužitku, kot sta jo sklenili, to je s prenosom lastništva nepremičnin na toženca v zameno za dosmrtno skrb toženca za tožnico ter zagotovitev dosmrtnega bivanja v isti nepremičnini.

- Sodišče prve stopnje se glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni opredelilo do navedb toženca, da gre za protiustavno določbo, ki povezanim osebam ne dovoljuje izpodbijati domneve subjektivnega pogoja, medtem ko ostalim osebam to omogoča. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnati po prvem odstavku 23. člena ZUstS.

- Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi imela dolžnica na dan sklenitve pogodbe o preužitku za 97.426,39 EUR zapadlih obveznosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je imela tožnica ob sklenitvi pogodbe obveznosti do T. d. o. o. na podlagi poroštva za kredit, kot dokaz pa je ponudila pogodbo sklenjeno z X Banka d. d. Tožnica ni predložila dokazil, da je bil kredit dejansko dan. Zato ni izkazana insolventnost dolžnice.

- Glede izpraznitvenega zahtevka iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tako sodbo, saj tožeča stranka ni trdila, da ima toženec nepremičnine v svoji neposredni posesti. Tožba je v tem delu nesklepčna.

- Zmotna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Toženec ni prejel stroškovnika tožeče stranke iz list. št. 74. Vrednost spornega predmeta znaša 200.001,00 EUR. Dejstvo, da je tožeča stranka postavila podredni zahtevek na to ne more vplivati, saj je vrednost spornega predmeta določena skupaj, sodišče pa o podrednem zahtevku sploh ni odločalo. Upravičeni stroški tožeče stranke znašajo 8.396,31 EUR, v presežku pa je odločitev o stroških neutemeljena.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za postopek osebnega stečaja so v 391. členu ZFPPIPP določena specialna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika. V 1. alinei prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP je določeno, da je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnjih 5 let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, med drugim v primeru, če gre za pravni posel in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe. V drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP je določeno, da v postopku osebnega stečaja subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki ga je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe.

6. V postopku osebnega stečaja so torej izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti in če je bil v času sklenitve posla dolžnik insolventen. Objektivni pogoj izpodbojnosti pa je izpolnjen v primeru, če je posledica teh dejanj zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili pogodbo o preužitku, da je bila pogodba sklenjena v obdobju krajšem od petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad dolžnico in da sta pravdni stranki v ožjem sorodstvenem razmerju. Tožnica, ki je stečajna dolžnica, je namreč mati toženca.

8. Za odločitev pomembna dejstva, ki so bila med pravdnima strankama sporna, pa so ali je s sklenitvijo pogodbe o preužitku prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja dolžnice in bo posledično prišla do poplačila upniških terjatev v manjšem deležu, kot če pogodba ne bi bila sklenjena in ali je bila tožnica v času sklenitve pogodbe o preužitku insolventna.

Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti

9. Pogodba o preužitku je aleatorna pogodba. Pogodbeni stranki v fazi sklenitve pogodbe ne vesta, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, ker so te odvisne od trenutka smrti preživljanca. V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da v primerih pogodbe o preužitku ni odločilna objektivno neenaka vrednost dajatev, tudi če je predvidljiva, ampak je pomembna subjektivna vrednost dajatev, saj je lahko za preužitkarja zagotovitev izpolnjevanja obveznosti več vredna od premoženja, ki ga daje.2 Obseg toženčevih obveznosti po pogodbi je bil v obravnavanem primeru konkretiziran in sicer naj bi v primeru bolezni ali starostne onemoglosti poskrbel za preužitkarico, ki bo do smrti živela v eni od izročenih nepremičnin oziroma imela dosmrtno služnost stanovanja in užitka na izročenih nepremičninah.

10. V primeru insolventnosti dolžnika imajo interesi upnikov do plačila terjatev prednost pred interesi dolžnika. To splošno pravilo je treba upoštevati tudi v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika. Osebni interesi insolventnega dolžnika, ki je v postopku osebnega stečaja, se morajo umakniti interesom upnikov. Z izročitvijo nepremičnin v vrednosti, ki je bila ocenjena na 389.985,00 EUR, se je vrednost dolžničinega premoženja, ki je na razpolago za plačilo terjatev upnikov, zmanjšala za navedeno vrednost, upniki pa bodo v posledici prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem delu, kot če pogodba o preužitku ne bi bila sklenjena.

11. Čista vrednost premoženja posamezne osebe je razlika med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti (tretji odstavek 10. člena ZFPPIPP). Premoženje osebe vključuje stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge premoženjske pravice (prvi odstavek 10. člena ZFPPIPP). Obveznosti posamezne osebe pa so vse njene obligacijske in druge denarne in nedenarne obveznosti do njenih upnikov (drugi odstavek 10. člena ZFPPIPP).

12. Terjatve, ki jih je preužitkarica v razmerju do prevzemnika premoženja pridobila, ne sodijo med premoženjske terjatve, katerih vrednost bi bila predvidljiva in objektivno določljiva. Njihova vrednost je pomembna s subjektivnega stališča preužitkarice in sicer v zagotovitvi bodoče skrbi za preužitkarico v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Teh negotovih bodočih dajatev in storitev, od katerih bi najbrž dolžnica imela osebno korist, pa ni mogoče premoženjsko ovrednotiti v smislu, da bi jih bilo mogoče upoštevati kot dolžnikovo premoženje v postopku osebnega stečaja. Gledano s stališča dolžnikovih upnikov negotove terjatve in storitve osebne narave, ki so predmet pogodbe o preužitku, na dan sklenitve pogodbe o preužitku niso imele prav nobene vrednosti. Pri izpodbijanju pravnega posla v stečaju je bistvena presoja ali se je čista vrednost dolžnikovega premoženja zmanjšala in bodo zato upniki poplačani v manjšem deležu. Subjektivne vrednosti bodočih negotovih dajatev iz pogodbe o preužitku v osebno korist stečajnega dolžnika ni mogoče upoštevati kot vrednosti, zaradi katere naj ne bi prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

13. Upoštevanje stališča pritožnice, da je treba upoštevati aleatorno naravo pogodbe o preužitku bi pomenilo, da pogodbe o preužitku v nobenem primeru ne bi bilo možno izpodbijati. Tako kot vsako drugo pravno dejanje dolžnika je tudi pogodbo o preužitku lahko predmet izpodbijanja. Trditveno in dokazno breme, da do zmanjšanja premoženja stečajne dolžnice in manjšega plačila terjatev upnikov zaradi sklenitve pogodbe o preužitku ne bo prišlo, je bilo v obravnavanem primeru na strani tožene stranke. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da se položaj upnikov zaradi sklenitve izpodbijane pogodbe o preužitku ni poslabšal oziroma da bodo upniki kljub prenosu premoženja na podlagi pogodbe o preužitku poplačani v enakem znesku, kot če do sklenitve te pogodbe ne bi prišlo.

14. V zvezi z obstojem objektivnega pogoja izpodbojnosti tudi ni pomembno zakaj sta se stranki odločili za sklenitev pogodbe, ali je tožena stranka na svoje stroške skrbela za vse nepremičnine z delom, katere stroške je nosila oziroma ali se je obnašala kot lastnik. Iz njenih trditev namreč ne izhaja, da naj bi se zaradi njene skrbi in navedenih plačil ne zmanjšalo dolžničino premoženje oziroma, da je čista vrednost dolžničinega premoženja ostala enaka, kot če pogodba o preužitku ne bi bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič ni kršilo pravil postopka. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi opustitve izvedbe teh dokazov ni ugotovilo odločilnih dejstev.

15. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Glede obdobja izpodbojnosti

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je treba v obravnavanem primeru v zvezi s presojo obdobja izpodbojnosti uporabiti določilo, ki je stopilo v veljavo z novelo ZFPPIPP-G.3 Besedilo drugega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G je povsem jasno. Spremenjena določba 391. člena zakona se uporablja za postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Da se je stečajni postopek nad dolžnico začel po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G med pravdnima strankama ni bilo sporno. Šele z začetkom stečaja je pravni posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki, postal potencialno izpodbojen po pravilih ZFPPIPP. Pred začetkom stečaja tožena stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Stališče tožene stranke, da določitev daljšega obdobja za izpodbijanje pravnih dejanj za stečaje, ki se začnejo po uveljavitvi novele deluje retroaktivno in posega v pravice pogodbenih strank, ki naj bi ob sklenitvi posla upravičeno pričakovale, da se pogoji izpodbijanja ne bodo spremenili, je zmotno. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da citirane določbe ZFPPIPP-G ni razlagalo ustavno skladno, so neutemeljene.

Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti in insolventnosti stečajne dolžnice

17. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določilo prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP ni v neskladju z ustavo. Pri navedenem določilu ne gre za očitno neenako obravnavanje različnih oseb v enakem položaju. Ožje povezane osebe in dobroverne tretje osebe v razmerju do dolžnika niso v enakem položaju. Prav povezanost med dolžnikom in ožje povezanimi osebami je razlog za drugačno oziroma strožjo ureditev predpostavk izpodbojnosti, ki velja v tem primeru. Domneva se, da povezane osebe poznajo dolžnikovo premoženjsko stanje in poslovanje, kar je povsem življenjsko in logično. Strožja ureditev po presoji pritožbenega sodišča ni v neskladju z ustavo. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo ravnati po prvem odstavku 23. člena ZustS.

18. Pravila ZFPPIPP, ki posegajo v pravna razmerja med dolžnikom in njegovimi upniki začnejo veljati, ko nastopi insolventnost dolžnika. V primeru izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju se predpostavlja, da je insolventnost dolžnika obstajala v času, ko je bilo izpodbojno dejanje opravljeno. Slednje izhaja iz določila drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP v zvezi z določilom 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Nelogično je domnevati, da je nekdo za stanje insolventnosti vedel ali bi zanj moral vedeti, če to stanje ne bi obstajalo.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v času sklenitve pogodbe o preužitku insolventna, saj je imela na dan sklenitve pogodbe o preužitku za 97.426,39 EUR zapadlih obveznosti in je zamujala s plačilom obveznosti več kot dva meseca. Glede na višino njene pokojnine 616,59 EUR, trikratnik katere znaša 1.849,77 EUR je presodilo, da je podana domneva insolventnosti iz 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Tožena stranka je pavšalno prerekala obstoj dolžničinega dolga, češ da ni izkazan. Pritožbeno sodišče glede na predloženo kreditno pogodbo in izpisek odprtih postavk z rekapitulacijo prometa, obvestila poroku o dolgu, opomine, ki so bili poslani tožnici za poplačilo dolga ter listine o uveljavljanju plačila v sodnem postopku (priloge A2 do A8 in A22 do A29) pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je dolg dolžnice v zatrjevani višini po kreditni pogodbi obstajal. Prvi opomin kreditodajalke X Banka d. d. je bil tožnici poslan že 20. 9. 2012 (A24), kar je pred sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja. Tudi s pritožbenimi navedbami, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zamujala s plačilom 97.426,39 EUR več kot dva meseca, medtem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je tožnica zamujala več kot dva meseca s plačilom zneska 34.000,00 EUR, pritožnica ne more uspeti, čeprav držijo. Domneva insolventnosti na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev je podana tudi ob upoštevanju zamude s plačilom dolga v zneku 34.000,00 EUR.

Glede ostalih pritožbenih razlogov

20. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna tudi glede ugoditve izpraznitvenemu zahtevku. Toženec je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja dobil posredno posest na nepremičninah, ki so mu bile izročene. Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest), drugi odstavek 24. člena SPZ). Glede na navedeno je v posledici izpodbitega pravnega dejanja utemeljen zahtevek za izročitev nepremičnin v stečajno maso oziroma stečajni upraviteljici.

21. Pritožba je neutemeljena tudi kar zadeva stroškovno odločitev. Z očitkom, da ni prejel stroškovnika, ki se nahaja v spisu na list. št. 74, toženec ne more uspeti. Stroškovnik bi toženec lahko kadarkoli pogledal, saj je del sodnega spisa. Iz navedenega stroškovnika, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa je jasno razvidno, katere stroške je sodišče tožnici priznalo kot potrebne stroške glede na njen uspeh v pravdi. To po ustaljeni sodni praksi zadošča za zadostno obrazloženost odločitve o stroških. Nekonkretiziranih navedb o vrednosti spornega predmeta pritožbeno sodišče v zvezi z odmero stroškov v postopku ni upoštevalo, saj iz pritožbe ne izhaja, na kateri del prvostopenjske odločitve se nanašajo. Enako velja za navedbe toženca o upravičenih stroških, saj ni naloga pritožbenega sodišča, da samo izračunava katere stroške naj bi sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno priznalo. Te bi moral konkretizirati pritožnik.

22. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dopolnitve pritožbe, ki jo je prejelo dne 11. 1. 2019 pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila prepozna (prvi odstavek 333. člena ZPP).

23. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sodbe ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot utemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi v višini 2250 točk za odgovor na pritožbo (tarif. št. 21/1), 2% oziroma 1% (od dela nagrade, ki presega 1000 točk) materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1047,67 EUR.

1 Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12). 2 Tako na primer VSL sodba I Cp 1000/2016, odločbe VSRS II Ips 179/2012, II Ips 59/2013 in II Ips 381/206). 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G), Uradni list RS št. 27/2016 z dne 11. 4. 2016, ki se uporablja od 26. 4. 2016 dalje.